23. december 2018 ob 08:47 MMC RTV SLO Dokumentacija časa

Sočasnost ali interakcija?

Teorija, književnost in politika »dolgega leta 68« ter problem centra in periferije
Predstava Gledališča Pupilije Ferkeverk
»Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk«, prva predstava Gledališča Pupilije Ferkeverk, ki so ga ustanovili Ivo Svetina, Milan Jesih, Matjaž Kocbek in Tomaž Kralj. Iz zbirke fotografij Monike Žagar. Foto: Iz zbirke fotografij Monike Žagar

Kristin Ross si v svoji knjigi Maj 68 in njegovo posmrtno življenje prizadeva upreti hegemonistični interpretaciji študentskega upora v Franciji kot pretežno generacijskem pojavu, omejenem na individualno osvoboditev mladostnikov in njihov protikulturni upor proti okostenelim državnim strukturam in univerzitetnemu aparatu. Po njenem mnenju je bila imunizacija revolucionarnega naboja maja 68 ključna za vzpostavitev svetovnega reda globaliziranega kapitalizma. Postmoderni neoliberalizem je namreč ustvarjal videz, da je zadovoljil zahteve študentov po individualnosti in svoboščinah, obenem pa razglasil zmago nad komunističnim totalitarizmom, spodbudil gospodarsko rast s prožnimi načini globalizirane proizvodnje in razširil diskurz o svoboščinah po svetu.

V nasprotju z imuniziranimi spomini, ki zaznamujejo zaporedne obletnice revolte leta 1968, Rossova poudarja časovno in prostorsko širino gibanja. Polastilo se je Pariza skupaj s provinco in trajalo od zgodnjih šestdesetih do sredine sedemdesetih let. Rossova slavi njegov masovni značaj in revolucionarni vzgib, ki sta zaobšla ustaljeno staro levico. V Franciji se je množica študentskih upornikov borila skupaj s stavkajočimi industrijskimi delavci in kmečkimi protestniki. Čeprav so bili navidezno razpršeni, anarhični, spontani in neorganizirani, si je njihov boj delil protikolonialne, protiimperialistične in protikapitalistične namere. V nasprotju z revizionističnimi pripovedmi, ki so maj 68 okrnile na emancipacijo mladih in nekonformistične družbene identitete, Rossova trdi, da so bili kontrakulturni pojavi v resnici le sočasni s protisistemsko usmeritvijo gibanja.

Morda je njen poudarek na množici in radikalni prerazporeditvi družbenih vlog v »dolgem letu 68« kriv, da je Rossova podcenila vlogo karizmatičnih študentskih vodij, kot je Daniel Cohn-Bendit, in privzela skeptičen pogled na pomen intelektualcev, literature in teorije v uporu. V tem kontekstu Rossova povzame kritike Ferryjeve in Renautove knjižice Misel 68 in zavrne prepričanje dveh avtorjev, da je »antihumanizem« strukturalizma (pozneje globaliziranega pod blagovno znamko »francoske teorije«) predstavljal »misel« revolte leta 68. Po njenem mnenju sta avtorja hotela le očrniti Foucaulta, Derridaja, Lacana in Bourdieuja kot antihumanistične »filozofiste«, ki so navdihnili upornike. Vendar sta Ferry in Renaut, ki sta iz njihovih teorij skovala nekakšen idealni tip antihumanistične misli, prezrla dejstvo, da so ti teoretiki, kot pravi Rossova, »ob letu 68 ostali brez besed ... Derrida je na primer med dogodki pokazal kar največjo zadržanost, medtem ko Foucault, ki je bil v Tuniziji, sploh ni bil navzoč pri uporu«. Bourdieu se ni aktivno pridružil maju 68, Althusser je bil hospitaliziran, medtem ko je Lacan izrecno zavrnil težnje študentskega gibanja z diagnozo: »Kot revolucionarji si želite gospodarja«. Na eni strani so se torej teoretiki po Rossovi »ob političnih dogodkih znašli v nekakšni zmedi«, na drugi strani pa jih študentski uporniki sploh niso brali, z izjemo Althusserja. Študentski aktivisti so imeli raje Marxa, Bakunina, Maa, Che Guevaro, Lefebvra in predvsem Sartra. Kot piše David Drake v knjigi Intelektualci in politika v povojni Franciji, je bil Sartre, sicer priljubljena tarča »antihumanističnih« strukturalistov, tako globoko vključen v dejavnosti uporniških študentov in kot filomarksistični odpadnik od francoske komunistične partije tako močno zavezan anarhičnim metodam revolucionarnega boja v maju 68, da se je odrekel vlogi moralizirajočega klasičnega intelektualca in sprejel koncept »revolucionarnega intelektualca«, ki sodeluje v akciji.

