Liffe
(3)
Od danes so na voljo vstopnice za 29. Ljubljanski mednarodni filmski festival (Liffe), ki bo potekal od 7. do 18. novembra. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Kot je napovedal programski direktor festivala Simon Popek, je letos program Perspektiv precej komunikativen, s filmi, ki predstavljajo satirične preslikave realnosti. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Predstavitev filmov je letos popestrilo nekaj posnetih pozdravov režiserjev, ki prihajajo v goste. Marcelo Martinessi je paragvajski režiser, ki ga bomo spoznali s filmom Dedinji, zgodbo o starejšem lezbičnem paru, ki je do neke mere ponotranjil homofobijo državnega režima, pred katerim se je moral skrivati. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Juliette Binoche je "neuradna ikona" letošnjega festivala. Na fotografiji je prizor iz filma Visoka družba režiserke Claire Dennis, v katerem nastopi ob Robertu Pattinsonu. Foto: MMC RTV SLO
Tretjič zapored so tekmovalni program kratkih filmov za Liffe Svet na kratko pripravili v društvu Kraken; filme sta napovedala Peter Cerovšek in Matevž Jerman. Foto: MMC RTV SLO
Grški mojster komičnega absurda Jorgos Lanthimos se je po filmih Jastog in Ubijanje svetega jelena že dodobra udomačil v angleškem jeziku ter v snemanju z zvezdniškimi igralskimi imeni. Njegov novi film Najljubša je njegov najbolj ambiciozen projekt do sedaj, saj gre za kostumsko dramo, v kateri igrajo Emma Stone, Rachel Weisz in Olivia Colman. Foto: IMDb
Veliki Leon Lučev ima glavno filmo v srbskem filmu Tovor, ki je v domovini obveljal za izredno kontroverzen, celo "protisrbski" izdelek. V njem se namreč dotika tajne operacije srbskega notranjega ministrstva, v kateri so leta 1999 v Srbiji v množična grobišča na skrivaj pokopali trupla pobitih Albancev in tako zakrili grozodejstva, ki so se dogajala na Kosovu, preden so se srbske sile po bombardiranju NATA umaknile z območja. Foto: IMDb
Suspiria
Kaj je z novo različico grozljivke Suspiria uspelo ustvariti italijanskemu režiserju Luci Guadagninu? Gre za dokaj drugačen film od izvirnika Daria Argenta iz leta 1977. Guadagnino se je obenem odločil, da bo 152-minutni film posnel v izrazito retroslogu, ki uporablja nevrotične premike kamere, kakršni so bili v uporabi v 70. letih. Foto: IMDb
The House That Jack Built
Matt Dillon v novem filmu Larsa von Trierja igra Jacka, serijskega morilca, ki 12 let (v sedemdesetih in na začetku osemdesetih) nemoteno pobija ljudi po Združenih državah. Foto: IMDb

29. Liffe razkriva adute: velikani von Trier, Godard, Omerzu, Lanthimos ...

Letos z znanimi imeni in obetavnimi naslovi natrpan spored
16. oktober 2018 ob 15:37,
zadnji poseg: 17. oktober 2018 ob 09:06
Ljubljana - MMC RTV SLO, STA

Obkroženi dan na koledarjih filmofilov je tu: znana sta program in urnik 29. izdaje festivala Liffe. Letošnje leto si bomo očitno zapomnili po precej komunikativnem, gledalcu "prijaznem" naboru, močni zastopanosti odmevnih predpremier, številnih italijanskih filmih in Juliette Binoche, ki od Isabelle Huppert prevzema štafeto "ikone" festivala – videli jo bomo kar v treh celovečercih. Začetek in konec festivala bosta "zašpilila" filma slovenskih ustvarjalcev.

Vstopnice za festival, ki bo letos potekal med 7. in 18. novembrom, so šle v predprodajo z današnjim dnevom, slabega obiska pa se organizatorjem najbrž ni treba bati: lani se je na predstave Liffa zgrnilo skoraj 42 tisoč ljudi (rekordno ostaja leto 2004, ko so našteli kar 52 tisoč obiskovalcev). Naslednje leto, ob tridesetletnici, bo najverjetneje prodana milijonta vstopnica festivala – in srečni kupec bo, kot je namignila direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski – za svoje simbolično mesto tudi nagrajen.


