Prva svetovna vojna
(5)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 30 glasov Ocenite to novico!
V tokratni fotogaleriji nekaj utrinkov iz nekdanjih avstro-ogrskih mest in sosednjih dežel. Na fotografiji Praga. Foto: Rok Omahen
Praga je bila deželno glavno mesto Kraljevine Češke. Foto: Rok Omahen
Brno je danes del Češke, v času Avstro-Ogrske pa je bilo del Moravske marke. Foto: Rok Omahen
Kraj Český Krumlov v bližini današnje češko–avstrijske meje. Foto: Rok Omahen
Český Krumlov. Foto: Rok Omahen
Salzburg (Solnograd) je bil deželno glavno mesto Salzburške. Foto: Rok Omahen
Salzburg (Solnograd). Foto: Rok Omahen
Salzburg (Solnograd). Foto: Rok Omahen
Grmenje topov s soške fronte se je slišalo do Bavarske. Na fotografiji nemško mesto Berchtesgaden v Bavarskih Alpah. Foto: Rok Omahen
Berchtesgaden. Foto: Rok Omahen
Glavno mesto Avstro-Ogrske je bil Dunaj. Foto: Rok Omahen
Palača Hofburg na Dunaju. Foto: Rok Omahen
Budimpešta je bila drugo najpomembnejše avstro-ogrsko mesto in prestolnica ogrskega kraljestva. Foto: Rok Omahen
Budimpešta. Na fotografiji stavba madžarskega parlamenta. Foto: Rok Omahen
Bratislava (danes Slovaška) je bila del ogrskega dela monarhije. Foto: Rok Omahen
Bratislavski grad ponoči. Foto: Rok Omahen
Krakov (danes Poljska) je bil tudi del Avstro-Ogrske. Foto: Rok Omahen
Temišvar (danes Romunija). Foto: Rok Omahen
Temišvar (danes Romunija). Foto: Rok Omahen
Glavno mesto Štajerske je bil Gradec (Graz). Foto: Rok Omahen
Gradec (Graz). Foto: Rok Omahen
Dežela Štajerska je obsegala tudi slovenske kraje. Na fotografiji Maribor. Foto: Rok Omahen
Maribor z reko Dravo. Foto: Rok Omahen
Deželno glavno mesto Koroške je bil Celovec. Foto: Rok Omahen
Ljubljana, prestolnica Kranjske. Foto: Rok Omahen
Ljubljana. Foto: Rok Omahen
V Pulju je domovala avstro-ogrska vojna mornarica. Foto: Rok Omahen
Pulj. Foto: Rok Omahen
Glavno ogrsko pristanišče je bilo na Reki. Foto: Rok Omahen
Reka. Foto: Rok Omahen
Zadar, glavno mesto Dalmacije. Foto: Rok Omahen
Mesto Trst je bilo najpomembnejše avstrijsko trgovsko pristanišče. Foto: Rok Omahen
Trst. Foto: Rok Omahen
V Sarajevu je bil izveden atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Foto: Rok Omahen
Sarajevo. Foto: Rok Omahen
Grško obalno mesto Solun je leta 1917 prizadel velik požar. Foto: Rok Omahen

Dodaj v

Vsakdanje življenje med 11. soško bitko

Težave, s katerimi se je spopadalo prebivalstvo v zaledju fronte
27. avgust 2017 ob 07:47
Ljubljana - MMC RTV SLO

Letošnje poletje prav gotovo ni skoparilo z lepim vremenom, čeprav bi marsikateremu prijala kakšna stopinja Celzija manj na termometru. Sezona spomladanskega čiščenja je sicer že za nami, nekoliko več časa za pospravljanje pa bo še v jeseni, ko se bodo temperature spustile v bolj znosne okvire za tovrstne dejavnosti.

Včasih se zgodi, da človek pri tem, pospravljanju namreč, odkrije kakšno staro pozabljeno fotografijo, dokument, morda razglednico (se še spomnite, kdaj ste jo nazadnje poslali?); ali pa star časopis. Predvsem stari časopisi so lahko izjemno zanimivo branje; tako za raziskovalce preteklosti, pa naj si gre za politične teme ali pa morda nekaj popolnoma običajnega in vsakodnevnega. Prav zanimivo je vzeti v roke star časopis in prebirati posamezne zgodbe, ki so lahko dandanes še zelo aktualne ali pa, po drugi strani, sploh ne več – kar pa tudi predstavlja svojevrsten čar.

Prejšnji teden smo nekoliko natančneje pogledali človeško plat te vojne, s poudarkom na številnih izgubah, tako na italijanski kot tudi na avstro-ogrski strani v enajsti soški bitki, ki je potekala od sredine avgusta do sredine septembra 1917.

V letu 2017 imamo sicer kar nekaj okroglih obletnic, med drugim mineva sto let od zadnjih bojev na soški fronti, ki so se začeli dve leti prej, z italijansko vojno napovedjo Avstro-Ogrski, na katero je, če smo odkriti, dvojna monarhija čakala vse od začetka vojne.

Stari časopisi so lahko izjemno zanimiv vir informacij. Tako izvemo, da je oblast našim prednikom na prelomu stoletja »grozila« z uvedbo davka na kolesarje, pa tudi z davkom na vžigalice in mineralne vode. Danes, po več kot stoletju, se lahko do neke mere zgolj nasmehnemo tem zapisom, čeprav tudi naš čas ni imun na razne prebliske oblastnikov. Toda pustimo davke ob strani. Mali oglasi iz tistega časa so tudi lahko sila zabavni; kot je bil oglas za mazilo, ki je ženam zagotavljal lepe in bujne prsi, podkrepljen s sliko dame pred uporabo omenjenega preparata in potem.

V prispevku so uporabljeni časopisni članki in novice, objavljeni v časopisih Slovenec in Slovenski narod med avgustom in septembrom 1917 – v času trajanja enajste soške bitke. Časopisi so dostopni na portalu Digitalne knjižnice Slovenije.

Vrnimo se zdaj v avgust 1917. Na italijanskem bojišču se je bíla enajsta (predzadnja) soška bitka, ki si je prislužila neslavno prvo mesto med soškimi bitkami po številu mrtvih in ranjenih vojakov – obe strani sta skupaj našteli okoli 276.000 mrtvih in ranjenih. O življenju na fronti je bilo že mnogo zapisanega, zato si bomo v nadaljevanju ogledali, s katerimi težavami so se spoprijemali prebivalci v zaledju soške fronte, pa tudi širše po Evropi in svetu med enajsto soško bitko.