Rossova sklene, da sta strukturalistična teorija in upor študentov zgolj sočasna: »Z vsiljevanjem zmotne zlitine tega, kar bi Althusser imenoval dva polavtonomna reda resničnosti, sta avtorja [knjige Misli 68, op. M. J.] hotela ubiti dve muhi na en mah, to je, pokopati maj 68 in javno očrniti antihumanizem.« Po njenem je teorija nastopila šele pozneje, da bi pojasnila, za kaj je pravzaprav res šlo v maju 68. Če ima Rossova prav, moram spremeniti svojo trditev iz Zgodovine in poetike medbesedilnosti, da se je teorija medbesedilnosti izvorno napajala v energiji radikalne politike »dolgega leta 68«. Julia Kristeva je, denimo, modernistični logiki poetičnega jezika pripisala revolucionaren, preobrazben potencial, najbolj simbolično v svoji knjigi Revolucija pesniškega jezika. Ali je torej zavezništvo (post)strukturalistične teorije, radikalne politike in modernističnih literarnih praks preprosto retrospektivna iluzija?

Kar zadeva Francijo, je treba vprašanje še temeljito preučiti. Rossova sama priznava, da so Althusserja študentje občudovali, čeprav se ni mogel pridružiti uporu; določeno stopnjo intelektualnega vpliva priznava tudi teoretikom in pisateljem, kot so Guy Debord, Maurice Blanchot, Alain Badiou, Jacques Rancière ali Henri Lefebvre. V nasprotju z njeno težnjo, da zanemari literaturo in teorijo, pa je Vincent Combes v knjigi Maj 68, pisatelji, književnost poskušal dokazati »prisotnost literarnega, pisateljev v maju in juniju [68], kljub predsodku, da so bili odsotni ali skriti«. Combes se sklicuje na retrospektivne poglede Philippa Sollersa (»'kriza' literature ... je bila glavni simptom v zgodovinskem procesu«) in Rolanda Barthesa (»Literarna izjava sodeluje v nečem makro-zgodovinskega reda, v monumentalni zgodovini«) in tako opozarja, da je bila potreba po preoblikovanju literature kot institucije in označevalne prakse bistvena za maoizem in kitajsko kulturno revolucijo, ki pa sta nedvomno močno vplivala na francoska šestdeseta.

Combes trdi, da je strukturalistična kritika razkrila literaturo in umetniška dela kot spremljevalke meščanske ideologije in ekonomije, medtem ko so neoavantgardne skupine, v katerih se je teorija mešala z eksperimentalnim pisanjem (Situacionistična internacionala, skupina Tel Quel), izrecno pozivale k revolucioniranju družbe prek revolucije književnosti in umetnosti. Že leta 1958 je Guy Debord, idejni vodja situacionistov, razglasil »Teze za kulturno revolucijo«. Ponavljajoča se tema »literatura in revolucija« se je le teden dni pred izbruhom študentskih protestov leta 1968 pojavila tudi v izjavi Philippa Sollersa, avtorja novega romana in uglednega člana skupine Tel Quel. V njej Sollers obsoja uveljavljeno predstavo o književnosti in razglaša, da se »pisanje«, kakršnega izvaja Tel Quel, in revolucija zavzemata za skupno stvar.