Številni odmevni naslovi iz svetovne festivalske rotacije so tudi letos pristali v najbolj množično oblegani sekciji festivala, Predpremierah. Tukaj boste denimo našli kontroverzni novi celovečerec Larsa von Trierja, portret serijskega morilca Hiša, ki jo je zgradil Jack; film je doslej še vsako občinstvo razdelil na zgrožene in navdušene gledalce. Prav med predpremierami je letos močna italijanska udeležba. Po neuspešnem spogledovanju z angleško govorečimi filmi se režiser Gomorre Matteo Garrone z Dogmanom vrača v svoje "avtohtono" okolje neapeljskega kriminala. Laura Bispuri s filmom Hči moja raziskuje temo materinske ljubezni, Alice Rohrwacher pa je za film Srečen kot Lazzaro dobila nagrado za najboljši scenarij v Cannesu. Gotovo najodmevnejši v italijanski podsekciji pa bo Oni, satirični portret politika in tajkuna Silvia Berlusconija, ki ga je režiral veliki Paolo Sorrentino.

Abdellatif Keciche se nekaj let po huronskem uspehu Adelinega življenja vrača s prvim delom načrtovanega diptiha o življenju arabske skupnosti na jugu Francije; sago o odraščanju in hedonizmu je naslovil Mektoub, ljubezen moja. Drama Utoya, 22. julija (r. Erik Poppe) tematizira morilski pohod Andersa Breivika, a iz perspektive ene njegovih žrtev, Dvojna življenja pa je novi film Oliverja Assayassa, eden od treh letošnjih z Juliette Binoche v glavni vlogi. Kljub na videz suhoparni temi francoskega založništva gre za "inteligentno romantično komedijo", obljublja programski direktor festivala Simon Popek.

Med predpremierami se skriva tudi trojica del slovenskih režiserjev: veliki dokumentarist Miran Zupanič je svoj portret Vlada Kreslina naslovil Poj mi pesem; dokumentarcu bo 7. novembra pripadel tudi častni naziv otvoritvenega filma festivala. Sonja Prosenc bo po slovenski premieri na FSF še v Ljubljani predstavila svoj lirični, kontemplativni celovečerec Zgodovina ljubezni, Olmo Omerzu pa mladinski film ceste Zimske muhe, s katerim bo Češka letos skušala pridobiti nominacijo za tujejezičnega oskarja. Zimske muhe bodo tudi uradni zaključni film festivala.

Duhovi nemške preteklosti v filmih Christiana Petzolda
Ena od letošnjih predpremier je še Tranzit, z epskim pridihom obarvana drama Christiana Petzolda, ki se močno naslanja na duha in teme večne Casablance. Temu velikemu režiserju, čigar filmi so redno na sporedu Liffa, je letos posvečena tematska retrospektiva. V Petzoldovih filmih "hitro opazimo, da je ena izmed tematik razdeljena nemška zgodovina". Njegov film Yella (2007) je tretji v "trilogiji duhov", ki jo sestavljata še Duhovi (2005) in Notranji mir (2000); vse tri lahko ujamete na Liffu, tako kot tudi novejše Jerichow (2008), Barbara (2012) in Phoenix (2014). "Petzold s svojim filmskim ustvarjanjem ponovno odpira vprašanje o tem, kaj sploh je politično – ali politična kritika lahko deluje tudi skozi preoblikovanje narave filmskih podob?" je o režiserju za festivalski katalog zapisala Tina Poglajen. "Zdi se, da zanj 'politična umetnost' ni takšna, da bi gledalcu nekaj sporočala, temveč da jo odlikuje posebna estetska narava dela. Prav gotovo ga takšna ustvarjalna drža uvršča med najpomembnejše in najzanimivejše sodobne nemške režiserje." Filmar bo v času festivala najverjetneje tudi obiskal Ljubljano.

Kdo gre v boj za vodomca?
Jedro in srce festivala seveda ostaja sekcija Perspektiv, posvečena prvencem in drugim filmom po navadi mladih režiserjev z vsega sveta; prav ta deseterica filmov se poteguje tudi za osrednjo nagrado festivala, vodomca. Med njimi je tokrat tudi zmagovalni film letošnjega Festivala slovenskega filma Ne bom več luzerka v režiji Urše Menart.