Vojna ne pozna nedelj in praznikov
Nobena skrivnost ni, da je bilo življenje med vojno tudi daleč stran od grmenja topov in švigajočih krogel, v relativno varnem zavetju notranjosti, precej težko. Pomanjkanje hrane, oblek ter obutve in drugih za življenje nujnih pripomočkov, ki so v mirnem času popolnoma samoumevni vsakomur izmed nas, je bilo vedno večje. Do avgusta 1917 je vojna zakorakala že v svoje četrto leto. Zaloge države so bili že zelo na mejah kritičnega, kar se je poznalo skoraj na vsakem koraku. Vsak posameznik je, hočeš nočeš, moral pomagati po svojih močeh – včasih pa tudi več od tega. Tako so tudi pozvali k Oddaji krme v vojne namene. »Ljubljanski kn. šk. [knezoškofijski, op. a.] ordinariat naroča vsem čast. župnim uradom na Kranjskem, da v nedeljo dne 26. avgusta s prižnice oznanijo, naj obvezani posestniki dolžno množino krme čimprej oddajo vojaški oblasti, ker je zaradi 11. soške bitke nujno potrebno, da se krma pravočasno dovaža. Po izjavi vojne uprave se bo zamudnikom krma s silo vzela. Župni uradi naj obvezance k točnemu dovažanju vzpodbude in pojasnijo, da se sme krma vsled občutne potrebe tudi v nedeljo po sv. maši prevažati.«

Psi za armado in slabe odeje
Življenje v strelskih jarkih je zagotovo nekaj, česar si večina ljudi ne bi želela izkusiti. Odmislimo za trenutek veliko verjetnost za smrt zaradi sovražnega ognja in poglejmo zgolj bivalne razmere na fronti, ki so bile z dokaj milo besedo – slabe. Slabe pa so bile tudi odeje, namenjene za vojsko, za kar je […] »Divizijsko sodišče na Dunaju je obsodilo veletržca cesarskega svetnika Otona Schlosserja na dve leti težke ječe, ker je goljufal vojaško upravo s slabimi odejami. 12000 odej je bilo neporabnih, 3405 pa takih, da je bil Schlosser postavljen pred sodišče. Značilno je bilo pri ti obravnavi, kar je izpovedal kot priča zaslišani stotnik Seinkowitsch. Ta je dal od visoke mu strani priporočenemu Schlosserju naročilo za preskrbo odej in jih je slepo prevzemal, češ, da o takih stvareh nič več ne razume, kakor vsak drugi človek, sicer pa da se je sam čudil, kako to, da intendenca nikdar ne pošlje strokovnjaka, da bi pregledal poslano blago.«

Podobno kot kakovostne odeje je bilo za življenje vojakov na fronti tudi pomembno, da ni preveč podgan v jarkih, saj so lahko širile bolezni; poznani pa so tudi primeri, ko so podgane v nekaj dneh pogrizle trupla padlih vojakov do kosti. Zato se je vojaško poveljstvo odločilo z oglasi v časopisju pridobiti primerne pasje kandidate. »Potreba vporabe psov na fronti se je izkazala v polni meri po mnogih izkušnjah. V varstvo naših čet se potrebujejo nadalje psi pasme: nemški ovčarski pes, takozvani Dobermanov pinč, in airedaleterrier. Nadalje se potrebujejo za čiščenje jarkov, zlasti za odpravo podgan, ki so jako velika nadlega, psi pasme: foxterrier, bullterier, pinči in gobčniki. Psi se morejo oddati vojaški upravi ali brezpogojno ali za vojno dobo ali se ponudijo na prodaj. Ponudbe na `Kommando des k. u. k. Kriegs- und Sanitätshundeführerkurses, Wien XVIII., Herbeckstrasse 66´.«

Ali se nam bliža doba jeklenih zvonov?
Nedelja je po krščanski tradiciji dan počitka, kar pa se v vojni seveda ni moglo vedno spoštovati. Še nekoliko večja neugodnost, kot je bilo delo v nedeljo, pa je bilo obvezno oddajanje zvonov vojaški upravi, saj so bili zvonovi podobne sestave kot topovi: »Sedaj, ko so se bronasti zvonovi že oddali in se še oddajajo v vojne namene, je postalo to vprašanje bolj aktualno nego kedaj. Zvonovi naših slovenskih cerkva so bili doslej izključno le iz brona, to je mešanice (zlitine) iz bakra in cina (kositra). Te dve kovini ste pa tudi zlitna snov topov. Glavna razlika je v odstotkih. Topovina je mehkejša zbog večje množine mehkejšega bakra (90 do 93 odstot. bakra in 10 do 17 odstot. cina), nego zvonovina, ki ima 77 do 80 odstot. bakra in 23 do 20 odstot. cina. Vsled te zlitne sorodnosti se prelivajo zvonovi v topove in topovi zopet v zvonove. Da bi bilo v zvonovih tudi zlato ali srebro, to vedo povedati le pravljice.« V nadaljevanju zapisa se avtor prispevka zaskrbljeno sprašuje, ali se morda obeta doba jeklenih zvonov, ki naj bi bili enako kakovostni kot tisti iz brona, čemur pa omenjeni avtor ne verjame povsem. Sicer to še zdaleč ni edini zapis o cerkvenih zvonovih v tem času, nekaj zanimivejših, morda tudi nenavadnih pa v spodnjih vrsticah.

Pozor pri oddaji zvonov. »`Den´piše: V Rudikovi je bil oddan zvon, ki je bil po popisu zvonov zapisan za 70 kg. Preden pa smo zvon izročili komisiji, ki je pooblaščena za rekvizicijo zvonov, sem dal zvon stehtati in se je pokazalo, da ne tehta zvon 70 kg, temuč [temveč, op. a.] 125 kg. Svetujem torej, naj vsak župnik pretehta zvonove, preden jih odda, — Jožef Kulin, župnik v Rudikovi.«

Samo mrtvaški zvon. "Iz Kromeriža poročajo `Narodni Politiki´: Zadnja rekvizicija zvonov v tukajšnjem okraju je bila tako temeljita, da so nam ostali samo mrtvaški zvonci, s katerimi zvonijo zjutraj, opoldne in zvečer."

Včasih nas preseneti kakšna novica, ko nepridipravi ukradejo kakšen predmet, ki je morda zaradi svoje oblike, velikosti, mase ali pa česa drugega ne ravno najlažje odtujiti. Tako tudi ni presenečenje, da so se občasno našli posamezniki, ki so zvon »rešili« pred zaplembo. Takšen primer so zapisali tudi v vasi Lutogniew, ki danes leži na Poljskem: »V vasi Lutognievi na Nemškem so sneli dva zvona iz zvonika in so ju položili na pokopališče, ker ni mogel zaradi žetve noben posestnik dati konj, da bi ju bili odpeljali. Kako se je vse čudilo, ko se je naslednjega dne zapazilo, da je en zvon izginil. Vse poizvedovanje policije in županstva je bilo brez uspešno. Ali to še ni bilo dovolj. Ko je še krožila govorica o ukradenih zvonovih po župniji, je izginil še drugi zvon brez duha in sluha. Tudi po tej tatvini je bilo vse poizvedovanje zastonj. Ta dogodek je vznemiril domačine in že se snujejo razne legende o zvonovih, ki sta na tako čuden način izginila.«

Piščali v orglah zaplenjene
Zvonov ni bilo dosti po vsej državi, zato je ravno v tem času […] »Izšla je naredba o zaplembi piščali v orglah. Iz orgel, ki imajo po več nego 8 registrov, bo treba dati vse orgelske piščali iz cina [kositra, op. a.] in njegovih zlitin. Izjema se bo dovolila le za orgle, ki so posebne zgodovinske ali umetniške vrednosti. Prošnje v to svrho naj se pošljejo državnemu uradu za spomenike (Central-Kommission zur Erhaltung von historischen Denkmälern).«

Oskrba s hrano
Kakovostna in zadostna oskrba s hrano je bila pomembna tako za vojake v prvih bojnih linijah kot tudi za civilno prebivalstvo po mestih in vaseh. Država je od kmetov zahtevala oddajo pridelkov in seveda predvidela kazni za vse, ki bi se pregrešili zoper to uredbo. Oskrba prebivalstva s hrano je bila organizirana z izkaznicami različnih barv in črkovnih oznak na njih – o tem, kako je bilo to videti v vsakdanjem življenju, pa malo več v nadaljevanju.

»Malo piva, malo dela. Nekateri nemški listi so zlili cele golide z žolčem napolnjenega `humorja´ na angleške delavce, ker so zahtevali od vlade, naj jim poskrbi več piva, češ, da sicer ne morejo toliko delati. Čemu se je treba zaradi tega iz Angležev norca delati, res ne vemo, saj so tudi na Nemškem in v Avstriji tudi spoznali, da potrebujejo delavci piva, ker je redilno in ker so ga vajeni, ter so prav za to poskrbeli, da se bo letos več piva izdelalo, kakor lani.«

Vsi pa niso bili takšnega mnenja; tako zasledimo tudi takšen zapis: »Doslej so mleli ječmen za krušno moko, od letošnjega pridelka pa hočejo izročiti 4000 vagonov ječmena pivovarnarjem, kar je ob sedanjem pomanjkanju živil naravnost v nebo vpijoč greh.«

Bel kruh v Trstu

»V Trstu se pri Dreherju dobi podolgasti košček belega opečenca, ako se za mali košček da 40 vinarjev. In to brez krušne karte. Tako se za 20 kron bogat človek v Trstu lahko naje na dan belega kruha. Ali je to prav?«

Premog za živila

»Med hrvatsko deželno vlado in trboveljsko premogovno družbo se je te dni sklenil dogovor, da bo Hrvatska dobavila v Trbovlje približno 100 vagonov koruzne moke in približno 40 vagonov slanine in masti, zato bo pa dobivala hrvatska industrija po 45 vagonov premoga na dan.«

Pozor na drevesno listje!
Ob spodnjem zapisu bi v današnjem času verjetno zraven pisalo »oglasno sporočilo«, saj ga je naročilo dunajsko podjetje, ki sicer odkupuje različno posušeno listje za izdelavo čajnih pripravkov. Priznati pa moramo, da je njegova vsebina v vojnem času še kako smiselna. »Vojna nas je odrezala od prekomorskega prometa in pri prehrani se moramo zadovoljiti z domačimi pridelki. Med mnoge inozemske pridelke, na katere smo se navadili, spada tudi takozvani ruski čaj. Tudi temu se moramo odreči za nekaj časa. Domača narava nam nudi dovolj nadomestila za ta čaj. Če opustimo predsodek in navado, bomo jeli spoznavati zvestobo do domovine iz cvetk, listov in zelišč. Takozvani ruski čaj ni nič drugega kot listje kitajskega, indijskega cejlonskega ali javskega čajnega grma, katero trgajo v imenovanih deželah, pripravijo za konzum ter razpošljejo na vse strani. Kakor pa vsakoletno trganje listja prav nič ne škodi čajnemu grmu, ravnotako ne škodi našim drevesom, če z njimi enako postopamo. Samoobsebi umevno bi ne bilo modro, če bi se potrgalo listje in vršički pri črešnjah, višnjah, malinovih, grozdjičjih ali drugih grmičih, predno na istih dozori sad. Poznejše trganje listja pa drevesom nikakor ne škoduje; ta prejemajo hrano iz zemlje in ne izgube ničesar na rasti in rodovitnosti, četudi se jim poreže večji ali manjši del vej. To vidimo pri kostanjih, akacijah in vinski trti; murvino drevo docela oskubi za hrano sviloprejk. List je pri drevesu enako kakor sad nekake vrste izmeček, ki ga samo odstrani, če le predolgo visi na njem. Praktični gospodarji bodo torej vedeli ceniti listje svojih črešnjevih, višnjevih in drugih dreves in je pravočasno porabili v svojo in splošno korist.«

Za gosenicami še miši
»Od Blanika poročajo češkim listom, da se je v nekaterih vaseh pojavila po polju in po lopah velika množina miši, tako da so tla vsa zluknjana. Mišja nadlega je gotovo posledica letošnjega suhega in vročega poletja, ki je vladalo od meseca maja do današnjih dni. Za gosenicami so prišle še miši, tako da ne bo kmalu nič ostalo.«

Kazen za navijanje cen
Izkoriščati vojne razmere in s tem povezano stisko ljudi za lastne koristi velja za eno izmed bolj sprevrženih dejanj, čeprav lahko v isti sapi trdimo, da je vojna bolj ali manj zgolj skupek »sprevrženih dejanj«. Avstro-ogrska državna oblast se je trudila preganjati takšne prestopke, saj je bilo po zakonu tovrstno dvigovanje cen prepovedano in kaznovano tudi z zaporno kaznijo. V ta namen so bile sodbe tudi javno objavljene v časopisih, kar je do neke mere imelo tudi odvračalni učinek pri posameznikih, ki so se spogledovali s podobnimi idejami.

