Razglednice preteklosti
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 55 glasov Ocenite to novico!
Razglas o zemljiških davkih za leto 1848. Foto: Arhiv NUK
Naslovnica časopisa Kmetijske in rokodelske novice. Foto: Arhiv NUK
Naslovnica časopisa Slovenski gospodar. Foto: Arhiv NUK
Poznejša naslovnica časopisa Kmetijske in rokodelske novice. Foto: Arhiv NUK
       O davkih sploh velja, da morajo biti primerni premoženju, da morajo biti pravični in da ne zavirajo poljedelstva in obrtništva. Zato bi moral veče davke plačevati tisti, kteri ima veče premoženje, in državi davke plačevati mora vsak, kdor ima kaj premoženja.       
 Kmetijske in rokodelske novice 12. septembra 1866
Razglas o zemljiških davkih za leto 1848. Foto: Arhiv NUK
Ljubljana po potresu leta 1895. Foto: Fran Vesel, hrani arhiv NUK.
Naslovnica časopisa Dom in svet. Foto: Arhiv NUK
Davčna ulica v Ljubljani. Foto: Rok Omahen
       Dandanes, ko imamo železnice, pošto, brzojav in celo telefon, ni svet nikjer več z deskami zabit. Morali bi tudi mi Slovenci naglih korakov napredovati. Pa naglega napredovanja ni nikjer opazovati med nami, dasi bi to bilo sedaj po vojni za nas potrebno in koristno. Toda naglo bi radi odpravili vse davke, ako bi bilo mogoče in tudi vojaško službo. Davke plačevati ni prijetno pa mora biti. Saj vendar ni mogla dozdaj nobena stara ali nova, nobena velika ali mala država odpraviti davkov ali vojaštva. Mora biti in zato je treba trpeti in prenašati!       
 Ptujski list, 1. junija 1919
Davčni urad Ljubljana stoji na Davčni ulici. Foto: Rok Omahen

Dodaj v

Katere davke so plačevali naši predniki?

Davki, trn v peti tudi v 19. stoletju
27. oktober 2013 ob 13:22,
zadnji poseg: 27. oktober 2013 ob 16:29
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Mnogovrstni so potje do denarja; nič manj mnogovrstna je pa tudi premetenost, pridobljeni denar iz žepa posamesnih ljudi izvoditi v veliko splošno državno vrečo. Kdo bi našteval vse, od česar se je že plačeval davek, in vse pretveze iznajti nove in zvikšati stare davke?"

Morda le nekoliko drugače izbrane besede nam dajo misliti, da zapisano ni bilo izrečeno včeraj ali danes. V tistem trenutku, ko nekoliko okornim, vendar lepim besedam starejšega slovenskega jezika ne namenjamo več pretirane pozornosti in upoštevamo le sporočilnost besedila, pa bi lahko kaj hitro te stavke zamenjali za one v včerajšnjem časopisu, prebrane ob jutranji kavici ali pa morda danes po nedeljskem kosilu, zleknjeni v udobnem naslonjaču. Le mislimo si lahko, kako so bralci Kmetijskih in rokodelskih novic nekega davnega avgusta pred stoštiriinštiridesetimi leti zmajevali z glavo, ko so brali to besedilo. Leto prej, to je leta 1868, so namreč sprejeli nove davke, ki so v veliki meri bremenili prav kmečko prebivalstvo; da bi bil položaj še slabši, pa je narava primaknila svoje in kmete prizadela s slabo letino. Če je bila letina slaba, so kmetje sicer lahko zaprosili cesarsko-kraljevega okrajnega predstojnika za popolni ali pa vsaj delni odpis gruntnega (zemljiškega) davka. Okrajni predstojnik za ljubljansko okolico v letu 1868 je bil gospod Pajik (tudi Pajk), ki pa je, sodeč po zapisih v Kmetijskih in rokodelskih novicah, opravljal delo bolj po svoje. Od njega so zahtevali, da "spolnuje le dolžnost, da se zgodi blaga volja presvitlega cesarja, ktero si je kranjski deželni zbor izprosil od Njih Veličanstva [Franca Jožefa, op. a.] leta 1864".

Za razumevanje davčnega sistema v drugi polovici 19. stoletja in na začetku 20. stoletja na območju današnje Slovenije in za lažjo predstavo o njem spregovorimo najprej nekaj besed o politični ureditvi ter o denarju v tistem času.