Po Popkovih besedah je zanimivost letošnjih Perspektiv, da vključujejo filme, ki obravnavajo resne teme, a se pri tem oprejo na komični element. Kot igrivo je opisal islandsko Bojevnico v režiji Benedikta Erlingssona (Slovenci ga poznamo po filmu Zgodbe o konjih in ljudeh), kot asketsko sugestiven film pa Tovor v režiji Ognjena Glavonića, ki odpira težko temo pobojev Albancev na Kosovu.

Dva filma iz Perspektiv se dotikata tematike staranja. Gre za Dedinji režiserja Marcela Martinessija, v katerem je v ospredju ljubezensko razmerje dveh zrelih žensk, ter Hannah v režiji Andrea Pallaora s Charlotte Rampling v vlogi ženske, ki se spopada s posledicami moževe zaporne kazni. Starejši so tudi v ospredju filma Zdravilec režiserja Gjorceja Stavreskega, katerega zaplet je zgrajen okrog blaženja bolečin z marihuano.

Tekmovalni nabor za vodomec zaokrožajo še črna komedija o lažnih novicah Mala bela laž (r. Tomas Alzamora), brutalno neposredni film o begunski problematiki Wolfganga Fischerja Stiks, drama o spreminjajočem se obrazu ameriškega podeželja režiserke Chloe Zhao Jezdec ter psihološki triler, navdahnjen s posnetkom resničnega klica v sili 112, v režiji Gustava Möllerja.

"Ultimativna perverzija"
Po projekciji v Kranjski Gori pa bo širšemu občinstvu predstavljen še srbski znanstvenofantastični film Lazarja Bodrože Ederlezi vzhaja, v katerem igrata Sebastian Cavazza in Maruša Majer. Režiser je v posnetem nagovoru za občinstvo tiskovne konference povabil k "ultimativni perverziji: srbskemu filmu, ki se dogaja v vesolju in v katerem igrata slovenska igralca in ameriška pornozvezda". Znanstvena fantastika je našla mesto v sekciji Ekstravaganca, ki je letos zelo mainstreamovsko obarvana – v njej boste med drugim našli Suspirio, priredbo kultne grozljivke Daria Argenta, ki jo je z močnim avtorskim pečatom na novo posnel Luca Guadagnino.

Kako brezplačno na MMC-jevo premiero?
Obvezno moramo omeniti tudi glasbeni dokumentarec Matangi/ Maya/ M.I.A. iz sekcije Panorame, portret aktivistke in glasbenice M.I.E., ki ga je režiral Steve Loveridge. Film, ki je nastal na osnovi bogatega arhiva glasbeničinih domačih posnetkov, v prvi vrsti ni posvečen glasbi, pač pa aktivizmu, ki prežema vse pore umetnice, ki je v zgodnjem otroštvu v veliko Britanijo prispela kot politična begunka iz Šrilanke. Prva projekcija na Liffu (8. novembra) bo zaznamovana kot MMC-jeva premiera, po njej pa se bomo o pomenu aktivizma v glasbi v Linhartovi dvorani pogovarjali z ustvarjalcema N'Tokom in Kuklo. Za premiero bomo podeljevali tudi brezplačne vstopnice (za več informacij pa v naslednjih dneh spremljajte MMC).

Kralji in kraljice je sekcija, posvečena velikim avtorjem, ki jih ni treba posebej predstavljati. O stanju v svetu veliko pove podatek, da sta med njimi kar dva filmarja, ki imata prepoved ustvarjanja. Zaprti Kiril Serebrenikov v Ljubljano pošilja Poletje, portret uporniške rokovske scene v Leningradu osemdesetih let (blizu bo nekdanjim pankerjem), Iranec Jafar (Džafar) Panahi pa se v Treh obrazih znova dotika problematike strtih sanj in nedosegljivih ciljev v represivnem okolju.

