Razglednice preteklosti
(2)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 32 glasov Ocenite to novico!
Grb baronov Haus. Cesar Karel I. je vdovi Antona Hausa in sinovoma podelil baronski naziv. Objavljeno v knjigi Blagoslovljeni in prekleti.
Grb baronov Haus. Cesar Karel I. je vdovi Antona Hausa in sinovoma podelil baronski naziv. Objavljeno v knjigi Blagoslovljeni in prekleti. Foto: Založba Viharnik
       V mnogih zunanjih vprašanjih bo veljal naš glas toliko, v kolikor se bo zlagala njegova veljava z veljavo naše mornarice.       
 A. Haus, 1914
Anton Haus na krovu admiralske ladje Viribus Unitis. Objavljeno v knjigi Blagoslovljeni in prekleti.
Anton Haus na krovu admiralske ladje Viribus Unitis. Objavljeno v knjigi Blagoslovljeni in prekleti. Foto: Založba Viharnik
Italijanske pretenzije. Karikaturo objavil časopis Ilustrirani glasnik, 12. avgusta 1915.
Italijanske pretenzije. Karikaturo objavil časopis Ilustrirani glasnik, 12. avgusta 1915. Foto: Arhiv NUK
Poveljnik generalštaba italijanske vojske Luigi Cadorna. Objavil Ilustrirani glasnik, 8. julija 1915.
Poveljnik generalštaba italijanske vojske Luigi Cadorna. Objavil Ilustrirani glasnik, 8. julija 1915. Foto: Arhiv NUK
Benetke – eden od ciljev avstro-ogrskega zračnega napada v prvih dneh vojne.
Benetke – eden od ciljev avstro-ogrskega zračnega napada v prvih dneh vojne. Foto: Rok Omahen
Topovi na avstro-ogrski bojni ladji. Objavil Ilustrirani glasnik, 21. januarja 1915.
Topovi na avstro-ogrski bojni ladji. Objavil Ilustrirani glasnik, 21. januarja 1915. Foto: Arhiv NUK
Potop italijanske križarke Giuseppe Garibaldi. Objavil Ilustrirani glasnik, 29. julija1915.
Potop italijanske križarke Giuseppe Garibaldi. Objavil Ilustrirani glasnik, 29. julija1915. Foto: Arhiv NUK
Vleka sestreljenega italijanskega zrakoplova. Hrani Zgodovinski muzej Istre v Pulju.
Vleka sestreljenega italijanskega zrakoplova. Hrani Zgodovinski muzej Istre v Pulju. Foto: Rok Omahen
Admiral Haus v svojih prostorih na krovu Viribus Unitis. Objavljeno v knjigi Blagoslovljeni in prekleti.
Admiral Haus v svojih prostorih na krovu Viribus Unitis. Objavljeno v knjigi Blagoslovljeni in prekleti. Foto: Založba Viharnik
Imenovanje Antona Hausa za velikega admirala. Objavljeno v knjigi Blagoslovljeni in prekleti.
Imenovanje Antona Hausa za velikega admirala. Objavljeno v knjigi Blagoslovljeni in prekleti. Foto: Založba Viharnik
Veliki admiral Anton Haus. Objavljeno v knjigi Blagoslovljeni in prekleti.
Veliki admiral Anton Haus. Objavljeno v knjigi Blagoslovljeni in prekleti. Foto: Založba Viharnik
SMS Lika vleče hidroplan. Hrani Zgodovinski muzej Istre v Pulju.
SMS Lika vleče hidroplan. Hrani Zgodovinski muzej Istre v Pulju. Foto: Rok Omahen
Lastnoročno pismo admirala Antona Hausa. Hrani Pomorski muzej Sergeja Mašere Piran.
Lastnoročno pismo admirala Antona Hausa. Hrani Pomorski muzej Sergeja Mašere Piran. Foto: Rok Omahen
Lastnoročno pismo admirala Antona Hausa. Hrani Pomorski muzej Sergeja Mašere Piran.
Lastnoročno pismo admirala Antona Hausa. Hrani Pomorski muzej Sergeja Mašere Piran. Foto: Rok Omahen
       Analiza rokopisa je čudovita sestavljenka vseh značilnosti, ki jih opazimo v posamezni pisavi. Skupaj tvorijo enkratno, neponovljivo osebno zgodbo.       
 J. Leskovar
Mornariška cerkev v Pulju.
Mornariška cerkev v Pulju. Foto: Rok Omahen
Mornariška cerkev v Pulju.
Mornariška cerkev v Pulju. Foto: Rok Omahen
Uniforma mornarja bojne ladje Viribus Unitis. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj.
Uniforma mornarja bojne ladje Viribus Unitis. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Pogreb velikega admirala Antona Hausa v Pulju. Objavljeno v knjigi Blagoslovljeni in prekleti.
Pogreb velikega admirala Antona Hausa v Pulju. Objavljeno v knjigi Blagoslovljeni in prekleti. Foto: Založba Viharnik
Cesar Karel I. se pokloni pokojnemu admiralu. Objavljeno v knjigi Blagoslovljeni in prekleti
Cesar Karel I. se pokloni pokojnemu admiralu. Objavljeno v knjigi Blagoslovljeni in prekleti. Foto: Založba Viharnik
Mornariško pokopališče v Pulju.
Mornariško pokopališče v Pulju. Foto: Rok Omahen
Mornariško pokopališče v Pulju.
Mornariško pokopališče v Pulju. Foto: Rok Omahen
Mornariško pokopališče v Pulju.
Mornariško pokopališče v Pulju. Foto: Rok Omahen