Medtem ko nasprotujoči si pogledi na vlogi modernistične literature in strukturalistične teorije v revolti leta 1968 v Franciji zbujajo oklevanje, bi si sam drznil trditi naslednje: Ljubljani je kot mestu jugoslovanske vmesne periferije in središču manjšega literarnega sistema uspelo proizvesti politično interakcijo med polji, ki naj bi bila v Parizu samo sočasna, če ne ločena. Poleg tega so modernistične in neoavantgardne literarne prakse – ki so bile v pripovedih o študentskih uporih večinoma zanemarjene – predstavljale še en pomemben diskurz v političnih bitkah. Včasih so delovale tudi kot posrednik med teorijo in politiko.

Po besedah Fredrica Jamesona v delu Singularna modernost in Perryja Andersona v besedilu »Modernost in revolucija« sta za modernizem prvih desetletij 20. stoletja značilna odpor do poblagovljenja kulture in imaginacijska bližina revolucije. Po drugi svetovni vojni naj bi se potencial tega modernizma bodisi tudi sam poblagovil in kanoniziral (modernizem v osrednjih svetovnih državah) bodisi izgubil v zapoznelem ponavljanju (modernizmi na svetovnih obrobjih). Evrocentrični pogled, da izvor in merilo modernosti prebivata izključno v zahodnih metropolah, je nedavno zavrnila koncepcija pluralnih modernizmov (npr., Oxfordov priročnik o globalnem modernizmu, 2012). Vendar pa ta zamisel sama po sebi prikriva enotno ideološko in ekonomsko ozadje različnih modernizmov, pri čemer se izprazni tudi sam pojem modernizma. Po Jamesonu lahko sklepamo, da se bistva modernizma ne najde niti v zahodnih metropolah niti v svetovni periferiji, ampak v asimetrični strukturi odnosov med posameznimi modernizmi v sodobnem svetovnem sistemu.

Komparativist Franco Moretti v delu Oddaljeno branje trdi, da je modernizem pred drugo svetovno vojno »zadnji ustvarjalni vzgib evropske literature«. Po njegovem mnenju je modernizem kot zadnjo sezono inovativne evropske literature nasledil vzpon postkolonialnih književnosti. Kot je bilo razloženo pred kratkim, je tudi maj 68 iskal navdih pri protikolonialnem boju in ta boj podpiral. Zato je tudi svetovnemu protisistemskemu gibanju študentov uspelo revitalizirati modernizem, ki je na estetskem področju v bistvu prav tako protisistemski tok. V skladu z Andersonovim pojmovanjem modernizma kot »kulturnega polja sil«, ki nasprotuje tako estetskemu akademizmu kakor sodobnemu kulturnemu trgu, medtem ko doživlja »imaginacijsko bližino družbene revolucije«, je potemtakem eksperimentalno literaturo, nastalo v družbenopolitični konjunkturi globalne revolucije leta 1968, prav tako upravičeno imenovati zadnjo sezono modernizma.

Inovativne oblike političnega prepletanja teorije z literaturo šestdesetih v Sloveniji
V teh letih se modernizem v Sloveniji nedvomno sinhronizira s Parizom, »greenwiškim poldnevnikom modernosti«, kot mu pravi Pascale Casanova v Svetovni književni republiki. Periferije svetovnega literarnega sistema so po Morettijevem mnenju na splošno prisiljene v zapoznel in bled kompromis lokalnih tem ali perspektiv z globaliziranimi oblikami, ki izhajajo iz metropol ali monopolističnih izvirov modernosti. V tem primeru pa je bila slovenska literarna kultura (umeščena v jugoslovansko medliterarno skupnost) prav zaradi svoje obrobnosti sposobna ustvariti inovativne oblike političnega prepletanja teorije z literaturo. Da bi utemeljil svoj argument, moram najprej na kratko orisati teorijo in zgodovino slovenske vmesne perifernosti.

