Liffe
Simon Popek
Simon Popek je na čelu Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala Liffe že dvanajst let. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić
Simon Popek
"Vsakomur bi priporočil ogled vsaj enega filma iz Kazahstana, Belorusije ali Kirgizije. To so specifični filmi, ki tečejo počasi, ampak - zakaj bi morali gledati samo filme z jasnimi sporočili in naracijami? Občinstvo se mora pustiti presenetiti." Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić
       Občinstvo se mora pustiti presenetiti. Zato smo tudi mi takrat, na začetku 90. let, začeli hoditi na filmske festivale. Art distribucije ni bilo, bili smo omejeni na ameriško produkcijo in občasen evropski hit. Na festivalih pa so nas lahko očarali tudi drugačni filmi, in takšne si prizadevam tudi prikazovati na Liffu.       
Liffe
Vedno iščemo sogovornika za diskusije po filmih, zavedamo se, da je to za občinstvo pomemben dejavnik. Realnost pa je takšna: obdobje leta, v katerem poteka Liffe, je čas največje koncentracije festivalov – samo v Evropi poteka obenem še 15 festivalov. Foto: Liffe
       Poleg Ekstravagance imamo letos sekcijo, posvečena Christianu Petzoldu, ki dela hibridne filme, introspektivne drame z žanrskimi elementi. Že v preteklosti smo ga predstavili kot del Berlinske šole. Je posebnež, zame absolutno najzanimivejši nemški avtor zadnjih petnajstih let.       
Ne bom več luzerka
. Letos bosta poleg uvodnega filma Poj mi pesem in kratkega filma Celica na Liffu prikazana še dva slovenska filma: Zgodovina ljubezni Sonje Prosenc in Ne bom več luzerka Urše Menart. Na fotografiji je prizor iz drugega. Foto: Slovenski filmski center/Željko Stevanić
       Druga svetovna vojna je še vedno popularna, ljudi vznemirja, podobno kot bližnjevzhodne teme. Bližnji vzhod, še posebno Palestina, je praviloma zanimiva tematika.       
Letos je obletnica zatrte praške pomadi in letos sta umrla Juraj Herz in Miloš Forman (na fotografiji), ključna akterja češkega novega vala. Foto: IMDb
       Moram pa poudariti, da je vsako leto na Liffu približno pet malih, neznanih filmov, ki jih občinstvo vzame za svoje, tako rekoč od nikoder. Med njimi so tudi takšni, za katere si vnaprej rečem: "Pa kdo bo to gledal, Simon? To si dal na program zase."       
false
Na odprtju bo prvič prikazan film Mirana Zupaniča o Vladu Kreslinu z naslovom Poj mi pesem. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
       Vedno rečem ljudem, naj si ogledajo vsaj en film iz tretjega sveta. V redni distribuciji si bodo namreč težko ogledali azijske, južnoameriške ali afriške filme.       
Džafar Panahi
Naša publika ima tudi hecen odnos do iranskega režiserja Jafarja Panahija. Na nekatere njegove filme drejo množice - njegov zadnji film Taksi je bil velehit - druge ignorira. Foto: EPA

Dodaj v

Simon Popek: "Zakaj bi morali gledati samo filme z jasnimi sporočili in naracijami?"

Intervju s programskim direktorjem festivala Liffe Simonom Popkom
16. oktober 2018 ob 11:03
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Po naših raziskavah si ljudje na Liffu v povprečju ogledajo pet filmov," ljubljansko filmoljubno statistiko pojasnjuje Simon Popek, programski vodja 29. ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala. Ta bo med 7. in 18. novembrom Ljubljano znova ovil v filmske podobe z vsega sveta.

Popek bi vsakomur poleg evropskih art filmov z največjih filmskih festivalov priporočil ogled vsaj enega filma iz Kazahstana, Belorusije ali Kirgizije iz letošnje liffovske bere. Občinstvo se mora pustiti presenetiti, pravi.

Liffe bo leto pred svojo jubilejno tridesetko pogled usmerjal v češki novi val in njegovo zatrto pomlad, predstavil hibridne filme Christiana Petzolda, ki v introspektivne drame vpeljuje žanrske elemente, se zavrtel po rdeči preprogi velikih filmskih festivalov in lovil svetlobo kinematografij republik nekdanje Sovjetske zveze.