Ljubljansko sodišče je tako ravno v času enajste soške bitke obsodilo Katico Bernatović in njeno hči Elso, poročeno Mixich. Sodba se je glasila: […] »sta krivi prestopka radi navijanja cen po § [členu, op. a.] 18. od. 1, cesarske naredbe z dne 21. avgusta 1916. drž. zak. št. 261, zakrivljenega s tem, da ste v času od 9. oktobra 1916 — začetka marca 1917 v Ljubljani, izrabljajoči vsled vojne nastale izredne razmere zahtevali za obleke, torej neobhodno potrebne reči, očitno čezmerne cene in se obsodite glasom § 18. odst. 1. zgoraj citirane cesarske naredbe z uporabo § 261. k. z. [kazenskega zakonika, op. a.] vsaka na 1000 K denarne globe, v slučaju neizterljivosti glasom § 389. k. z. na povračilo stroškov kazenskega postopanja, katera kazen se je Katici Bernatović s sodbo c. kr. deželnega kot vsklicnega sodišča v Ljubljani z dne 24. julija 1917 BI XII. 367/17-4 zvišala na zapor 5 dni in denarno globo 2000 K, v slučaju neizterljivosti na zapor 1 meseca. Po § 23. zgornje ces. naredbe se ima razsodba po enkrat objaviti v dnevnikih `Slov. Narod´, `Slovenec´ in `Laibacher Zeitung´.«

Iz ogrskega dela monarhije pa je prišla ta vest: »Budimpeštanski gostilničarji niso zadovoljni le s tem, kar zaslužijo z vinom in s `poboljšanjem´ vina, nego so nekateri izmed njih uvedli prav grozne cene. Policija jim je te dni pregledala jedilne liste in proti celi vrsti teh poštenjakov uvedla kazenske preiskave. Eden je računal za eno perutnico gosi 12 K, drugi za golaš 6 K itd. Takih ljudi z denarnimi kaznimi in z zaporom ni poboljšati; najboljše bi bilo, da takemu človeku pred mestno hišo nabrišejo 25 mastnih.«

Kazen za brezplačno ovčjo pečenko
»Dne 12. t. m. je zmanjkala iz hleva posestnika Janeza Hrastelj na Selu pri Zagorji breja ovca. Zadnji čas pa je tukajšno orožništvo s pomočjo neke ovadbe izsledilo, da jo je vzel iz hleva Jernej Zajc, zapriseženi premogar, v družbi dveh svojih tovarišev Šifrerja in Simončiča. To ovco so klali v koruzi matere Jerneja Zajc ter meso prenesli h konjaču Jožefu Hostnik. Prve tri se je izročilo vojaškemu sodišču v Gradcu, proti konjaču je pa vložena ovadba.«

Precej potrpežljivosti za eno samo kumaro
Dandanes je nakup hrane in raznih drugih potrebščin precej preprosta stvar (pustimo sicer za trenutek cene in plače ob strani), v avgustu 1917 pa so bile stvari mnogo bolj zapletene. Večkrat omenjeno splošno pomanjkanje je pomenilo, da je bilo prebivalstvo omejeno v tem, kaj in koliko je lahko kupilo. Poleg tega je bilo treba spremljati obvestila v časopisju, kjer so stalno obveščali, kdaj in kje bodo delili živila oziroma živila. Poglejmo si nekaj primerov.

Kumare na rumene izkaznice B. »Mestna aprovizacija bo razdeljevala v petek dne 24. avgusta dopoldne in popoldne v Kranjčevi hiši št. 15 na Poljanski cesti kumare strankam, ki imajo rumene izkaznice, Zaznamovane s črko B. Od 8. do 9. ure dopoldne jih dobe stranke, ki imajo izkaznice št. 1—300, od 9. do 10. ure št. 301 do 600, od 10. do 11. ure št. 601 do 900. Popoldne pridejo na vrsto od 2. do 3. ure stranke, ki imajo izkaznice št. 901—1200, od 3. do 4. ure št. 1201—1500, od 4. do 5. ure št. 1501 do konca. Vsaka oseba dobi 1 kumaro za 10 vin.«

Paradižniki na rumene D-izkaznice. »Mestna aprovizacija bo delila jutri, v četrtek, dne 30. avgusta, popoldne, v cerkvi sv. Jožefa paradižnike med stranke, ki imajo rumene izkaznice s črko D. Na vrsto pridejo od 2. do 3. ure stranke z izkaznicami št. 1 do 200, in od 3. do 4. ure stranke z izkaznicami št. 200 do konca. Vsaka rodbina dobi 2 kg paradižnikov. Kilogram stane 80 vin. Vhod pri glavnih vratih. Posodo je treba prinesti s seboj.«

Dobava špeha. »Mestna aprovizacija ljubljanska razdeli prihodnji teden špeh med tiste stranke, ki pripadajo ubožni akciji in imajo rdeče in deloma rumene izkaznice. Pozneje pridejo na vrsto stranke z rumenimi izkaznicami vrste B in C. Občinstvo naj pomisli, da gre h koncu najneugodnejša doba za preskrbo špeha ozir. masti. Bliža se čas, ko začno klati prešiče v večji meri. Občinstvo, ki ne spada v ubožno akcijo, obvestimo pravočasno po časopisih, kdaj in kako prejme špeh. Do takrat pa prosimo, naj ne hodijo stranke v tej zadevi v aprovizačni urad na Poljanski cesti št. 13, ker mestna aprovizacija ne more storiti več in hitreje, kakor je spredaj naznanila.«

»Velika draginja in pomanjkanje je zavladalo po Gorenjskem. Tam nastanjeni vojaki pokupijo ves živež, tako da za domače ljudi, ki nimajo svojega posestva, ničesar ne ostane in da niti za noben denar ne morejo dobiti najpotrebnejših živil. Posebno huda prede nekaterim učiteljem. Znan mi je slučaj, da bolan penzijonist niti mleka v vasi ne more dobiti.«