Zadnje poglavje velikega admirala, od katerega se je poslovil sam cesarski vrh

Kako je Anton Haus postal "veliki admiral" (3. del)
18. december 2014 ob 06:16
Ljubljana - MMC RTV SLO

Slabo leto dni po začetku vojne je Italija preklicala nevtralnost in napovedala vojno Avstro-Ogrski. Novica o italijanski vojni napovedi je dosegla mornariško bazo v Pulju ob četrti uri popoldne 23. maja 1915.

Sprejeta je bila z mešanimi občutki, po eni strani je bil prisoten globok prezir zaradi izdaje, ki jo je zagrešila nekdanja zaveznica, po drugi pa veselje, da bo prišlo do dokončnega obračuna z zgodovinskim sovražnikom, ki se je vselej hotel polastiti vzhodne obale Jadrana. Ob dvajseti uri istega dne, vsega štiri ure po prejetem sporočilu, je avstro-ogrska mornarica izplula proti Italiji.

V prvem delu prispevka smo si na kratko ogledali življenjsko pot admirala Antona Hausa nekje do preloma stoletja, v drugem delu je bilo nekaj besed namenjenih obdobju do vstopa Italije v prvo svetovno vojno. V današnjem zadnjem delu pa o vlogi mornarice v bojih proti Italiji in o dogodkih po smrti velikega admirala Hausa.

Naslednji dan, 24. maja 1915 je mornarica bombardirala Ancono in še nekaj drugih italijanskih obalnih mest, avstro-ogrsko letalstvo pa je napadlo Benetke. 18. julija je avstro-ogrska mornarica potopila slabih sto dvanajst metrov dolgo in osemnajst metrov široko italijansko križarko Giuseppe Garibaldi. Z vojaškega vidika izguba križarke Garibaldi ni bila pretirano pomembna, v primerjavi z izgubo katere izmed modernih bojnih ladij; precejšen simbolni pomen pa je imel datum njene potopitve, ki se je zgodil vsega dva dneva pred devetinštirideseto obletnico italijanskega poraza v bitki pri Visu. Do jeseni 1915 sta se obe mornarici še kar nekajkrat zapletli v spopad. Eden izmed pomembnejših avstro-ogrskih uspehov je bil zavzetje otoka Palagruža, ki so ga predtem zasedle italijanske enote. Avstro-ogrska mornarica je, z dobro koordinirano akcijo, prisilila Italijane k umiku. Zanimiv je bil odziv angleškega kapitana Herberta W. Richmonda, ki je bil tako presenečen nad italijanskim porazom, da jim je, malo za šalo, malo zares, svetoval, naj svojo floto kar prodajo. V jeseni so se razmere na severnem in osrednjem Jadranu umirile, tako da je avstro-ogrska mornarica premaknila večino svoje flote na južni Jadran (v okolico Boke Kotorske), kjer je nanizala nekaj uspehov proti italijanski in francoski mornarici.

Več o vlogi letalstva v bojih na soški fronti v prispevku:
Boji, ki so se bili nad soško fronto
"Spomin na bitko pri Visu Italijanom kot slaba vest ni dal miru, napadli so našo obalo dan pred obletnico zmage pri Visu. Petdeseti dan (20. julij 1915) jim bo ravnotako v spominu kakor prvi dan (dan zmage 20. julij 1866). Njih `slavni´ pohod je bil naperjen proti neutrjenim krajem. Obstreljevali so kolodvor v Gružu in višine pri Cavtatu. Veliko brodovje, ki je obstojalo iz 8 križark in 12 torpedovk je premagal duh Tegethofov v prikazni treh podmorskih čolnov. `Slavni´ napad se je izpremenil v hiter beg. Na dno morja je moral laški križar, `Giuseppe Garibaldi´, ki ga je torpediral naš podmorski čoln. Trdno upamo, da je uničenje ladje s tem osovraženim imenom, porok in jamstvo, da bo zanaprej moralo vse, kar se bori v Garibaldijevem duhu, podleči našemu orožju."
Ilustrirani glasnik, 29. julija 1915


Veliki admiral mornarice
1. maja 1916 je bil tedaj štiriinšestdesetletni admiral Haus povišan v čin velikega admirala (Großadmiral), kar je bil najvišji možni čin avstro-ogrske vojne mornarice. V celotni zgodovini avstrijske mornarice do tako visokega čina ni uspelo priti nobenemu drugemu človeku z izjemo članov vladarske rodbine, ki jim je najvišji čin pripadel zaradi svoje plemenite krvi. Edini častnik neplemiškega rodu, ki se je približal Antonu Hausu, je bil njegov naslednik Maksimilijan Njegovan (1858-1930), ki je postal veliki admiral, bolj kot nagrada za zasluge, vendar šele po upokojitvi.

