Za Val 202 je Dare Rupar pripravil naslednjo Športno zgodbo:

Ko smo pred dvema letoma zapuščali Strasbourg, kjer so Slovenke na EP-ju končale na 10. mestu, so vse košarkarice v en glas zatrjevale, da je takrat le prišel njihov čas, saj bodo naslednje prvenstvo igrale pred svojimi navijači. Dve leti pa ni tako kratko obdobje, da se ne bi spremenilo marsikaj. In se tudi je.

Očitno ne na bolje, saj je slovenska ženska košarkarska vrsta v tem času ostala še brez nekaj prepoznavnih imen. In ne samo tistih, ki so jih izključili pri košarkarski zvezi. Ob pogledu na letošnji seznam smo hitro ugotovili, da so v primerjavi s krstnim nastopom v Pragi zraven le še tri. Vsaj meni je bil nerazumljiv hiter konec kariere pri Anamariji Prezelj, ki je bila v svojem letniku lep čas na zelo vidnem mestu v evropskih okvirih. Žal pa se v članski košarki ni ujela in slovenska ženska košarka jo močno pogreša in jo bo pogrešala še lep čas.

Da tokrat ne bo zraven Shante Evans, se je vedelo že dve leti. Že za Francijo je tedanji selektor Damir Grgić imel v mislih Azuro Stevens, pa mu vodilni na zvezi tega niso omogočili. Za nameček je tedaj prvenstvo bolna odigrala Nika Barić. Če se zdaj obrnem nazaj, večjih težav ženska vrsta ni imela le ob prvenstvu v Pragi.

Že po odhodu iz Češke so košarkarice imele v mislih nastop v domači dvorani, saj se je tedaj pojavila misel o skupnem organiziranju prvenstva s Srbijo. Slovenija je povsem nerazumljivo in brez pravih argumentov tedaj kmalu odstopila od organizacije. Vskočila je Latvija. Naši košarkarski veljaki so v nadaljevanju le popravili napako in letos k nam povabili najboljše reprezentance v športni panogi, ki je doma že lep čas močno nedohranjena.

Zadnjo sezono je prvenstvo končalo le sedem ekip. Zdaj naj bi se po desetletju odsotnosti vrnila Škofja Loka. V vseh teh letih zveza ni zmogla pridobiti posebnega pokrovitelja za žensko prvenstvo ali vsaj zaključni turnir pokala.

Lepa primerjava na tem prvenstvu je predvsem Črna gora, ki ima doma še slabše razmere, kot so pri nas, a je vseeno igrala v četrtfinalu. Slovenske prvakinje iz Celja so v zadnjih dveh sezonah v regionalni ligi Budućnost premagale v Podgorici. Črna gora je na trgu vzela tujko, bolje rečno dve, za kateri so ves čas vedeli, da bosta igrali. Šele pred tekmami s Slovenijo v Stožicah in Kranju so se odločili, katera bo imela prednost. Natasha Mack je nedvomno nosilka igre Črne gore, kjer je kar šest igralk že omenjene Budućnosti, ki v regiji gleda v hrbet Celjankam.

Ob koncu je jasno, da je bilo domače prvenstvo strel v prazno. Tribune so samevale še bolj kot ob ženskem evropskem prvenstvu v rokometu v novembru. Želja, da bi napolnili vsaj zeleni ring, je ostala le želja. Zelo skrb vzbujajoče so bile že predstave v kvalifikacijah, ki niso imele neke posebne vrednosti. Tudi na pripravljalnih tekmah je bilo ves čas moč slišati, da izid ni pomemben. Pa je, in to vedno. Vsi, ki delujejo v športu, bi to morali vedeti. Vsekakor pa čestitke igralkam, da so v danih razmerah bile zraven in so opravile najbolje možno kar je bil ta ducat igralk sploh zmožen.