25. november 2018 ob 06:27 MMC RTV SLO Spomini

Po plimi pride oseka – pa kaj potem!

Spomini Pavla Zgage
Protestni shod proti obisku iranskega šaha Reze Pahlavija, 29. maja 1973: prihod demonstrantov v Študentsko naselje. Levi transparent drži Vinko Zalar, v sredini je Bogdan Lipovšek. Desna oseba je za zdaj neidentificirana. Ker so bile demonstracije prepozno prijavljene UJV-ju (Upravi javne varnosti), so se organizatorji iz AO-ja (Akcijskega odbora) odločili, da pripravijo manjše zborovanje v študentskem naselju. Foto: Iz zbirke dokumentov in fotografij Pavla Zgage

Protestno zborovanje proti obisku iranskega šaha Reze Pahlavija, 29. maja 1973: zbiranje demonstrantov v študentskem naselju. Akcijski odbor (AO) je natisnil dva letaka zoper šahov obisk, okrožni javni tožilec pa je izdal odločbo o začasni prepovedi njunega razširjanja z obrazložitvijo, da je njuna vsebina žalitev časti in dobrega imena poglavarja te države. Zborovanja se je udeležilo okoli sto študentov, drugih sto pa je igralo oz. opazovalo nogomet na bližnjem igrišču. Po daljši diskusiji so protestniki sprejeli šest sklepov. Vsi so se nanašali na šahov obisk. Foto: Iz zbirke dokumentov in fotografij Pavla Zgage

Avgust, 1972. Del "jugoštudentskega" kroga iz Ljubljane, Zagreba in Beograda, ki se je poleti srečeval tudi na znameniti korčulanski poletni filozofski šoli (ki jo je organiziral krog profesorjev iz redakcije tedaj znamenite revije Praxis). Tam so imeli študentje enkratno priložnost poslušati in pogovarjati se z najbolj znamenitimi imeni domačega in mednarodnega družboslovja. A tudi korčulansko šolo je dosegla oseka: oblasti so jo dokončno zadušile leta 1974. Avtor prispevka sedi ob drevesu. Foto: Iz zbirke dokumentov in fotografij Pavla Zgage

Eno od predavanj na poletni filozofski šoli na Korčuli, avgusta 1972. Hrvaški zgodovinar Hrvoje Klasić v intervjuju na tem podportalu omenja, da je ob neki priložnosti Ernst Bloch to šolo poimenoval "dionizični socializem", kar je povzel takole: "Kaj bi moglo biti lepšega: sedimo, pijemo vino, poslušamo škržate, gledamo morje in razpravljamo o Marxu. Tega niso mogli napraviti niti v Sofiji, Varšavi, Bukarešti – v Jugoslaviji pa so lahko." Foto: Iz zbirke dokumentov in fotografij Pavla Zgage

Naslovnica knjige Študentsko gibanje 1968–1972. Založba Krt, 1982. Avtorji so Ciril Baškovič, Pavle Gantar, Marjan Pungartnik in Pavle Zgaga. Foto: Iz zbirke dokumentov in fotografij Pavla Zgage

Na tem mestu je bila letos objavljena dolga vrsta prispevkov o valovanju študentskega gibanja pred pol stoletja in k vsemu doslej povedanemu ni prav lahko dodati kaj posebej ali bistveno novega. To, da se letošnje jubilejno leto počasi izteka, pa mi vendarle ponuja perspektivo, ki v dosedanjih prispevkih še ni bila postavljena v prvi plan: iztek študentskega gibanja.