"Doslej smo poskušali, da si pomagamo s pomočki [izhod, rešitev, op. a.] za silo in prihranimo iz drugih naslovov, da napravimo najnujnejše. Vsi ti prihranki in pomočki za silo morejo zadostovati pa le nekaj časa. Trajno nikakor niso dopustni, ako nočemo znatno škodovati ohranitvi in pripravljenosti mornarice ter izobrazbi častnikov in moštva."
A. Haus o varčevanju v mornarici, 1913



Zadnji dnevi na čelu mornarice
Naporno življenje, ki ga je prineslo poveljstvo nad celotno mornarico v vojnem času, je zahtevalo svoj davek. Petinšestdesetletni veliki admiral Haus je na začetku februarja 1917 zbolel in 8. februarja, dvanajst minut čez eno uro ponoči, na krovu admiralske ladje Viribus Unitis zaradi pljučnice umrl. Zdravniki, ki so ga pregledali, so ugotovili srčno popuščanje, kar bi morda lahko pozdravili ali pa vsaj omilili z novim zdravilom, ki pa je bilo dostopno samo na Dunaju. Kontraadmiral Alfred von Koudelka (1864–1947) je zato poslal na Dunaj po zdravilo posebno letalo, saj bi vožnja z vlakom vzela preveč časa. Toda tudi to ni bilo dovolj hitro, saj je Haus umrl, še preden se je pilot z zdravilom vrnil v Pulj. Cesar Karel I. je ob novici ukazal mornarici spustiti zastave na pol droga na vseh ladjah.

SMS Viribus Unitis je bila prva bojna ladja avstro-ogrske mornarice, zgrajena po tipu dreadnoughtov. Na zahtevo cesarja Franca Jožefa I. so jo poimenovali "Viribus Unitis", kar v prevodu pomeni "z združenimi močmi". "Viribus Unitis" je namreč bilo tudi osebno geslo cesarja Franca Jožefa. Gradnja ladje se je začela v letu 1910 v ladjedelnici Tehničnega zavoda v Trstu (Stabilimento Tecnico Triestino) in končala dve leti pozneje, leta 1912. Ladja je bila oborožena z dvanajstimi topovi 305 mm, ki so bili razporejeni v štirih tricevnih kupolah. Topovi so bili izdelani v češki tovarni Škoda. Poleg ducata glavnih topov je imela Viribus Unitis še enako število topov kalibra 150 mm in osemnajst topov kalibra 66 mm, pa tudi dva manjša topa kalibra 47 mm, namenjena protizračni obrambi. Opremljena je bila s štirimi torpednimi cevmi kalibra 533 mm. Glavni topovi so imeli največji doseg okoli 20.000 metrov, na razdalji do 6.000 metrov pa so granate kalibra 305 mm lahko prebile jekleni oklep debeline do 470 mm. Polno naložena je ladja sprejela v svoja skladišča več kot 1.400 granat kalibra 305 mm (ena granata je tehtala okoli 450 kilogramov) in več kot 2.000 granat kalibra 150 mm. Poganjale so jo 4 parne turbine, za katere so lahko vkrcali do 1.870 ton premoga in 160 ton nafte. Proizvedle so okoli 20.000 kilovatov (oz. okoli 27.000 konjskih moči), kar je omogočalo najvišjo hitrost 20 vozlov (37 kilometrov na uro). Doseg ladje pri hitrosti 10 vozlov (18,5 kilometrov na uro) je bil približno 4.200 navtičnih milj oziroma 7.800 kilometrov. Izpodriv ladje je bil dobrih 21.000 ton, dolžina dobrih 150 metrov, širina 28 metrov ter ugrez slabih 9 metrov. Imela je nekaj nad 1.050 članov posadke.



Cesar Karel I. pride na pogreb
Veliki admiral Anton Haus je bil pokopan na mornariškem pokopališču v Pulju, na njegovo željo med navadnimi mornarji. Krsto so nosili slovenski podoficirji, saj Anton Haus ni prikrival svojega slovenstva. Na pogrebu je bil prisoten celotni vrh mornarice s cesarjem Karlom I. (cesar Franc Jožef je umrl leta 1916). Oktobra 1917 je prejel posmrtno odlikovanje – poveljniški križec vojaškega reda Marije Terezije. Njegova vdova je dosegla, da so Antona Hausa posmrtno povzdignili v barona. Anton Haus bi sicer lahko postal baron že v času svojega življenja, vendar je takrat zavračal povišanje v plemiški stan. Leta 1925 so njegove posmrtne ostanke prenesli na Dunaj, saj je Pulj po prvi svetovni vojni pripadel Italiji, zato bi bilo neprimerno, da bi bil tako zaslužen človek pokopan na tujih tleh. Poleg tega je leto dni prej umrla Hausova žena Ana, ki so jo pokopali na dunajskem pokopališču Hütteldorf, kamor so nato prenesli tudi truplo pokojnega velikega admirala.