V najinem pogovoru je Popek med drugim pojasnil zapleten odnos, ki ga imajo festivali z Netflixom, se ustavil pri svojem filmskem ljubljencu Stotniku režiserja Roberta Schwentkeja in razložil, zakaj je november težavno obdobje za vabljenje filmskih ustvarjalcev v goste v Ljubljano. Vabljeni k branju intervjuja.



Liffe se za občinstvo začenja 7. novembra. Kdaj pa se je začel za vas? Kako dolgo je v pripravi največji slovenski filmski festival?
Proces je celoleten in normalno bi bilo, da bi se pripravljal vse leto, a imam vsako leto v pripravi še Festival dokumentarnega filma, tako da se ves čas ukvarjam z obema. V programskem smislu se najbolj aktivno delo za Liffe začne po canskem filmskem festivalu, konec maja, začetek junija. Takrat se že izoblikuje, kako bo videti filmsko leto. Za nami so tedaj že rotterdamski, berlinski in canski festival. Takrat lahko tudi že začnem razmišljati, kakšne bodo retrospektive, če jih vežem na nekega sodobnega ustvarjalca. Letos sem tudi že v mislih pri tridesetletnici, ki bo prihodnje leto.

Liffe je specifičen, ker nimamo odprtega poziva za prijave filmov, ob katerem se lahko naberejo gore filmov. Festivali s takšnimi pozivi imajo več predogledovalcev, ki se prebijajo skozi vse to.

Na Liffu pa ste vi edini ogledovalec, edini, ki izbira filme?
Imam neuradno svetovalno telo, a na koncu večino pogledam in izberem sam. Edini dve sekciji, ki jih kurirata avtonomni skupini, sta za kratki film in Kinobalon za otroške filme. Teh področij ne spremljam.

Kateri od velikih festivalov je z Liffom najbolj duhovno povezan? Kateri vam je programsko najbližje? Je to Cannes, Benetke, kateri od manjših festivalov?
Ne, Cannes zagotovo ne. Po okusu za filme in programski smeri je Liffu najbližje Viennale. To je tip festivala, ki jemlje filme s festivalov A-kategorije, in obenem predstavlja regionalne posebnosti, ki tam doživijo premiere. Viennale je tip cinefilskega festivala, kakršnega bi rad delal. Programsko je sorodno strukturiran, velik poudarek je na retrospektivah, veliko sodelujejo z Avstrijskim filmskim muzejem in pripravijo še kakšna manjša posvetila. Razlika med Liffom in Viennalom je v prikazovanju dokumentarnih filmov. Ker v Cankarjevem domu pripravljam še Festival dokumentarnega filma, jih zato na Liffu ni veliko. Če se le da, z njimi počakam do marca.

Kaj je glavna stvar, ki loči Liffe od velikih festivalov?
Ti festivali so zavezani tekmovalnim programom, polnim svetovnih in mednarodnih premier, zaradi česar so zelo omejeni. Pustimo Cannes, Berlin, Benetke, ki zlahka dobijo svetovne premiere. Potem so tu še drugi festivali, kot so ti v San Sebastianu, Rotterdamu in Karlovih Varih – njim je težje. Mnogi filmarji grejo raje v stranski program Benetk ali Berlinala, kot v tekmovalni program Rotterdama. Ravno oni so imeli dolga leta strašne probleme, nato pa zmanjšali obseg tekmovalnega s petnajst na osem filmov, kar se pozna na kakovosti.

Je vaša izbira filmov na Liffu popolnoma svobodna ali obstajajo kakšne omejitve pri oblikovanju programa?
Načeloma ni omejitev. Ovira pri izboru je, denimo, to, da so med njimi nekateri jesenski filmi, ki so bili prikazani v Benetkah, in jih zastopa velik studio. Ti včasih ne potrdijo filma za prikaz na Liffu, ker je ameriška premiera vezana na oskarje in je načrtovana šele denimo decembra. Tukaj so se mi letos izmaknile Vdove (Widows) Steva McQueena, ki se bodo sicer začele prikazovati takoj po Liffu, a niso želeli festivalske projekcije.

