Zastava stanovalcev Ulice ob gozdu v Selnici ob Dravi, ki zaplapola na njihovih druženjih. Ob zastavi spadajo k protokolu še zaprisega za nove člane in priznanja za poseben trud in dosežke. / Foto: arhiv stanovalcev Ulice ob gozdu
Zastava stanovalcev Ulice ob gozdu v Selnici ob Dravi, ki zaplapola na njihovih druženjih. Ob zastavi spadajo k protokolu še zaprisega za nove člane in priznanja za poseben trud in dosežke. / Foto: arhiv stanovalcev Ulice ob gozdu

Pikniki in druženja na prostem so v lepem vremenu priljubljena dejavnost, njihova sezona pa se običajno začne z majem. Predstavili bomo lep primer tradicionalnega medsosedskega druženja v Selnici ob Dravi. Pred približno 15-imi leti so se začele tam na pikniku družiti štiri družine v Ulici ob gozdu, prvi uradni veliki medsosedski piknik ulice pa je bil leta 2010. Če le gre, ga pripravijo maja, zadnje čase pa se termin zaradi različnih obveznosti pomika med pomladjo in jesenjo. Tudi letos se bodo »uličarji«, kot si pravijo ljubkovalno, srečali na velikem medsosedskem pikniku jeseni in takrat bo ob slovenski zastavi ponovno zaplapolala tudi njihova uličarska.

Vse se je začelo z druženjem otrok, ki so bili ves čas na ulici in se igrali. Potem so se povezali njihovi starši, zgodba pa je prerasla v redne medsosedske piknike.

Na velikem medsosedskem pikniku ne manjka humorja, ljudi pa povezujejo solidarnost, izmenjava znanja in dobrin ter spomin na člane, ki jih ni več med njimi, so pa pustili svoj pečat./Foto: arhiv stanovalcev Ulice ob gozdu, Selnica ob Dravi
Na velikem medsosedskem pikniku ne manjka humorja, ljudi pa povezujejo solidarnost, izmenjava znanja in dobrin ter spomin na člane, ki jih ni več med njimi, so pa pustili svoj pečat./Foto: arhiv stanovalcev Ulice ob gozdu, Selnica ob Dravi

Dogodek je postal krajevna inštitucija. Ima svojo zastavo z grbom, novi člani podajo zaprisego in prejeli so celo občinsko priznanje, pravi Andrej Očko:" To so spoznali tudi občani, ki so hodili mimo nas na sprehod. Ko so nas opazovali, kako se imam na druženju fajn, se je ta glas razširil in prišel tudi do občine, do župana in ostalih funkcionarjev in smo čez leta dobili priznanje za naše medsosedske odnose."

Mihaela Volmajer ceni, da si ob vseh obveznostih in pomanjkanju časa ljudje vzamejo čas za druženje in za priprave:" Na začetku, ko so bili otroci majhni, smo risali plakate, zbirali smo stare rjuhe in čez ulico naredili transparent, delali smo zavese iz trakov starih kaset; priprave so se začele že nekaj tednov prej."

Jerneja Lisjak je prepričana, da je najpomembnejše posredovanje vrednot:"Če sam vzgajaš v tem, da spoštuješ vse ljudi ne glede na to, kakšne so veroizpovedi, kulture, državljanstva, se to prenese na otroke in da bodo to gojili tudi sami."

Druženje je medgeneracijsko, izmenjava pa vsestranska, snovna in nesnovna, razloži Damjana Očko:"Vsi imamo vrtove in si izmenjamo kakšno flančko in orodje; sosedovo Tončko vprašam, kako vložiti kumare, pa kdaj se sadi kakšna solata. Tako prenašamo znanje in tradicijo iz roda v rod."

Zaprisega za nove člane ima tudi zelo pomembne člene, med drugim se novinci obvežejo, da bodo vestno pobirali rdeče polže, skrbeli za nočni mir in za dnevnega ob nedeljah ter da bodo ob odsotnosti soseda zalivali njegov vrt in čuvali hišo pred nepridipravi….
In noben trudi ne ostane neopažen; na letnem pikniku zato podelijo tudi priznanja, med drugim za najbolj praktično parkiran kombi. Spomnijo pa se tudi pokojnih sovaščanov, ki so v medsosedski skupnosti pustili svoj pečat.

Prisluhnite prispevku z vsemi (drugimi) podrobnostmi - TUKAJ