Vsaka štiri leta se na 29. februar v povprečju rodi okrog 50 oseb. Pravimo jim smolčki, saj svoj datum rojstva ujamejo na vsaka štiri leta. Na svet so jim pomagali babice in babičarji, mi pa smo obiskali mariborsko porodnišnico in se med drugim spomnili lanskega decembra, ko so babištvo vpisali na seznam svetovne nesnovne kulturne dediščine pri UNESCU.

V mariborski porodnišnici se je letos rodilo že več kot 200 otrok, v zadnjih desetih letih pa se je njihovo število zmanjšalo za skoraj 500. Uradno je bil v mariborski porodnišnici prvi porod v navzočnosti očeta marca 1981. V zgodovino pa se bo zapisal tudi 6. december 2023. Takrat so na pobudo nemških babic potrdili vpis babištva na UNESCOV seznam nesnovne kulturne dediščine.

Babičarja zamenjujejo z zdravnikom

Babica in glavna sestra v mariborski porodnišnici Rosemarie Franc pravi, da smo z vpisom na seznam prepoznali babištvo kot pomembno človeško dejavnost, temelječo na naravnih in kulturnih dejavnikih, ki spodbuja dobro počutje žensk, dojenčkov, otrok in družin. Pove tudi, da je bila mariborska porodnišnica prva, ki je presegla stereotipe o moških v tem poklicu, prvega babičarja pa da so zaposlili leta 2002. Prizna, da so imeli sprva nekaj zadržkov, tudi porodnice so bile nekoliko zmedene:«Porodnice so babičarja sprva zamenjevale z zdravnikom in ga naslavljale z 'gospod doktor', tako da je moral pojasnjevati, da je babičar. Ni pa toliko pomembno, ali ta poklic opravlja ženska ali moški. Pomembno je, kar nosiš v sebi in da znaš prisluhniti ženski, da jo znaš opolnomočiti in ji pomagati. To lahko naredi tudi moški.«

36:2

V mariborski porodnišnici je razmerje med ženskami in moškimi v babištvu 36 proti 2. Diplomirani babičar Matjaž Leben je na svet je pomagal več kot sedemsto otrokom. Ko je pri enem izmed prvih porodov prišlo do zapletov je podvomil o svoji poklicni odločitvi:«Takrat sem razmišljal ali je to res delo, ki bi ga rad opravljal do konca življenja. Potem pa sem poznal tudi drugačne, lepše načine poroda oziroma drugačna vodenja poroda, hvaležnost in veselje mamic. Pridobljeno znanje je treba nadgrajevati in vsaj pri nas v Mariboru še lep čas sodeluješ z mentorjem in z izkušenimi babicami, preden ti dajo zeleno luč, da lahko sam opravljaš delo.«

Baje vsi jezikoslovci niso bili navdušeni nad izrazom babičar, ampak očitno se moramo na vsako novost in spremembo navaditi. Tudi na vstop očetov v porodno sobo smo se. Tako pove upokojena babica Zlatka Marzidovšek:"Nekateri zaposleni, tudi zdravniki in babice, niso bili navdušeni nad navzočnostjo očetov pri porodu. Je pa bil to začetek nekih novih aktivnosti v porodni sobi in meni osebno se je to zdelo z vidika porodnice zelo spodbudno. Imela je dodatno varnost, ker je bila ob njej draga oseba in jo je to pomirjalo.«

Babica/babičar je pri nas samostojen reguliran poklic, ni podzvrst zdravstveni negi, poudarja Rosemarie Franc in še, da pridobijo 4.600 ur praktičnega znanja samo na področju perinatologije in ginekologije. Za ta poklic za zdaj izobražujejo le v Ljubljani na Zdravstveni fakulteti, kjer na leto sprejmejo 30 študentov, študij babištva pa si želijo tudi v Mariboru; želijo si jih namreč več in tudi da bi delale med drugim v centrih za krepitev zdravja in v patronažni službi.

Večje udobje za porodnice

Porodnišnico v Mariboru so zgradili s samoprispevkom, otvoritev nove zgradbe pa je bila maja 1991; s tem so omogočili razvoj stroke in primernejše okolje za ženske in otroke. Tako se spominja upokojena babica in nekdanja glavna sestra v porodnišnici Zlatka Marzidovšek: «Današnje mamice si ne znajo predstavljati, kakšne so bile razmere v stari porodnišnici. Seveda je bilo število porodov veliko večje, v spominu imam 3650 porodov na leto. Ta številka je danes veliko manjša (lani se je npr. rodilo 1708 otrok, op.a.). Prostori nam takrat niso omogočali večjega udobja; na oddelku so bile devet do dvanajst posteljne sobe, porodnice so bile nagnetene skupaj in o kakšni intimi in dobrem počutju ni mogoče govoriti. V mislih pa imam tudi večjo potrpežljivost in skromnost tedanjih porodnic in nosečnic.«

Ne le v mariborski, tudi v drugih porodnišnicah so danes enoposteljne porodne sobe, opremljene so z barvami, fototapetami, pripomočki za masažo, difuzorji za aromaterapijo, masažnimi olji, blazinami, gugalniki, glasbenimi stolpi in solnimi lučkami. Mogoči so tudi individualni pogovori z babico in spremljevalcem, v katerih je mogoče izraziti želje, strahove in pričakovanja, vnaprej je tudi mogoče izpolniti del zdravstvene dokumentacije pred porodom.

Porodnice se spomnijo predvsem odnosa

V babištvu je pomembno tudi medčloveško spoštovanje, posebej izpostavi Rosemarie Franc: «Menim, da bi morali vsi študenti babištva opraviti tudi psihološki test, s katerim bi dokazali, da so sploh sposobni za delo z ljudmi. Kaj ti pomagata vrhunsko strokovna babica ali babičar, če je njuna komunikacija slaba. Ko ženske stopijo v zdravstveno ustanovo, tam strokovnost nikoli ne bi smela biti pod vprašajem; ženske ocenjujejo babico bolj kot po strokovnosti po odnosu."

Posebni mariborski četverčki

V začetku leta so se v ljubljanski porodnišnici rodili štirje fantki, četverčki, v Mariboru pa se spomnimo, da so se 3. avgusta 1963 Anici in Ivanu Atelšku rodile štiri deklice. To je bil takrat velik dogodek, ki ga je povzelo ne le slovensko, ampak tudi jugoslovansko časopisje. Iz njega izvemo, da so bili štirje otroci veliko presenečenje, z njimi pa se je rodila tudi skrb, kako poskrbeti za opremo in vse drugo potrebno za štiri dojenčke. Pokroviteljstvo oziroma botrstvo deklic Ankice, Irene, Danijele in Branke sta prevzela Josip Broz Tito s soprogo Jovanko. In tako je bilo praviloma tudi že v nekdanji kraljevini Jugoslaviji - ko se je staršema rodilo več otrok, je botrstvo prevzel sam kralj. Rojstvo četverčkov je res velika redkost, pove babica Rosemarie Franc, so se pa v Mariboru lani rodili trojčki in kar 34 krat dvojčki.

Mariborsko porodnišnico in babištvo smo podrobno predstavili v oddaji Odkrivamo Maribor. Vabljeni k poslušanju.