Vse od poznega osemnajstega in dolgega devetnajstega stoletja je bilo slovensko literarno polje v konfiguraciji svetovnih sistemov jezikov, gospodarstva in literature umeščeno obrobno. Njegova besedila so bila napisana v t. i. malem slovanskem jeziku za razmeroma maloštevilno bralstvo majhne in odvisne skupnosti, ki je bila ugnezdena v pretežno tujo govorečo državo in njeno daljno metropolo. Značilnosti manjše in obrobne književnosti so pogojevale njeno strukturo in odnos do sprememb v svetovni književnosti, vključno z vozliščem, ki je leta 68 povezalo modernistično oziroma neoavantgardno književnost, (post)strukturalistično teorijo in protisistemsko politiko študentskega gibanja.

V luči Bourdieujevega pojmovanja oblik kapitala se zdi, da je svetovnim literarnim metropolam, kot je Pariz, uspelo vzpostaviti svoj vplivni položaj zaradi svoje zmožnosti koncentriranja mednarodno priznanega kulturnega kapitala, ki so ga pretvorile iz presežkov ekonomskega kapitala, zbranih z njihovim kolonialnim ali imperialističnim izkoriščanjem obrobij. Po drugi strani pa imajo periferije literarnega svetovnega sistema na razpolago veliko revnejši kulturni kapital. Posledično je slovensko književnost njen odvisni položaj prisilil, da je sprejemala vplive iz globalnih centrov ali regionalnih podcentrov, medtem ko je bilo malo verjetno, da bi se kak avtor ali tok slovenske književnosti uveljavil kot vir mednarodnega obtoka, ne da bi ga pred tem posvetila metropola.

V manjšem literarnem sistemu je nizko število proizvajalcev, posrednikov in tiskanih medijev, specializiranih za obtok literarne govorice, vodilo v nekakšno »zgostitev časa in prostora« (če si izposodim izraz Davida Harveyja iz Okoliščin postmodernosti) na področju časovno in prostorsko raznorodnega književnega uvoza. Tako posamezen element, ki ga manjša književnost izbere iz serije podobnih pojavov v večjem, osrednjem književnem okolju, postane pomenljivejši. Pridobi kakovost edinstvenega metonimičnega predstavnika jedrnega sistema, kar omogoči njegovo intenzivnejšo bralno in interpretativno obdelavo v sprejemajočem okolju. Tuja besedila – prevedena, prilagojena, posnemana, prepisana ali komentirana v slovenščini – so zaradi omejenih omejitev medijske krajine tako rekoč postavljena drugo ob drugega; čeprav se izvorno razlikujejo v zgodovinskem obdobju, žanru, jeziku ali ideologiji, se tu pojavijo kot sosedi. Takšno časovno-prostorsko zgoščanje prevedenih besedil spodbuja njihovo interakcijo in križanje v medijih, literarni kritiki in literarni proizvodnji. Zato se majhne in obrobne književnosti nagibajo k nepredvidljivemu sinkretizmu in se ne razvijajo v skladu z jedrnimi literaturami; Dionýz Ďurišin je v knjigi Kaj je svetovna književnost? v tem smislu razpravljal o nepravilnem in pospešenem razvoju.

Še ena od lastnosti odvisnih literarnih sistemov je pomembna za slovensko književnost in teorijo šestdesetih let prejšnjega stoletja. Periferne nacionalne literature, vzpostavljene kot javni medij kulturnega nacionalizma devetnajstega stoletja, so potrebovale samopotrditev in mednarodno priznanje. Svojo individualnost so podprle z uporabo domnevno avtohtonih tradicij ali pa tako, da so – v domišljiji ali zares – iskale priznanje iz metropole. V zadnjem primeru so svojo mednarodno raven dokazovale tako, da so segale po mednarodni klasiki in sodobnih literarnih tokovih, jih vsrkavale in preobražale. Zato obrobje proizvaja izvirno literaturo, ki sicer lahko posnema osrednje standarde, a se poskuša kosati s svojimi vzorniki. Zaradi zgoščanja časa in prostora uvoženih vzornikov lahko to spodbudi nepredvidljiv sinkretizem in, ne nazadnje, tudi inovacije v svetovnem merilu.

