Leto 2024 je še neoblikovana kepa gline, in od nas je odvisno, kaj bomo iz nje ustvarili. Ta uvodni stavek se je zapisal, po tem ko smo obiskali akademsko slikarko in keramičarko Evo Ketiš iz Maribora, ki jo ljubitelji okrasnih in uporabnih predmetov iz keramike poznajo pod umetniškim imenom Eva prepeva.

V stiku z glino je že od malih nog, saj je pri delu z njo že zgodaj opazovala svojega očeta, likovnega pedagoga. Kljub temu da sta v delavnici dve vreteni za glino, očetovo in njeno, pravi, da raje dela z rokami, gnete, ščipa, oblikuje: «Ko sem študirala v Ljubljani, nisem imela vretena, po sili razmer sem delala ročno. Potem pa sem ugotovila, da mi ta tehnika leži, ker je zelo meditativna. Sem počasna, rada si vzamem čas in sem pozorna na detajle. Všeč mi je proces nastajanja, ko imam glino v roki, ko jo lahko ščipam, oblikujem. V izdelkih, ki nastanejo prostoročno, se še posebej vidijo prstni odtisi in to da izdelku dodaten osebni pečat«, pojasni Eva, ki je medtem ko sva se pogovarjali, ne da bi si gledala pod prste, ustvarila skodelico.

Naslednji korak v izdelovanju bi bilo nekajdnevno sušenje, sicer bi izdelek v peči zaradi vlage razneslo. Gline ne koplje sama, ima pa to v načrtu. Za zdaj jo kupuje v Nemčiji in to visokotemperaturno, ki zagotavlja obstojnejše izdelke. Sicer pa keramiki trdnost zagotavljajo dvakratna peka in glazura, pojasni in še, da se je obrti z velikim veseljem učila v delavnici pri Anji Slapničar.

Navdušenje nad delom so občasno prekinile frustracije, pred približno osmimi leti celo zelo velika. Več sto kosov nakita je pripravljala več mesecev, potem pa se je zgodila polomija: »Šlo je za več sto kosov nakita. Ko žgemo, želimo namreč čim bolj napolniti peč in čim bolj izkoristiti peko. Peč pa se ni izklopila pravočasno, ampak se je temperatura v njej višala. Vse do točke, ko se je glina v njej stalilo v lavo; nizkotemperaturna glina namreč ni bila pripravljena na tako visoko temperaturo.«

Keramika velja za krhek material in vendar kljubuje stoletjem, pravi sogovornica: «Veliko starih kultur, njihove prehranjevalne navade in umetnost, smo spoznali prav prek posode, prek ohranjene keramike. Najstarejši ohranjeni izdelek iz gline je Venera, ki so jo našli na Češkem in je bila kiparski izdelek. Menim, da so imeli keramični izdelki najprej dekorativno vrednost, kasneje pa so jo izdelovali za uporabne namene, za shranjevanje vina in olj v stari Grčiji. Pri nas poznamo klasičen vrček za vino, majoliko, posodo za kisanje mleka in potičnico. Znane so naša rdeča glina in klasične poslikave z rjavo in zeleno glazuro, to je klasika v Sloveniji, ki je vedno bolj cenjena, spet, se mi zdi.«

Keramika se je torej že od nekdaj ujela s človekom in človeštvom, vse več ljudi jo ceni in si jo privošči, saj se zavedajo, da je to nekaj, kar se izdela z ljubeznijo, z odnosom do detajla, pravi Eva, ki se je povezala tudi z društvom Humanitarček in izdeluje unikatne zapestnice. Z njihovo prodajo zbirajo sredstva za material za obnovo domov, ki so bili uničeni in poškodovani med poplavami avgusta lani.

Pravi, da jo pogosto sprašujejo o izvoru njenega umetniškega imena in na kratko pojasni: «Pomislila sem, kaj se rima na Eva. Rima se prepeva in to je bilo to.«

Kot umetnica in podjetnica si tudi ona želi izstopati, in tako izpostavi kot svoj podpis pozornost na detajle, odmik od industrijskega videza in približanje unikatnemu. Posebej ljub (in ni naprodaj!) ji je prav poseben krožnik: «V njem so odtisnjeni listi rastlinic, ki sem jih nabirala, ko sem bila noseča s sinom. Te krožnike sem zadržala zase, ker mi veliko pomenijo.« Zaradi te čustvene povezave pa se spomni tudi prav vsake, najmanjše podrobnosti njihovega izdelovanja.

Obisk pri Evi Ketiš smo ujeli v reportažo, v celoti ji lahko prisluhnete, ČE KLIKNETE TUKAJ