Študentski indeks sem dobil jeseni 1970, tako da je začetek mojega študentskega življenja povsem sovpadel z najbolj dinamičnim dogajanjem na Univerzi v Ljubljani. Dogajanja in splošno razpoloženje prejšnjih dveh let mi je bilo bolj ali manj poznano, saj sem še kot gimnazijec tu pa tam rad odštopal v Ljubljano, kjer se mi je v polnem sijaju prikazovala svoboda mojih prihodnjih let. Bolj kot politična dimenzija takratnega dogajanja pa so me takrat privlačila izzivanja na alternativni kulturni sceni: revija Problemi, gledališče Pupilije Ferkeverk, skupina OHO, pa tudi take stvari, kot so bili npr. malo prej "odkriti" Kosovelovi Integrali (1967), hudovanje "konservativnih" kulturnikov nad novo generacijo v manifestu Demokracija da – razkroj ne! (1968) itd. Ob tem ne gre spregledati niti tiste alternativne popularne kulture ("kontrakulture" v jeziku časa), ki jo zaznamuje vse od rocka in džeza pa do stripov, kakršen je Alan Ford, in ki si je čez noč pridobila domovinsko pravico, zlasti v delu študentske populacije. Festival Woodstock (1969) je odmeval tudi tu. Pa še kako: dobesedno – recimo prek valov v dogodkih leta 1968 pravkar izborjenega Radia Študent – in metaforično.

In imeli smo seveda tudi svoje festivale: Kulturni maraton na Filozofski fakulteti novembra 1970 je gotovo zelo dober primer. Na njem pa je v ospredje radikalno stopila tudi politična razsežnost, najprej predvsem kot protest zoper tedanjo represijo nad študenti beograjske univerze. Od maratona dalje se je atmosfera v Ljubljani samo stopnjevala, vse do kulminacije v enotedenski zasedbi Filozofske fakultete ob koncu spomladanskega semestra. Dogajanja tega leta se niso izčrpala niti v alternativni študentski kulturi niti v radikalni politični "kritiki vsega obstoječega", če smem uporabiti enega izmed popularnih gesel tistega časa. To dogajanje je bilo – dragocena, kot je bilo mogoče oceniti iz poznejše perspektive – eksistencialna izkušnja, ki nas je vse, ki smo je bili deležni, temeljito zaznamovala. Sploh nas ni bilo malo, ki nas je zaznamovala. O tem pričajo črno-bele fotografije množičnih nastopov iz tistega obdobja, prav tako pa tudi vsi sodobni spomini, ki so bili v minulih mesecih objavljeni na tem mestu. Ampak v ta vidik se tu ne bom več spuščal.

Preskočil bom desetletje. Začetek osemdesetih je označevalo popolnoma drugačno ozračje. Če naj bi bil študentski upor leta 1968 in treh ali štirih poznejših let "politična" revolucija, potem je bilo v tem času že dovolj očitno, da je šlo za neuspešno (a radostno, kot sem nekje zapisal) revolucijo. Leta 1980 so se kazali prvi znaki nekega drugega in drugačnega gibanja. V tem kontekstu sem prejel ponudbo, da za pravkar novorojeno knjižno zbirko KRT, skupaj s še tremi kolegi (Baškovič, Gantar in Pungartnik), pripravim zbornik o študentskem gibanju. (Izšel je 1982 in bil takoj razprodan.) Ker sem že kmalu po prihodu na fakulteto začel ustvarjati arhiv, se mi to ni zdela pretežka naloga. Poleg tega sem v takratnem vzdušju slutil nevarnost, da lahko burni in prelomni procesi pred letom 1970 in po njem brez takojšnjega dokumentiranja in vsaj delne analize popolnoma poniknejo v zgodovinski amneziji. Na prvi dan, ko sem se lotil dela, sem se najprej odločil za spominski obhod ključnih točk v mestu, na katerih so dogodki potekali. Marsikaj sem že pozabil in sem tako znova obujal. Predvsem pa mi je takrat prvič prišlo na misel, da smo dotlej (in tudi pozneje, vse do danes) večino časa in pogovorov investirali v razvozlavanja vprašanja, kako je gibanje nastalo in kako se je razvijalo, zelo malo pa vprašanju, kam je na koncu vse skupaj izginilo. In ali je res izginilo?

