Razglednice preteklosti
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.9 od 103 glasov Ocenite to novico!
Poročanje slovenskih medijev o atentatu. Foto: Arhiv NUK
Reka Miljacka v Sarajevu. Foto: Rok Omahen
Mostovi čez Miljacko. Obris Latinskega mostu je viden skrajno zadaj. Foto: Rok Omahen
Vhodni portal Gazi Husrev-begove džamije v Sarajevu. Foto: Rok Omahen
Naslovnica posebne izdaje časopisa Slovenski narod na dan atentata. Foto: Arhiv NUK
Naslovnica nemškega časopisa Laibacher Zeitung, 28. 6. 1914. Foto: Arhiv NUK
Hišna številka 1 v ulici Gavrila Principa v mestu Prnjavor v Bosni in Hercegovini. Foto: Rok Omahen
Ulica Gavrila Principa v Prnjavoru. Foto: Rok Omahen
Katoliška bukvarna v Ljubljani je kmalu po atentatu izdala knjigo z naslovom Zločin v Sarajevu. Knjiga je bila leta 2004 ponatisnjena in je dostopna v knjižnicah – na žalost pa ne vključuje fotografij iz prvotne izdaje. Foto: Rok Omahen
Podpis Gavrila Principa v Razingerjevi hiši v Podkorenu. Foto: Arhiv RTV Slovenija

Ob obletnici sarajevskega atentata - dogodek, ki je zasukal zgodovino

Usodni 28. junij 1914
28. junij 2013 ob 06:15
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Neizmerna žalost pretresa danes vsa avstrijska srca in v vsaki duši se druži z grozo neskončen gnev nad strašnim dejanjem, ki se je zgodilo v Sarajevu. Dedič cesarske krone, prestolonaslednik nadvojvoda Fran Ferdinand in njegova soproga vojvodinja Sofija sta bila od zločinskih rok umorjena ..."

Tako je v posebni izdaji poročal časopis Slovenski narod že nekaj ur po napadu na nadvojvodo Franca Ferdinanda, prestolonaslednika avstrijskega dvora, in njegovo ženo Sofijo, vojvodinjo Hohenberg, na kresno nedeljo, 28. junija 1914.

Prestolonaslednik Franc Ferdinand je bil na obisku v Bosni, kjer je opazoval dvodnevne vojaške manevre, ki so bili vsakoletna praksa in so se dogajali v različnih delih monarhije. Na vojaških vajah pod vodstvom generala Oskarja von Potioreka, upravitelja Bosne, so sodelovali vojaki 15. in 16. armadnega zbora avstro-ogrske vojske. Vojaške vaje so potekale v težkih pogojih; vreme jim ni bilo naklonjeno, pa tudi veliko snega je še vedno bilo po okoliških hribih.

Po končanih manevrih se je nadvojvoda Franc Ferdinand s soprogo Sofijo vojvodinjo Hohenberg, ki ga je zvesto spremljala pri večini pomembnejših poti, odpravil v Sarajevo, kamor je ob 9. uri in 50 minut z dvornim vlakom tudi prispel. Na postaji sta visoka gosta sprejela deželni načelnik Potiorek in zborni poveljnik general baron Appel. Po pozdravu se je nadvojvoda z avtomobilom odpravil proti mestni hiši, do koder pa ni prišel brez zapletov. Nekaj minut po deseti uri je proti avtomobilu, v katerem se je vozil nadvojvoda s soprogo, vrgel bombo 21-letni Nedeljko Čabrinović iz Trebinja. Francu Ferdinandu je uspelo s svojo roko odbiti bombo stran od sebe, tako da v napadu ni bil poškodovan, je pa bomba zadela drug avtomobil v sprevodu, v katerem sta se vozila grof Boos-Waldeck in podpolkovnik Merrici, ki sta bila v napadu ranjena, vendar ne smrtno. Bomba je poleg njiju poškodovala tudi več oseb iz občinstva, med njimi ženske in otroke. Atentator Čabrinović je po napadu skušal pobegniti s skokom v reko Miljacko, toda ni bil uspešen, nekaj ljudi se je pognalo za njim in ga predalo orožnikom. Kljub poskusu atentata se je prestolonaslednik odločil nadaljevati po začrtanem programu, kar pa se je na koncu izkazalo za usodno.

Ob prihodu v mestno hišo je visoka gosta sprejel župan Sarajeva Fehim Efendi Čurčić, ki bi moral začeti s pozdravnim govorom, vendar ga je Franc Ferdinand takoj ostro prekinil z besedami: "Prišel sem k vam v goste in pričakoval sem prijaznega sprejema, namesto tega se mi mečejo bombe. Tako, zdaj začnite!" Župan je nato s tresočim glasom začel z domoljubnim govorom, v katerem se je zahvaljeval Avstriji za vse, kar je storila za Bosno in njene prebivalce.