Razdelitev sadja na rdeče in rumene izkaznice A. »Stranke, ki imajo rumene in rdeče izkaznice A, dobe sadje v cerkvi sv. Jožefa v petek popoldne 31. avgusta, od pol 2. do pol 3. ure.«

Nakazilo na milo. »Izšla je ministrska naredba, ki določa, da bo odslej dovoljeno izdelovati samo gotove vrste mila. Dobivalo se bo, kakor pravi naredba, le skrajno malo tega blaga, ki bo zadostovalo le če se bo kar najbolj varčno porabljajo. Milo se bo smelo porabljali le za umivanje, za pranje pa le pralni prašek. Nakazilo bo veljalo za štiri mesece in bo obsegalo osem odrezkov. Na mesec se bo dobilo en kos mila: za eno osminko kilograma bo odrezati en odrezek. Dosedanja mila in druga pralna sredstva se smejo oddajati le do 15. oktobra.«

Nemški ognjegasci na Dunaju. »`Lidove Noviny´ pišejo: V vseh dunajskih listih je objavila dunajska občina razglas, v katerem naznanja, da gasilno društvo sprejema mlade, močne moške nemške narodnosti. — Dunajski gasilski zbor trpi vsled nedostatka sil, kar je vidna posledica triletne vojske, ali ognja gasiti na Dunaju ne smejo po mnenju magistrata ne Čehi, ne Poljaki.«

Vsi pa seveda niso bili najbolj pošteni in so iskali razne načine kako pretentati državne uradnike: »Pri magistratu se že delj časa opaža, da se na sumljiv način množe slučaji, ko prihajajo stranke, trdeč, da so izgubile krušno karto ali izkaznico za sladkor, mast itd. Občinstvo se vnovič opozarja, da naj na take izkaznice najstrožje pazi, ker se duplikati ne bodo več izdajali.«

Pomanjkanje mesa po celem svetu
»Iz Washingtona poročajo: Ameriški kontrolor za živila svari pred pomanjkanjem mesa po vsem svetu. Tekom vojne se je zmanjšalo svetovno stanje živine za 115 milijonov glav. Priporoča večjo uporabo rib.«

Pravila, uredbe, predpisi
Življenje med vojno je bilo podvrženo številnim omejitvam ali bolje rečeno prilagoditvam, ki so bile nujno potrebne, da je država do neke mere normalno delovala.

»O prepovedi prometa s krompirjem razglaša c. kr. [cesarsko-kraljevo, op. a.] deželno predsedstvo na Kranjskem: Z ukazom c. kr. urada za prehranjevanje ljudi z dne 26. julija 1917. l., drž. zak. št. 311, se je ves krompir letine 1917 zaplenil. Vsaka prodaja krompirja pri pridelovalcu je prepovedana in se bo strogo kaznovala. Zoper prepoved nakupljeni krompir se bo spoznal za zapaden. Prezgodno izkopanje krompirja stoji pod kaznijo in se bo tudi prezgodaj izkopani krompir proglasil za zapaden. Vojni zavod za promet z žitom, katerega organi so edinole k nakupu krompirja upravičeni, prevzame in kupuje le zrelo blago. Prezgodno kopanje je za pridelovalce krompirja brez namena, ker se ne more tak krompir uporabljati.«

»Nova naredba o prometu s sladkovodnimi ribami je izšla te dni. V glavnem so se zvišale cene krapom, linjem in ščukam, pa tudi drugim ribam (klinom), ako jih ribiško strokovno goje in love. Ostale določbe prejšnje naredbe so ostale neizpremenjene."

Prepoved hoje na Ljubljanski grad »Vsled odredbe c. in kr. etapnega štacijskega poveljstva razglaša mestni magistrat, da je hoja na Grad, dokler se nahaja tu tako veliko število vojnih vjetnikov, prepovedana za vsakega, brez izjeme. Prost dohod se bo pravočasno naznanil.«

»Poraba kosti. Vsled obstoječega pomanjkanja maščobnih snovi je treba vse tozadevne vire čim najtemeljitejše izkoristiti. V tem oziru so kosti največjega pomena. Vodstvo za pobiranje kosti je poverjeno centrali za kosti na Dunaju. Da pa more le-ta vršiti svojo nalogo, je izdal urad za ljudsko prehrano pravkar naredbo, glasom katere je v krajih z zadostnimi zdravstvenimi napravami v bodoče prepovedano kosti sežigati, zakopavati ali na kak drug način pokončavati. Tvrdke, ki se pečajo z nabiranjem ozir. nakupom kosti, so bile že obveščene, da morajo dati nabirali že prekuhane kosti tudi v zasebnih gospodinjstvih in podjetjih, ki se bavijo z oddajo hrane. O končni ureditvi nabiranja kosti prihodnjič.«

O »čudnem premogu« so poročali s Češkega
»Iz praške`fronte´ so prinesli praški listi: V sredo je čakala žena v `fronti´ na moko. Dva dečka, stara 11 do 13 let, sta pripovedovala: Včeraj sva bila na kolodvoru, da bi bila nabrala kaj premoga, zakaj mati ne morejo premoga kupiti. Zlezla sva na vagon s premogom, da bi ga nekaj v vrečo nabrala. Ali premog je bil samo na vrhu, spodaj je bil — krompir! Nametala sva v vrečo še nekaj krompirja, in imeli smo spet enkrat dobro južino! — Če je res, kar sta ta dva dečka pripovedovala, pišejo `Lidove Noviny´, potem ni težko uganiti, za kam je bil tisti `premog´ namenjen.«

Splošno nezadovoljstvo, ki je bilo prisotno zaradi pomanjkanja in težav s preskrbo po treh letih vojne se je vedno bolj odražalo tudi v časopisju. Krivci so bili običajno »tujci«, pa naj si je šlo za sosednje države ali pa zgolj za sosednje dežele. V zgoraj opisanem primeru »čudnega premoga« je najverjetneje šlo za dogovorjeni transport med Avstro-Ogrsko in Nemčijo, za potrebe nemške vojske, kar seveda ni bil osamljen primer. Podobno negodovanje v časopisih zasledimo tudi pri novicah iz ogrskega dela monarhije (pa naj si je šlo za Reko ali pa Budimpešto), saj je prevladovalo mnenje, da na Ogrskem ne trpijo takšnega pomanjkanja kot v Cislajtaniji (avstrijskem delu monarhije).