Zgodovinski oris
Literarna obrobnost, vpletena v povezovanje Ljubljane s Parizom v zgodovinski konjunkturi študentskega upora, temelji na daljši geopolitični zgodovini. Do leta 1918 so bile slovenske dežele podložne habsburškemu cesarstvu. Dunaj, njegova metropola, pa je izgubil precej svojega vpliva, potem ko so Slovenci, Hrvati in Srbi oblikovali svojo jugoslovansko nacionalno državo. V strahu pred avstro-nemškimi teritorialnimi težnjami na eni strani in ideološkim vplivom komunistične Rusije na drugi strani je medvojno jugoslovansko kraljestvo iskalo predvsem podporo zahodnih sil, Francije in Velike Britanije. Med komunistično revolucijo, združeno s partizanskim odporom nacistično-fašistični okupaciji, je bila leta 1943 pod Titovim vodstvom zasnovana povojna Demokratična federativna Jugoslavija. Ta država se je obrnila na drugo stran in poskušala posnemati komunistični model Sovjetske zveze. Do razkola med Titom in Stalinom leta 1948 je Federativna ljudska republika Jugoslavija gravitirala k Moskvi, komunistični metropoli, in sprejela sovjetsko enostrankarsko alternativo zahodnemu kapitalizmu in liberalni demokraciji.

Po letu 1948 pa je Jugoslavija začela igrati vlogo tamponske države med kapitalističnim Zahodom in socialističnim Vzhodom. Titovi komunisti so se znašli med dvema sovražnima središčema geopolitičnega vpliva in poskušali preseči jugoslovansko »vmesno perifernost« (izraz Stevena Tötösyja iz leta 1999 za vzhodno-srednjo Evropo), tako da so igrali vodilno vlogo v svetovnem gibanju neuvrščenih. Poleg tega je bil eksperiment socialističnega samoupravljanja, ki ga je sicer nadzirala Partija, v petdesetih letih uveden kot alternativa kapitalistični liberalni demokraciji in sovjetskemu planskemu gospodarstvu. Zahodna posojila, ki so strateško podpirala Jugoslavijo v konfliktu s Kominformom in pri posledičnih napetostih z Varšavskim paktom, so jugoslovansko gospodarstvo prisiljevala v odvisnost od kapitalističnega svetovnega sistema. S svojim ideološkim in političnim oddaljevanjem od sovjetskega bloka in naraščajočo dolžniško odvisnostjo od kapitalističnega svetovnega sistema je jugoslovanski komunistični model družbene modernizacije v šestdesetih letih dvajsetega stoletja postajal vse bolj odprt za kapitalistično modernost. Kljub ideološki prepreki so v Jugoslavijo prenikale številne prvine zahodnega gospodarskega in političnega liberalizma, sodobne visoke kulture in literature ter potrošništva in protikulture.