Po končanem sprejemu se je nadvojvoda s soprogo v spremstvu deželnega upravitelja Potioreka in grofa Harracha odpravil naprej po začrtanem programu. Potiorek in drugi visoki funkcionarji so prestolonaslednika prosili, da bi si premislil in odpovedal nadaljnje aktivnosti, tudi soproga, še vedno pretresena od bombnega napada, ga je poskušala prepričati, toda neuspešno. Dvajset minut čez enajsto uro je voznik avtomobila zapeljal v Franc Jožefovo ulico. Potiorek je opazil, da je voznik zavil napačno in ga opozoril na napako. Med tem, ko je voznik obračal, se je avtomobilu približal drugi atentator. Odjeknila sta dva strela, ki sta smrtno ranila vojvodinjo Sofijo in nadvojvodo Franca Ferdinanda. Po pričevanju grofa Harracha se je Franc Ferdinand obrnil do soproge z besedami "Soferl, stirb nicht, du musst leben für unsere Kinder" (Sofija, ne umri, živeti moraš za najine otroke).

Zelo verjetno je bila Sofijina smrt splet nesrečnih okoliščin, saj sta bila v avtu poleg zakoncev tudi grof Harrach in deželni upravitelj Potiorek, ki pa je bil v očeh srbskih nacionalistov podaljšana roka monarhije in s tem prav gotovo bolj privlačen cilj kot prestolonaslednikova žena, obenem mati treh mladoletnih otrok. Atentator je bil komaj 19-letni dijak Gavrilo Princip ali Prinčić, Srb iz Grahovega v Bosni. Princip je streljal na prestolonaslednika v bližini Latinskega mosta (v času Jugoslavije se je imenoval most Gavrila Principa), v centru Sarajeva, blizu Gazi Husrev-begove džamije iz 16. stoletja.

Ostareli cesar Franc Jožef (imel je 84 let) je bil o dogodkih v Sarajevu obveščen malo po dvanajsti uri. Ob novici naj bi generalnemu adjutantu grofu Paaru, ki mu je sporočil tragično vest, dejal: "Grozno, grozno, meni pač ni z ničimer prizaneseno."

Javnost so obvestili v posebni izdaji dunajskega časopisa Wiener Zeitung, ki ga je povzel tudi ljubljanski Slovenski narod.

"Njegova cesarska in kraljeva visokost, presvetli gospod nadvojvoda Fran Ferdinand je bil v nedeljo, dne 28. junija dopoldne v Sarajevu težko obstreljen in je kratko nato preminul."

Uradnega obvestila ob smrti žene Franca Ferdinanda, Sofije, ni bilo, ker po obstoječih zakonih vojvodinja Hohenberg ni bila članica cesarske hiše.

Prestolonaslednik na zadnji poti
Trupli pokojnega nadvojvode in vojvodinje sta bili balzamirani in začasno položeni na oder v sarajevski vladni palači. 29. junija ob 18. uri so krsti naložili na mrtvaška vozova in se odpravili na pot proti Metkoviću, kamor je sprevod prišel 30. junija zjutraj. Od tam so krsti prepeljali z ladjo v Trst, mimo pomorske baze v Pulju, kjer so pokojnega prestolonaslednika pozdravili s topovskimi salvami. 2. julija zjutraj je ladjevje prispelo v Trst, krsti so postavili na mrtvaški oder, da bi se zbrana množica lahko poslovila od njega. Ob 10. uri dopoldne so se s posebnim vlakom odpravili proti Dunaju. Vlak je na Dunaj prispel ob 22. uri. Po žalnem sprejemu so naslednji dan ob 16. uri krsti, ob cesarjevi navzočnosti, še enkrat blagoslovili in s posebnim vlakom ob 23. uri odpeljali proti kraju Pöchlarn ob Donavi. Tam so krsti prenesli čez reko Donavo in ju prepeljali v župnijsko cerkev v Artstettnu, ki si jo je pokojnik izbral za zadnje počivališče. 4. julija ob 11. uri so se začele pogrebne slovesnosti, ki so trajale dobro uro. Slovesnosti se je udeležil tudi novi avstrijski prestolonaslednik Karel Franc Jožef poznejši cesar Karel I., ki je po smrti cesarja Franca Jožefa, leta 1916, prevzel oblast kot zadnji avstrijski cesar in ogrski kralj (kot Karel IV.).

