V Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije so tudi letos našteli kar nekaj belih štorkelj, ki prezimujejo pri nas. "Po eni strani je prav smešno, da sploh govorimo o prezimovanju štorkelj. Vsi vemo, da je to ena izmed najbolj značilnih ptic selivk pri nas, ampak od zime leta 2000 naprej, smo začeli opažati, da posamezne štorklje ostajajo pri nas. Na začetku se nam je to zdel osamljen primer, tudi opazovan osebek je bil zgolj en, ampak se je to z leti stopnjevalo in zdaj opažamo, da ostaja vse več štorkelj tudi pozimi pri nas," pove tamkajšnji varstveni ornitolog Tilen Basle in doda: "Lanska zima je bila rekordna, pri nas smo zabeležili trinajst belih štorkelj, ki so tukaj ostale vso zimo. Letos, čeprav še ni konec zime, pa že zagotovo vemo za sedem osebkov, ki so ostali pri nas in bodo z nami vso zimo."

Štorklje so to zimo opazili v Ivančni Gorici, Stražgonjci, Šenčurju pri Kranju, Logatcu in Žabnici. Globalne podnebne spremembe jim namreč omogočajo, da lahko namesto več tisoč kilometrov dolge poti na jug, čez zimo ostanejo kar pri nas. "Mislim, da vsi opažamo te posledice podnebnih sprememb. Ravno te dni vidimo, da so temperature nad lediščem, kljub temu da smo sredi zime. In seveda se to odraža tudi na naravi, ne samo na temperaturah, temveč tudi na procesih, ki se odvijajo okoli nas," pove Basle.

Pomembno je le, da imajo dovolj hrane

Štorklje, ki se ne selijo, so pravzaprav v prednosti. Na poti so namreč izpostavljene številnim nevarnostim, zato je verjetnost, da ptica pogine med selitvijo velika. Razlog, zakaj se sicer štorklje selijo v tople kraje, pa ni mraz, temveč hrana, ki jo imajo v primeru milejše zime zadosti. "Njih pri hranjenju najbolj ovira predvsem dostopnost hrane. Torej debela snežna odeja jim prepreči, da bi prišle do miši, voluharic, rib in žab. In v takšnem toplem vremenu, brez snežne odeje, jim je hrana dostopna tudi pozimi. Kar seveda odtehta ves napor in nevarnosti, ki jim pretijo na več tisoč kilometrov dolgi selitveni poti v Afriko," pove sogovornik.

Bela štorklja, tipična selivka tako izgublja značilni selitveni vzorec. Prvo prezimujočo belo štorkljo v Sloveniji so sicer v Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije registrirali leta 1973. Prezimovanje štorkelj pa ni le slovenski fenomen, temveč postaja značilen vzorec za vso Evropo. "Zanimivo je, da veliko štorkelj prezimuje tudi recimo v Španiji. Tam najdejo vir hrane na smetiščih. Najdejo torej tudi vir hrane, ki je človekovega izvora, vendar je pa lahko tudi smrtnost relativno velika, ker seveda štorklje pojejo tudi veliko neprimerne hrane," doda Basle.

Ste tudi vi opazili prezimujočo štorkljo?

Čeprav želijo številni ljudje štorkljam pozimi pomagati in jim nastavljajo hrano, v Društvu za opazovanje in proučevanje ptic tega ne priporočajo. Štorklje so namreč ostale, saj so ocenile, da je v okolju dovolj hrane, poudari Basle in doda: "Pomoč bi recimo potrebovale, če bi se nenadoma zelo ohladilo, bi zapadla zelo debela snežna odeja in bi štorklje še vedno vztrajale tukaj. Potem bi jim bilo recimo smiselno pomagati, ampak še vedno bi priporočal posvetovanje z ornitologom, da se skupaj odločimo, kako je primerno ukrepati. Seveda se lahko ptice, ki so zelo mobilna bitja, ob nenadnih ohladitvah tudi same umaknejo in si poiščejo hrano drugje."

Pozorni pa moramo biti tudi, da bele štorklje ne zamenjamo z veliko belo čapljo. Slednja je namreč pri nas pogostejša ravno v zimskem času. "To je vrsta čaplje, ki je pri nas številčnejša pozimi in se zadržuje v podobnem prostoru. Velikokrat jih srečamo na travnikih, njivah, vidimo jih s ceste in niso preveč boječe pred ljudmi. To je vrsta, ki se največkrat zamenja za belo štorkljo, je pa velika bela čaplja popolnoma bela in ima rumen kljun, medtem ko je bela štorklja bela s črnimi perutmi in značilnim rdečim kljunom in nogami," pove Basle.

Če tudi sami opazite belo štorkljo, v društvu pozivajo, da jim to sporočite. Ti podatki namreč močno pripomorejo pri spremljanju dogajanja in opazovanju vpliva podnebnih sprememb na naravo in živali.