"Pogreba velikega admirala Hausa, ki se je vršil dne 10, t. m. v Puli, so se udeležili cesar, maršal nadvojvoda Friderik, nadvojvoda Karl Štefan načelnik generalnega štaba Hecendorf, vojni minister Krobatin, generalni polkovnik Boroevič in minister na kraljevem dvoru, baron Roszner, kot zastopnik ogrske vlade. Truplo rajnega velikega admirala je ležalo na odru na veliki bojni ladji `Viribus Unitis´ pokrito z bojnim praporom. Ko so truplo slovesno blagoslovili, so ga prenesli v čoln. V čolnih so spremljali cesar in drugi dostojanstveniki truplo mrtvega admirala na zadnji vožnji po Adriji. Ko so dospeli na kopno, se je sprevod razvil k mornariški cerkvi, kjer se je truplo nanovo blagoslovilo. Cesar se je sprevoda udeležil. Po sprevodu je cesar obiskal vdovo rajnega velikega admirala. Krsto sta krila venca našega in nemškega cesarja."
Slovenski gospodar, 15. februarja 1917



Odzivi na Hausovo smrt v takratnih medijih
Novica o smrti poveljnika cesarsko-kraljeve mornarice se je med prebivalce monarhije hitro razširila, saj so vsi tedanji časopisi poročali o tragični vesti. Razlik v poročanju med liberalnim in klerikalnim časopisjem ni bilo, niti jih ni bilo pričakovati, saj so se tovrstne razlike vsaj v vojnem času umaknile precej pomembnejšim vprašanjem.

Slovenski narod je 9. februarja 1917 na tretji strani poročal: "Avstro - ogrsko mornarico je zadela izredno težka tegoba. Nje poveljnik admiral Anton Haus je v noči od 7. na 8. februar po nekolikodnevni bolezni umrl za pljučnico […] Veliki admiral Haus ni bil le kot vojak, temveč tudi kot človek odličen mož. Visoko naobražen (govoril je devet jezikov), pošten in odkrit značaj, demokratičen in pravičen je bil umrli prvi veliki admiral našega vojnega brodovja. Mornarji, s katerimi je rad občeval prav po očetovsko so ga spoštovali in ljubili, ž njim bi bili šli radostno v peklo in smrt. Veliki čini avstrijske mornarice v svetovni vojni so za vedno zvezani z imenom velikega admirala Hausa kateremu ohrani hvaležna domovina časten spomin."

Tržaška Edinost je 10. februarja 1917 na naslovnici poročala: "V težkem, da ne rečemo, morda najtežjem času je naša država izgubila moža, ki je kot redkokdo sedaj tako v polni meri izpolnjeval svoje odlično mesto v obrambi domovine, ko je izgubila svojega velikega admirala Antona Hausa. Zavratna bolezen, pljučnica, je nepričakovano podrla njega, ki je drugače, duševno in fizično v najboljši moči, kot skala trdno stal na mestu, na katero ga je dvignila edino le njegova lastna sposobnost, njegovo neumorno delovanje in njegovo odlično znanje […]"

"Nekoč je obkolil Hausa z njegovo eskadro nasprotnik v kotlini med otoki, in vsi izhodi, katerih nasprotnik ni zastražil, so veljali zaprti z minami ali zagrajeni drugače. Le čisto ozek prehod je bil odprt. A ta je bil že prirodno tako tesen, da nasprotnik ni mogel verjeti, da bi Haus le mislil na to, da uide s svojimi ladjami pri tem izhodu. Oblačna, temna noč je bila, ko je nenadoma veliki admiral dal z dvema starima križarkama napasti eskadro, ki ga je obkoljevala. Nasprotnik je menil, da hoče uiti vsa ujeta eskadra in se postavi v bran z vsemi silami. V tem ostavi Haus po omenjenem ozkem kanalu kotlino in napade nasprotnika nenadoma z odprtega morja. Nasprotnik med dvema ognjema se je moral udati premagan."
Slovenec, 10. februarja 1917