Kdo je bil nadvojvoda Franc Ferdinand

Franc Ferdinand se je rodil 18. decembra 1863 v Gradcu (Graz) na Štajerskem očetu nadvojvodi Karlu Ludviku, bratu cesarja Franca Jožefa, in materi Mariji Anunnciato, hčeri kralja obeh Sicilij Ferdinanda II. Ko je bil Franc Ferdinand star komaj sedem let, mu je umrla mati, zato se je nadvojvoda Karl Ludvik znova poročil – s hčerko portugalskega infanta don Miguela, princeso Marijo Terezijo. Franc Ferdinand ni bil deležen vzgoje prestolonaslednika, saj ni bil predviden za ta položaj. Naslednji cesar bi moral postati njegov bratranec, cesarjev sin nadvojvoda Rudolf, ki pa je leta 1889 storil samomor. Prvi v vrsti za prevzem krone je tako postal nadvojvoda Karel Ludvik, ki pa se je prestolonasledstvu odpovedal v korist svojega sina Franca Ferdinanda. Leta 1894 je prestolonaslednik spoznal češko grofico Sofijo Chotek, s katero se je šest let pozneje, leta 1900, tudi poročil. Še pred poroko je moral pridobiti dovoljenje cesarja Franca Jožefa, saj je bila grofica Chotek nižjega stanu kot Franc Ferdinand. Cesar je v poroko privolil pod pogojem, da se privilegiji, ki jih je imel Franc Ferdinand, ne prenesejo na soprogo in da otroci iz tega zakona nimajo nasledstvene pravice na habsburškem prestolu. Poročila sta se na gradu Reichstadt (Zakupy) na Češkem, v tamkajšnji hišni kapeli. Cesar Franc Jožef je za poročno darilo zakoncema poslal povišanje grofice Chotek v vojvodinjo Hohenberg. V zakonu so se jima rodili trije otroci, Sofija (ob smrti staršev stara 13 let), Maksimilijan (12 let) in Ernest (10 let).

Ozadje sarajevskega atentata
V slovenskem javnem življenju kot tudi v slovenskem zgodovinopisju je Avstro-Ogrska po prvi, predvsem pa po drugi svetovni vojni prikazana v glavnem v slabi luči, nemalokrat poimenovana tudi "ječa narodov". V nekdanji socialistični Jugoslaviji je sarajevski atentat prikazan pozitivno, saj je bilo vse, kar je kazalo na združitev južnoslovanskih narodov, dobro. Mesto atentata, sarajevski Latinski most je bil v "čast" atentatorjev preimenovan v most Gavrila Principa; številne ulice po nekdanji Jugoslaviji so nosile njegove ime, nekatere še danes.

Pojav nekritičnega jugoslavizma ni bil endemičen le za območje Slovenije, temveč je bil prisoten v vseh delih nekdanje Jugoslavije. Po slovenski osamosvojitvi (1991) pa je prišlo do nasprotne situacije, ko je vse, kar ima pridih jugoslovanskosti, nezaželeno. Pri jugoslovansko orientiranih avtorjih je sarajevski atentat predstavljen kot nujno dejanje pred pričakovanim avstro-ogrskim napadom na Srbijo. Vojaške manevre v Bosni in prihod prestolonaslednika na Vidov dan so videli kot provokacijo – na ta dan leta 1389 je srbska vojska izgubila proti Turkom na Kosovem polju in Srbi so za pol tisočletja prišli pod otomansko vlado. Franc Ferdinand tudi ni bil član vojne stranke in si ni prizadeval za priključitev Srbije, kot so verjeli srbski nacionalisti, tudi zato, ker se je bal morebitnega ruskega posredovanja v primeru napada na Srbijo. Med zagovorniki priključitve Srbije k Avstro-Ogrski so bili načelnik generalštaba avstro-ogrske vojske Franz Conrad von Hötzendorf, minister grof Leopold Berchtold in avstrijski ministrski predsednik Karl grof Stürgkh, ne pa Franc Ferdinand.

Tudi na prihod v Sarajevo ne moremo gledati kot na provokacijo, saj prestolonaslednik sprva ni imel namena priti, tako se je odločil šele na povabilo deželnega upravitelja Potioreka. Atentatorji, ki so bili vsi avstrijski državljani, so načrtovali ubiti enega visokega avstrijskega dostojanstvenika (zadovoljili bi se z deželnim upraviteljem Potiorekom), dobili pa so priložnost ubiti kar prestolonaslednika samega.

