Uveljavljena zgodba o dogajanju med drugo svetovno vojno na Slovenskem gre nekako takole: narod, ki je bil v tistem času nedvomno večinsko katoliški, se je hitro v velikem delu postavil na stran ideološko mešanega odporniškega gibanja, ki so ga v pomembni meri organizirali komunisti, krščanski socialisti in levi sokoli, Katoliška cerkev pa je ne le simpatizirala z okupatorjem, ampak je kmalu začela spodbujati tudi oboroževanje enot, ki so nastopile proti partizanskemu odporu, v katerem je sicer res vedno močnejšo vlogo prevzemala komunistična partija.

In vendar ta mnogokrat povedana zgodba, ko pogledamo celotno slovensko duhovščino po vseh delih slovenskega etničnega ozemlja, nikakor ni več tako enoznačna, ampak velja za razmeroma majhen del našega ozemlja, tako imenovano Ljubljansko pokrajino, območje, ki ga je z začetkom druge svetovne vojne na naših tleh, leta 1941, okupirala fašistična Italija.

"Ljubljanska pokrajina je predstavljala 350 tisoč Slovencev ali dobro tretjino tedanjega slovenskega naroda. Napaka, ki jo delamo, je, da sodimo celotno slovensko situacijo v drugi svetovni vojni na podlagi Ljubljanske pokrajine," opozarja zgodovinar Egon Pelikan iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.

Kakšna je bila torej zgodba drugod? Kakšen je bil odnos slovenskih duhovnikov do osvobodilnega gibanja na Štajerskem in Gorenjskem ter na Primorskem? Ter zakaj so se vzpostavile te razlike?

Na Štajerskem in Gorenjskem duhovniki izgnani

"S Štajerskega so Nemci takoj izgnali vse intelektualce, duhovnike in učitelje, z Gorenjskega ravno tako," razlaga teolog in publicist Peter Kovačič Peršin. Če to redkim preostalim duhovnikom na Gorenjskem in Štajerskem gotovo ni vzbudilo posebne ljubezni do nacističnega okupatorja, pa je bila za škofijo v Mariboru že pred vojno značilna tudi veliko manj militantna protikomunistična drža kot za vrh ljubljanske škofije s škofom Rožmanom na čelu, kjer je "radikalizacija že pred vojno prinesla praktično bojne skupine, ki so se na univerzi in drugod tudi fizično spopadale s komunisti in liberalci," pravi zgodovinar Božo Repe z ljubljanske Filozofske fakultete.

Med duhovniki iz štajerskega okolja je bilo poleg tega zaradi drugačnega škofa tudi veliko več narodne zavednosti kot v Ljubljani, pripoveduje Peter Kovačič Peršin: "Na tamkajšnjem bogoslovju je profesor filozofije Janez Janžekovič že pred vojno pisal o tem, da je upor proti okupatorju ne samo pravica, ampak dolžnost kristjanov."

Primorski duhovniki v podporo Osvobodilni fronti

Na Primorskem je medtem duhovščina pod italijanskim fašizmom ob začetku druge svetovne vojne živela že dve desetletji in fašisti so slovenske duhovnike ves ta čas aktivno preganjali. Še več, prav tajna duhovniška organizacija se je aktivno borila, da bi ohranila primorski prostor slovenski, in ob tem utrpela tudi mnoge žrtve.

Ker je bil glavni cilj primorskih duhovnikov priključitev primorskega prostora k matici, je torej tam "absolutno vladala naklonjenost odporu. Kot pravi nekje primorski duhovnik Virgil Šček: 'Pa saj niso šli v gozd, ker so komunisti – šli so zato, ker so slovenski nacionalno zavedni fantje'. In dejansko imamo veliko sodelovanja s partizani, čeprav je to odvisno od posameznih duhovnikov," pravi Egon Pelikan.

Ne le ideologija, tudi oblastni interesi

Na različen odnos duhovnikov do odporniškega gibanja in okupatorjev pa ni vplivalo le to, kako močno so bili obremenjeni s protikomunizmom in kako so jih obravnavali okupatorji. Pri vsej zgodbi namreč ne gre prezreti tudi boja za oblast, ki je se odvijal na naših tleh, kjer je bila med drugo svetovno vojno prvič ogrožena prevlada Katoliške cerkve ter njenih političnih strank in organizacij.

"Katoliška cerkev v navezavi s stranko SLS je z vojno izgubila dominantno pozicijo. Vzpostavila se je Osvobodilna fronta kot nova politična sila, ki je skozi osvobodilni boj postala tudi oblast. Poleg vere je šlo torej tudi za vprašanje oblasti," pojasnjuje Božo Repe.

In to je bila v resnici še ena stvar, ki je razlikovala duhovščino v Ljubljanski pokrajini in na Primorskem, razlaga Egon Pelikan: "Na Primorskem je strahu pred komunizmom veliko manj, ker je to spreminjanje socialnih statusov in razmerij že izvedel fašizem. Se pravi se je to že dogodilo, medtem ko je na Kranjskem s tem grozil komunizem."

Notranja nestrinjanja in partizanski duhovniki

Vodstvo ljubljanske škofije je torej med drugo svetovno vojno iz različnih – političnih, oblastnih in ideoloških – razlogov vztrajalo pri nasprotovanju osvobodilnemu gibanju in pod fašistično okupacijo uživalo tudi relativno udobno pozicijo, saj Italijani v Ljubljanski pokrajini niso preganjali slovenskih duhovnikov tako kot na Primorskem ali tako kot so jih nacisti na Gorenjskem in Štajerskem, podobno politiko pa so od kapitulacije Italije naprej v Ljubljanski pokrajini nadaljevali tudi nacisti.

