Oblast: moč in slava še nikoli ni bila bolj aktualna: podnebne spremembe, okoljska politika, merjenje moči med Kitajsko in Ameriko, preigravanje scenarijev v Evropski uniji, nepredvidljivost ruske vlade in posledice kolonializma v sodobnem svetu.
Na Grenlandiji odkrijejo nafto. Večinsko inuitsko prebivalstvo si želi z dobički črpanja črnega zlata financirati neodvisnost od Danske. Vendar je stranka, ki jo je ustanovila in jo vodi zunanja ministrica Nyborg, volitve osvojila z obljubami po spoštovanju podnebnega dogovora, podjetje, ki bi nafto črpalo, pa je celo v lasti enega od Putinovih oligarhov. In to sredi ukrajinskega konflikta in evropskih sankcij.
Na mestu predsednice vlade je 41-letna Signe Kragh. Med njo in Nyborgovo je precej napetosti, ki se po odkritju nafte stopnjujejo. Nyborgova, ki se je vedno zavzemala za okolje in noče razočarati volivcev, takoj podvomi o smiselnosti investiranja v pridobivanje nafte, saj se je država zavezala, da bo do leta 2050 brez fosilnih goriv. Kdo bo imel glavno besedo pri odločanju, bodo upoštevane želje domačinov in kakšna je lastniška struktura podjetja, ki bo izvajalo vrtanje in črpanje nafte?
Pomembno vlogo imajo tudi mediji, predvsem TV1, kjer mesto vodje informativnih oddaj zasede novinarka Katrine Fønsmark, ki je bila v preteklosti nekaj časa vodja kampanje politične stranke prav aktualne zunanje ministrice. Interesi so različni, zakulisne igrice v polnem teku, pohlep pa tudi tokrat glavno gonilo.
Oblast: moč in slava ima tako resnično vse: nepredstavljive količine denarja, boj za moč in prevlado, javnosti prikrite politične dogovore, intrige in spletke, krizo novinarstva kot sedme veje oblasti, novo realnost, ki jo krojijo družbena omrežja, in lažne novice, mračno prihodnost, vojno pred domačim pragom in dileme kolonialistične preteklosti. Serija, ki je nastala v koprodukciji z Netflixom, je prava doza protistrupa fikcije za kruto realnost.
Aktualnost fikcije gre pripisati genialnosti ustvarjalca. Adam Price je podobno kot v preteklih sezonah skorajda jasnovidno predvidel in prehitel dogodke. Oblast z naslovom Moč in slava pokaže, da gre pravzaprav za najmočnejše motive, ki ženejo osrednji lik. Vprašanje sezone pa, zakaj si ta želi obdržati položaj, če ga uporablja za uresničevanje načrtov, v katere pravzaprav ne verjame.
Domače nam bo zvenela tudi dilema, ali naj politiki stojijo za svojimi ideali, ali naj jih skupaj z osebnimi načeli žrtvujejo na oltarju gospodarske stabilnosti in političnega preživetja.
V nasprotju s serijami, ki z novimi sezonami nagovarjajo isto občinstvo, ne ponudijo pa nič novega, je Oblast: moč in slava tematsko obsežnejša, scenaristično dovršena in vizualno privlačnejša od prejšnjih. Nedotaknjena bela prostranstva Grenlandije, danskega zamenja globalni politični oder, spremljamo zakulisne spletke velikih sil, krizne sestanke v političnih sobanah, ljubezensko – sovražni odnos med politiki in mediji ter osebne krize osrednjih likov.
V devetih letih, kolikor je minilo do nove Oblasti: moč in slava, se je svet temeljito spremenil; zgodil se je Brexit, Trump, gibanji Black Lives Matter in #MeToo, svet je preplavila pandemija kovida in ga pretresla ruska invazija na Ukrajino. In če je prve tri sezone Oblasti preveval optimizem in so spominjale na Zahodno krilo, je tokrat drugače. Prihodnost je pripadala ženskam (kar je, mimogrede, tudi naslov prve epizode), sedaj lahko pozabimo na sestrsko solidarnost med predsednico vlade in zunanjo ministrico.
Serijo zaznamuje brezkompromisno, skoraj makiavelistično politično delovanje, temačna grožnja spreminjajočega se podnebja, pesimizem in cinizem osrednje junakinje, ki se za povrh spopada še z izzivi menopavze in kaotičnega zasebnega življenja. Vrhunsko Sidse Babett Knudsen, ki niti za trenutek ne izstopi iz vloge, si lahko le želimo ponovno srečati v peti sezoni.
