20. maj 2018 ob 08:00 MMC RTV SLO Spomini

"Bilo je optimistično obdobje, verjeli smo, da se stvari lahko izboljšajo"

Iz vaših spominov
Nada Tržan-Herman
Časi so se spreminjali – tako kot se to vedno dogaja. Nada Tržan-Herman je ta čas občutila predvsem kot vsesplošno svobodo. Foto: Zasebni arhiv Nade Tržan-Herman
Nada Tržan-Herman

Mesečna vozovnica iz Nadinih študijskih let. Foto: Zasebni arhiv Nade Tržan-Herman

Sicer pa se tovrstne zahteve vseskozi nadaljujejo - vedno se vrtijo okrog bonov za prehrano, prevozov, bivanja ... - vse to v sedemdesetih ni bilo na taki ravni kot zdaj in prav je, da je to urejeno.

Študijska leta bi morala izoblikovati človeka ne samo v poklicnem smislu, ampak celovito, je prepričana Nada Tržan-Herman. Foto: Zasebni arhiv Nade Tržan-Herman

"Bila sem v množici in verjela, da bi lahko bilo še kaj boljše, saj je vedno mogoče še kaj izboljšati, kajne," se revolucionarnih let iz konec šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let 20. stoletja spominja upokojena magistra farmacije Nada Tržan-Herman. Imeli smo lepa študentska leta, pove mlajšim generacijam, študij pa je bil neizprosen: "če nisi imel pogojev, si moral 'domov'.

Ko se je protestni duh, ki je leta 1968 zajel predvsem mlade na različnih koncih sveta, razširil tudi med študenti na Slovenskem, je bila Nada Tržan-Herman študentka farmacije. Gost promet na Aškerčevi ulici je sicer iz predavalnic najprej pognal študente Filozofske fakultete, a Fakulteta za farmacijo je bila v neposredni bližini, zato tudi tamkajšnjim študentom s hrupom ni bilo prizaneseno.

Nada Tržan-Herman, ki se je odzvala na MMC-jevo povabilo uporabnikom, da z bralci delijo svoje spomine na tiste prelomne dni, sicer tega motečega dejavnika ne pomni. Pa vendar so bile zahteve protestno razpoloženih študentov veliko širše, kompleksnejše in daljnosežnejše od ureditve prometa, zato je bila pridružitev "boju" nekaterim vrstnikom sosednjih fakultet smotrna poteza. "Študij farmacije nas je kar precej "posrkal vase" in med kolegi ni bilo veliko 'političnega občutka', tako da se ne spomnim, da bi se množično odzvali. Bile smo kakšne dve, tri kolegice, ki smo se pridružile, ko je bila "gneča" na Aškerčevi," razlaga.

Pošljite nam svoje spomine!

Če tudi sami hranite kakšen spomin na tista prelomna leta – fotografijo, ploščo, spomin na proteste ali pa kak drug prelomen dogodek tistega časa –, delite ga z nami in sodelujte pri obujanju tistega pomembnega obdobja.

Pišite nam


Spominja se, kako so na asfalt Aškerčeve ceste z raznobarvnimi kredami risali rožice. Študentje s Filozofske fakultete so jih povabili v prostore fakultete in v spominu ji je ostal profesor Ocepek, ki je odgovarjal na vprašanja študentov. Od mnogih govorcev se spomni Jaše Zlobca in Mance Košir, ki sta imela govore na stopnicah Filozofske fakultete.

Sivino Aškerčeve ceste so prekrivali z risbami pisanih rož, ki so postale simbol barvitosti časa flower power generacije. Časi so se spreminjali – kot se to vedno dogaja. Sama je ta čas občutila predvsem kot vsesplošno svobodo. "Imeli smo študentsko organizacijo, ki je organizirala izmenjavo in delo v tujini, tako da sem bila dva meseca kot au pair v Londonu in naslednje leto en mesec v Bratislavi (v lekarni in na fakulteti). Dve poletji zapored sem delala v lekarni v Poreču. Bila so organizirana študentska potovanja (npr. Kijev-Moskva-Leningrad), lahko smo potovali po lastni želji. Jaz sem bila na primer v Parizu," pravi Nada Tržan-Herman. "Dobili smo delo preko študentskega servisa, revnejši študentje so prejemali štipendijo." Ker je sama prejela Krkino nagrado, je nekaj časa prejemala tudi štipendijo iz tovarne zdravil Krka. Na farmaciji in tudi drugje je bilo nekaj študentov iz drugih jugoslovanskih republik, iz arabskih držav, iz Afrike, s katerimi so prijateljevali, se spominja.

Misel na študijska leta ji seveda prikliče v spomin tudi obvezen del teh let - veliko plesov, brucovanj in rokenrol; "Glede študija pa je bilo neizprosno: če nisi imel pogojev, si moral 'domov'.

Bilo je zelo optimistično, pravi. "A verjeli ali ne, ko sem študij končala, je bil nekakšen vakuum in morala sem iskati ter čakati na službo. A vedela sem, da služba slej ko prej bo in je res bila po štirih mesecih čakanja, plača je bila odlična ... Jaz in vsi v generaciji smo imeli v mislih ljubezen in ustvarjanje življenja v dvoje."