Med tako imenovanim slovenskim liberalizmom šestdesetih let (vzporednim Dubčkovim reformam na Češkoslovaškem) je križanje kapitalistične in socialistične modernizacije ustvarilo zgodovinsko konjunkturo, ki je postala podlaga za slovensko udeležbo v globalnem študentskem gibanju. Za povzetek tega socialnoekonomskega konteksta je koristna Morettijeva literarna formula kompromisa med uvoženo globalno obliko in lokalnimi temami. Pod vplivom metropol je namreč slovenska študentska populacija imitirala globalne oblike upora (demonstracije, grafiti, sit-in, zasedba univerze), da bi protestirala proti temu, kar je v njihovem družbenogospodarskem sistemu spominjalo na pomanjkljivosti kapitalizma. Študentke in študenti so se uprli socialni neenakosti, revščini, brezposelnosti, elitizmu, potrošništvu, neustreznemu financiranju izobraževanja in univerze ter rigidnosti univerzitetnih struktur in učnih načrtov. Študentski protestniki v Sloveniji in Jugoslaviji so zahodno kritiko kapitalizma prenesli na krizo jugoslovanskega socializma (ki je bila deloma posledica »liberalnega« vdiranja tržnega gospodarstva), se sklicevali na prvotne ideale socialistične revolucije in pozivali k popolni uresničitvi samoupravljanja, ki naj bi ga komunistična hegemonija izdala. Po drugi strani pa so se študentje sklicevali na zahodne ideale svoboščin, da bi se spopadli z demokratičnim deficitom jugoslovanskega režima.

Interakcija slovenske teorije in literature šestdesetih let s pariškim središčem
Naj na koncu predstavim študijo primera, ki podpira mojo hipotezo, da se je slovenska literarna kultura zaradi vmesne perifernosti sinhronizirala s pariškim središčem zadnje sezone modernizma.

V šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih je študentski časopis Tribuna objavljal izvirno in uvoženo modernistično književnost, (post)strukturalistično teorijo in antisistemsko politiko, se pravi diskurze iz maja 68, ki jih Rossova obravnava kot ločene v Parizu. Tribuna je redno poročala o vročih političnih vprašanjih, pomembnih za mednarodno študentsko gibanje, kot so študentske demonstracije, splošne stavke delavcev, potreba po reformi univerze, policijske aretacije protiimperialističnih ali pacifističnih aktivistov, protikolonialni boj, ameriška invazija na Vietnam ali sovjetska invazija na Češkoslovaško. Poleg teh člankov je časopis tiskal prevode uglednih marksističnih in levičarskih zahodnih intelektualcev; mnogi izmed njih so bili gostje jugoslovanske poletne šole, ki so jo praxisovci organizirali na Korčuli. Med temi prevodi ne moremo spregledati francoskih strukturalističnih teoretikov in post-marksističnih filozofov, kot so Roland Barthes, Maurice Blanchot, Jacques Derrida, Julia Kristeva, Philippe Sollers ali Kostas Axelos. Prevodi zahodne in jugoslovanske modernistične in neoavantgardne literature so se tiskali poleg izvirne slovenske eksperimentalne literature, ki je pogosto vsebovala radikalne politične podtone, parodično subverzijo in družbeno kritiko, na primer politična poezija Aleša Kermaunerja, konceptualizem Iztoka Geistra in skupine OHO, Zagoričnikova ali Hanžkova konkretna in topografska poezija, ludizem Tomaža Šalamuna, Iva Svetine, Milana Jesiha in Marka Švabiča, Chubbyjeva protikulturna besedila in manifesti ali Ruplova politična metafikcija. Že sama kontigviteta oziroma bližnja srečanja teh diskurzov na straneh Tribune so omogočili in spodbujali njihovo interakcijo vsaj pri branju časopisa.

Intenzivnejši načini interakcije pa so zaznamovali ustvarjanje in posredovanje književnosti. Modernistični pesniki, ki so bili istočasno teoretiki (Andrej Medved), ali teoretiki, ki so bili hkrati modernistični pisci (Braco Rotar), so prevajali svežo francosko teorijo in jo povezali z aktualnimi političnimi vprašanji. Interakcija še naraste s hibridiziranjem, tj. križanjem teorije in literature. Kazalo se je v različnih oblikah: kot eksperimentalna literatura, ki uporablja teoretični koncept kot dopolnilo svojega pomena (Hanžek, Zagoričnik); modernistična poezija in fikcija, ki posnemata teoretično ali politično govorico (Kermauner, Chubby, Švabić, Rupel); neoavantgardni manifest kot psevdo-teoretična utemeljitev novih izmov (Katalog, OHO); parodični manifest (Svetina, Chubby); fikcionaliziranje in ironiziranje celotne strani časopisa v skladu s posebnim estetsko-teoretičnim konceptom (Geister, Tribuna, 25. oktober 1967).