Nekateri studii so se začeli izogibati festivalov, celo Cannesa. Velja sicer, da kritika več ne more uničiti filma, a to ne velja za canski festival. Tam so ameriški kritiki tako neizprosni, da še vedno lahko za film, predvsem če je v tekmovalnem programu, ustvarijo tako negativen vibe, da filmu preprečijo širšo distribucijo. Luc Besson je, denimo, popolnoma prenehal prijavljati filme na canski festival, ko so mu razmesarili Peti element, in je šel z naslednjim filmom Amelie raje v Karlove Vare, kjer je kritika veliko milejša.

Na Liffu je večina filmov slovenskih premier, svetovne premiere pa so redke. Letos bo svetovno premiero doživel film Poj mi pesem, ki bo tudi uvodni film.
Svetovne premiere imamo na Liffu le redko, običajno gre za domače filme. Na odprtju bo prvič prikazan film Mirana Zupaniča o Vladu Kreslinu. Letos sem si zelo želel, da bi lahko imeli premiero filma Zgodbe iz kostanjevih gozdov Gregorja Božiča. Zelo bi bil vesel, če bi imel ta film mednarodno premiero na Liffu.

So pa skoraj vsi filmi slovenske premiere, ena redkih izjem je letos srbski film Ederlezi Rising, ki so ga že prikazali na festivalu v Kranjski Gori. Zdi se mi, da gre za poseben film, s slovenskima igralcema, zdelo se mi je pomembno predstaviti ga na Liffu.

Kako pa je z vabljenjem gostov? Glede na kaj se odločate, koga povabiti?
Povabimo vse. Res, absolutno vsi so vabljeni. Hecno mi je, kako ljudje pogosto mislijo, da ne vabimo. Najprej pošljemo vabilo režiserjem. Če ne morejo, povabimo scenariste, igralce, tudi direktorje fotografije. Vedno iščemo sogovornika za diskusije po filmih, zavedamo se, da je to za občinstvo pomemben dejavnik. Realnost pa je takšna: obdobje leta, v katerem poteka Liffe, je čas največje koncentracije festivalov – samo v Evropi poteka obenem še 15 festivalov.

Festivali, ki potekajo hkrati z nami, v Sevilli, Zagrebu, Solunu, podobno kakor Liffe ne gostijo velikih zvezdniških imen. Pri nas se vzbuja napačen vtis, kaj festivali imajo, in to je zaradi vpliva sarajevskega filmskega festivala, ki seže do nas. Oni so eni redkih festivalov B-kategorije, ki temeljijo na prepoznavnih, zvezdniških gostih.

Še v Rotterdamu, ki je največji festival B-kategorije, ne vabijo zvenečih imen, ampak imajo v DNK to svojo sled, podpirajo filme iz tretjega sveta, Azije, Južne Amerike in Afrike. Tja hodim že 25 let, pa še nisem videl zvezdnika. No, še največja zvezda tam je bil Takeši Kitano, ki je bil tam leta 1997, potem ko je zmagal v Benetkah. Tudi Viennale ima največkrat male, specializirane goste. Nekaj časa so poskušali s prestižem, s holivudskimi legendami – njihovi gostji sta bili Jane Fonda in Lauren Baccall, a so odnehali.

Ni sočasnost festivalov lahko tudi dobra plat? Z Zagrebškim filmskim festivalom lahko, denimo, sodelujete in vabite skupne goste?
Zadnja leta, odkar so v Zagrebu prestavili festival na november, sodelujemo pri gostih in imamo marsikdaj skupne goste. Največji tekmec v tem času nam je festival v Stockholmu, največji skandinavski filmski dogodek. Stockholm je za nordijski del, kar je Toronto za Severno Ameriko. Je jesenski portal v jesenske premiere, ki bodo pozimi prihajale na reden program.