Priprave na atentat
Atentatorji so bili iz vrst tajne organizacije Mlada Bosna, ki je združevala predvsem jugoslovansko, oziroma srbsko orientirane dijake. V pripravah na atentat jim je pomagal šef srbske obveščevalne službe polkovnik Dragutin Dimitrijević - Apis. Njegova organizacija Črna roka – Združitev ali smrt (Crna ruka – Ujedinjenje ili smrt) je leta 1903 izvedla atentat na srbskega kralja Aleksandra Obrenovića; leta 1917 pa je bil Apis na montiranem procesu obtožen priprav atentata na regenta Aleksandra Karađorđevića in obsojen na smrt z ustrelitvijo. Sarajevski atentatorji so orožje dobili od Črne roke. Srbska vlada ni bila vključena v zaroto, predsednik vlade je sicer izvedel za zaroto, vendar je ni mogel ustaviti. V tistem času je bila Srbija izčrpana od balkanskih vojn in se nikakor ni želela zaplesti v vojno z velesilo, kot je bila Avstro-Ogrska. (Avstro-Ogrska je bila dežela s slabimi 53 milijoni prebivalcev, Srbija pa je imela le nekaj nad 3 milijone prebivalcev).

Katoliška bukvarna v Ljubljani je kmalu po atentatu izdala knjigo z naslovom Zločin v Sarajevu. Knjiga je bila leta 2004 ponatisnjena in je dostopna v knjižnicah – na žalost pa ne vključuje fotografij iz prvotne izdaje.

Posledice atentata
Atentat je bil za vojne stranke na Dunaju in v Berlinu dober povod za obračun s Srbijo. Avstro-ogrsko (tudi slovensko) dnevno časopisje je bilo enotno – glavni krivec je bila Srbija. Tudi sicer je bila v avstrijski javnosti pripravljenost na vojni spopad s Srbijo prisotna že od balkanskih vojn.

Spor med Avstro-Ogrsko in Srbijo glede Bosne se je znova razplamtel po aneksiji leta 1908. Bosna je, s podporo Nemčije, pripadla Avstro-Ogrski kljub nasprotovanju Srbije in Rusije. V nekaterih političnih krogih na Dunaju so sodili, da je prišel čas vojne s Srbijo, toda Avstro-Ogrska bi s priključitvijo Srbije le malo pridobila, povečala pa bi se slovanska manjšina v državi. Srbija je po drugi strani podpirala separatistične težnje predvsem v monarhiji živečih Srbov – v Bosni in v Vojvodini.

Atentat kot politično sredstvo
Eden od zarotnikov, ki so sodelovali v sarajevskem atentatu, je bil tudi Ivan Kranjčević. V svojih spominih orisuje prestolonaslednika Franca Ferdinanda kot "fanatičnega katolika in Nemca, ki je proti vsem narodnostim, z izjemo nemške". Kranjčević je v svoji knjigi opisal pogled članov Mlade Bosne na dogajanje okoli načrtovanih vojaških manevrov v Bosni – odlomek iz njegovih spominov:

"Manevri, ki so se izvajali v Bosni, so morali biti izjemnega pomena, če jim je moral prisostvovati Franc Ferdinand. Z verjetnostjo se je lahko predpostavljalo, da je njihova izvedba poslednja priprava na vojno proti Srbiji in da v prihodnje ne bodo izpustili priložnosti, še več, da bodo poskušali najti povod in priložnost za vojno. V takšnih pogojih nam ni preostalo drugega, kot da smo prišli do sklepa, da je nujno izvršiti atentat in da Franc Ferdinand ne sme živ zapustiti Bosne. Glavnega hujskača za vojno proti Srbiji je bilo treba odstraniti, saj bi drugi, ki bi ga zamenjal, lahko bil manj naklonjen vojni." (Kranjčević, Uspomene jednog učesnika u sarajevskom atentatu, 1964).

Ivan Kranjčević v svojih spominih takole opisuje varnostne ukrepe pred prihodom prestolonaslednika v Sarajevo:

"Že od meseca maja je bilo Sarajevo polno nekih lepo oblečenih tujcev, ki so pohajkovali po vseh koncih mesta. Že na prvi pogled se je videlo, da so to agenti, pripeljani z vseh koncev prostrane monarhije […] Dijakom je bilo naročeno, da morajo takoj po koncu šolskega leta zapustiti Sarajevo. Ostati pa sta uspela Vaso Čubrilović [poznejši srbski zgodovinar in akademik, op. a.] in Cvjetko Popović. Pozneje se je na vseh postajah budno pazilo, kdo prihaja v Sarajevo in kaj prinaša s seboj …"