Politična ureditev Avstrije
V času dobrih petinšestdesetih let, od revolucionarnega leta 1848 pa do predvečera prve svetovne vojne, se je država, v kateri so takrat bivali naši predniki, navznoter in navzven spreminjala. Slovenci so živeli znotraj Habsburške monarhije razdrobljeni po različnih avstrijskih deželah (največ na Kranjskem, pa tudi na Koroškem, Štajerskem in Goriškem). Manjši del Slovencev (dan. Prekmurje) je živel zunaj območja avstrijskih dednih dežel, na Ogrskem. Država se je do leta 1804 imenovala Habsburška monarhija, naslednjih triinšestdeset let, do leta 1867, pa Avstrijsko cesarstvo. Tistega leta so Madžari dosegli personalno unijo v odnosu z Dunajem, kar je pomenilo, da je Budimpešta postala enakovredna Dunaju – država je postala dualistična oz. dvojna monarhija. To je bilo mogoče zaradi šibkosti dunajskega dvora po porazu v vojni s Prusijo. Po ustavnih spremembah v istem letu se je Avstrijsko cesarstvo preimenovalo v Avstro-Ogrsko, ki je v taki obliki ostala do konca 1. svetovne vojne leta 1918. Madžari so tako precej hitro dosegli uresničenje velikega dela zahtev, izrečenih v revolucionarnem letu 1848, v času, ki se ga pogosto imenuje tudi pomlad narodov. Slovenci po drugi strani nismo bili tako uspešni, čeprav je podlaga za to obstajala. Ideje po združitvi vseh Slovencev v eno enoto v okviru avstrijske države je objavil Matija Majar – Ziljski v programu Zedinjena Slovenija v revolucionarnem letu 1848. Po zadušitvi revolucije in z nastopom desetletnega obdobja Bachovega absolutizma (Alexander Bach je bil avstrijski notranji minister) so bile ideje Zedinjene Slovenije potisnjene ob stran, vse do objave majniške deklaracije v maju 1917, ko so slovenski, hrvaški in srbski poslanci dunajskega državnega zbora predstavili zahtevo po preoblikovanju dualistične monarhije v trialistično. Razplet je znan – cesar Karel I. je temu sprva nasprotoval, šele v letu 1918 je pokazal pripravljenost na spremembe v smeri trializma, vendar takrat je bilo že prepozno – jugoslovanski narodi so se odločili za svojo državo.

Avstrijski denar
Ne le vrednost denarja, tudi sam denar se je spreminjal skozi čas. Vsak lahko sam pri sebi pomisli, koliko različnih valut se je že zamenjalo v času njegovega ali njenega življenja. Od leta 1754 je bila uradna valuta Habsburške monarhije goldinar (nem. Gulden, madž. forint, lat. florin). Z oblikovanjem Avstrijskega cesarstva (leta 1804) se je goldinar obdržal, kot tudi z avstro-ogrsko nagodbo 1867. Prvotno (do leta 1857) se je goldinar delil na 60 krajcarjev (nem. Kreuzer, madž. krajczár) – 1/60), pozneje pa na 100 krajcarjev (1/100). Leta 1892 je goldinar prepustil mesto novi valuti – kroni. Avstro-ogrska krona (nem. Krone, madž. korona) je bila v rabi do razpada Avstro-Ogrske, to je do konca prve svetovne vojne. Krona se je delila na 100 vinarjev oz. helerjev (nem. Heller, madž. fillér). Tečaj med goldinarjem in krono je bil 1 goldinar = 2 kroni.

Nekaj besed o cenah
Liter mleka je v Mariboru januarja 1902 stal 18 vinarjev (0,18 krone). Številka mariborskega tednika Slovenski gospodar je veljala 10 vinarjev, letna naročnina skupaj s poštnino pa je bila štiri krone. Časopis Slovenec, ki je izhajal dnevno, je leta 1903 stal 0,10 krone, letna naročnina je bila 20 kron, s poštnino skupaj pa 26. V Kmetijskih in rokodelskih novicah iz februarja 1902 so navedene tržne cene za nekatere kulturne rastline (vse cene veljajo za 50 kilogramov): pšenica 9 K 30 h, ječmen 7 K, ajda 6 K 50 h, fižol 8 K. Vožnja s parnikom iz Trsta v Ameriko je v tistem času potnika v tretjem razredu stala 180 kron. Več o cenah v tem času si lahko preberete v prispevku Kaj in kako so oglaševali pred sto leti.

Kaj so naravni – kaj nenaravni davki?

