Točno leto in dan sta minila, odkar sta v gozdu v Jurovskem dolu zaradi suše ob petih popoldne padli zdravi drevesi srednjih let in pod seboj skoraj pokopali žensko. To je prva podoba, ki jo pred bralčevo notranje oko prikliče novi roman Nataša Kramberger Po vsej sili živ. V družbi sorodnikov, prijateljev in številnega širšega občinstva je v petek v Sodnem stolpu v Mariboru premierno predstavila roman, ki je izšel pri novomeški založbi Goga.

V imenu junakinj

Pisateljica, kolumnistka, ekološka oziroma biodinamična kmetovalka in mladinska delavka Nataša Kramberger je knjigo začela z omenjenim dogodkom, ki je zgolj eden izmed pokazateljev učinkov podnebnih sprememb. Te opažamo vsi, še posebej in neposredno pa prizadenejo kmete.

Literarni večer je imel naslov Namesto kmečkega štrajka: književnost; avtorica pa tudi v novem književnem delu vihti zastavo za vrednote kot so sobivanje, zmernost, znanje, medsebojno učenje in spoštovanje. 33-letna je prevzela majhno kmetijo v Jurovskem dolu, na kateri že osmo sezono preizkuša svojo vzdržljivost in potrpežljivost in je v tem junakinja. Na to se odzove z mislijo, da »kar je dobro za literaturo, je slabo za življenje« in nadaljuje:« Junakinje so vse, ki jih vsakodnevno spoznavam, tiste, ki delajo na svojih kmetijah, vseh starosti, na vseh kontinentih, na vseh različnih in možnih tipih zemlje. S prvoosebno pripovedovalko si želim, da ljudje prepoznajo, da so to pač one in da, ko vi mene označite za junakinjo, da je ta opazka namenjena njim.«

Dragoceno zavezništvo

Avtorica del leta preživi v Berlinu, del pa na svoji stari kmetiji v Jurovskem dolu, na kateri med drugim potrpežljivo čaka, da zraste pester visokodebelni sadovnjak. Medtem ko čaka, v imenu človeštva opozarja na pogubne učinke podnebnih sprememb. Razmisleke in izkušnje, povezane s tem, je literarno-esejistično ubesedila v knjigi Po vsej sili živ, ki je neke vrste nadaljevanje predhodnice z naslovom Primerljivi hektarji. Izpostavlja znanje in izkušnje, ki se prenašajo iz roda v rod ne glede na tip kmetovanja in ne glede na velikost kmetije: »V kmetijski politiki pogrešam zavedanje, da kmetice in kmetje vsak dan delajo z naravo. Za nas vsak dan počnejo marsikaj in jih moramo videti kot zaveznike. Nihče drug, v smislu meščani ali intelektualci ali pač nekdo, ki ni kmet, s svojim polurnim sprehodom v naravo ne delamo nič za ohranjanje kulturne krajine, ne skrbimo aktivno za preživetje različnih ekosistemov. Kmetice in kmetje pa to morajo početi, ker je to del njihovih delovnih opravil in je res nujno, da prestopimo te razlike in se zavemo, da vsi skupaj pač to počnejo in moramo najti skupni jezik. To je bila zame najtežja lekcija – zavedati se, da smo vsi kmetice in kmetje in da lahko dobim ogromno znanj, trikov in skrivnosti tudi od najhujšega velikana na ogromnem traktorju. To so namreč ljudje, ki počnejo isto stvar kot jaz.«

V sklopu projekta Zelena Centrala avtoričino kmetijo v izmenjavah obiskujejo mladi iz vse Evrope; nekateri ne vedo niti tega, da kopriva opeče ali kje rase paradižnik. To so pretresljive stvari, pove Nataša Kramberger in opozarja, da gre obenem za resničnost trenutka:« Te zgodbe bi nam v bistvu morale pomeniti en tak strašljiv alarm, kako grozovito težka naloga je pred nami. Ne naslednjih štirinajst dni, naslednji dve minuti sta ključni in kmetice in kmetje po vsem svetu, podeželanke in podeželani so naši res veliki zavezniki in videti jih moramo kot takšne.«