Na poti do vojne
Avstro-ogrska politika je počasi reagirala na umor, tudi ostareli cesar Franc Jožef je bil previden. Vojni je bil bolj naklonjen nemški cesar Viljem II. Avstro-ogrska vlada je sprejela odločitev za vojno že 3. julija, v naslednjih dveh dneh pa je bila odločitev potrjena tudi v Berlinu. 7. julija je odločitev podprl skupni avstro-ogrski ministrski svet in 9. julija je cesar Franc Jožef sprejel odločitev za vojno. Italiji, ki je bila takrat še zaveznica Avstro-Ogrske, niso sporočili odločitve, saj ji niso zaupali. 23. julija so poslali ultimat Srbiji in ji dali oseminštirideset ur za odgovor. V ultimatu so med drugim od Srbije zahtevali:
- naj obsodi in onemogoči propagando proti Avstro-Ogrski
- prepove naj vse protiavstrijske organizacije
- očisti prosvetni in pedagoški kader takih oseb, ki so proti Avstro-Ogrski
- organi avstro-ogrske vlade naj skupaj s srbskimi organi uvedejo preiskavo z namenom zadušitve prevratniškega gibanja proti ozemeljski celovitosti Avstro-Ogrske.

Srbija je na ultimat odgovorila še pred iztekom 48-urnega roka in pristala na vse zahteve, razen na zadnjo. Skupna avstro-ogrsko-srbska preiskava na območju Srbije bi namreč pomenila vmešavanje v suverenost Srbije, kar je bilo za srbsko vlado seveda nesprejemljivo.

Po srbski zavrnitvi avstro-ogrskega ultimata so sledile vojne napovedi. Prva je vojno 28. julija, natanko en mesec po atentatu, napovedala Avstro-Ogrska Srbiji. Vojne napovedi so se vrstile skladno s sporazumi o sodelovanju in pomoči, ki so jih sklenile države še v času miru. 1. avgusta je Nemčija napovedala vojno Rusiji, 3. 8. še Franciji. Anglija je napovedala vojno Nemčiji 4. 8., 6. 8. je Srbija napovedala vojno Nemčiji in istega dne Avstro-Ogrska Rusiji, v dneh, ki so sledili, je Črna gora napovedala vojno Avstro-Ogrski in Nemčiji, Francija Avstro-Ogrski in Anglija Avstro-Ogrski. Turčija se je pridružila taboru Centralnih sil (te so tako sestavljale Nemčija, Avstro-Ogrska, Bolgarija in Turčija) konec meseca oktobra in takoj napovedala vojno antantnim silam, predvsem Rusiji, Angliji in Franciji.

Prva svetovna vojna je trajala štiri leta. V tem času je na bojiščih izgubilo življenje okoli devet milijonov vojakov in še okoli šest milijonov civilistov. V monarhiji živečim južnim Slovanom ni uspelo dobiti avtonomije v obliki trialistične ureditve države, samostojnost je prišla po koncu vojne z nastankom Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter pozneje z združitvijo s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Oglejte si tudi prispevek, ki ga je leta 1966 pripravil sodelavec TV Ljubljana Drago Kocjančič v oddaji Kalejdoskop. V njem je predstavil Razingerjevo hišo v Podkorenu, ki je v svoji pestri zgodovini gostila mnogo znanih in manj znanih osebnosti. Med obiskovalci je bil tudi sarajevski atentator Gavrilo Princip.

VIDEO
Razingerjeva hiša v Podkorenu
Rok Omahen
Prijavi napako
Komentarji
cvicek
# 28.06.2013 ob 06:44
Hud članek. Trud vreden pohvale! še več takih
george74
# 28.06.2013 ob 06:49
Rok Omahen, tole je pa prav zanimivo branje ... Še več takšnih zapisov, prosim.
en2
# 28.06.2013 ob 07:23
Res hudo branje! Bravo za avtorja!
Kunguruj
# 28.06.2013 ob 07:51
Franc Ferdinand in Franc Jožef sta bila oba močni osebnosti vendar sta na državo gledala drugače, zaradi tega med njima ni bilo nikoli naklonjenosti. Tradicionalni Franc Jožef je strogo zagovarjal dualizem in čim manj sprememb, na prvem mestu je bil nemški narod, na drugem pa madžari, ki so bili dovolj močni, da so si izborili dualizem (Avstrija si je pokorila Ogrsko šele po pomoči ruskega carja, vendar so ji kasneje morali priznati dualizem). Ostali narodi niso imeli takšnih pravic, tu so predvsem Slovani pa tudi drugi. Franc Ferdinand pa se je bolj zavzemal za nekakšno obliko federalizma, kjer bi posamezni narodi imeli večjo veljavo. Kaj bi to pomenilo za zgodovino nismo nikoli izvedeli.