"Naravni davki (direkte Steuer) se tisti imenujejo, ktere naravnost tisti odrajtuje, ki ima kakošno zemljiše, hišo, fabriko, rokodelstvo ali letne dohodke v gotovim denarju. Nenaravni davki (indirekte Steuer), postavimo vžitni davki, se pa tisti imenujejo, ktere prav za prav ne plača tisti iz svoje lastne mošnje, ki je kakošno vžitno blago, naj bo jed ali pijačo, v mesto prodal, ampak tisti, ki je živež od njega kupil, na kteriga se tolikšni veči kup vdari, kolikor vžitni davek za tisto reč znese; tak davek ne pride tedaj naravnost lastniku, ampak vživavcu plačati; zato se imenuje nenaravni davk ali davk še le iz druge roke."

Pojasnilo, objavljeno v Kmetijskih in rokodelskih novicah 14. maja 1851.


Zemljiški ali gruntni davek
V zadnjem času smo bili priča številnim razpravam, negodovanjem pa tudi pristni zaskrbljenosti ljudi zaradi napovedanega novega nepremičninskega davka. Zemljišče je bilo temelj za obračun davkov že v preteklem času. Davčna osnova je bila določena z zemljiškim katastrom, v 18. stoletju s terezijanskim katastrom (ime je dobil po takratni avstrijski vladarici, nadvojvodinji Mariji Tereziji), pozneje z jožefinskim katastrom, ob ponovni avstrijski osvojitvi dežel, po razpadu Ilirskih provinc (v teh dneh zaznamujemo 200-letnico Napoleonovega poraza v bitki pri Leipzigu), pa so postopoma prešli na franciscejski kataster.

Zemljiški ali gruntni davek
V zadnjem času smo bili priča številnim razpravam, negodovanjem pa tudi pristni zaskrbljenosti ljudi glede napovedanega novega nepremičninskega davka. Zemljišče je bilo temelj za obračun davkov že v preteklem času. Davčna osnova je bila določena z zemljiškim katastrom, v 18. stoletju s terezijanskim katastrom (ime je dobil po takratni avstrijski vladarici, nadvojvodinji Mariji Tereziji), kasneje z jožefinskim katastrom, ob ponovni avstrijski osvojitvi dežel, po razpadu Ilirskih provinc (v teh dneh obeležujemo 200-letnico Napoleonovega poraza v bitki pri Leipzigu) pa so postopoma prešli na franciscejski kataster.

Od davkov, ki si jih ljudje sami nakladajo – pogovor med Anžetom in Blažetom o tobaku

"A. Čudno je, da si ljudje verh navadnih davkov še sami davke nakladajo, med kterimi precej v pervi versti stoji tobakarstvo. Vem, da v steno bob mečem, če kaj tacega rečem in da si bom sovraštvo tobakarjev na glavo nakopal, tedaj tudi tebe morebiti razžalil, ki ne moreš biti brez lule v ustih. Pa naj bo!

B. Mene ne boš razžalil, ker ti ne verjamem, da bi se mogel tobak med davke šteti, in te poznam, da si pošten človek.

A. Te bom skusil prepričati. Koliko si že star in od kterega leta že piješ tobak?

B. Pet križev že imam na herbtu, tobak pa pijem od 20. leta, tedaj – 30 let.

A. Ali si že kdaj prerajtal, koliko da si že zapil na tobaku?

B. Kaj bom to rajtal? Saj tisti krajcar, ki ga dam na dan za tobak, ne more dosto znesti.

A. Ravno tisti krajcar, ki ga vsak dan daš za tobak, znese že več sto goldinarjev.

B. Pojdi se solit!

A. Poslušaj: Leto ima 365 dni, tedaj daš na leto 365 kr. za tobak, 365 kr. pa stori 6 gold. in 5 krajc.

B. Dete plentaj! Saj vendar veliko znese.

A. Kaj pa še potrebuješ pri tobaku?

B. Koga? Pipe in pa klinčikov, da prižigam, pa kdo bo to rajtal: saj jih 200 dobim za krajcar.

A. Ne bo dal, prijatel, kar se kupuje, se mora rajtati – le vzemi, da polovica klinčikov ne užge, tedaj dobrih pride le sto za krajcar.

B. Presneto, natanko znaš rajtati.

A. Ako užgeš pipo na dan 10krat, posmodiš na dan 10 klinčikov, v 10 dneh za krajcar, v mescu za 3 kr., v letu za 36 kr., v 10 letih za 6 gold., v 30 letih za 18 gold.

