Veliki športni spektakli so bili (pre)pogosto tudi priložnost za politično manifestacijo. To je veljalo tudi za Benita Mussolinija in svetovno prvenstvo v nogometu 1934.

Mussolini je na oblast prišel leta 1922. Nogometa sploh ni dobro poznal, a si je zaradi "komercialnih" vzgibov prizadeval, da bi Italija pridobila organizacijo prvega svetovnega prvenstva leta 1930. Uspešen je bil pri drugi kandidaturi in Italija je štiri leta pozneje v osmih mestih gostila drugo svetovno prvenstvo.

Edinkrat v zgodovini brez branilca naslova
Kar nekaj edinstvenih dogodkov se povezuje s tem tekmovanjem. Urugvaj je bil edini svetovni prvak, ki ni branil svojega naslova. Južnoameričani so v uradni izjavi zapisali, da zavračajo fašizem, nekateri drugi viri pa so trdili, da je šlo zgolj za maščevanje evropskega bojkota štiri leta prej, spet tretji pa, da je bila urugvajska reprezentanca takrat med menjavo generacij in ni imela dovolj kakovosti za ubranitev naslova, kar je bila njihova edina ambicija.

Gostitelj edinkrat v kvalifikacijah
Za 16 mest se je v kvalifikacijah prijavilo 32 držav, edinkrat je morala skozi kvalifikacijsko sito država gostiteljica. Žreb je Italijanom namenil Grke. Azzurri so prvo tekmo v Rimu dobili s 4:0, Grki pa so se nato povratni tekmi odpovedali. Šele mnogo let pozneje je v javnost prišla informacija, da so Italijani financirali gradnjo nove hiše grške nogometne zveze ...

Namesto v mrežo osemkrat v okvir vrat
Jugoslavija je igrala v kvalifikacijski skupini s Švico in Romunijo, le zadnji pa je ostal brez vstopnice za svetovno prvenstvo. Modri so najprej v Beogradu po vodstvu z 2:0 proti Švici na koncu izvlekli le točko (2:2). Za pot v Italijo so nato potrebovali točko proti Romuniji, a so v Bukarešti izgubili z 2:1. Na tej tekmi so modri kar osemkrat stresli domači okvir vrat ...

Enajst dni potovanja za eno tekmo
Tekmovalni sistem prvič ni predvidel predtekmovanja, šestnajsterica je torej takoj zaigrala v osmimi finala. Brazilci so tako v Italijo z ladjo potovali kar 11 dni, nato pa odigrali eno samo tekmo - proti Španiji so izgubili z 1:3. Omenjena tekma je postregla tudi s prvo zgrešeno enajstmetrovko v zgodovini mundialov. Z bele točke je bil nenatančen Brazilec Valdemar de Brito. Južnoameričani, ki so zaradi klubskih sporov v veliki večini prišli le iz enega kluba (Botafoga), so pred vrnitvijo v domovino odigrali še dve prijateljski tekmi. V Beogradu so izgubili proti jugoslovanski reprezentanci z 8:4, nato pa v Zagrebu proti Gradžanskemu igrali 0:0.

Pravljica proti ZDA, mučenje s Španijo
Italijani so svoj pohod do naslova začeli odločno, saj so v osmini finala razbili Američane s 7:1. Mnogo več dela so imeli v četrtfinalu, saj so za zmago nad Španijo potrebovali kar dve tekmi (in nekaj sodniške pomoči). Na prvi tekmi, ki se je končala z 1:1, so Italijani izenačili po sumljivi akciji, saj je Angelo Schiavio ob strelu Giovannija Ferrarija z obema rokama držal vratarja Ricarda Zamoro. Ta je imel ob koncu tekme dve zlomljeni rebri in na ponovljeni tekmi ni mogel igrati. Podobno je veljalo še za šest njegovih soigralcev, ki so morali zaradi različnih vzrokov prepustiti svoje mesto v začetni enajsterici. Gostitelji so drugo tekmo dobili z 1:0, edini strelec je bil legendarni Giuseppe Meazza. Španci očitno niso smeli zmagati, saj je sodnik razveljavil dva njihova zadetka. Fifa je pozneje izključila sodnika, ki sta pravico delila na omenjenih dveh tekmah.

Finale prvič odločen v podaljšku
Azzurri so v polfinalu z "italijanskim izidom 1:0" premagali še Avstrijo. Na drugi polfinalni tekmi je Češkoslovaška po zaslugi hat-tricka Oldricha Nejedlyja premagala Nemčijo s 3:1. Mussolini je pred finalom sprejel švedskega sodnika Ivana Eklinda (ta je Italijanom sodil tudi polfinale) in naj bi mu podaril zlato uro. Čehoslovaki so prek Antonina Puča povedli v 76. minuti, malo pozneje pa zatresli še vratnico. Pet minut pozneje je 55.000 gledalcev doživelo olajšanje v podobi zadetka Raimunda Orsija, v peti minuti podaljška pa je Stadio Nazionale v Rimu eksplodiral, saj je naslov svetovnega prvaka zagotovil Schiavio.

Danes svetovni prvak, jutri na fronti ...
Mussolini naj bi pred finalom svojim nogometašem grozil s hudimi posledicami, če ne prinesejo zmage. Ob obisku v slačilnico jim je v svojem slogu pretil: "Fantje, zmagajte, drugače bo hudo," pri tem pa s prstom potegnil čez svoj vrat. Po naslovu svetovnega prvaka je vsakega nogometaša nagradil z 20.000 lirami. A kmalu se je pokazalo, da niti zlati nogometaši zanj niso bili "sveti". Sam je bil privrženec Lazia (ta klub se še danes otepa fašističnih asociacij), ko je prišlo do vojne vihre, je nekatere nogometaše mestnega tekmeca Rome brez pomisleka vpoklical v vojsko ...

Iskrice 2. svetovnega prvenstva:
- Američani in Mehičani se v kvalifikacijah niso želeli pomeriti, ker naj bi bila med državama prevelika razdalja. Na koncu sta se pomerila tri dni pred začetkom prvenstva v Rimu, kjer so bili s 4:2 boljši Američani.
- Nastopile so samo štiri neevropske reprezentance. Med temi je bila prvič tudi afriška država (Egipt).
- Američani so v osmini finala klonili pred Italijo kar z 1:7. Edini zadetek za ZDA je dosegel Aldo Donelli, ki je emigriral iz Italije. Igral je tudi ameriški nogomet, pozneje pa je deloval tudi kot trener ameriškega nogometa.
- Edinkrat sta bila na finalni tekmi oba kapetana vratarja - Italijan Giampiero Combi in Čehoslovak František Planička.
- Luis Monti je leta 1930 izgubil finale svetovnega prvenstva, ko je branil barve Argentine, štiri leta pozneje pa je svetovni prvak postal v dresu Italije. Podobno je veljalo tudi za Atilia Demario, ki pa je bil v obeh finalih na rezervni klopi.
- V primerjavi z Urugvajem 1930 je bila odigrana ena tekma manj (17), na obeh pa je bilo doseženih 70 zadetkov. Stotega v zgodovini mundialov je dosegel Italijan Angelo Schiavio.
- Italijani so dve leti pozneje naslovu svetovnega prvaka dodali še olimpijski naslov.