Močne evropske države so naredile vse, da Rusija ne bi imela dostopa do Sredozemskega morja. Bolj kot so se Turki umikali iz Balkana, večji vakuum je nastajal in s tem nevarnost, da ta prostor zasede Rusija. S Krimsko vojno so Rusom preprečili pot proti Gibraltarju. Avstrija je bila v precepu, bila je dolžnik ruskemu carju, ker ji je pomagal zatreti madžare, ni pa želela delovati proti Franciji in Angliji. Zavzela je nenapadanje, kar je enako kot izdaja Rusije. Po balkanskih vojnah, se je ponovno porodila možnost, da Rusija preko zaveznice Srbije pride do Sredozemlja. Iz tega stališča je bila logična aneksija Bosne Avstro-Ogrski. Francu Jožefu je dejansko zelo odgovarjalo, da so Turki na Balkanu, saj mu je to pomenilo mir pred Rusi in ohranjanje statusa quo. Lažje se je osredotočal na ostale probleme kot so italijani, prusi, čehi...
Kunguruj
# 28.06.2013 ob 11:33
Avstrija bi brez problemov premagala Srbijo, čeprav so se Srbi izkazali kot vsega spoštovanja vreden nasprotnik. Srbom so prišli na pomoč Rusi in tehnica se je nagnila na njihovo stran, Avstriji pa so prišli na pomoč takrat že zelo močni Nemci in fronto so potisnili do Soluna.

Francu Jožefu so očitali, da je predolgo čakal z vojno napovedjo in vojno, tako so se lahko nasprotniki, Srbi in posledično Rusi dobro pripravili na spopad. Enako se je lahko pripravila celotna Evropa.

Očitno se je samo čakala iskra, kdaj bo prišlo do širšega spopada v Evropi. Anglija je takrat obvladovala pol sveta, Nemčija je postajala vedno močnejša in je želela novo delitev kart. Tu so bili še Francija in Rusija ter kot peta najmočnejša sila v Evropi Avstro-Ogrska. Teh pet držav je takrat oblikovalo politiko Evrope in ko so se tem petim križali interesi, takrat so bili vsi razlogi za vojno. Do prve svetovne vojne bi slej ko prej prišlo brez ali z atentatom na prestolonaslednika.
dstjepan
# 28.06.2013 ob 07:53
Odličen prispevek. Marsičesa zanimivega nisem vedel do sedaj! Hvala!
sanja25
# 28.06.2013 ob 14:24
Vojne ni povzročila država Nemčija, Avstro-Ogrska, Anglija, Rusija itd. Vojno je povzročila takratna elita: kraljeve družine, ki so si bile v sorodu po vseh državah in obskurno bogati posamezniki, ki so bili prav tako elita. Nobeden ni vprašal navadnih ljudi, če si želijo vojne, tudi referendumov ni bilo. Bili so postavljeni pred izvršeno dejstvo. Igra prestolov v realnosti je bila 1. svetovna vojna.
zekinho
# 28.06.2013 ob 08:36
@rissp,

ime Madžarska je zato, ker gre za nacionalno državo Madžarov, medtem ko je bila Ogrska kraljestvo več narodov.
Sebastjan666
# 28.06.2013 ob 12:08
Kunguruj

Tako je, kot si zapisal. Do vojne bi vsekakor prišlo, ker so bili močni interesi na vseh straneh.

Sramota pa je, da se še danes Veliko Britanijo in Francijo kuje v zvezde in se ju predstavlja kot pozitivni sili 1. svetovne vojne, kar pa sploh ni res. A propaganda zmagovalca naredi svoje.
help
# 28.06.2013 ob 10:41
Avstrijci so mislili, da bojo obvladovali Bosno kot vse ostale dežele. Pač dali so bogatim veleposestnikom - v tem primeru muslimanskim agam in begom, da vladajo pod njihovo patronažo in da delajo kar hočejo. Samo so se malo zahebali, ker se Srbi pač niso ustavili pri nekih taborih in čitalnicah...
PONOS
# 28.06.2013 ob 07:54
Pač kar seješ žanješ..logična evolucija.Nova je pred vrati.
Kar sejejo bodo kmalu poželi....
Mr.Mr.
# 28.06.2013 ob 08:20
Še danes mi ni jasno, kaj je ta prestolonaslednik iskal
takrat v mestu muslimanov, srbov in hrvatov?