Časopis Slovenec je o dogodku prav tako poročal na naslovnici že 9. februarja v krajšem in naslednji dan v nekoliko daljšem prispevku: "Vsegamogočni je odpoklical velikega admirala Antona Hausa, ženjalnega [genialnega, op. a.] poveljnika naše vojne mornarice. Stvar pristojnih faktorjev je primerna strokovna ocena tega izbornega moža, ki je prvi dosegel veliko čast in dostojanstvo velikega admirala. Anton Haus je bil ponos in dika [slava, tudi odličnost, op. a.] naše vojne mornarice. Z razmeroma majhnimi silami je znal strahovati mogočna vojna brodovja Anglije, Francije in Italije. V dvajsetmesečni vojski sovražne mornarice v Jadranskem morju niso mogle priti do veljave, kljub desetkratni premoči - veliki admiral Haus je znal tako mojstersko razpolagati s svojimi bojnimi sredstvi, da se mora smatrati njegovo delo naravnost kot čudež. Veliki admiral Haus je bil dika in ponos habsburškega cesarstva in naše ljubljene Avstrije — bil je pa tudi dika in ponos slovenskega naroda: V Tolminu se je rodil leta 1851, v Ljubljani je obiskoval gimnazijo — ljubil je slovenski jezik, kojega se je rad posluževal v občevanju s svojimi slovenskimi znanci. Ponos nas navdaja ob tej zavesti — zato pa je naša žalost nad vse globoka, zgubili smo našega velikana. Tih človek je bil, ljubeznjiv, priljuden — mornarica ga je oboževala. Že ko je bil še kapitan, je cela vojna mornarica kazala nanj kot bodočega svojega poveljnika. Postal je to v najresnejši uri, delal in zmagoval je, nevenljivo slavo je žel sebi; vojni mornarici, svojemu narodu in širni skupni domovini, bil je eden najboljših, najimenitnejših, najženijalnejših služabnikov svojega cesarja in naše veljke domovine; končnih uspehov svojega epohalnega dela ni mogel doživeti. Bog je odločil drugače ... Naj v miru počiva. Čast in slava spominu Antona Hausa!"

Poveljniki avstro-ogrske vojne mornarice (1865-1918)
Zmagovalec bitke pri Visu leta 1866 je bil obenem tudi vrhovni poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice, v Mariboru rojeni viceadmiral Wilhelm von Tegetthofff (1827-1871). Funkcijo vrhovnega poveljnika je prevzel leto pred viško bitko od viceadmirala Ludwiga von Fautza (1811-1880). Na položaju vrhovnega poveljnika je bil šest let (1865-1871), na položaju vodje pomorskega odseka vojnega ministrstva pa tri leta (1868-1871). Po smrti ga je na obeh položajih zamenjal viceadmiral Friedrich von Pöck (1825-1884), ki je opravljal funkcijo vrhovnega poveljnika mornarice med letoma 1871 in 1883. Po njegovi upokojitvi ga je zamenjal admiral Maximilian Daublebsky von Sterneck (1829-1897), ki je zasedal položaj vrhovnega poveljnika mornarice in vodje pomorskega odseka vojnega ministrstva kar štirinajst let (1883-1897). Naslednjih sedem let (1897-1904) je obe funkciji opravljal admiral Hermann von Spaun (1833-1919). V času izgradnje najmodernejših plovil avstro-ogrske mornarice so bile vajeti v rokah admirala Rudolfa grofa Montecuccolija (1843-1922), ki je bil poveljnik mornarice in vodja pomorskega odseka med letoma 1904 in 1913. Večji del prve svetovne vojne je na položaju vrhovnega poveljnika mornarice, vodje pomorskega odseka vojnega ministrstva in na novonastalem položaju poveljnika flote preživel veliki admiral Anton Haus (1851-1917). Vodenje mornarice je prevzel leta 1913 in na položaju ostal vse do svoje smrti februarja 1917. Po smrti ga je na mestu vrhovnega poveljnika mornarice in poveljnika flote zamenjal admiral Maksimilijan Njegovan (1858-1930), ki je funkcijo opravljal le do februarja 1918. Na položaju vodje pomorskega odseka vojne mornarice pa je Antona Hausa nasledil viceadmiral Karl Kailer von Kaltenfels (1862-1917), njega pa Franz von Holub (1865-1924). Admirala Njegovana je po enem letu vodenja mornarice zamenjal admiral Miklós Horty de Nagybánya (1868-1957), ki je bil zadnji vrhovni poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice.



Skrivnosti pisave
Velikega admirala Antona Hausa seveda ni več med nami, njegovi potomci pa so se razkropili po širnem svetu. Danes v glavnem živijo prek luže, v Združenih državah Amerike. Da bi izvedeli še kakšno podrobnost o admiralu Hausu, ki do zdaj morda še ni bila znana, smo se po pomoč zatekli h grafološki znanosti. Priznana grafologinja Jožica Leskovar, avtorica monografije Skrivnosti pisave – grafologija za vsakogar, je samo na podlagi vzorca pisave – pisma admirala Antona Hausa Franzu Trenzu [vidite ga lahko ob desnem robu med fotografijami], pripravila zanimiv vpogled v življenje velikega admirala.

