Tokratni Podcast Zorni kot smo posneli v Socialno varstvenem zavodu Hrastovec. Naša sogovornica je bila srednja medicinska sestra v tem zavodu Sonja Vogrin, ki je nedavno prejela srebrni znak Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Maribor. V Hrastovcu dela od začetka svoje poklicne poti, že več kot 40 let. Pogovarjali pa smo se o delu z ljudmi s posebnimi potrebami, o sprejemanju drugačnosti in o tem, kakšne spremembe opaža v delu medicinske sestre v zavodu Hrastovec v teh svojih desetletjih dela.

V Zavodu Hrastovec dela že več kot 40 let

Kot pravi sogovornica, je priznanje prijetno presenečenje zanjo. V Zavodu Hrastovec dela že več kot 40 let, od leta 1982. "Takoj po opravljeni šoli sem prišla sem. Lahko bi se že upokojila, saj imam polno delovno dobo. Vendar sem se odločila ostati, saj rada delam z ljudmi tukaj, pa tudi počutim se zdravo in moji otroci so odrasli in me ne potrebujejo več toliko."

Delala je že na različnih enotah v zavodu in povsod ji je bilo delo v veselje. "Pri nas gre za timsko delo. Usklajujemo se in potrebno je, da smo zaposleni usklajeni med seboj. Stanovalci čutijo, če en dela tako, drugi drugače." Kakšna je specifika dela z ljudmi s posebnimi potrebami? "Najprej je pomembno, da te ljudi sprejmeš, da sprejmeš njihovo drugačnost. Treba se je prilagajati njihovim potrebam, njjihovim željam. Če tega ne (z)moreš, potem v takšnem zavodu nimaš kaj iskati in je bolje, da si poiščeš drugo službo. Poskrbeti moraš, da je stanovalcem dobro in da se dobro počutijo in da so zadovoljni." Kaj imajo stanovalci najraje, kaj jim veliko pomeni? "Veliko jim pomeni pogovor in pomoč pri življenjskih aktivnostih." O čem se radi pogovorjajo? "Radi se o vsem pogovarjajo. Zanimajo jih recimo, kaj se meni dogaja v življenju osebno, okolica, kaj se zunaj dogaja, spremljajo dogajanje po televiziji, so zelo vedoželjni."

Kako zgleda njen tipični delovni dan?

"Zjutraj se zaposleni dogovorimo, kaj bo kdo delal, pogovorimo, kdo od stanovalcev ima kakšne preiskave, ... Potem jih gremo nežno zbuditi, in jim pomagamo pri umivanju in jutranji negi,... Z njimi obiščemo zdravnika, spremljamo jih, opazujemo, in smo pozorni, če opazimo kakšne spremembe,... Mi jih zelo dobro poznamo.. In če zaznamo kaj, vprašamo, kaj je narobe, zakaj si slabe volje, ali kaj potrebuješ, te kaj boli, potrebuješ pomoč. Mi takoj zaznamo spremembe razpoloženja pri stanovalcih, enako pa tudi oni pri nas zaposlenih. Opazijo in vas vprašajo, zakaj si slabe volje, kaj je narobe, zakaj se tako držiš, zakaj si tiho,..."

V obrazložitvi priznanja so zanjo zapisali, da jo odlikujeta med drugim humanost in sprejemanje drugačnosti; in da se zaveda, da so stanovalci zavoda tisti, ki so najbolj pomemben člen v sistemu zdravstvenega varstva in socialne oskrbe. "Na prvem mestu so zame stanovalci. Če so zadovoljni in lahko z njimi delaš, to vračajo na svoj način. Če si pri komunikaciji z njimi miren, so tudi oni. Če si ti strpen, so tudi oni, sodelujejo. Včasih je treba več truda, včasih manj." Česa so jo stanovalci v vseh teh letih naučili? "Mislim, da so me naučili dosti. Umirjenosti, strpnosti, sprejemanja drugačnosti, hvaležnosti."

Bila je tudi mentorica številnim mladim, pripravnikom in dijakom Srednje zdravstvene šole. "Na mladih svet stoji. Treba jim je pomagati in jim pomagati, jih voditi in sprejemati njihove ideje. Vedoželjni so." Kako pa se je spreminjalo delo v zavodu skozi leta, skozi teh 40 let, odkar dela v zavodu? "Spreminjalo se je ves čas, in na bolje. Stanovalci so imeli slabše pogoje za bivanje kot danes... Bili so neprimerno oblečeni in v neprimernih prostorih. Nekoč ni bilo plenic, ni bilo rokavic,... Tudi znanja na področju dela s takšnimi ljudmi je več. Stanovalci se selijo v urbana okolja, nove enote nastajajo."

Celotnemu pogovoru prisluhnite na povezavi: