17. februar 2019 ob 09:30 MMC RTV SLO Dokumentacija časa

Maj '68: med dogodkom in posledicami

Demonstracije študentov v Italiji
Zagate razmišljanja o posledicah dogodka nas pravzaprav privedejo do pomembnosti začetkov. Foto: AP

Čemu razmišljati o maju '68 tudi leta 2019, ko smo si ravno oddahnili od številnih razprav in komemoracij, vsaj do naslednje okrogle obletnice? Čeprav imamo z »majem '68« v mislih serijo protestov, stavk in nemirov v Franciji in drugod po svetu, ki so segli tudi v prvo polovico 70. let, nanj gledamo kot na dogodek – nekaj nenadnega, neposrednega, a tudi kratkotrajnega, bežnega. Kljub temu, da gre za dogodek, posebej primeren za spominjanje v obliki obletnice, pa se razprave o njem največkrat osredotočajo na njegove dolgoročne posledice. Konflikt interpretacij, ki ga sproža maj '68, izhaja predvsem iz nejasnosti, kako določiti posledice takšnega efemernega preloma.

Kako premostiti razdaljo med dogodkom in njegovimi posledicami?
Različna razumevanja maja '68 ne izhajajo toliko iz večajoče se časovne oddaljenosti od samega dogodka, ki še dodatno zamegli že tako pisano paleto različnih gibanj in dogajanj, temveč iz razdalje, ki loči sam dogodek od posledičnih nizov, ki jih z njim vsakokrat povezujemo. Nič čudnega, torej, da Kristin Ross v svojem delu o maju '68 in njegovih naknadnih interpretacijah (May '68 and its Afterlives) govori o »posmrtnih življenjih« in ne o učinkih ali posledicah (afterlives stoji na mestu, kjer bi prav lahko pričakovali besedo aftermath).

Prvi način, kako premostiti razdaljo med dogodkom in njegovimi posledicami, je v preprosti ugotovitvi, da je bil maj '68 predvsem protestniški spektakel brez pravih političnih konsekvenc. Kot imaginarno revolucijo izgubljene francoske mladine ga je takoj po dogodkih označil že sociolog Raymond Aron. Podobno odsotnost učinkov so opažali tudi tisti, ki so bili veliko bolj naklonjeni levim političnim stališčem študentov. Zgodovinar Eric Hobsbawm je tako na primer ugotavljal, da so bili kljub vsej svoji dramatičnosti nemiri stvar maloštevilnih študentov srednjega razreda, ki se realnega polja ekonomije in politike konec koncev niso dotaknili. Takšnim sodbam pritrjujejo tudi množične junijske protidemonstracije in volitve, ki so golistom prinesle prepričljivo večino.

To domnevno pomanjkanje političnih posledic, o kateri pričajo tudi nekatere najbolj prepoznavne figure gibanja, ki so kasneje naredile kariero kot prav nič radikalni politiki, misleci in medijske osebnosti, pa dodobra nadomestijo vse mogoče kulturne posledice, ki jih brez zadržkov pripisujemo maju '68. Od utopije »uživanja brez ovir« do bolj prozaične splošne liberalizacije življenjskega sloga je na dogodek mogoče navezati celo paleto učinkov, ki jih v njihovi razvodeneli različici pogosto ni več mogoče ločiti od potreb in zahtev moderne kapitalistične družbe, proti kateri naj bi se maj '68 navsezadnje boril.

Ta problem rešuje tretji način premostitve prepada med dogodkom in njegovimi posledicami, ki ga prinaša teza, da je maj '68 vendarle imel dolgoročne politične učinke, do katerih so pripeljale ravno korenite kulturne spremembe. Takšni politični učinki pa so seveda v nasprotju s tistimi, za katere so si prizadevali akterji dogodka. Sociologa Luc Boltanski in Eve Chiapello sta v knjigi Le nouvel esprit du capitalisme utemeljila stališče, po katerem so bili kulturni premiki, ki so sledili maju '68, ključni element vzpostavitve »novega duha kapitalizma«, s katerim se je sistem, proti kateremu so se borili protestniki, reformiral in okrepil. V kritičnem diskurzu, ki se je razcvetel z majem '68, se je socialna kritika, osredotočena na ekonomsko izkoriščanje in položaj delavskega razreda, začela umikati artistični kritiki, ki je poudarek prestavila na vprašanja osebne avtonomije, svobode, avtentičnega izraza ipd. Boltanski in Chiapello ugotavljata, da je prav ta kritika proizvedla ideološko podlago in bolj fleksibilne subjekte, potrebne za spremembo načina delovanja kapitalizma, ki mu je v naslednjih desetletjih uspelo politično prevladati nad interesi delavskega razreda. Protesti maja '68 naj bi torej prispevali k zmagoslavju tistega, kar danes popularno imenujemo neoliberalizem.

Neposredno, tukaj in zdaj
Ne glede na to, s katerega konca političnega spektra prihajajo, tovrstne razlagalne strategije politično ost maja '68 zadržijo v neposrednosti dogodka, razvezano od njegovih morebitnih posledic. Ostane nam vprašanje, ali ima tudi ta neposrednost lahko svoje, vsaj »podtalne« učinke, in ali jih je mogoče prepoznati še kje drugje kot le v simptomatičnih izjavah, kakršna je bila Sarkozyjeva predvolilna obljuba leta 2008, da bo končno zatrl duha maja '68.

Neposrednost pa ni le značilnost dogodkov kot takih, ampak eno temeljnih določil političnih zastavkov maja '68. Najprej velja – na primeru Francije – omeniti neposredno naravo študentskih in delavskih protestov, stavk in zasedb, ki so obšle tiste institucije, ki naj bi v politični areni zastopale njihove interese. Gibanje se je oddaljilo od vsakršnih posrednikov in predstavnikov, vključno s političnimi strankami in sindikati. Prav tako ni oblikovalo določenega političnega programa ali izdelalo strategije prevzema oblasti, ampak je načela svoje politike neposredno udejanjalo v svojih praksah. Kot pravi Ross, je težavnost razumevanja maja '68 ravno v prenosu in predstavljanju izkustva enakosti, značilnega za tovrstne oblike političnega delovanja.

Neposreden pa je bil tudi stik, ki se je – predvsem v Franciji – vzpostavil med sicer ločenimi družbenimi sferami študentov in delavcev, med študentskimi protesti in splošno stavko desetih milijonov delavcev. To srečanje, ki ga mnogi izpostavljajo kot ključen moment francoskega maja '68, pa pomeni tudi, da se je politični subjekt kot akter dogodka vzpostavil na distanci od družbenih položajev in identitet posameznih skupin. Kot je v enem svojih tekstov posvaril že Maurice Blanchot, takrat nekoliko starejši pripadnik skupine literatov, ki se je postavila na stran protestirajočih študentov, se je treba obvarovati pred poistovetenjem gibanja s študenti kot določenim družbenim slojem. Moč maja '68 je bila po njegovem v tem, da študentje ravno niso delovali kot študenti, ampak kot prvi glasniki splošnega upora.

Dvojni problem neposrednosti maja '68 je torej vprašanje povezovanja posledic z neposrednostjo dogodka in hkrati vprašanje načinov, na katere neposredno politično delovanje vzpostavlja distanco do siceršnjih razmerij moči in porazdelitve družbenih položajev.

Nova zastavitev politike?
Ta vprašanja si zastavljata tudi Alain Badiou in Jacques Rancière, dva francoska filozofa, ki v tem dogodku še vedno vidita ključen politični in teoretski preobrat. Medtem ko so mnogi mladi intelektualci, ki so maja '68 delovali v maoističnih političnih skupinah, kasneje postali goreči kritiki vsakršnega levičarstva (posebej t. i. »novi filozofi« na čelu z Andréjem Glucksmannom), Badiou in Rancière zaradi osebnih okoliščin med samim majem nista bila v središču dogajanja, zato pa sta v svojem kasnejšem teoretskem delu poskušala dosledno upoštevati konsekvence tega dogodka. Badiou kategorijo dogodka umešča v središče svoje filozofije, pri čemer ves čas poudarja, da lahko o dogodku sodimo le po njegovih posledicah, ob tem pa se postavlja vprašanje, kaj pri dogodku, kakršen je maj '68, sploh šteje kot posledica. Rancière pa je svoje razumevanje politične emancipacije razvijal v veliki meri kot odziv na nezadostnosti marksistične teorije (kot so jo takrat razvijali v krogu Louisa Althusserja) in prakse (predvsem tiste Francoske komunistične stranke), ki v maju '68 nista znali prepoznati resničnega političnega dogodka.

Badiouja sicer ne moti mnoštvo interpretacij, ki se je nagrmadilo okoli maja '68, saj je šlo dejansko za zelo heterogeno gibanje, ki v veliki meri ostaja enigmatično. Obstajali naj bi vsaj trije različni maji: študentski, politično radikalen in osredotočen na probleme, povezane z organizacijo univerze, delavski z »divjimi« stavkami in okupacijo tovarn in libertarni, naravnan na svobodo osebnega izraza in seksualnosti. Toda pravi dogodek po Badiouju ne pripada nobenemu od teh treh majev, ampak prav njihovi neposredni povezanosti, v kateri se kaže nova zastavitev emancipatorične politike. Izkazalo naj bi se, da tovrstne politike več ne moremo razumeti kot nasledka objektivnega zgodovinskega agenta (delavskega razreda ali ljudstva), ki mora postati tudi zgodovinski akter pod okriljem določene politične stranke. Diagonalna povezava med različnimi maji je sprožila desetletje političnega eksperimentiranja v političnih skupinah, ki so nastale na podlagi »nemogočih srečanj« in premestitev družbenih položajev, s čimer so na distanci od predstavniške politike nastajale politične prakse, ki so bile same »neposredno komunistične«. Po Badiouju smo še danes pred nalogo iznajdbe novih oblik političnega organiziranja, ki bo takšno zastavitev politike razvijalo naprej.

Tudi Rancière poskuša repolitizirati razpravljanje o maju '68. Če si zahteve študentov z ulice in okupiranih fakultet pogledamo od blizu, najdemo zelo malo referenc na ustvarjalno in seksualno osvoboditev. Ost gibanja je bila, nasprotno, usmerjena ravno proti reformi univerze, ki bi jo podredila že delujoči modernizaciji kapitalizma, o kakršni govorita Boltanski in Chiapello. Študenti so svoj problem univerzitetnega sistema neposredno povezali z dominacijo in izkoriščanjem, kot ju izvaja ekonomski sistem. Zato je neki pamflet, ki ga omenja Rancière, lahko zahteval »odpravo izpitov in kapitalizma«. Razlagalni metodi, ki imaginarne predstave samih akterjev umešča v celoto realnih družbenih procesov in razmerij med družbenimi skupinami (študentje, delavci …), Rancière zoperstavlja razgrnitev celotne problematike v vsakem posamičnem problemu, v tukaj in zdaj delovanja političnega subjekta, ki ga v njegovem univerzalizmu ni mogoče enačiti z nobeno družbeno skupino. Proti časovni logiki, ki efemerne akcije in naivne zahteve takšnih subjektov zoperstavlja dolgoročnim družbenim procesom in političnim strategijam, pa opozarja na edinstvenost trenutkov preloma, v katerih se sprožijo nove politične zmožnosti in izumljajo nove oblike boja. Brez takšnih trenutkov, dodaja, ne bi imeli emancipatorične politične tradicije, nezvedljive na zgodovino državnih institucij in razmerij med družbenimi silami. Barikade tako niso bile način boja proti nasprotniku, ampak zakoličenje političnega prostora, v katerem se je lahko vzpostavil avtonomni kolektiv.

Tudi če maj '68 spet razumemo skozi njegovo politično ost, pa ostaja vprašanje, na kakšen način se lahko nanjo navežemo danes. Če poudarimo razsežnost neposrednosti boja, ki je obšel predstavniške organizacije, moramo danes upoštevati, da so bile v vmesnem času te organizacije tudi same močno oslabljene. Ni težko priti do sklepa, da maj '68 morda ni najbolj nujna referenca v času, ko je njihova delna rekonstrukcija že politični uspeh. Videli pa smo, da je mogoče sklepati tudi drugače in v maju '68 prepoznati predvsem zmožnost novih oblik boja in možnost presenetljivih povezav. Zagate razmišljanja o posledicah dogodka nas pravzaprav privedejo do pomembnosti začetkov. Ce n’est qu’un début … (To je le začetek ….), kot je pisalo na pariških ulicah.

Rok Benčin, raziskovalec na ZRC SAZU, Filozofski inštitut

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 2

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor



Zadnji prispevki