Tudi sedaj si ljudje, ki nočemo ali ne znamo krasti želimo druge vlade. Ker je pri nas vse skorumpirano je rešitev samo uvožena vlada iz severnih dežel, kjer so še ohranjene vrednote človeka in je malo golazni na državnem vrhu in upravah. Ti paraziti, ki se hranijo z javnim denarjem in si režejo velike kose pogače tega ne odobravajo (trojke). si želijo še malo podaljšali čas in nakradli kar je še ostalo. We need time.
Vem, da je takrat bilo zelo drugače, vendar mi je sedaj jasno da si ljudje želijo poštene vlade pa čeprav je tuja.
KunteKinte
# 28.06.2013 ob 19:28
Zanimiv članek... srbi so nedvomno faktor stabilnosti oz. ne stabilnosti na balkanu...takrat in sedaj... nekega miru na balkanu ne bo dokler srbi niso na nek način zadovoljeni.. yu je bila nek kalup... mogoče so zdaj albanci prevzeli vlogo srbov???
predvidevam dabo na balkanu še vroče..kosovo..makedonija..sever crne gore.. bih --republika srpska??
luka0028
# 28.06.2013 ob 08:35
Odličen članek!
zogg
# 28.06.2013 ob 08:26
Se pridružujem pohvalam za ta odličen članek!
Olympiakos
# 28.06.2013 ob 14:13
"Naše će sjene hodati po Beču, lutati po dvoru, plašiti gospodu"
Krimsky
# 28.06.2013 ob 10:35
@ JosephBerger
Če bi to služilo višjim interesom lahko pri tebi kadarkoli najdejo Bakuninovo Država in anarhija, Hitlerjev Mein Kampf, zavitek trave, nekaj tabletk in otroško pornografijo na računalniku.
~
Si gledal film JFK (Oliver Stone, 1991)?
papiga2
# 28.06.2013 ob 20:52
Zelo dober članek, pohvala mmc....ugotavljam samo, da politične intrige se dogajajo od nekdaj. Ugotavljam, da je politika ku..., je bila in je.
Frapancipi
# 28.06.2013 ob 13:37
Odličen članek. Podobnih analitičnih člankov bi si želel tudi glede dogajanja v Sloveniji od osamosvojitve do danes.
o'fenomeno
# 28.06.2013 ob 10:30
okupator je bil ta prestolonaslednik, nič čudnega da je bilo tako
Krimsky
# 28.06.2013 ob 09:58
@ JosephBerger
Oswald je bil ameriški Gavrilo.
~
Oswald je bil ameriški pijani lovec.
Urko
# 28.06.2013 ob 15:49
Super zgodovinski članek...upam, da bo v prihodnje čim več takih. Mogoče tudi kaj iz sodobne zgodovine samostojne Slovenije.
Whisperer
# 28.06.2013 ob 14:51
Ob obletnici sarajevskega atentata - dogodek, ki je zasukal zgodovino...se nekaterim kolca po preobratih .
Hilarij71
# 28.06.2013 ob 11:49
Zakaj je Avstrija (protipravno) kar aneksirala ozemlje Bosne?
rokecr
# 28.06.2013 ob 10:46
vojna napoved je bila odločitev z glavo skozi zid. pa še danes se zaradi čustev in egoizma to dogaja.
helsinki
# 30.06.2013 ob 09:40
balkanci 4ever
še vedno bi morala obstajati avstro-ogrska
balkanci niso sposobni furati svoje države, to mislim komplet bivšo jugo
malidelnicar
# 29.06.2013 ob 15:39
tupamaross in Mr.Mr. - dejansko so Avstrijci v kratkem obdobju, ko so bili v Bosni državo neverjetno uredili. Napačno si razlagaš zadeve: vsi normalni prebivalci Bosne še sedaj z nostalgijo gledajo na čase, ko je Avstrija furala zadeve. Uredili so gospodarstvo in uvedli ogromno industrije (predvsem v Sarajevo), uradništvo je bilo - sploh glede na to da gre za Balkan - tipi topi, pa še nekaj kulture so jim pustili predvsem preko arhitekture - hkrati se je v Bosno naselilo malček Mitteleuropa duha, ki se še danes v odtenkih kaže in meša z islamskim in bizantinskim; to še danes daje bosni posebej kulturen pečat in veliko kulturno bogastvo).
Nekateri Bosanci še danes interno govorijo, da bi morali Bosno za dvajset let z mednarodnim sporazumom danes prepustiti v upravljanje Avstriji. Dežela bi takoj zacvetela, ker ima velik potencial.
rissp
# 28.06.2013 ob 07:31
Nikoli mi ni bilo jasno (tudi učitelj zgodovine v srednji šoli ni znal pojasniti) zakaj je bila prej Avstro-Ogrska, potem pa Avstrija in Madžarska. (zakaj narodi bivše Jugoslavije imenujejo Madžarsko do leta 1918 Ogrska, (tudi ko je bila posebej - pred Avstro-Ogrosko), po letu 1918 pa Madžarska. Madžari sami so svojo državo vedno imenovali Madžarska , nemci pa vedno Ungarn (po angleško je bilo vedno Hungary, , italjansko vedno Ungheria,itd,itd.). Torej , zakaj po slovensko od leta 1000 do leta 1918 Ogrska potem pa Madžarska?
malidelnicar
# 30.06.2013 ob 21:08
Čestitke za članek in hkrati urgiram bna MMC, da bi se o obdobju pod Avstrijo več govorilo in pisalo.