Kako pa je s filmi z Netlixa?
Zelo sem si želel prikazati Cuaronov film Roma iz Netflixove produkcije, pa tudi letos dokončan film The Other Side of the Wind Orsona Wellesa, pa film The Ballad of Buster Scruggs bratov Coen. Lani nisem preveč navdušen nad Netflixovo letino, letos pa sem zelo. Oni potrebujejo festivale za prvo medijsko ofenzivo. Zdaj, ko so zmagali v Benetkah z Romo, bodo odšli za vsemi topovi na oskarje. Doslej so bili producenti TV-nadaljevank in filmov z dvomljivim statusom "straight-to-video," podobno, kot so ga imeli akcijski filmi v 80. letih. S svojim velikanskim proračunom pa so se naposled odločili, da se bodo vzpostavili tudi kot prestižna znamka. Meni so celo vljudno odgovorili, ko sem jih prosil za predvajanje Cuaronovega filma. Težko je bilo dobiti njihovo kontaktno službo, zelo so zaprti. Stopati v stik z Netflixom je, kot da bi hotel priti v Vatikan.

Dogaja pa se še nekaj z Neflixom. Obstajajo filmi, ki so bili narejeni za kino in bili že prikazani na festivalih. Potem pa film kupi Netflix in zablokira nadaljnje predvajanje kjer koli, razen na Netflixu. To se mi je zgodilo s škotskim trilerjem Calibre, ki je doživel premiero na festivalu v Edinburgu in imel distributerja, s katerim pogosto sodelujemo. Ko sem jih prosil za ogledno kopijo, so mi sporočili, da je že na Netflixu. Dobesedno teden po svetovni premieri v Edinburgu je bil nedosegljiv za kakršen koli drugo projekcijo. To je nova realnost, za katero še ne vemo, kam gre. Operirajo s približno 12-milijardnim letnim proračunom. Toliko denarja ni imel noben filmski studio, niti v zlatih časih. To je masa financ, s katero podirajo vse pred sabo. O filmu Orsona Wellesa so se 40 let prepirali okrog lastništva, nato je prišel Neflix s svojo vrečo denarja in film v enem letu skeniral, digitaliziral in dokončal. To je skratka zanimiv pojav, za katerega bomo še videli, kam bo pripeljal.

Se pa tudi Netflix prilagaja, predvsem v ZDA. Če hočeš biti nominiran za oskarja, mora film vsaj en teden igrati v kinu. Temu so se pripravljeni prilagoditi.

Večina festivalov, ki jih omenjate, prikazuje arthouse filme, med njimi se znajde tudi kakšen žanrski film. Na Liffu boste imeli v sekciji Posvečeno v središču Christiana Petzolda, ki ustvarja krimiče.
Že lani smo dali pozornost žanru, ko smo prikazali klasične in sodobne francoske kriminalke. In moram reči, da me je ta izkušnja užalostila, ni bilo pravšnjega odziva. Festivali generalnega tipa so dokaj konservativni, občinstvo po vsem svetu jih ne doživlja kot platforme za žanr. Festivali načeloma niso percipirani kot prostor za žanr, razen specializiranih festivalov. Ljudje pričakujejo resne art filme. Kljub temu poskušam v sekciji Ekstravaganca zapolniti programski prostor tudi s tovrstno produkcijo. Osnovni namen te sekcije je bil sicer prikazovanje vzhodnoazijskih, bolj čudaških filmov, a letos nisem našel veliko azijskih črnih komedij ali česa takšnega.

Poleg Ekstravagance imamo letos sekcijo, posvečena Petzoldu, ki dela hibridne filme, introspektivne drame z žanrskimi elementi. Že v preteklosti smo ga predstavili kot del Berlinske šole. Je posebnež, zame absolutno najzanimivejši nemški avtor zadnjih petnajstih let. Upamo, da bo tudi naš gost, čeprav mi je napisal, da si v tem trenutku želi za pet let zapreti v stanovanje. Zelo produktiven je, snema tudi za televizijo, za znamenito nemško serijo Polizeiruf 110. Všeč mi je, kako nevsiljivo in elegantno vmeša klasične filme v svoja dela. Nemalokrat dela rimejk klasičnega filma. S filmom Tranzit je naredil svojo Casablanco. Jerichow je ohlapen rimejk filma/romana Poštar zvoni samo dvakrat ipd.

V retrospektivi pa boste prikazali trinajst čeških novovalovskih filmov. Je to povezano s 50-letnico od leta 1968? Kako to, da ravno češki med vsemi novi vali?
Več razlogov je koincidiralo. Letos je obletnica zatrte praške pomladi in letos sta umrla Juraj Herz in Miloš Forman, ključna ustvarjalca češkega novega vala. V devetdesetih letih sta bili v Kinoteki dve manjši, bolj okleščeni retrospektivi češkemu novemu valu. Nikoli pa ni bilo ene bolj celovite. Zdi se mi pomembno, da prikažemo več filmov iz tega sklopa - želim si, da bi jih bilo še več kot trinajst.