B. Kaj ta merčes toliko znese! Tega bi ne mislil…" (se nadaljuje)


Zapisal Janez Jažirk [psevdonim za Janeza Križaja (1802–1861)] v Kmetijskih in rokodelskih novicah 7. junija 1854.


Od pomladi narodov do avstro-ogrske nagodbe

V letu 1848 je bil glavni vir državnih prihodkov v treh stalnih davkih – "zemeljnem" (zemljiškem oz. gruntnem), hišnem in obrtniškem davku. Zemljiški davek je bil odmerjen pri dobrih 17 odstotkih in je zaobjel vse posestnike, kmete ali gospode, plačeval pa se je "od čistiga prihodiša sirovih zemeljnih prihodkov, od žita, vina, sena, lesa". Hišni davek v mestih je znašal prav tako 17 odstotkov in se je obračunal od prihodka, ki so ga poslopja prinesla svojim lastnikom, na vasi in v manjših trgih pa se je hišni davek obračunaval po dvanajstih razredih, od 40 krajcarjev do 60 goldinarjev. Višina obrtniškega davka se je gibala med dvema in tisoč petstotimi goldinarji, odvisno od več dejavnikov (prometa, števila zaposlenih delavcev, velikosti tovarne ali obrtne delavnice ipd.).

Že naslednjega leta je sledilo povišanje davkov, ki je sovpadalo s sprejetjem ustave. Mnogi preprosti ljudje so to dvoje povezovali in izražali negodovanje nad novo ustavo. Kmetijske in rokodelske novice so problematiki namenile precej pozornosti in precej zavzeto stopile v bran novi ustavi, poudarjajoč razliko med njo in davki. Isti časopis je le štirinajst dni pozneje objavil napoved novega davka na sladkor, v kateri bralca popelje skozi proces sprejemanja davka.

"Minister denarstva g. Kraus [Filip baron Kraus, 1792–1861, op. a.] je presvitl. Cesarju nasvetoval, da se ima tudi sladkor (cuker), ki se v domačih avstrijanskih fabrikah iz bele pese (Runkelrüben) dela, z davkam obložiti. Gosp. minister nalogo tega noviga davka v svojem nasvetu takole opravičuje: `Denarne potrebe silijo neprenehoma po novih pripomočkih iskati. Poprej, ko še ni toliko sladkora vsako leto v domačih fabrikah napravljalo, ga je prišlo več iz ptujskih dežel, od kteriga se je pa moglo na meji vvožni col odrajtovati, ki je deržavni denarnici vsako leto veliko tavžent goldnarjev vergel, ki ji zdaj niso več na dobro prišli. […] davk [naj se] naloži na izdelani sladkor, in sicer na vsak funt domačega sladkorja 1 krajcar, tedaj na cent 1 gold. in 40 krajcarjev – col od ptujiga siroviga sladkora naj se za cent 7 gold. in pol povikša na 8 gold.´ Presvitli Cesar so 12. t.m. poterdili ta novi davk. Po poveršnim prerajtu bo ta davk v celim cesarstvu okoli 516.000 gold. vsako leto vergel."

Dobrega pol milijona goldinarjev pa niti ni bilo tako malo denarja, če upoštevamo, da so leto prej (1848) prek treh glavnih davkov (zemljiškega, hišnega in obrtniškega) zbrali okoli 45 milijonov goldinarjev.

"Kedar davek plačuješ, glej, komu ga plačaš."

"Plačevalcem davka in drugim, ki kaka plačila pri c. kr. davkarijah oddajo, zdi se nam potrebno povedati to-le: Po postavi se mora vsak vložek denarja za davek, procente ali druge pristojbine le v uradu (kanceliji) plačati, in odrajtilo se mora pritrditi po dveh uradnikih, katerih eden mora viši uradnik biti: davkar ali kontrolor. Plačila, katera en sam uradnik potrdi , ne veljajo, in vsak si ima sam sebi pripisati, če bi morebiti to, kar je plačal, še enkrat plačati moral. Tudi na komisijonih se sme denar odrajtati, pa le za to pooblaščenemu uradniku, nikdar pa ne beriču ali uradnemu slugi, kajti ta nima pravice, komisijona voditi. In če se denar na ta način odda, naj se hitro tirja pobotnica. Tudi je treba zmiraj pogledati, ali je v bukvicah ali v druzih izkazih to potrjeno, kar se je plačalo."

Kmetijske in rokodelske novice 13. septembra 1873.