V slovenskem prostoru se je grafologija bolj uveljavila šele v zadnjem času, čeprav obstajajo viri, ki dokazujejo obstoj grafološke vede že v stari kitajski in stari grški civilizaciji. Prva tiskana knjiga o grafologiji je bila sicer izdana šele v sedemnajstem stoletju, Slovenci pa smo dobili svojo prvo grafološko knjigo bistveno pozneje – šele leta 1985, ko je Anton Trstenjak izdal knjigo Človek in njegova pisava. Z analizo rokopisne pisave je mogoče odkriti človekov pravi obraz in pogledati prek maske priučenega vedenja, za katero se skoraj vsak človek - bolj ali manj pogosto - skriva. Predvsem v novejšem času ugotovitve grafoloških analiz uporabljajo podjetja pri zaposlovanju novih kadrov, saj s tem učinkovitejše izberejo ustrezne ljudi, ki se bodo kar najbolje vključili v delovne procese.



"V pisavi je zaznati, da izhaja iz obdobja lepopisnih pisav, saj pisec stremi k urejenosti in organiziranosti rokopisa. Kljub temu je oblikovno razvil značilnosti, lastne le njemu, ki se izražajo v obogatitvah potez v zgornjem območju, posebni obliki velikih začetnic in arkadnih povezavah. Izrazito desni nagib pisave [sicer v grafologiji obstajajo še levi, pokončni in spreminjajoči se nagib, op. a.], ki je zastopan v vseh pisnih območjih, ter ravna navidezna pisna črta povejo, da je bil pisec ciljno naravnan. Dolge, visoko postavljene črtice na "t" izražajo entuziazem, vizijo, sposobnost tvegati. V tej povezavi ga je od zastavljenih ciljev le stežka kaj odvrnilo. Prevladujoče visoko zgornje območje v kombinaciji s širokimi zavoji naglasnih znamenj in nekaterih črk, pričajo o imaginaciji, bogati domišljiji, prevladujočemu abstraktnemu mišljenju. Vsa tri pisna območja so enakomerno visoka, kar v povezavi z enakomernim nagibom kaže na samodisciplino, samoobvladovanje, za kar se je moral kar potruditi, saj ga je njegova bogata domišljija rada odpeljala kam drugam, na kar nakazujejo široki zavoji v zgornjem območju. Široki razmiki med črkami povejo, da je kljub desnemu nagibu, ki je izraz njegovega altruizma, čustvene odzivnosti in potrebe po sodelovanju z drugimi, potreboval določeno distanco v odnosih, ali bolje rečeno, svoj osebni prostor. Med črkami prevladujejo povezave v obliki girland, kar je znak empatije, toda dolge začetne poteze in ostri koti v srednjem območju, kažejo na borbenega duha in ambicioznost. [Sicer obstajajo še kotne oblike povezovanja, lahko so črke nepovezane ali pa se oblika povezav spreminja, op. a.] Izračun ritma in takta [poleg pritiska na papir je eden najpomembnejših vidikov grafološke analize, op. a.] v pisavi kaže, da rahlo prevladuje takt, kar kaže na samodisciplino, urejenost, doslednost, izvrševanje nalog. Ovire je uspešno premagoval z vztrajnostjo, ki jo znova izraža prek stabilnega desnega nagiba, kotnih oblik črk in samodiscipline (prevladujoč takt v pisavi). Glede na organizacijo rokopisa - urejeni robovi, primerni razmiki med črkami, besedami in vrsticami, ter usklajenimi pisnimi območji - je imel dobre organizacijske sposobnosti. Po vsem rokopisu je zaznati tresoče poteze, v spodnjem območju tudi kote. V kombinaciji z
"razdražljivimi" naglasnimi znamenji gre sklepati, da je bil pisec ali telesno in psihično izčrpan ali pa vsaj pod velikim pritiskom, saj ti znaki kažejo na visoko notranjo napetost. Slednje dodatno potrdijo tudi vrstice, ki potekajo navzdol, in padajoči zlogi."

"Levi rob se proti dnu strani manjša, kar ob siceršnjem desnem nagibu in ostrih potezah, ter v kombinaciji s prej omenjenimi znaki napetosti v pisavi kaže na trenutni notranji umik ali vsaj pojenjanje moči iti naprej z običajnim tempom, ki pritiče piscu. Dodatno nesproščenost izražajo tudi zelo majhni ovali, črke o in a, ki so znak zmanjševanja osebne energije. Njegova mentalna raven je analitično-raziskovalno-kritična, kar kažejo koti (žagice) pri črkah "m". O vsem je želel vedeti vse in bil zahteven sogovornik, saj je rad vrtal v podrobnosti. V povezavi z bujno domišljijo, ki jo izražajo široki zavoji v zgornjem območju, gre sklepati o zahtevnosti misli in povsem svojstvena razglabljanja in dognanja. Iznajdljivost, originalnost mišljenja izražajo tudi črke "f" v obliki osmice, kar pomeni, da se je bil sposoben izviti iz neprijetnih situacij, da je hitro našel rešitev problemov. Pri tem mu je pomagala tudi zgovornost, ki se izraža v zgoraj odprtih ovalih. Njegov način humorja je bil glede na njegov miselni način zbadljivo sarkastičen, kar še dodatno podkrepi stanjšana črtica na "t". Ne gre pa prezreti tudi "zalitih" črk in širokega duktusa [duktus ali širina pisalne linije posameznih črk simbolizira piščevo potrebo po zadovoljevanju ugodja, op. a.], kar je znak, da mu je bila blizu umetnost, morda še posebej glasba, na kar kažejo tudi razširjeni zavoji nekaterih črk."