Živila iz premoga »Švicarska elektricitetna družba Lonza izdeluje iz apnenca alkohol in poleg tega tudi kis. Pri tem tvori karbid medstopnjo. Iz karbida izdeluje tudi neko bavarsko podjetje kis, aldehid in druge važne organične snovi, in sicer po patentiranem načinu konzorcija za elektrotehnično industrijo v Norimberku [Nürnbergu, op. a.], katere švicarske patente izdeluje elektricitetno podjetje Lonza. Po podobnih načinih predelujejo karbid tudi na Nemškem. Morda bo tehnika našla pota za umetno izdelovanje še drugih vžitnih in morda tudi hranilnih potrebščin.«

Tudi sicer je bilo pomanjkanje premoga ne le v avstrijskih ali ogrskih deželah, temveč tudi po drugih državah. »Omejitev osebnega prometa na železnicah namerava izvesti železniško ministrstvo, da se prihrani premog. Omejitev se namerava izvesti na ta način, da bi na dolgih progah (zveze z Nemčijo, Ogrsko, Galicijo, sudetnimi in alpskimi deželami) vozila na dan največ po dva para brzovlakov, to pa redno in brezpogojno. V notranjem prometu pa bi vozili le osebni vlaki, ki bi se na postajah, ki so določene v prvi vrsti zabavnemu prometu, ne ustavljali. Na lokalnih in gospodarskih železnicah naj bi se promet deloma ustavil, deloma omejil, Tako bi se prihranilo po 200.000 metrskih stotov [20.000 ton, op. a.] premoga na mesec za druge svrhe. Zabavna in druga nepotrebna potovanja bodo morala potem seveda izostati.«

»Pozimi na Dunaju bodo gostilne odprte do 10., kavarne do 11. zvečer. Zabavišča ne bodo smela kuriti.«

»Otežkočena izmenjava invalidov vsled pomanjkanja premoga. Vodstvo švedskega `Rdečega križa´ naznanja, kakor poroča `Temps´, da se vrše med Rusijo in Avstrijo pogajanja z ozirom na novo izmenjavo invalidov. Gre za 300 invalidnih častnikov, ki naj bi se vrnili v domovino. Švedska vlada izjavlja, da ne more prepeljati tega transporta po železnici vsled pomanjkanja premoga. Ujetnike bodo zato prepeljali po morski poti z nekega še sedaj nedoločenega kraja ob Botniškem zalivu v Sasnico.

Pomanjkanje tudi v Nemčiji
Nemčija je bila ena glavnih zaveznic Avstro-Ogrske v prvi svetovni vojni, ki si je tudi dokaj aktivno prizadevala za dokončen obračun s Srbijo, po atentatu na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu. Tudi v času aneksijske krize je nemški cesar Viljem II. podpiral Franca Jožefa, čeprav ne tako odločno kot šest let pozneje, v julijski krizi. Tako kot Avstro-Ogrska je tudi Nemčija trpela pomanjkanje zaradi tri leta trajajoče vojne.

Slona so zaklali. »V zoologiškem vrtu v Vratislavu na Nemškem [Vroclavu, danes na Poljskem, takrat pa v okviru Prusije, op. a.] so morali velikega indijskega slona zaklati, ker si je bil zlomil hrbtenico. Mesar, ki sicer kolje konje, je razglasil, da bo slonovo meso razprodal. Navalilo se je na vse zgodaj toliko ljudi, da jim še policija ni bila kos. Srečni kupci, ki so dobili slonovo meso, pravijo, da je pečeno izvrstno, kakor najboljša govedina. No, morda ti ljudje že dolgo niso vžili dobre govedine.«

»Vse perilo hotelov je v Nemčiji zaplenjeno. Sme se še dalje uporabljati za hotele, ne pa za kake druge namene ali prodajati.«

Med ne najbolj priljubljenimi ukrepi se je verjetno znašla napovedana možnost prepovedi kajenja na berlinskih ulicah. Ta ukrep so v Berlinu predlagali zaradi pomanjkanja tobaka. Podobno kot so iskali nadomestke za ruski in indijski čaj, so se znašli tudi pri nadomestkih za tobak. V istem tednu, kot je bila objavljena novica o napovedani prepovedi kajenja ne berlinskih ulicah, je dunajska vlada izdala seznam nadomestnih zelišč za tobak, katere »bodo smeli sedaj tobakarnarji prosto prodajati, in sicer v nepredelanem stanju. Med ta zelišča spadajo: vrtnično listje, kamilice, suličasti trpotec, medena detelja, prvenec itd. Organizacija tobakarnarjev je pozvala svoje člane, naj se v slučaju potrebe obrnejo na državno zvezo za pojasnila, katera nadomestna sredstva za tobak je monopolna uprava dovolila. Trafikanti so naredbo z veseljem pozdravili.«

»Kopanje v stanovanjih nameravajo v Berlinu prepovedati.«

Pregovorna nemška natančnost se je izražala v najrazličnejših malenkostih. Tako so v Nemčiji imeli državno komisijo za uravnavanje papirnatih potrebščin, ki je zaradi pomanjkanja papirja prepovedala »rabo platnenih in volnenih namiznih prtičev in serviet po gostilnah. Vsled tega je nastalo silno povpraševanje po prtičih iz tankega, belega papirja; po časopisih je bilo polno ponudb novih izdelkov. Sedaj je pa `državna komisija za uravnavo papirnatih potrebščin´ predlagala vladi naj prepove uporabo in izdelavo takih prtičev, češ, da gre na ta način v nič veliko važnih sirovin, ki so sicer nujno potrebne. — Ali bodo žepne robce ali rutice tudi prepovedali?«

»Tudi na Angleškem čutijo silno pomanjkanje papirja. Angleška vlada je vsled tega razglasila sledečo odredbo: Brez posebnega oblastvenega dovoljenja se v bodoče ne smejo izdajati: 1. novi časopisi katerekoli vrste, ali periodični listi in knjige; 2. plakati in razni reklamni listi. Izjeme se dovoljujejo le v izrednih slučajih. Dalje so prepovedani vsi ceniki, katalogi, trgovske okrožnice in tem podobne stvari.«