Za omenjeno interakcijo teorije in literature ter modernistično inovacijo na svetovnosistemskem obrobju je, ne nazadnje, pomenljiv primer »mladega Žižka«. Njegova zgodnja hibridna besedila, objavljena v Tribuni leto pred »svetovno revolucijo« leta 1968 (kot dogodke označuje Immanuel Wallerstein v »Antisistemskih gibanjih, včeraj in danes«, 2014), kažejo na vznik teorije kot parazita na telesu neoavantgardne literature in filozofije. V dneh pred petdesetletnico Oktobrske revolucije in pet let pred Derridajevim esejem »Podpis dogodek kontekst« se je v Tribuni (13. oktobra 1967) pojavilo besedilo z naslovom »JAZ – VLOGA«. Opremljeno je z dvema avtorskima podpisoma: ime Aleš Kermauner uvaja naslov, medtem ko na koncu besedila stoji ime Slavoj Žižek. Žanr tega dvoumno avtoriziranega besedila ni nič manj dvoumen: na pogled je moderna pesem, vendar spominja tudi na filozofske teze, ki so številčene v slogu Wittgensteinovega spisa Tractatus Logico-Philosophicus. Podobno besedilo z naslovom »Aleš Krmauner: Zveza artikel – ime« in z Žižkovim podpisom se je pojavilo v naslednji številki Tribune (23. oktobra 1967).

Podpisani osemnajstletni Žižek je bil pravzaprav odgovoren za svoje podrobne pripombe k istoimenskim besedilom, ki jih je napisal avtor skupine OHO, pesnik Aleš Kermauner. Kermaunerjeva predloga je bila leta 1966 postumno objavljena v njegovi neoavantgardni in konceptualistični knjigi (Knjiga Aleša Kermavnerja). Njegov izvirni modernistični hibrid med poezijo in filozofijo sicer nima naslova. Dva dela besedila obsegata oštevilčene teze o sebi, duhu, družbeni vlogi, bitju, akciji, odnosu subjekt-predmet, svetu, pomenu, bistvu, bogu in masturbaciji. Kermaunerjevo besedilo daje vtis o filozofskem razmišljanju v mešanici nemškega idealizma, heideggerjanstva, eksistencializma in morda še marksistične kritike odtujenosti. Kolikor pa se šteje kot del filozofije, je na robu nesmisla; bližje je poetični igri s koncepti in idejami.

Še ne dvajsetletni pesnik in študent filozofije Aleš Kermauner je aprila 1966 storil samomor in kmalu postal legenda med mlado generacijo. Razlog ni bila le njegova zgodnja smrt, ki jo je napovedal v svojih ironičnih besedilih, temveč tudi njegova briljantna pesniška kritika potrošništva in tradicionalne literarne institucije. Njegova politična satira, ki je utrla pot do antisistemskega diskurza dolgega leta 68, je neločljiva od njegovega energičnega literarnega stila in nadomešča tisto, kar bi po Jamesonu ali Morettiju moralo biti bledo, zapoznelo imitiranje modernizma ali njegova formalistična komodifikacija.

V svojih intervencijah Žižek prevzame tekstualno telo umrle literarne legende, da lahko komentira vsako Kermaunerjevo izjavo s svojim nizom podrobnejšega argumentiranja, oštevilčenega v slogu Wittgensteina. Z njegovimi aluzijami na Heideggerjev esej »Izvir umetniškega dela«, pa tudi s terminologijo in metodo interpretativne razgradnje besed se zdi Žižek še zvestejši Heideggerju kot Kermauner. Toda tudi Žižek heideggerjansko post-fenomenološko govorico križa s poetično igro označevalcev. Njegove besedne igre, variacije in permutacije so sicer lahko usmerjene v razkrivanje resnice biti, a vendar pritegnejo pozornost na jezikovno strukturiranje besedila. S tem pa ponazarjajo Jakobsonovo poetično funkcijo. Žižkova post-fenomenološka in poetična filozofija konec koncev spominja na Derridajev esej iz leta 1967 »Struktura, znak in igra v diskurzu humanističnih znanosti«, manifest poststrukturalistične dekonstrukcije in ludizma (v podobnih besedilnih hibridih, objavljenih v Tribuni leta 1968, se Žižek izrecno sklicuje na Wittgensteina in Derridaja).