Solni davek je bil še donosnejši kot davek na sladkor. Sol je namreč spadala med tiste proizvode, nad katerimi je dunajski dvor držal monopol. Tako so vsi prihodki od prodane soli šli v državno blagajno, in teh prihodkov ni bilo malo. Cena soli v Avstrijskem cesarstvu ni bila enotna, najvišja je bila prav v habsburških dednih deželah, se pravi tam, kjer so večinsko živeli naši predniki. Prodajna cena centa (100 kg) soli je bila v letu 1866 med sedmimi in osmimi goldinarji, proizvodni stroški pa vsega med štiridesetimi in osemdesetimi krajcarji – razlika je šla v državno malho. Sol je imela v tem času pomembnejšo vlogo v prehrani ljudi pa tudi živine, kot jo ima danes, zato je bila tudi njena poraba večja. Zgolj za ponazoritev omenimo, da je danes priporočen dnevni vnos soli za odraslega človeka pod petimi grami, medtem ko je bila še v 16. stoletju na razvitem Zahodu (Francija) ocenjena poraba soli okoli 20 gramov na dan na prebivalca.

Vlada bo zvišala davke in odpuščala v javni upravi
Leto dni po ogrskemu uspehu na političnem parketu je vlada napovedala nove davke in zvišanje starih. "Vlada bo [1868] si, govori minister na dalje, stroške zmanjšala, da bo uradnikov iz službe izpustila; al oni morajo vendar mirovino (penzijo) dobivati, druzim pa, kterim se bode zdaj več dela naložilo, se mora dati viša plača." Obe državni polovici, avstrijska in ogrska, naj bi bili enakovredni, vendar to ni pomenilo, da v skupni proračun plačujeta enako. Bremena so bila porazdeljena neenakomerno; približno 70 odstotkov je plačevala avstrijska državna polovica, preostanek pa ogrska – pa še to ne vedno pravočasno.

V letu 1879 se je v proračun avstrijskega dela monarhije prek neposrednih davkov (zemljiškega, hišnega, obrtniškega in dohodninskega) steklo dobrih 89 milijonov goldinarjev. Največji delež denarja je bil zbran prek zemljiškega in hišnega davka – dobrih 60 milijonov, od katerih je Kranjska prispevala 850.000 goldinarjev zemljiškega in 312.000 goldinarjev hišnega davka.

Leta 1881 je predvsem kmečko prebivalstvo močno razburilo načrtovano povišanje hišnega davka. Po predlogih vlade, ki jih je predložila v obravnavo zbornici poslancev, bi se davki na nekatere nepremičnine povečali za dva do trikrat. Tako bi najrevnejše kmečke hiše plačevale namesto dobrih 93 krajcarjev kar tri goldinarje. Istega leta je bila sprejeta tudi obdavčitev igralnih kart. Tudi naslednje leto ni bilo nič boljše, tokrat so bili na tapeti vinogradniki. V tem primeru je šlo bolj za vprašanje državne pomoči – ali naj bodo novi vinogradi nekaj let oproščeni plačila zemljiškega davka ali ne. Po veljavni zakonodaji so bili zemljiškega davka prosti nerodovitna zemljišča, močvirja, jezera, ceste, pota, javni trgi, vodotoči, pokopališča itd. Oprostitev davka je bila sicer predvidena po različnih vremenskih ujmah, pa tudi po naravnih nesrečah. Po potresu, ki je prizadel Ljubljano leta 1895, so bile sprejete davčne olajšave in oprostitve davka za določeno obdobje za vse novogradnje.

O rubežu

»Prisilno iztirjevanje davkov začne se s tem, da se mudni plačilec po zaukazu politične oblasti, torej c. kr. okrajnega glavarstva ali pa magistrala, v posebnem listku opomni, naj svoj zaostanek v 14 dnevih po sprejemu tega listka poravna, drugače bode se mu kakov premakljivi ali nepremakljivi imetek zarubil ali prodal.«


»Postavno pa se zaradi dače zarubiti ne smejo: 1) postelje, obleka in perilo, kolikor je dolžniku in jegovim domačim po njihovem stanu neobhodno potrebno, potem postelje za družino in gospodarsko orodje, kolikor se ga pri hiši ali v kuhinji pogrešati ne more; 2) pri obrtnikih tudi orodje, koje k svojemu poslovanju rabijo; pri osebah, ki se s poljedelstvom pečajo, tako zvani `fundus instructus´, reči za obdelovanje polja neobhodno potrebne.«



Slovenski gospodar, 30. januarja 1879.