Množičnost gibanja, kipeča individualna in skupinska kreativnost v številnih spontanih akcijah ter s tem povezan rastoči entuziazem – vse to se je na neki točki raztopilo. Ne naenkrat, pač pa postopoma. "Kritika vsega obstoječega" se je polagoma omejevala na vse ožje in v nekaterih zadevah tudi nasprotujoče si kroge. Ob tem je občutek oseke zahteval, da se stori vse, da bi se vrnila plima. Leto dni po maratonu je bilo npr. ustanovljeno Gibanje 13. novembra (1972): nekakšna radikalna "stranka" ali vsaj "frakcija", ki je ostala z maloštevilnim članstvom in hitro doživela ostro nasprotno reakcijo esteblišmenta, če uporabim še en popularen izraz iz tistega časa. Časopisu Tribuna je ob mnogih radikalnih kolumnah skokovito rasla naklada, doživel pa je tudi štiri sodne zaplembe, eno za drugo. Akcije, ki jih je organiziral ta ali oni akcijski odbor (verjetno najpomembnejša organizacijska forma, ki jo je izbojevalo gibanje že v svojem prvem obdobju) ali kaka druga skupina ad hoc, so pritegovale bistveno manjšo udeležbo kot prej, obenem pa so postajale tudi bolj radikalne. Pozneje je prišlo tudi do sodnih procesov, o čemer je mogoče brati v drugih prispevkih na tem podportalu. Vendar pa v slovenskem okolju ni prišlo do nastanka organiziranih skupin, ki bi šle v smeri nasilnih akcij, tako kot npr. v Nemčiji ali Italiji. Med najbolj ekstremnimi zamislimi obdobja občutka oseke, ki se jih sam spominjam, je bila npr. ta, da bi "ugrabili" Titovo štafeto med njenim postankom v Ljubljani. A ostala je samo zamisel, sprožena in prediskutirana v neki študentski sobi spomladi 1972 – in prav nič več od tega.

Na drugem delu spektra zamisli, ki naj bi obnovile študentsko akcijo, je bil projekt z naslovom Alternativna univerza. O tem v drugih prispevkih na tem forumu še ni bilo besede, zato naj ga predstavim nekoliko obširneje. Na splošno se študentsko gibanje tega obdobja prepoznava predvsem skozi socialno in politično protestne teme; iz večine predstavitev "duha 1968" je videti, kakor da vprašanja, ki so neposredno povezana s študijskim oziroma pedagoškim procesom, ki je vendarle v jedru študentskega življenja, niso bila artikulirana. To ne drži povsem, res pa je, da ta vprašanja niso prihajala na "prvo bojno črto" gibanja ne pri nas ne drugje po svetu. Nekatera med njimi pa vendarle najdemo takoj za prvo črto. V spominu mi ostaja, kako je neka študentska "huda ura" tistega časa enega od priznanih, a ostarelih in utrujenih profesorjev prav hitro odnesla v zasluženi pokoj. Tu je še spomin na bolj konstruktivno "uro", ko je Fakultetni odbor Skupnosti študentov na Filozofski fakulteti – prav tisti, ki je organiziral toliko protestnih akcij – povabil profesorja Vlada Schmidta, da pripravi cikel predavanj z razgovori na temo visokošolske didaktike. Tretji spomin: prav v tem času smo imeli prvič v rokah knjigo Steinerja Kvaleja Prüfung und Herschaft (prinesel jo je naš koroški kolega Peter Wieser iz Celovca), ki je naredila na nekatere med nami velik vtis. Že takrat smo imeli na razpolago nekaj strani ciklostiranega prevoda v slovenščino, celotna knjiga pa je izšla pod naslovom Izpiti in gospostvo kot čisto prva knjiga zbirke KRT šele desetletje pozneje (1981). Že naslov te knjige dovolj jasno priča, da je bila študijska problematika organsko povezana s siceršnjim študentskim uporništvom. Te vidike je pri nas temeljito raziskal – žal že pokojni – Bogomir Mihevc in nam svoje ugotovitve zapustil v knjigi Ključ je v naših rokah! Študentska gibanja za univerzo in boljši študij (2008). Splača se jo vzeti v roke.