Vsekakor zanimiva analiza nam je potrdila marsikatero stvar, ki smo jo o admiralu Hausu že vedeli, pa tudi odprla poseben pogled v njegovo notranjost. Do vseh teh informacij je grafologinja prišla le z raziskavo vzorca admiralove pisave, saj ji pred samo analizo nismo dali nobenih informacij o avtorju pisave, zgolj to, da ga že kar nekaj let ni več med nami.

Pismo je Anton Haus napisal na začetku decembra 1914, ko mu je bilo triinšestdeset let in pol leta po začetku prve svetovne vojne ter slabega pol leta pred vstopom Italije v vojno, na stran antante. Izvirnik in prevod pisma hrani Pomorski muzej Sergeja Mašere v Piranu. Odlomek iz pisma: "Večji del flote, h kateri ne štejem monitorjev, ki so bili na Donavi in na Savi neštetokrat v akciji in imeli hude izgube, še ni videl sovražnika. Ta še nikoli ni bil manj kot 150 Nm [navtičnih ali morskih milj; približno 280 kilometrov, op. a.] od Pulja. Skoraj vedno je 400 [740 km, op. a.] in več Nm od tod. Tako daleč se peljati, da bi napadel dvakrat močnejšega sovražnika, seveda nima nobenega smisla. Toda tako ne mislijo vsi. Prejemam anonimna pisma častnikov in moštva, ki se hočejo boriti, zmagati ali umreti in podobne neumnosti. Iz zaledja dobivam tudi anonimna pisma, ki me izzivajo naj napadem, se mi rogajo itd. Nihče pa ne pomisli, da bi nam celo uničenje Francozov ne prineslo nič drugega razen slave in da bi pri tem na vsak način izgubili. Če bi nas taka zmaga stala le polovico naše flote, v kar bi mogla upati samo optimistična norost, bi se tega veselil le naš tretji zaveznik, ki bi se takoj počutil edinega gospodarja na Jadranu in v Sredozemlju."

"V seji avstrijske delegacije dne 16. decembra leta 1913 je bilo. Admiral Haus je govoril o izkušnjah vojne med državama Peru in Čile v letih 1879-18S2. Od teh dveh nasprotnikov ima eden gladko, drugi razkopano obalo, in že te primere ni bilo mogoče razumeti napačno. Med govorom se je vrh tega še zagovoril in imenoval Italijo. Seveda je popravil takoj, a položaj je bil osvetljen, kakor bi ga bil osvetlil z bengalično lučjo. Saj je bilo sedaj jasno brez dvoma, da je ta ženijalni mož imel iste misli in poznal le eno stremljenje: boj proti Italiji in razvoj mornarice proti temu sovražniku. Najrajši bi mu bili napravili burnih ovacij, ker je izgovoril važno besedo v času, ko sovražniki Italije v naši državi niso smeli črhniti, temveč so izkazovati v Avstriji današnjemu nasprotniku še ljubeznivosti, najsi je bilo vendar še dosti mož, ki so na glas svarili pred tako politiko."

Slovenec, 10. februarja 1917

Epilog
Prva svetovna vojna se je končala s porazom in posledičnim razpadom Avstro-Ogrske. Mornarica, kar je je ostalo, je bila razrezana za staro železo oziroma predana zmagovalnim državam. Cesar Karl I. je mornarico sicer predal novonastali Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS), kar pa v praksi, zaradi nestrinjanja zmagovalnih držav, nikoli ni dodobra zaživelo.


Z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne (1918) so v monarhiji živeči jugoslovanski narodi osnovali svojo državo. 29. oktobra 1918 je tako nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je obsegala slovenske dežele (Kranjsko, dele Štajerske in Koroške brez dela Primorske, ki je pripadel Italiji), Hrvaško s Slavonijo, Dalmacijo z Bokokotorskim zalivom, Bosno in Hercegovino in Vojvodino. Država SHS ni bila mednarodno priznana država in ni bila na strani zmagovalcev I. svetovne vojne, zato je obstajala bojazen, da si bodo zmagovalke vojne (predvsem Italija) poskušale prilastiti njeno ozemlje. V dani situaciji se je Država SHS povezala s Kraljevino Srbijo, ki je bila na strani zmagovalk. 1. decembra 1918 je prišlo do združitve Kraljevine Srbije (v novembru se je že združila s Kraljevino Črno goro, priključena pa so ji bila tudi ozemlja, pridobljena po balkanskih vojnah: Kosovo, Metohija in Vardarska Makedonija) in Države Slovencev, Hrvatov in Srbov v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).