Davčna reforma 1896

Večja reforma davčnega sistema se je napovedovala kar nekaj časa, pa tudi več manjših popravkov je bilo sprejetih v 90. letih 19. stoletja. Kmetijske in rokodelske novice so v marcu 1892 precej optimistično napovedovale reformo: "Dosedaj je vsaka reforma davkov imela le namen povišati državne dohodke. Zaradi tega so že bili davkoplačevalci najbolj veseli, če se o kaki reformi davkov ničesa govorila ni. Nova davčna reforma je v tem oziru vsa drugačna. Njen namen ni povišati državnih dohodkov, temveč izrečno določa, da dohodki ostanejo stari. Ko bi se le kaj več dobilo od nove vredbe davkov, se bode pa pri nekaterih davkih odpustilo." Nezaupljivost ljudi do vsakršnih sprememb so povzročali tudi začasni davki, ki naj bi bili uvedeni za kratek čas – tako je bil dohodninski davek leta 1849 uveden kot začasni davek in je potem začasno ostal v veljavi 45 let.

Nekaj besed o politikih

»Novice so bile jedini slovenski list, ki so o svojem času povedale, kako so slovenski poslanci glasovali, ko je šlo za popust zemljiškega davka vsled davčne reforme. Naše pisanje pač nekaterim gospodom ni bilo všeč, ker se je spoznalo, da nekateri poslanci, kateri doma po shodih vedno govore, kako je jim na Dunaju interes malega kmeta na srcu, na Dunaju pa v resnici toliko ne gledajo na kmeta, temveč so jim koristi bogatih veleposestnikov bolje pri srcu. Ko bi se bil vsprejel dotični Pacakov predlog, bi bili imeli kmetje od dotičnega popusta kaj dobička, tako se pa jim odpiše le nekaj krajcarjev, dočim se bode nekaterim veleposestnikom, ki sami ne vedo, kako se obdeluje zemlja v potu obraza, odpisali tisočaki.«

Kmetijske in rokodelske novice, 12. septembra 1896.


Reforma leta 1896 je zaobjela predvsem neposredne (direktne) davke. Uvedeni sta bili dve vrsti neposrednih davkov – realni davki od nepremičnin in osebni davki. Med nepremičninske davke je sodil zemljiški davek (odmerjen na slabih 23 % čistega katastrskega donosa kmetijskih zemljišč) ter hišni in hišni najemni davek (med 20 in 26 odstotki najemnine). Osebni davki so bili obča in posebna pridobnina, rentnina, davek na tantieme, plačarina in dohodnina. Pridobnino je plačeval vsak, ki je opravljal obrt, trgovino ali drugo pridobitno dejavnost. Do tedaj je bil v veljavi pridobninski davek iz leta 1812, ki je bil že zastarel. Pridobnina je bila odvisna od dejavnosti, ki jo je posameznik opravljal, uvrstitve v pridobninski razred (glede na donos podjetja) in glede na zmožnost dežele, v kateri je živel. Obdavčitev plač je bila progresivna - od 0,4 % do 6 %. Obdavčene so bile samo stalne plače nad 6.400 kron letno. Dohodnina (davek od skupnih dohodkov) je bila prav tako obdavčena progresivno (0,6 %-40 %), zaobjela pa je skupne dohodke nad 1.200 kron letno.

Med posredne (indirektne) davke so sodili trošarine, takse, državni monopoli in carine. Užitninske davke je država dajala v zakup podjetnikom, za kar je prejela odškodnino. Med glavnimi trošarinskimi izdelki so bili kava, sladkor, pivo, vino, žganje in likerji. Država je nad najpomembnejšimi proizvodi obdržala monopol. Poleg soli je državni monopol visel nad prodajo tobaka, petroleja in vžigalic. Najdonosnejši je bil davek na tobak.

Davek na kolesarje?