Gospod Batocki je shujšal
»Predsednik urada za prehrano na Nemškem pl. Batocki [Adolf Tortilowicz von Batocki-Friebe (1868-1944), op. a.] je shujšal za — 17 in pol kg. Dobival je svojo hrano tako kakor katerikoli drugi — to pa že verujemo — meščan Velikega Berlina. Izprva je bil kot lastnik veleposestva sam svoj založnik in ni dobival nobenih kart. Vse potrebno si je dal pošiljati v poštnih paketih s svojega posestva. In na ta način je imel baje gospod Batocki več brezmesnih dni in brezmastnih dni, kakor sami Berolinčani. Večkrat se je dogodilo, da ni po več tednov prejel nobene pošiljatve. Izginile so na pošti. Nekoč je baje prejel od pet kg težke mesne pošiljatve samo ovoj, na katerega je škodoželjni uzmovič [tat, kradljivec, op. a.] napisal: `To se pravi zdržati!´ Po teh izkušnjah je Batocki prosil rajši za razne karte. Shujšal je pa vendar za 17 kg in pol.«

Nesreča nikoli ne počiva
Vsako leto lahko v prednovoletnem času zasledimo razna opozorila, o nevarnosti uporabe pirotehničnih sredstev, namenjena predvsem otrokom in mladostnikom, pa tudi starejšim, ki v takšnem ali drugačnem stanju pospremijo novoletna praznovanja na bolj »eksploziven način«. Prav tako potem vsako leto slišimo za tega ali onega (praviloma) mladeniča, ki je ostal brez enega, dveh, morda treh prstov, da o morebitnih trajnih poškodbah vida niti ne govorimo. Še precej bolj nevarni od petard pa so razni naboji in druga eksplozivna sredstva, ki jih je bilo v času vojne na pretek. Številna opozorila pred nevarnostmi igre s tovrstnimi sredstvi niso zalegla – zakaj bi, če pa je vsak mnenja, da se njemu nesreča ne more pripetiti. Toda nesreča nikoli ne počiva.

»Nesreče s patrono so se zopet zgodile v naslednjih slučaji: Zupan Herman, 17 let stari knjigoveški pomočnik iz Novega Vodmata št. 30, je v nedeljo popoldne doma s šivanko dregal v neko malo patrono, ki mu jo je bil dal neki tovariš, nakar je ista eksplodirala ter mu več ali manj odtrgala štiri prste na levi roki in ga poškodovala na glavi in na prsih. Enaka nesreča je zadela isti dan Janeza Šetina, 14 let starega sina vdove – posestnice Ane iz Šmarne gore št. 49, ko jo zažgal patrono, ki je eksplodirala ter mu pokvarila palec na levi roki. Tri prste na desni roki je odtrgalo Fr. Dimnik 12 let staremu sinu posestnika Jakoba iz Sneberjev št. 13, ko se je igral z vojaško patrono. Vsa svarila ne pomagajo nič, mladina se dalje neprevidno igra z izstrelki!«

»Za klobuk žrtvoval svoje življenje. Pri Cmureku je šel ob Murinem bregu 26 letni delavec Fr. Gaudej. Nenadoma mu je veter odnesel klobuk v Muro. Ker je bil klobuk še nov, je skočil takoj za njim v vodo. Toda ker ni znal plavati, je zašel v valove in utonil. Dan pozneje so izvlekli iz Mure Gaudeja in njegov klobuk.«

O davkih na modne dodatke
»Te dni je stopil na Norveškem v veljavo nov zakon, ki nalaga precejšen davek na nakite in na drage kamne. Za nakit, ki je vreden od najmanj 300 do 400 kron, je plačati 10 kron, za nakit, ki je vreden do 450 kron je plačati 20 kron, za nakit v vrednosti 1000 kron pa 50 kron in potem primerno več. Nam se zdi tak davek popolnoma pravičen. Kdor se hoče povzdigovati in odlikovati od drugih ljudi, naj za to kaj plača.«

Če ste se morda vprašali, kako to, da se Norvežani ukvarjajo s tako nepomembnimi stvarmi, kot je davek na nakit, v času vojne vihre, ki je divjala po Evropi, je odgovor sila preprost – Norveška je bila nevtralna država v prvi svetovni vojni. Sicer je bila v okviru svoje nevtralnosti bistveno bližje Veliki Britaniji kot Nemčiji, pa tudi strah pred Rusi je bil na Norveškem prisoten; toda to je že predmet kakšne druge zgodbe.

Vrnimo se zdaj za trenutek spet na davke. Tudi v Nemčiji so v tem času obravnavali predlog podobnega zakona, toda od predloga oziroma osnutka pa do sprejetja zakona običajno preteče kar nekaj časa. Ob predstavitvi tako imenovanega potrošnega davka pa so se v redakciji časopisa Slovenec odločili narediti kratki pregled nekaterih zanimivih ali bolje rečeno nenavadnih davkov v preteklosti.

»Davki na modne izrastke. Na Bavarskem nameravajo vpeljati takoimenovani `potrošni davek´. Bavarski finančni minister Breunig [Georg von Breunig (1855-1933), op. a.] je glede tega v nekem pogovoru omenil, da ako se naloži na damski klobuk za 200 m. [mark, op. a.] 40 m. davka, se bo to kupovalkom komaj kaj poznalo. Ob tej priliki se bo marsikdo spomnil, da so države že od nekdaj rade nalagale davek na razne modne pretiranosti in pri tem dobro žele. Znani so davki na dragocene trakove, čevlje, prsne rute, rokavice. Pod Friderikom I. so posebno `cvetele´ lasulje in država jih je pošteno obdavčila. Tedaj so `okraski´ glave zavzeli take oblike, da so morali vpeljati posebne vozove in nosilnice, da so imele dame z mogočnimi frizurami dovolj prostora v njih. V rabo so prišle lasulje z godbo, čebljajočimi ptiči itd. Praktični Angleži so tudi radi obdavčevali modne predmete. Tako so l. 1795., ko se je vse pudralo, naložili davek na puder. Do srede junija istega leta se je oglasilo 300.000 oseb, ki so plačale po 1 zlat, da so dobile pravico do pudranja. Drugi so se za svojo osebo odpovedali pudru, pač pa so v posmeh davčni oblasti pudrali svoje pse in konje — za te namreč ni bilo treba plačati davka.«