Ravno z dodatkom svojega podpisa – v tem obdobju manj znanega od podpisa pokojne literarne legende – Žižek signalizira dekonstrukcijo avtorske funkcije, vrasle v literarni sistem. Nerazumevanje in neodobravanje, ki sta ju izzvali objavi Žižkovih dvojno podpisanih besedil (Tribuna, 6. november 1967), razkriva, da je ime avtorja ohranilo osrednjo vlogo tudi v modernističnih krogih. Zdi se, da Žižkovo zgodnje spodkopavanje temeljev (nacionalne) literarne institucije napoveduje razdelitev generacije 68 na teoretično in literarno frakcijo v sedemdesetih letih 20. stoletja. V letih po Titovi zviti pomiritvi študentskega upora in umiku mednarodno priznane neoavantgardne skupine OHO iz javnosti je teoretična revija Problemi – Razprave 1975 (številka 3–5) objavila nepodpisano proklamacijo »Umetnost, družba / tekst: Nekaj pripomb o sedanjih razmerjih razrednega boja na področju književne produkcije v njenih ideologijah«. S tem tekstom danes svetovno znani ljubljanski semiotični krog – z Žižkom kot uglednim predstavnikom – oznani svojo materialistično teorijo označevalnih praks kot edino legitimno naslednico pravega avantgardnega duha. Samo ta teorija naj bi imela pravico do radikalne kritike nacionalne književne institucije in post-avantgardističnega povratka buržoaznih literarnih ideologij.

Marko Juvan, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 5

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor


  • presenečen 23. december 2018 ob 09:51
    Prijavi neprimerno vsebino
    Ti ljudje na sliki, generacija 68, dejansko vodijo našo državo, rezultat je očiten..
    0
    -6
  • velenjcan 23. december 2018 ob 11:00
    Prijavi neprimerno vsebino
    "Ti ljudje na sliki, generacija 68, dejansko vodijo našo državo, rezultat je očiten.. "

    Milana Jesiha za predsednika? Ni slaba ideja, ampak še neuresničena. Monika Žagar je večino življenja preživela kot profesorica na ameriški univerzi, tako da je morala imeti kar nekaj težav z vodenjem države. Še večje težave bi imela Tomaž Kralj in Matjaž Kocbek, ki ju ni več.

    Ti je pa treba priznati, da si si izbral dober nick: s takim preziranjem realnosti verjetno na vsakem koraku doživljaš presenečenja.
    +6
    0
  • velenjcan 23. december 2018 ob 11:27
    Prijavi neprimerno vsebino
    Drugače pa odličen članek, analiza je za Slovenijo prava izjema.
    +5
    0
  • presenečen 23. december 2018 ob 13:13
    Prijavi neprimerno vsebino
    @velenjcan

    govoril sem v prispodobah, bolj v tem smislu, da so te generacije (takrat stare cca 20 let) spravile to državo kjer smo, kot ljudje, ki so usmerjali družbeni tok, ali z besedo ali z dejanjem.

    Te generacije namreč sedaj najbolj kritizirajo čase v katerih smo. Manjka ponižnosti in modrosti. Ne bom ti dal minusa.
    +2
    -3
  • MAN0 23. december 2018 ob 19:15
    Prijavi neprimerno vsebino
    Hvala bogu , da tukaj še obstajajo minusi :-)
    +3
    0

Zadnji prispevki