Alternativna univerza je bil torej še eden od poskusov ustaviti oseko in povrniti plimo. Pobuda, do katere pride konec marca 1972 na Filozofski fakulteti, je govorila o trajajočem nezadovoljstvu z univerzo, pa tudi o tem, da je "zdaj nekaj treba storiti", namreč "preizkusiti nove možnosti v življenju": uveljaviti nov, drugačen, za študentarijo bolj aktiven način študija. Bila je protest proti "avtoritativni hierarhičnosti" (izraz, uporabljen v pobudi) tradicionalne univerzitetne organiziranosti in pedagoškega procesa na njej. No, o tem smo marsikaj prebrali in slišali tudi od naših tujih kolegov z zahodnih univerz, s katerimi smo imeli kar nekaj plodnih stikov. Projekt je s papirja preskočil v življenje na ustanovnem zboru v navzočnosti okrog petdesetih študentov in nekaj profesorjev, temu pa je sledil enotedenski, dokaj obsežen program, ki je bil mešanica aktualnih predavanj profesorjev, ki so podprli to študentsko akcijo, okroglih miz, pogovorov, teach-inov in celo hepeninga. Vse v duhu časa. Vključene so bile tudi druge fakultete, npr. kemija, računalništvo, arhitektura, ekologija in morda še kakšna, a spomin že nekoliko bledi. Po prvem tednu je bilo opaziti, da pare v kotlu že zmanjkuje in da se v dilemi, ali na redna predavanja ali na alternativno univerzo, tehtnica nagiblje k prvim.

Zadnje dejanje Alternativne univerze je bil "jugoslovanski študentski simpozij" sredi maja 1972, ki pa so se ga udeležili le kolegi iz Zagreba in Beograda, z drugih univerz pa ne. Od vprašanj študija in pedagoškega procesa se je zdaj žarišče znova premestilo k političnim vprašanjem, predvsem k vprašanju represije nad radikalnimi študentskimi skupinami, ki jih je oseka gibanja na tedanjih obalah nezadovoljstva naredila še posebej vidne. Spominjam se, kako smo na tem simpoziju denuncirali "udbovskega ovaduha": revež (ljubljanski študent) je odšel na WC, v dvorani pa pozabil svoje papirje, v katere smo seveda pokukali in hitro opazili, kako ga obremenjujejo … Diskusija na tem simpoziju je – kolikor je shranjeno v mojem spominu – prvič resneje pretresala vprašanje apatije, ki se je začela pojavljati v domačem in širšem kontekstu tedanjega študentskega gibanja nasploh. Ta "jugoštudentski" krog se je poleti srečeval tudi na znameniti korčulanski poletni filozofski šoli (ki jo je organiziral krog profesorjev iz redakcije tedaj znamenite revije Praxis), kjer je imel enkratno priložnost poslušati in pogovarjati se z najbolj znamenitimi imeni domačega in mednarodnega družboslovja. A tudi korčulansko šolo je dosegla oseka: oblasti so jo dokončno zadušile leta 1974.

V primerjavi s prejšnjima dvema študijskima letoma je s študijskim letom 1972/73 zavladal mir. Vsaj kar se množičnosti gibanja tiče. Bilo je sicer še nekaj poskusov, da bi dvignili študentarijo na noge, a bili so neuspešni. Spominjam se npr. poskusa demonstracij proti represiji nad študenti v takratnem Iranu (ki mu je vladal šah Reza Pahlavi in ki je bil prek gibanja neuvrščenih v dobrih odnosih s Titom), do katerega je prišlo v maju 1973 v študentskem naselju v Rožni dolini, ki pa ni pritegnilo niti toliko udeležencev, da bi sestavili dve popolni nogometni ekipi. Nekaj ohranjenih fotografij je tedanji občutek oseke učinkovito dokumentiralo.