Dogodki na Koroški Beli
Koroška Bela je bila pred sto leti ena najbolj znanih slovenskih vasi, danes pa bi bilo zanimivo videti, koliko ljudi pozna to naselje v bližini Jesenic. Dogodki, zaradi katerih je bila Koroška Bela znana v tistem času, pa so žal tragični. Nekaj dni pred začetkom enajste soške bitke je italijansko letalstvo bombardiralo vas z zažigalnimi bombami, ki so povzročile veliko opustošenje. »Dne 14. t. m. so vrgli sovražni (laški) letalci vžigalne bombe na Koroško Belo in povzročili grozovit požar, ki je uničil v eni uri poleg župne cerkve 45 hiš z gospodarskimi poslopji. Ostalo je le golo zidovje. Zgorela so vsa živila in krmila, skoro vsa hišna oprava, obleka perilo in nekaj živine. Škoda se ceni na okroglih 400.000 kron. Vsled nesreče je 60 rodbin, ki štejejo kakih 300 oseb, brez strehe.«

Ob nesrečah se običajno najdejo tudi posamezniki, ki se želijo osebno okoristiti – tako je bilo tudi v primeru požara na Koroški Beli. »Ker brezvestni ljudje grozno nesrečo na Koroški Beli izrabljajo na ta način, da se izdajajo za pogorelce in kot taki podpore prosijo, se slavnemu občinstvu naznanja, da naj se nikdo, ki nima pismenega potrdila od občinskega ali župnijskega urada, ne smatra za pogorelca in naj se mu iz tega naslova ne daje nobena podpora.«

Bombardiranja vasi, kot se je zgodilo v tem primeru, so bila v prvi svetovni vojni bolj izjema kot pravilo. Prizadete vaščane je po dogodku obiskal deželni predsednik, ki je za obnovo vasi iz svojega žepa daroval 200 kron, nekoliko bolj radodaren pa je bil cesar Karel, ki je iz svojih zasebnih sredstev namenil 10.000 kron. Končna bilanca požara je bila sledeča: »Prizadetih je 49 posestnikov in 19 gostačev; zgorelo je 46 hiš, 22 hlevov, 17 svinjakov, 25 drvarnic, 1 krava in 32 prešičev. Denarja v gotovini je zgorelo 16.280 K. Dolga na pogorelih hišah je 11.440 K, zavarovane pa so bile za 75.380 kron. Škoda se ceni na 576.820 K in cerkev posebej 100.000 K, skupaj tedaj 676.820 K. Brez strehe je 291 oseb.«

Sicer pa je v tistem času bil bistveno bolj odmeven požar v Solunu v Grčiji, ki je bil tudi mnogo večji in je prizadel več ljudi. »Požar v Solunu, ki je pred kratkim vpepelil celo notranje mesto, je spravil 40.000 ljudi ob streho. 65 tisoč jih je za silo dobilo zavetišča, 15.000 jih pa tabori pod milim nebom.«

Toda to sta zgodbi za kakšno drugo priložnosti.

Rok Omahen
Prijavi napako
Komentarji
HŽV
# 27.08.2017 ob 12:29
A se ve kaj se je dogajalo z ranjenimi na fronti? So bili v bolnišnicah ali so jih oskrbovali v ''bazi'' ali rdeči križ? Ali bi lahko kje našel podatke kaj se je dogajalo z ranjenci (kje so pokopani tisti ki so umrli npr.)? Iščem sled za pradedkom ki je bil ranjen enkrat pred 15.1.1916
tupamaross
# 27.08.2017 ob 15:43
Čestitke gospodu Omahnu za vrhunski opis takratnih dogodkov.

Zelo lepo je med drugim opisal škodo in evidenco te škode,ki so
jo so jo v takratnih časih vodili.

"...zavarovane pa so bile za 75.380 kron...!"

Ne morem verjeti, da so ljudje že takrat bili tako napredni, da so
zavarovali svoje premoženje, kar je hvale vredno. Bojim se, da še
danes ni take dojemljivosti za zavarovanje.
Dux Ursus
# 27.08.2017 ob 17:04
HŽV:
obstaja več baz padlih:
a) eno od baz imajo upravne enote (baza padlih I. in II. svetovne vojne)
b) drugo imajo v Posočju na Fundaciji Poti miru ( http://potmiru.si/oldsite/_si/search.php )
c) zadnjih nekaj let se dela bazi padlih slovenskih vojakov (ni še končana)
d) lahko pobrskaš malo na spletu za velusliste (liste izgub) raznih polkov
d) obstajajo tudi rana društva in posamzniki, ki imajo razne zbirke.
e) Kriegsarchiv na Dunaju
HŽV
# 27.08.2017 ob 17:58
Hvala Dux Ursus!
Ravno v eni Verluslisti je omenjeno da je ranjen, drugje pa ne piše nič. Je bil pa del pehotnega polka »Grof Lacyja« št. 22 iz Dalmacije, ki je takrat bil nameščen v okolici Gorice, če kdo ve kje so njih zdravili/pokopavali.
Lupo
# 27.08.2017 ob 13:37
Solnograd, Gradec in Celovec so še vedno glavna mesta dešel, Zadar pa ni več. Ravno obratno kot piše v opisih :[
TV in RA arhiv
O novi knjigi Pa zbogom, junaki... 00:06:02, 16.11.2017
Kdo je bil Franc Ferdinand 00:02:59, 24.10.2017
Stoletje čudeža pri Kobaridu 00:07:48, 24.10.2017
Čudež pri Kobaridu 00:53:10, 24.10.2017
Sto let bitke pri Kobaridu 00:02:04, 24.10.2017
Obletnica bitke pri Kobaridu 00:02:08, 16.07.2017
100-letnica ruske kapelice 00:42:12, 29.07.2016
100-letnica začetka bitke na Somi 00:01:57, 01.07.2016
V Novi gorici predstavili Pot miru 00:01:41, 30.03.2016
Prekmurci in prva svetovna vojna 00:05:03, 11.12.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Soška fronta - Primorska letalca 00:18:27, 03.09.2015
Soška fronta - Džamija 00:15:36, 21.08.2015
Spomin na vojno 00:53:51, 24.07.2015
Soška fronta - Ženske v zaledju 00:18:19, 17.07.2015
Pot domov 00:57:30, 01.07.2015
Muzej na prostem Kolovrat 00:09:29, 26.06.2015
Stoletni odmev velike vojne 01:23:45, 18.06.2015