Imamo tudi več združenj, ki skrbijo za ta del izročila in so povsem preslišana.

Svoje delo sicer na MMcju zelo lepo opravlja g. Mrak, ki je VRHUNSKI novinar, a to je premalo.
mala riba
# 29.06.2013 ob 13:11
Jp, Bosancm še nikoli ni šlo tako dobro kot zdaj, ko so na svojem...
Splythe
# 28.06.2013 ob 13:34
Heroj Princip! Če ga ne bi bilo bi tukaj govorili nemško še danes, kar je nesprejemljivo
radovan-princic
# 28.06.2013 ob 23:10
Tudi jaz sem Prinčič .Moji predniki so iz Goriških brd .Kdo ve mogoče so pred več stoletji Prinčiči prišli iz Bosne in sem še kaj v sorodu z Gavrilom, he he.
bori
# 28.06.2013 ob 12:33
SDS razmišlja, da časopis Edinost nima ustreznega imena oziroma je hujskaško, pa tudi poimenovanje ulice po G. Principu je sporno, zato je JJ predlagal preimenovanje ulice in časopisa.
Epafrodit
# 28.06.2013 ob 11:56
- dogodek, ki je zasukal zgodovino

Ta dogodek ni nič zasukal zgodovine. Bil je le izgovor. Vse je bilo že pripravljeno tudi z veliko podporo Vatikana: "Končno je prišla tako želena priložnost, ko bo lahko nemška posvetna roka Vatikana uporabljena proti razkolniški pravoslavni Rusiji, hkrati pa tudi proti brezbožni Franciji in krivoverski Angliji."
skuggi
# 28.06.2013 ob 08:45
rissp
Tudi nemcija je Deutschland in po anglesko Germany. pa ZDA so tudi USa v originalu, in verjetno bi tako lahko nasteval polovico drzav sveta. Le kaj ti pri tem ni jasno???
sonet7
# 28.06.2013 ob 08:43
Lahko poletno branje:) Super članek.
malidelnicar
# 29.06.2013 ob 15:34
Zelo dober članek.

Škoda, ker so Srbi naredili tako sranje po Balkanu.

No sedaj jih je mednarodna skupnost končno malce umirila,zadeva s Kosovom se je uredila, sosede Srbije so se okrepile in Srbiji niso več podložne, Rusi pa imajo svoje glavne strateške interese v Srednji Aziji (Zakavkazje in srednjeazijske republike - stani), Iranu, Siriji pa tudi v Ukrajini. Srbija jih ne zanima več: mislim, da je dal premier Medvedjev izjavo, da se Srbi ne bodo mogli vekomaj zanašati na Rusko finančno pomoč itd.
JosephBerger
# 28.06.2013 ob 10:08
@ Krimsky

Pri Oswaldu so našli gradivo o Gavrilu.
megatron
# 28.06.2013 ob 13:10
je primerno kriminalcu ferdinandu in njegovi zlocisnki familiji nameniti clanek?
Robert Kaše
# 28.06.2013 ob 12:48
Terorist Princip je bil revež in luzer, ki so ga vrgli iz šole, ker je bil prešibek ga pa tudi v vojsko niso hoteli sprejeti. Umor nadvojvode in njegove noseče žene je bila edina stvar, ki mu je uspela v življenju. Potem je hotel narediti samomor, vendar mu tudi to ni uspelo. V zaporu je umrl za jetiko.
Ni vreden spomina-, kar je naredil, je povzročilo trpljenje in smrt veliko ljudi, ki so bili boljši od njega.
Jožeine
# 28.06.2013 ob 10:01
No tudi Principa je doletela kazen - z njim je "poračunala" tuberkuloza. Škoda, da ne že prej...
ffffff
# 28.06.2013 ob 09:43
Ja to so bili časi, ko smo še bili na varni strani radarja, potem smo v jugi stopili na os zla, sedaj se ponovno trudimo priti v stik s civiliziranim zahodom, vendar je breme preteklosti strašno, nostalgija pa naravnost uničujoča.
JosephBerger
# 28.06.2013 ob 09:42
Oswald je bil ameriški Gavrilo.
tupamaross
# 28.06.2013 ob 06:56
Vsi takratni avstroogrsi podrepniki si zahtevali takoj orožje
in napad na Srbijo, kar se je tudi zgodilo, vendar so bili
premagani in je Nemčija morala priskočiti na pomoč.

Še danes mi ni jasno, kaj je ta prestolonaslednik iskal
takrat v mestu muslimanov, srbov in hrvatov?
Kazalo