Vedno kriptični Godard in temno srce Lanthimosa
Med "kralji" izpostavljamo tudi Slovencem zelo ljubega grškega režiserja Jorgosa Lanthimosa, ki se je že pred časom "izvozil" v Hollywood in se trenutno predstavlja z Najljubšo, zgodovinsko dramo o spletkah na angleškem dvoru, v kateri nastopata Emma Stone in Rachel Weisz.

Eden od pionirjev novega vala, legendarni Jean-Luc Godard, je na stara leta vse prej kot reakcionaren avtor: njegova Knjiga slik je kalejdoskopsko prelivanje filmskih fragmentov, ki napeljejo na razmislek o sodobnem svetu. Še en ljubljenec festivalov, turški režiser Nuri Bilge Ceylan, se vrača k temu, kar zna najbolje – Divja hruška je detajlirana freska družbenih razmerij na turškem podeželju, kjer so mladi razpeti med idealizem in vdanost v usodo.

Kratki – in nekonvencionalni
Tretjič zapored so za Liffe tekmovalni program kratkih filmov Svet na kratko pripravili v društvu Kraken. Kot sta na novinarski konferenci povedala Peter Cerovšek in Matevž Jerman, so v nabor uvrstili 15 kratkometražcev različnih žanrov, osredotočili pa so se predvsem na "nekonvencionalne avtorske poetike" in eksperimentalno obarvan film. Slovenske barve bo v programu zastopal animirani film Dušana Kastelica Celica, ki ima za seboj že neverjetno uspešno mednarodno festivalsko kariero.

Druga letošnja retrospektiva bo posvečena češkemu novemu valu, kar se zdi Popku pomembno ob letošnji petdesetletnici praške pomladi ter ob nedavni smrti dveh velikanov češkega filma, Miloša Formana ter Juraja Herzta.

V fokusu bo Vzhod-severovzhod oziroma filmi ustvarjalcev, ki prihajajo iz republik nekdanje Sovjetske zveze. Za najmlajše so pripravili nabor filmov Kinobalon, med petimi filmi s programa pa bo svojega favorita izbrala tudi Kinotripova mladinska žirija. Ob festivalu bo potekal pester spremljevalni program.

VIDEO
Kmalu bo Ljubljano zajel Liffe
Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
dharma
# 16.10.2018 ob 22:16
Sicer navijam za Omerzuja toda za konkurirati Dogvillu potrebuješ resen filmski argument. Da o Dogmi 95 niti ne zgubljam besed.
pirančan
# 16.10.2018 ob 18:59
@ Pistorius: von Trier nedvomno je naredil nekaj filmov, ki ga lahko uvrščajo med velikane, ne glede na njegovo infantilno obnašanje v zadnjih letih, Olmo Omerzu pa bo moral, ne glede na simpatičnost in dejstvo, "da je naš", pozobati še veliko žgancev (beri: narediti veliko odličnih filmov), da ga bomo lahko vštevali med "velikane".

Ana, lepo, da ste navdušeni, ampak pretiravat ni treba!
tsinamuh0
# 16.10.2018 ob 23:55
Ne vem, no, ne tako zelo padat na ''velika imena'', v Hollywoodu je res precej sranja, ki ga na veliko opevajo - menda nočemo takega festivala franšiz in ... da ne bom postal vulgaren.
Ja, Lars je provokator, ki je naredil dovolj dobrih filmov, meni je bila še najbolj všeč Melanholija; tudi Olmo sploh ni slab, recimo Družinski film je čisto simpatičen. Po drugi strani neki filmi o morilcih in vidim, da najmanj dva taka uvrščajo med vrhunce festivala, mene niti najmanj ne zanimajo, in so neke vrste velika psihološka deviacija današnje dobe. Sprašujem se tudi, kateri psihoti se vedno znova naslajajo nad tem, naj bi bila to neka katarza za vsakodnevna ponižanja, ali kaj? Potem smo res zabredli.
A velikan je kvečjemu Nuri Bilge Ceylan - Zimsko spanje je prava mojstrovina, njegov film bo zagotovo dober.
Kje pa je še vedno živeči genij: Bela Tarr, ki se je žal že upokojil?? Za njegove filme bi vedno moral biti prostor. A organizatorji festivala se pač vedno bolj prilagajajo povprečnim okusom (ali pa lastnim), tako je vedno bilo...