Ampak Danes Hočem Drugače je naslov priročnika, ki ga je o ADHD ali motnji pozornosti s hiperaktivnostjo napisala Lidija Šket Kamenšek. Knjiga je sad več kot 25-letnega strokovnega in raziskovalnega dela, staršem in učiteljem pa naj bi pomagala prepoznati to motnjo, pravilno usmerjati otroka in krepiti njegove močne plati. Avtorica je socialna pedagoginja in učiteljica dodatne strokovne in učne pomoči za otroke s posebnimi potrebami oziroma z odločbami, tudi za ADHD, na dveh mariborskih osnovnih šolah. Je vez med otrokom, razrednikom in starši in iz lastnih izkušenj ve, da ni vedno lahko, še najmanj za otroka.

Lidija Šket Kamenšek je želela s pomočjo v priročnika dati glas otrokom in mladostnikom, ki so zaradi svojega dojemanja in odziva na dražljaje spregledani oziroma so spregledane njihove močne plati, njihovi talenti. Zasenčijo jih namreč primarni znaki ADHD; ti otroci so, kot pravi avtorica in sogovornica, hitri, namesto, da bi hodili, tekajo, skačejo, se plazijo; njihova pozornost je preskakujoča, hitro jih zmotijo dražljaji od zunaj, so nagle jeze.

Priročnik Ampak Danes Hočem Drugače je socialna pedagoginja Lidija Šket Kamenšek napisala, da bi starši lažje prepoznali, razumeli in sprejeli otroke s težavami s pozornostjo in ali s hiperaktivnostjo. Seveda pa je pomembno gradivo tudi za učitelje in vzgojitelje. Odzivi otrok z motnjo pozornosti in/ali hiperaktivnostjo so namreč predvsem znotraj reda šolskega sistema oziroma sistema v vzgojno-izobraževalnih zavodih predvsem motnja. Tako razloži: «V razredu zna biti velika težava, saj težko dolgo sedijo pri miru. Zadnje šolske ure so zelo zahtevne. Težje zmorejo miselne aktivnosti po 12. uri in potem delujejo s svojih šibkih področij in bodo ropotali, hodili, koga pocukali. Proces je okrnjen, učitelj pa mora biti v zelo dobri koži, da izpelje uro približno tako, kot si jo je zamislil. Ko se pogovarjam z učitelji, izvem, da so eni pripravljeni poslušati in razmišljati o tem, kako ravnati s tem otrokom. Osebno sem prepričana, da je najpomembneje z otrokom vzpostaviti pristen, iskren odnos. Potem odkriješ njegovo močno področje. Tu se najdeva in začneva pogovarjati, otrok pa začuti moje zanimanje zanj; takrat, se mi zdi, ga že imamo na svoji strani. Ko kot učitelj vidim, da ne zmore, ga prosim, naj pobriše tablo, če začutim, da potrebuje gibanje, lahko gre na WC ali ga pošljem h gospe tajnici po neko malenkost. Torej prepoznam njegove izzive in mu skušam na tej poti pomagati. Skozi raziskave sem ugotovila, da ko kot učitelj z otrokom vzpostavim pristen, iskren odnos in ga sprejemam, ga tudi podpiram in sem vzorec za učence, njegove sošolce. Potem so tudi oni strpnejši in mu pomagajo. Ko se otrok v razredu dobro počuti, se je tudi pripravljen bolj potruditi. Ne rečem, da vse težave izginejo. Sploh ne, so pa bolj obvladljive in je v razredu lažje. Se pa zgodi, da en dan krasno funkcioniram s tem učencem, naslednji dan pa sem spet na začetku.«

Avtorica priročnika, ki je izšel pri založbi Celjska Mohorjeva družba, je tudi pesnica, avtorica in pripovedovalka zgodb in pravljic. In prav v njih vidi velik pomen za otroke z ADHD; lahko se namreč poistovetijo z glavnim likom: »Otrok potrebuje pravljico, saj v nekaterih situacijah ne razume, kaj mu govorimo odrasli. Pravljica pa ga potegne v svoj svet, ga pocrklja, in v njej je tudi glavni junak. Raziskovala sem in ugotovila, da so lastnosti glavnega junaka podobne lastnostim otroka z motnjami pozornosti in/ali hiperaktivnosti. Pogumen je, veliko si upa, ima izzive in tudi težave. In ko se zaplete, je vse narobe, tako kot se otroku v resničnosti zdi, da je vse narobe, da ga nihče ne razume. Nihče ga ne razume v šoli, doma ga ne razumejo starši. In tako se otrok z ADHD odpravi na pot kot glavni junak v pravljici in se sooča z vsemi izzivi. V pravljici so glasniki dobrega, ki pomagajo glavnemu junaku, obenem pa pomagajo tudi otroku.«

Pogovoru v celoti lahko prisluhnete, ČE KLIKNETE TUKAJ