"Zastop ljubljanski se posvetuje, kako naj se vozijo kolesarji in kmalu bo sklenjeno, da morajo plačevati kolesarji od svojih dveh koles letnega davka 2 gold. Pisatelja teh vrstic ne bo ta davek nič bolel, ker se ne vozi s kolesom; tudi ve dobro, da gosposka rada poišče in ujame kako čebelo, ki ji skupaj nosi kaj davka. Toda ne more si kaj, da ne bi poudaril ob tem stališče zdrave pameti. Zdrava pamet pravi, da mora država in njena gosposka pospeševati blaginjo državljanov, podpirati iznajdbe in napredne pridobitve. Kolo ali bicikel je gotovo prekoristna iznajdba in priprava, katero sedaj nekateri gledajo po strani, a zanamci jo bodo cenili nič manj, kakor, recimo, železnico. Stvar je še nova in vredna javne podpore, da se izpopolni in razširi. Ali je davek taka podpora? Komu pa delajo kvar kolesarji? Cesto manj pokvarijo z mehko ovitim kolesom, kakor bi jo s črevlji. Povozili menda niso še nobenega človeka ali mu zdrobili nogo. Ako pa kateri sam zdrkne na tla in si pomaže hlače, no, zato mu res ni treba nakladati davka …"

Dom in svet, 1896.


Davek na žganje

"Na Štajerskem je marsikatero leto prineslo sadja v velikih množinah. Tako n.p. leto 1878 in pozneje parkrat v 90. letih. V takih letih se dostikrat sadje ne more drugače porabiti nego da se napravi iz njega pitno žganje." Besede, zapisane v časniku Štajerc v oktobru 1907, so bile namenjene kritiki predpisa, ki je določal, da je za hišno rabo (brez davka) vsak posestnik lahko proizvedel le eno vedro (56 litrov) žganja. Avtorja besedila je zmotilo tudi to, da je na Ogrskem davek na žganje bistveno nižji; kako bi sicer lahko "Ogri prodajali slivovko po 1 kroni za liter, pa čeprav je za nič". Nič novega pa ni bilo, da je davek na žganje razburjal – enako se je godilo ob zvišanju davka leta 1888 kot tudi leta 1902. To leto se je podražil tudi železniški prevoz, saj so uvedli davek na železniške vozovnice.

Novo stoletje je prineslo tudi nove in višje davke. Ne le na Kranjskem, tudi na Štajerskem so bili v letih 1908 in 1909 na udaru predvsem pivci – najprej pivci piva, potem vina. Obstoječi davek na vino, zasnovan tudi za takratne razmere že davnega leta 1829, je izvzel Dalmacijo, ki je bila popolnoma prosta plačila davka na vino. Druge dežele pod avstrijskim žezlom so bile obdavčene po slabih šest kron na hektoliter. Poraba vina v Avstro-Ogrski v letu 1908 pa je bila tri in pol milijone hektolitrov. Leto 1910 je prineslo podražitev piva, saj je vlada odobrila povišanje deželnih doklad na pivo za od dve do štiri krone na hektoliter (po presoji posamezne dežele), kar se je v Mariboru odrazilo v povišanju cene piva – liter piva je bil dražji za štiri do osem vinarjev. Za primerjavo – posamezna številka mariborskega časnika Slovenski gospodar, ki je poročal o teh podražitvah, je v tistem času stala deset vinarjev. Časnik še navaja, da so se Mariborčani zaradi velike nesramnosti pivotočev odločili za bojkot – in bili uspešni. Pivovarnarji so po pol leta popustili pri svojih cenah. Poraba piva na Štajerskem v letu 1908 je bila tako nekoliko manjša, slabih 750.000 hektolitrov, v primerjavi z letom 1907, ko se je iztočilo 870.000 hektolitrov te pijače.

Davek na vžigalice
Na začetku leta 1910 je dunajska vlada razmišljala o uvedbi nekaterih novih davkov in prevetritvi starih davkov, ki so bili zadnje večje spremembe deležni ob reformi davčnega sistema leta 1896. Časnik Slovenski gospodar je predlagane davke natančno predstavil svojim bralcem, povzemamo le nekaj glavnih ugotovitev. Med donosnejšimi izdelki so bile vžigalice, ki so stale dva vinarja, po novem predlogu naj bi skupaj z davkom stale štiri vinarje. Na državni ravni je to pomenilo 15 milijonov kron letno, kar je bilo precej. Od davka na bencin so pričakovali (le) en milijon kron letno, kar se jim je zdelo veliko. "Finančni minister upa dobiti iz tega davka 1 milijon kron, znamenje kako razvit je avtomobilski promet že tudi v Avstriji." Med užitninskimi davki je bil predstavljen davek na sodavico in krepčilne vode, ki bi se ga pobiralo od vsakega litra po šest vinarjev; s tem bi država letno pridobila slaba dva milijona kron. Med obdavčenimi pijačami naj bi bile tudi kisle vode (po deset vinarjev na liter); tudi od teh pijač bi država dobila okoli dva milijona kron letno. Med alkoholnimi pijačami so si največ obetali od davka na žganje, na ravni države naj bi se v državno in v deželne blagajne nateklo letno 35 milijonov kron ter dodatnih 11 milijonov od davka na vino.