Če je ta pozicija mnogokrat naletela na kritike primorskih duhovnikov, pa je tudi na drugi strani rapalske meje marsikdo pozival ljubljanskega škofa Rožmana, naj Cerkev ostane v vojni vsaj nevtralna, vendar ti pogovori niso prinesli večjih premikov.

"Škof Rožman je pač izhajal iz tega, da je komunizem največja nevarnost. K temu je seveda prispevalo tudi to, da je Varnostno-obveščevalna služba izvedla več atentatov, tudi na vplivne katoliške osebnosti in duhovnike. To je v njem vzbujalo prepričanje, da bodo komunisti pobijali, mučili in zatrli vero. Ampak strah pred komunizmom je bil velikanski že pred vojno, to si je danes težko predstavljati," pojasnjuje Repe.

So pa zato marsikateri duhovniki stran v zgodovinskem konfliktu izbrali na lastno pest in nekaj jih je odšlo celo v partizane, kjer so delovali kot kurati in izvajali duhovno oskrbo partizanov.

In vendar teh duhovnikov ni bilo veliko. "Edvard Kocbek je vabil veliko svojih prijateljev, duhovnikov, pisal jim je, da je to njihova krščanska dolžnost. Ampak se niso odzvali, in če se vživiš v položaj teh duhovnikov, ki so simpatizirali z odporniškim gibanjem, lahko tudi razumeš, zakaj ne. Enemu duhovniku je bilo težko tvegati nekaj takega, ko je komunistična partija s svojo skrajno ideologijo in taktiko že prevzela vodstvo v osvobodilnem gibanju. Na Štajerskem se je vključilo več duhovnikov, ampak tudi to ni bilo množično," opisuje Peter Kovačič Peršin.

Med najbolj znanimi duhovniki, ki so odšli med partizane, gre vsaj omeniti Metoda Mikuža in Jožeta Lampreta, mnogi duhovniki pa so po drugi strani partizanski boj podpirali bolj po tihem in na skrivaj ali pa vsaj niso aktivno delovali proti partizanom in jih niso ovajali ter pošiljali svojih vernikov med domobrance.

Tudi državljanska vojna predvsem stvar Ljubljanske pokrajine

Razlike v odnosu do okupatorjev in odporniškega gibanja po različnih delih slovenskega etničnega ozemlja pa se skorajda neposredno zrcalijo tudi v verjetno za marsikoga najbolj bolečem delu druge svetovne vojne, in sicer medsebojnih spopadih Slovencev, ki so izbrali – ali pa so jih potegnili na – eno ali drugo stran v tem zgodovinskem konfliktu.

"Konflikt, ki ga danes definiramo kot državljansko vojno, je osredinjen predvsem na Ljubljansko pokrajino. Gorenjska, Štajerska in Primorska so v povsem drugačnem položaju," razlaga Božo Repe.

"Na Primorskem so elementi državljanske vojne, ni pa državljanske vojne. Osnovno načelo primorskih duhovnikov je bilo, da je treba storiti vse, da se prepreči širjenje državljanske vojne na Primorsko. In to se je tudi posrečilo, prav po zaslugi teh duhovnikov." Kot še pojasnjuje Pelikan, so se primorski duhovniki sicer zavedali, kaj komunizem pomeni za Katoliško cerkev, ampak so razmišljali takole: "Režimi minejo, meje pa ostanejo."

Možnost oboroženega protipartizanskega boja je zavračal tudi mariborski škof, opozarja Božo Repe: "Škof Ivan Tomažič je duhovnikom odsvetoval sodelovanje z Osvobodilno fronto, ni pa nasprotoval Osvobodilni fronti. Ostro je zavrnil poskuse, da bi tudi na Štajerskem organizirali domobranstvo, in je zavrnil emisarje, ki mu jih je poslal Škof Rožman. Rekel je: 'Zla, ki ste ga povzročili v ljubljanski pokrajini, ne boste uvažali v mojo škofijo.'"

Po vojni razredni sovražniki

Če je torej jasno, da so bili slovenski duhovniki v drugi svetovni vojni razdeljeni in so se postavljali na zelo različne položaje – od tistih, ki so izrazito podpirali partizansko gibanje, pa do tistih, ki so partizane izdajali okupatorju in svoje vernike pošiljali v bratomorni boj – pa se seveda postavlja vprašanje, ali so jih zato po vojni nove jugoslovanske oblasti različno obravnavale?

Kot pripoveduje Egon Pelikan, so se primorski duhovniki najhujšemu res izognili, vendar pa so kljub temu postali tarča boja partije proti Katoliški cerkvi. "V tem je tragična usoda teh primorskih duhovnikov, ker po drugi svetovni vojni tudi oni postanejo steber reakcije. Lahko bi karikirano rekli, da dobijo primorski duhovniki za nagrado isto, kar dobijo na Kranjskem za kolaboracijo za kazen."

Po vojni je torej iz ideoloških razlogov nastala veliko bolj enostavna in enotna slika o tem, kako da se je med drugo svetovno vojno opredeljevala slovenska duhovščina, in lahko bi rekli, da k temu še danes prispeva marsikdo na enem in drugem političnem polu. Kljub temu da ne moremo spremeniti tega, da je bil del našega etničnega ozemlja prav zaradi kolaboracije vodstva ljubljanske škofije in njenega spodbujanja protipartizanskega boja v bratomornem spopadu, pa nam morda ta zgodba lahko služi ne le kot opomin, da je zgodovina večinoma veliko bolj kompleksna, kot se zdi od daleč, ampak tudi kot opomin, da smo bili pravzaprav v marsikaterem pogledu bolj enotni, kot se nam zdi.