Študentsko gibanje, ki je v zgodnji in zreli fazi premikalo – in premaknilo – nekatere meje, ki so se prej zdele nepremakljive, je v svoji kasnejši fazi trčilo ob lastne meje. Mislim, da je bila tudi to dragocena spoznavna in eksistencialna izkušnja, ki pa jo je bilo mogoče zares reflektirati šele precej kasneje.

V zgodnjih sedemdesetih smo bili ob vsem drugem fascinirani tudi s – filmom. Veliko smo presedeli v Komuni, pa v Kinoteki in še kje. Mislim, da je bilo jeseni 1972, ko je Kinoteka posebej za študentarijo pripravila cikel filmskih projekcij (zaprtih: samo za vabljene), ki so prihajale iz "bunkerja". Vsako projekcijo je moral z uvodnim prispevkom pospremiti nekdo iz študentskih vrst. Meni je pripadel dokumentarec o atentatu na Kennedyja z vsemi teorijami zarote v ozadju. V tem ciklu smo videli tudi znameniti Triumph des Willens Leni Riefenstahl (1934), ki dokumentira vzpon nacizma. Iz sedanje popularne perspektive je morda videti skoraj neverjetno, da bi tedanja oblast kaj takega sploh dopustila. Pa je. Vsaka perspektiva ima svoje temne, pa tudi svetle leče: ene brišejo, druge omogočajo videti. Tedanji čas, še zlasti v Sloveniji, je bil čas liberalne otoplitve. Topli in hladni tokovi pa so se prelivali drug v drugega.

Med filmi tega časa, ki so mi najgloblje sedli v spomin, je Ples vampirjev Romana Polanskega (1967). Mislim, da imenitno – in vsestransko: z več vidikov hkrati – odseva tedanji duh časa. Tu sta profesor in študent (oziroma asistent), tu je diktatura vampirjev in razsvetljeni upor proti njim, tu je ljubezenska zgodba in obenem izjemna parodija pogrošne filmske industrije. V silovitem dramskem zapletu profesor in njegov asistent dosežeta zmago nad vampirji; še več, ugrabita in rešita tudi deklico, ki je prišla v kremplje vampirjev in ki se v zaključnih kadrih filma, ko sani, ki jih krmari profesor, drvijo skozi zasneženo transilvansko pokrajino, stiska k asistentu (ali pa on k njej) – dokler se s svojimi krvavimi podočnjaki ne zagrize v asistentov vrat. Že mit je razsvetljenstvo in razsvetljenstvo se vrača v mit, sta zapisala Horkheimer in Adorno, ki smo ju – ob Marcuseju – v tistih letih prav tako navdušeno brali.

Ko govorimo o izteku študentskega gibanja, bi bilo treba perspektivo Plesa vampirjev le nekoliko zaobrniti. Študentsko gibanje je napadlo vampirje, a premagalo jih ni – vsaj na političnem polju ne. Ni zaneslo vampirskega virusa iz odmaknjenega transilvanskega gradu v civilizacijo. Kljub temu pa je videti, da se je iz svojega poraza paradoksalno vrnilo z nekakšno zmago. Svet po 1968 definitivno ni bil več svet izpred 1968. Eksistencialna izkušnja je spremenila mnoge razsežnosti življenja po tem obdobju. Ne nazadnje, ta izkušnja se je materializirala v novih ustanovah, od katerih so nekatere še kar naprej tu: Radio Študent, ŠKUC, Časopis za kritiko znanosti (ki je sicer kmalu nehal biti tudi časopis "za domišljijo in novo antropologijo", kot je pisalo na njegovih prvih zvezkih), KRT, ki je postal Krtina, in še kaj bi se našlo. Recimo Center za razvoj univerze, ki pa ga je Univerza v Ljubljani s svojo na novo pridobljeno avtonomijo v začetku devetdesetih let razpustila.