Pregled davkov končujemo z letom 1913. Naslednje leto je bilo leto številnih sprememb, saj se je začel spreminjati stari red z atentatom na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in posledičnim izbruhom prve svetovne vojne. Uvedeni so bili različni vojni davki, pozneje tudi davek na vojne dobičke. Avstro-Ogrska je razpadla, na njenem pogorišču se je izoblikovala najprej Država Slovencev, Hrvatov in Srbov ter pozneje Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je počasi vzpostavila svoj lasten davčni sistem; sprva je bil zaradi precejšnje raznolikosti njenih pokrajin precej pester. Toda o tem kdaj drugič.

Rok Omahen

Prijavi napako
Komentarji
karantanc9
# 27.10.2013 ob 14:13
Lep članek. Da se kaj tudi pohvali ne samo jamra :)
jo-jo
# 27.10.2013 ob 15:12
"NAROD KI NE POZNA SVOJE PRETEKLOSTI, JO MORA DOŽIVETI ŠE ENKRAT"

Hvala Roku Omahnu za podoživete članke!
janezdolzan
# 27.10.2013 ob 14:29
zanimiva bi bila primerjava procenta zaposlenih v javnem sektorju tedaj in zdaj...

če vemo, da se je že od osamosvojitve naprej JS podvojil...
tomtom
# 27.10.2013 ob 15:51
Komso, a so Kramar, Zakrajšek, Pajenkova, Hazabent, Lenič, Rigelnik, ki so vodili in sesuli NLB, NKBM, A Banko, Pro banko in Factor banko mogoče janšisti?
oliva
# 27.10.2013 ob 18:26
Simpatičen članek, prav fajn je prebrati kaj takega (pa čeprav mi davki venomer v uč skačejo na vsakem koraku ;)).
Cvetača
# 27.10.2013 ob 14:50
Sam jamrate, očitno mate preveč cajta, če bi delal ne bi mel cajta mislt na jamranje!
sprehajalec
# 27.10.2013 ob 14:52
@janezdolzan,

imas prav ha ha ha, bodo pa rekli, da je usluga kvalitetnejša.
AndrejP
# 28.10.2013 ob 10:38
komsomolec, ali pa davek na vstajništvo. Polna usta so jih državotvornosti in reševanja države. Pa naj pokažejo svojo državotvorno držo. Tisto, kar ostane po pokritju škode lastnikom stanovanj in lokalov, ki se znajdejo na poti granitnih projektilov, gre lahko za sanacijo podjetij v državni lasti.
tomtom
# 27.10.2013 ob 15:22
če ne bi F21 spravil na kant naših bank, davkoplačevalcem pa pustil samo ničvredno lupino, da jo sanirajo, bi lahko danes vse davke znižali za 50%.
Butale.press
# 27.10.2013 ob 14:28
Kaj plačujemo, večina vsega denarja gre za odplačevanje obresti na FIAT valuto, ki je ustvarjena iz nič iz strani zasebne banke v lasti ROTHSCHILDOV. To je izvirni greh, kdo je proti pride NATO in naredi demokracijo, najprej bombno potem še bančno...
miha1985
# 01.11.2013 ob 18:39
Partizani so lagali ljudem, da ko bo vojne konec, ne bo davkov.
Potem so vse nacionalizirali-nacionalni interes. Režim je propadel.
Doživeli smo nacionalni interes foruma 21 in spet je vse šlo v franže.
provni
# 27.10.2013 ob 16:47
Če država rabi denar se lahko dodeli 1 dan neto plače dela, kot se je včasih dalo za potres v Skopju ali v Črni Gori. Nikakor pa ne obremeniti bruto plač za daljše obdobje.
ciracara
# 27.10.2013 ob 16:25
Ja takrat so bile cene in davki, ma so bile tudi plače.

Slavni katoliški dnevi!
komsomolec
# 27.10.2013 ob 13:44
Davek na janšizem in klerikalizem, naj plačajo več v državno blagajno, saj se proglašajo za domoljube. Naj z davkom dokažejo domoljubje do Slovenije ;-)
JJ123
# 27.10.2013 ob 13:35
V vsaki vladini je ropala neka sekta! Sedaj ropa Forum 21!!!
x-central
# 27.10.2013 ob 13:41
A lahko vsaj en dan prenehate s temi davki?
Kazalo