V štirih letih, ko je bil Anton Haus poveljnik mornarice, je dosegel zelo dobre rezultate, saj je izgubil le stare ladje – križarki Zenta in Kaiserin Elisabeth, rušilca Lika in Triglav, star torpedni čoln in štiri podmornice. Vse večje izgube, predvsem najbolj boleča – izguba dreadnoughta Szent Istvan, so se zgodile v času poveljstva njegovih naslednikov na čelu mornarice – viceadmirala Maksimilijana Njegovana (po Hausovi smrti je postal admiral) in kontraadmirala Miklósa Hortyja de Nagybányo in vodij pomorskega odseka vojnega ministrstva viceadmirala Karla Kailerja von Kaltenfelsa ter viceadmirala Franza von Holuba.

Poostrena pomorska vojna "Centralni državi sta segli po skrajnih vojnih sredstvih. Od 1. februarja naprej bodo podmorski čolni brez prizanašanja, brez usmiljenja potopili vsako sovražno in nevtralno ladjo, ki se bo skušala približati angleškim, francoskim in italijanskim pristaniščem. Od tedaj so torej Anglija, Francija in Italija odrezane od morja. Dovoz živil, premoga in municije je ententi izpodvezan. Avstrija in Nemčija sta segli po tem skrajnem sredstvu, da skrajšata grozote vojne. V tem smislu sta poslali vsem nevtralnim državam noto, kjer sta raztolmačili svoj usodepolni korak."

Učiteljski tovariš, 9. februarja 1917


Naš dreadnought Szent Istvan torpediran
"Dunaj, 12. junija. (Koresp. urad.) Vojno ministrstvo, mornariška sekcija poroča: Nj. V. l. [njegovega veličanstva ladja, op. a.] `Szent Istvan´ je bila pri ponočni vožnji v Adriji torpedirana in se je potopila. Pogrešajo se poročnik linijske ladje Maxon de Rövit, strojni vodja Sarnitz, pomorski kadet Anton Müller in kakih 80 mož, pomorski aspirant Josip von Serda je mrtev. Ostala posadka je bila rešena.« »Rim, 13 junija. (Koresp. ur.) `Agenzia Stefani´ poroča: Urad mornariškega generalnega štaba poroča: Dne 10. junija zjutraj sta napadli pri dalmatinskih otokih dve majhni italijanski torpedovki pod poveljništvom korvetnega kapitana Luigi Rizzo avstro - ogrski ladijski oddelek, obstoječ iz dveh križark, tipa Viribus Unitis, ki so bile varovane od 10 torpednih lovcev. Naše enote so prodrle preko črte torpednih lovcev ter zadele naprej plovečo križarko z dvema torpednima streloma in sledečo ladjo z enim torpedom. Nato sta se enoti vrnili, zasledovani od torpednih lovcev, od katerih sta enega težko poškodovali, nepoškodovani v svoje izhodišče. C. kr. koresp. urad opozarja na komunike mornariške sekcije: druga ladja skupine ni bila zadeta, niti ni bila spremna ladja poškodovana."

Slovenski narod, 13. junija 1918


Viri za nadaljnje raziskovanje
V knjižnicah je na voljo obsežna monografija Anton Haus – Österreich-Ungarns Großadmiral (avtor Paul G. Halpern), ki je izšla pri Založbi Styria in je pri nas dostopna v nemškem jeziku. Nekoliko krajši zapis v slovenskem jeziku je bil objavljen v knjigi Tvorci slovenske pomorske identitete, ki je izšla pod okriljem Založbe ZRC-ja SAZU-ja, v njej pa najdete zanimive podatke tudi o drugih slovenskih pomorščakih.

Več o zgodovini slovenskega pomorstva lahko izveste tudi v Pomorskem muzeju Sergeja Mašere v Piranu.

Za kaj več o grafologiji pa v knjižnicah poiščite knjigo Skrivnosti pisave – grafologija za vsakogar (avtorica Jožica Leskovar), ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga.

Če pa bi želeli raziskovati zgodovino plemiških rodbin na Slovenskem, pa na knjižnih policah poiščite knjigo Blagoslovljeni in prekleti (1. in 2. del), ki je izšla pri Založbi Viharnik.

Rok Omahen

Avgusta 2012 so na rojstni hiši admirala Hausa v Tolminu odkrili spominsko ploščo. Poročilo s tega dogodka si lahko ogledate v videu.

VIDEO
Odkritje spominske plošče, 2012
Prijavi napako
Komentarji
tobi
# 18.12.2014 ob 07:15
Še dobro da se je rodil v Tolminu. Tu bo lahko postal del velike zgodbe o veliki vojni, ki je sedaj v razcvetu in ne bo odšel v pozabo.
bistri
# 18.12.2014 ob 17:07
AO je branila in ohranila Slovenijo. Boj je bil srdit in zato Ljubljana lahko danes govori Slovensko.
Druga stvar pa je, če slovenščine po ulicah več ne slišiš. Te zasluge pa imajo partizani, ki so se hrabro borili globoko v gozdovih, kamor nemški metek ni priletel.
Kazalo