Tudi v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor opažajo vse več nasilja nad zdravstvenimi delavci – od verbalnega do vse pogostejših oblik fizičnih groženj in napadov. Do konca avgusta so zabeležili 115 besednih napadov in štiri fizične; največ se jih zgodi v urgentnem centru, kjer opravijo na leto več kot sto tisoč pregledov. Skrajni nasilni dogodki so v primerjavi s to številko redki, vendar načenjajo moralo in občutek varnosti zaposlenih. Ozadje kritičnih situacij je zapleteno; povezano je tudi s frustracijami in nezadovoljstvom, včasih pa gre enostavno za huliganstvo.

O tem so pred dnevi govorili na strokovnem posvetu o Varnosti v zdravstvu v mariborskem UKC-ju. Sogovorniki so se strinjali, da ne gre enačiti nejevolje pacientov zaradi objektivnih okoliščin v slovenskem zdravstvu z nasilnimi izgredi, ki se dogajajo tudi v mariborskem urgentnem centru. Njegov vodja dr. Gregor Prosen:«Vemo, da je kontekst velikokrat kritičen z vseh vidikov. Žal pa moramo poročati, da so verbalno nasilje in žalitve postali skoraj vsakodnevni. Najbolj me skrbi, da smo to normalizirali. V zadnjem letu oziroma od konca epidemije se je povečalo tudi število fizičnih napadov.«

Na posvetu je pokazal nekaj zvočnih, fotografskih in videoposnetkov, iz katerih je razvidno, da je stanje včasih ne le provokativno, ampak res nevarno, neredko je vzrok tudi alkohol. Strokovni vodja zdravstvene nege v urgentnem centru mag. Jernej Mori:«Temu nasilju niso izpostavljene samo medicinske sestre, pogosto moramo umakniti paciente iz čakalnice, nismo ogroženi le mi na deloviščih. /../ Vsaj enkrat na leto nam razbijejo triažo, poškodujejo inventar, računalnike, stekla, sanitarije. Glede omejitev vstopa v UKC ponoči, pa je tako….. Če pride skupina fantov z zabave in štirje spremljajo enega poškodovanca, je večja nevarnost, da bo šlo kaj narobe. Če bi se ostalim štirim omejil vstop, bi se pojavnost nasilja zmanjšala. Ko je nekdo sam, ni tako pogumen, če me razumete.«

Dr. Nena Kopčavar Guček iz Zdravniške zbornice od leta 2017 vodi strokovno skupino Ne dopuščajmo nasilja. Ustanovili so jo zaradi zaradi umora dveh zdravnikov leta 2007 in 2016, v zbornici pa si prizadevajo za več zakonodajnih sprememb; da bi imeli zdravstveni delavci status uradne osebe, je le ena izmed njih. Kot pravi sogovornica, si želijo:«…da bi država stala za tem, da ona ščiti zdravstvene delavce. Vlogo za to smo na Ministrstvo za pravosodje dali že večkrat in dobili odgovor, da za to ni pogojev. Mislim, da bo še potreben dialog, da izvemo, kateri bi pa bili ti pogoji poleg namernih smrti ali naklepnih ubojev dveh zdravnikov, na primarni ravni zobozdravnice v Ljubljani, na sekundarni ravni pa specialista urologa v izolski bolnišnici. Če to niso pogoji, bi radi vedeli, kateri pa so.«

Delodajalec je dolžan poskrbeti za varnost zaposlenega, anketa pa je pokazala, da se kar 75 odstotkov zaposlenih v mariborskem urgentnem centru na delovnem mestu ne počuti varno. Jernej Mori:»Gre za prevelik delež je, da bi si ga lahko dovolili spregledati. S predstojnikom se trudiva te številke obrniti - z izobraževanjem zaposlenih, z novimi idejami, z novimi možnostmi reševanja problemov in preprečitve nasilnih dejanj ter z optimiziranjem delovanja varnostne službe.«

Anonimna anketa Zdravniške zbornice je pokazala, da več kot polovica vprašanih nima dovolj znanja o tem, kako preprečiti in reševati nasilne situacije; Nataša Vidnar z Direktorata za zdravstveno nego na zdravstvenem ministrstvu pa obljublja, da bo direktorat«… tudi dal pobudo za izobraževanja in posvete o etiki komuniciranja in odnosov v zdravstvu. Ugotavljamo, da to manjka v kurikulumu in da imamo na tem področju premalo veščin in znanja. Zavedamo se, da je treba glede na anonimke in prijave absolutno okrepiti partnerski odnos s pacienti, tudi z oskrbovanci, stanovalci v socialno-varstvenih zavodih, kajti pacienti, ki prihajajo do nas so ranljivi in potrebujejo podporo. Te veščine etike in komuniciranja nam manjkajo.«

Razširjen članek v zvočni obliki lahko poslušate NA TEJ POVEZAVI