Sanja Veličković je modna oblikovalka s Ptuja. Ne želi si uniformiranosti in pri mladih pogreša več osebnega sloga. Obžaluje diktat tekstilne industrije, izraz trajnostna moda jo nekoliko vznerjevolji, v načinu oblačenja pa opaža vpliv podnebnih sprememb.

Oblačila, slog, zeleni Jurij in kranjska klobasa

Začetki oblačenja so praktično utemeljeni, pove sogovornica: «Z oblačili smo se najprej zakrili in zaščitili pred vremenskimi vplivi, da nas ne zebe. S časom pa smo začeli estetizirati telo in ni bilo več dovolj, da smo se ogrnili z živalsko kožo; s tem smo namreč telo zakrili. Z oblačili smo začeli razlikovati ženske in moške, pozneje pa tudi izkazovati družbeni status.« Ne skriva, da ji ni uspelo opraviti sprejemnih izpitov za študij oblikovanja oblačil v Ljubljani in Zagrebu. Vpisala se je na študij konfekcijske tehnologije na mariborski Fakulteti za strojništvo in se tam tudi zaposlila. V času prvega prijavnega roka za vpis na fakultete je v simpatičnih kratkih videoposnetkih vabila dijake k vpisu (omenjeni rok se izteče prav danes, 20. marca, op.a.)

Svojo kreativno plat izživi v svojem ateljeju na Ptuju, priložnosti, da se predstavi na mednarodnih dogodkih ji ne manjka in je redna gostja na tednu mode v Novem Sadu. Njene srbsko-slovenske korenine so jo spodbudile k več zanimivim projektom, ki jih navdihuje tradicija; med drugim je navdušila s kolekcijo, ki se zgleduje po kipcih žensk iz časa neolitske vinčanske kulture, in po belokranjskem izročilu zelenega Jurija. Ponosna je tudi na vpliv babice, ki je znala z rokami, in ceni kvačkane in barvne detajle, ki izhajajo iz tradicije. Leta 2017 se je z oblačili, ki temeljijo na ročnodelskem in barvnem izročilu Bele krajine in zelenega Jurija predstavila v Parizu. Doma je bila spregledana, pravi sogovornica: «Na kolekcijo so gledali v smislu – kdo bo pa to nosil v Sloveniji? Zdi se mi, da vzhodni narodi drugače gledajo na tradicijo in na svoje korenine. To jim pomeni veliko več. Ko sem povedala, da me je tega (ročnega dela, op. a.) naučila babica, je bil pariški novinar navdušen. Oni na to v osnovi gledajo drugače kot mi. Mi pa kot da nočemo pokazati, kdo smo in kaj smo. Bojimo se pokazati, da smo Slovenci, da imamo zelenega Jurija. Imamo tudi kranjsko klobaso, ki pa je ni mogoče naročiti v gostilni. Zakaj pa jo potem sploh imamo?«

Od tradicije do inovacij

Pravi, da jo izraz trajnostna moda kar razdraži. Ni namreč nadzora nad izdelavo tekstila, trajnost pa lahko najbolj živimo tako, da manj kupujemo in več kombiniramo. Prepričana je, da slog in kreativnost ne potrebujeta veliko denarja ter napeljuje, da poskusimo novo – pri oblačenju je namreč tako kot v kulinariki: če ne poskusiš, ne veš, ali ti bo všeč.

Tudi v tekstilni industriji znanost napreduje in sogovornica postreže z novostjo s pariškega tedna mode: «Predstavili so majhno torbico iz silicijevega gela, težko 33 gramov. Gre za material, ki ga uporabljajo v vesoljski tehniki, torbica pa je majhna in lahka, ampak lahko prenese pritisk 400-kratnika svoje teže. Vanjo lahko daš telefon in se mu ne zgodi nič, niti pri visoki temperaturi.«