V "maju 1968" ni težko zaznati zametkov družbenih premikov, ki so postopoma, a neizbrisljivo prispevali k nekaterim temeljnim družbenim transformacijam minulega pol stoletja. Če poskusim navesti vsaj nekatere, se čisto na začetku ne morem izogniti globoki izobraževalni transformaciji: prehodu iz elitne v množično dostopnost do visokošolskega študija (kar je teoretsko utemeljil Martin Trow že leta 1973), skupaj s celim spektrom konsekvenc, ki jih je ta prehod prinesel. Nekdanjih nekaj odstotkov delovno aktivne populacije s terciarno izobrazbo se danes ponekod povečuje že tja proti polovici te populacije! Nadalje, na horizontu političnih procesov ni mogoče prezreti povezanosti študentskega gibanja z iskanjem alternativ tedanjim modelom (zahodne) demokracije, z bojem proti avtoritarnim in vojaškim režimom (Grčija, Portugalska, Španija), v vzhodnem bloku (npr. Čehoslovaška, Poljska) – in na precej specifičen način v SFRJ – pa z iskanjem "socializma s človeškim obrazom", ki je odpiralo pot k spremembam v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prav tako ni mogoče spregledati rojstva t. i. novih družbenih gibanj, npr. zelenih (mimogrede, prva javna manifestacija te vrste pri nas je potekala prav v okviru Alternativne univerze marca 1972), mirovnih, humanitarnih, pa tudi ne novih artikulacij družbenih vlog spola in novih praks tako zasebnosti kot skupnega življenja. Ne nazadnje, ni mogoče prezreti alternativne kulturne produkcije, ki v specifičnih kontinuitetah traja vse do današnjih dni.

Vendar pa teh trendov nikakor ne gre jemati v enostavni linearni perspektivi "zmage nad vampirji". Današnja ključna vprašanja so formulirana v jeziku, ki je neprimerljiv s tistim izpred pol stoletja. Videti pa le je, da so vprašanja, ki so zakopana v pojmih, kot so npr. univerza v ekonomijah znanja, demokratski deficit, populizem, globalno segrevanje, trajnostni razvoj, spolno nadlegovanje, postresničnost itd. itd., na tak ali drugačen način povezane s prej zastavljenimi vprašanji.

Na koncu, a ne nazadnje: "avtoritarno hierarhičnost" tradicionalne univerze je danes zamenjalo "na študenta osredinjeno učenje" današnjih "odgovornih" (accountable) univerz. Ampak … še bo treba temeljito premlevati, do kam smo do danes dejansko prišli in po kateri poti naj krenemo naprej. Spomin na generacijo 1968 pa bi bil pri tem premlevanju vendar lahko v pomoč. Govori med drugim o tem, da bi ob vseh teh vprašanjih nemara spet veljalo biti realist, ki si lahko zaželi nemogoče.

Pavel Zgaga

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 2

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor


  • 8cb7d3462c26a49bf4d57af25c442073fabcbb6cc834054b5017198dcf1358eb 25. november 2018 ob 10:12
    Prijavi neprimerno vsebino
    Tok so bili relevantni kot Levica danes: nič. Čs 40 let se bodo pa hvalili in obujali spomine, da so spremenili svet.
    +3
    -2
  • AMFIBIJA 25. november 2018 ob 12:34
    Prijavi neprimerno vsebino
    Božo Levačič

    BISTVENI ELEMENT

    »Mi smo bistveni, smo elementi,
    elementi nove smo levice,
    poteptali vse bomo krivice,
    Marxa, Engelsa smo eksponenti!«

    Osem in pa šestdeseto leto,
    pa potem še manjši kdaj odmevi,
    nekaj jih koraka zgolj po levi,
    za arhiv je s kamero posneto.

    Kdo na cesti tam pred faksom raja?
    Oh, seveda, le obrazi znani,
    jih režim posebej budno brani,
    saj njegova to je vendar vstaja.

    Za pohod ne manjka jim denarjev,
    je za varnost dobro poskrbljeno,
    ker je v vrste prve postrojeno
    več sinov udbašev, funkcionarjev.

    To se dejstvo naj ne zanemarja,
    revolucija otroke dela,
    ne požre jih, jih je prav vesela,
    saj je glavni sinček sekretarja.
    0
    0

Zadnji prispevki