V tistih "dneh na Aškerčevi" se je trudila razumeti, za kaj gre. "Ko zdaj poslušam intervjuje (npr. dr. Pivca, gospoda Vilija Kovačiča), se čudim, kako različne poglede imajo ljudje na tista leta. Bila sem v množici in verjela, da bi lahko bilo še kaj boljše, saj se vedno da še kaj izboljšati, kajne." Z namenom razumevanja situacije je bila tudi sama med tistimi, ki so prof. Ocepku zastavljali vprašanja. "Ko smo šli proti parlamentu, se je šušljalo, da je "nekaj nevarno", a nisem imela tega občutka."

Na vprašanje, kako z današnje perspektive ocenjuje tedanje zahteve študentov po reformi univerze, se ji zdi, da so bile najbrž v prvi vrsti materialne narave. "Sicer pa se tovrstne zahteve vseskozi nadaljujejo - vedno se vrtijo okrog bonov za prehrano, prevozov, bivanja ... - vse to v sedemdesetih ni bilo na taki ravni kot zdaj in prav je, da je to urejeno," razlaga sogovornica.

Pomembno pa je, da študijska leta izoblikujejo človeka ne samo v poklicnem smislu, ampak celovito. Kot rečeno: mi smo imeli poleg vseh strokovnih predmetov še sociologijo, zgodovino farmacije, brezplačne tečaje tujih jezikov itd. in seveda odlične profesorje.

Včasih se zdi, da iz generacije izginja notranje veselje
Na neki način je bil to tudi spopad generacij - očetje, ki so prestali vojno, so verjetno težko razumeli, da se upira generacija, ki ji v njihovih očeh nič zares ne manjka. Kako je sama doživljala prepad med generacijami? "Doma smo se o vsem odprto pogovarjali in moji starši so bili take vrste ljudje, da so mladim privoščili boljše pogoje. In tudi jaz vidim, kako je imela generacija mojih otrok boljše pogoje od mojih, a se mi zdi, da je vse skupaj dokaj navidezno. Zdi se mi, da so ti boljši pogoji 'zunanje vrste': boljše bivanje, več potovanj, ker so prevozi poceni, več pretoka informacij ... Po drugi strani pa kot da iz generacije v generacijo izginja tisto notranje veselje. Zabava in zadovoljstvo prihajata od zunaj (prestižni dogodki, koncerti ...), sami ljudje pa postajajo zdolgočaseni."

Današnji čas se ji zdi za mlade težak. "... z eno besedo "hrematizem"... Mati dveh hčera skuša skrbeti tudi za to, da čas lastne mladosti približa mladim generacijam. "Povem jim, da smo imeli lepa študentska leta. Govorim v množini - kot dober študent, brez političnega angažiranja, a s pravo mero politične razgledanosti.

M. K.

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 7

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor


  • 5f39102e490e86bfb38eb40d36bbbfd519dddd8468870b307d4b5b2dbe67352b 20. maj 2018 ob 08:43
    Prijavi neprimerno vsebino
    Drži, danes, v "samostojni" državi tega optimizma ni več - in vesel mladec je že skoraj oksimoron. Idealizem, filozofija, poezija - kaj je že to? Tudi misel na skupno dobro je praktično izginila, večina ljudi je pogreznjenih v nekakšno darvinistično hlastanje: nekateri za golo preživetje, drugi pa si kopičijo zaloge, kot da bodo živeli petsto let. Je še kakšno upanje za našo dušo?
    +3
    0
  • ee42d09200ecd4ff7a79cbf54f1af0e53cebc6e5a82f2657de2c89289a722075 20. maj 2018 ob 08:52
    Prijavi neprimerno vsebino
    saj so se.... komunizem je propadel !
    0
    -1
  • gremyus 20. maj 2018 ob 09:15
    Prijavi neprimerno vsebino
    Jaz vidim tu predvsem vpliv zahoda. Namreč ko v zahodnem sistemu še nismo bili "integrirani", je bil to naš sveti gral. Menili smo/ste, da ko vstopimo v ta svet, bomo prijeli boga za .... Sedaj ko smo nekako integrirani, vidimo da to ni nič posebnega. Še več... Čisti dolgčas. Stagnacija,melanholija. V tem svetu se namreč poveličuje vse, samo človeških vrednot ne. Morale in etike, ki vodijo človeka, že daaaavnaj ni več. Razvija se večna borba za materijalne dobrine (i.e. keš) . požrešnost, ležernost izkoriščanje in nevoščljivost. Tranzicija je pri nas eksperiment, ki se je popolnoma izjalovil. Rezultati so evidentni. Kaj še bo z nami, bo pa samo čas pokazal.
    +2
    0
  • beninorc 20. maj 2018 ob 09:22
    Prijavi neprimerno vsebino
    za nekatere je za vse kriv socijalizem in komunizem.čestitam sedi . cvek.
    +1
    0
  • QUENDI 20. maj 2018 ob 09:53
    Prijavi neprimerno vsebino
    .....in potem mlade intelektualce Sistem vključi ter jim predstavi svoje prednosti.........v zameno postanejo zagovorniki......
    0
    0
  • presenečen 20. maj 2018 ob 10:10
    Prijavi neprimerno vsebino
    "Bilo je optimistično obdobje, verjeli smo, da se stvari lahko izboljšajo"

    In ravno ta generacija ima v oblasti vse vodilne položaje, zakuhali ste nam dekadentno in povzpetniško družbo. Čudnim idealom ste sledili..
    +3
    0
  • HOR 21. maj 2018 ob 15:39
    Prijavi neprimerno vsebino
    "...Bilo je optimistično obdobje, verjeli smo, da se stvari lahko izboljšajo..."


    Zdaj se to večinoma več ne verjame in je zato še slabše...
    0
    0

Zadnji prispevki