Kako sami vidite nastanek novih valov, tako novih izrazov v kinematografiji v tistem času, ki se vrtinčijo okrog leta 68?
Ta proces je trajal vsa šestdeseta. Vzroki za to so bili deloma politični, večji del Vzhodne Evrope se je začel odpirati, tudi Jugoslavija. Gastarbajterji so delali v tujini, prišlo je do liberalizacije, in to je vplivalo na ustvarjalce. Češka je bila z Dubčkom poseben fenomen, od leta 1962 dalje je pri njih potekala otoplitev. Pri Rusih se je t. i. odjuga začela prej, že konec petdesetih, začelo se je govoriti o določenih stvareh. Manj odprto kot pri nas, a še vedno veliko bolj odprto kot prej. Liberalizacija se je opazno zgodila tudi v prikazovanju spolnosti, erotike, eksplozija česar je bila v Skandinaviji. Podoben proces se je obenem odvijal v Južni Ameriki. ZDA se je sočasno zgodil konec studijskega sistema, stari mogotci so šli v pokoj, prišli so mlajši producenti in sprožili spremembe. Šlo je za svetovni pojav.

Obstaja danes svetovni pojav v filmu? Bi lahko danes govorili o čem, primerljivem novem valu?
Danes je mnogo tega vezano na tehnologijo, na navidezno resničnost (VR). Čeprav mislim, da ta pojav nikoli ne bo prišel v mainstream, ostalo bo domena galerijskih umetnosti. Alejandro González Iñárritu je lani v Cannesu svoj VR-film Carne y Arena prikazoval v ogromni hali, nekdanjem letališkem hangarju – tam si se sprehajal kot po galeriji. VR-ja se zaradi njegove narave ne da komercialno izkoristiti. In če se ne da komercialno izkoristiti, to ne bo prišlo v mainstream. Podobno je bilo s 3D-jem, ki so mu znova napovedovali veliko prihodnost. A smo lahko videli, kako je bil nekaj časa modna muha, potem pa smo se malo naveličali. Že to pove veliko, da so vsi 3D-spektakli obenem na voljo v 2D-obliki. Če gre za narativni film, 3D-jemlje pozornost filmu, ker moraš biti ves čas osredotočen na vizualne trike. Če bi mi zdajle rekli, da bodo vsi filmi samo še 3D, bi jih verjetno nehal gledati.

Zdi pa se mi 3D primeren za spektakelske filme, kot je bil koncertni film o U2. Takšne vrste film je ustvarjeni za 3D, z njim dobiš občutek, da si v prvi vrsti na koncertu. Ne spremljaš zgodbe, ampak si v celoti osredotočen na spektakel.

Je med letošnjimi filmi kakšen, za katerega bi si želeli, da bi ga res vsakdo videl?
Želim si, da bi si vsi ogledali prav vse filme. Če bi izbral le enega, bi bil to film, ki za zdaj še ni bil prav dosti izpostavljen. Videl sem ga v Rotterdamu, kjer je bil eden izmed 400 filmov v kaotično strukturiranih sekcijah, tako da je bila prava sreča, da sem naletel nanj. Odkril sem ga, ker me je pritegnilo režiserjevo ime, Robert Schwentke, ki si je ime ustvaril v Hollywoodu, s trapastimi komedijami, med katerimi so mi bile nekatere všeč. Nisem vedel niti tega, da je Nemec, dokler se ni nedavno vrnil v domovino in posnel izjemen črno-bel film Stotnik (Der Hauptmann). Ustvarjen je po resničnih dogodkih s konca 2. svetovne vojne, dogaja se aprila 1945, ko nemški vojak, ki je dezertiral, najde nacistično uniformo stotnika. Predstavlja se za oficirja, ustvari lastno malo paravojaško enoto in z njo spravlja v kaos nemški jug. Zame eden boljših letošnjih filmov.

Druga svetovna vojna je še vedno popularna, ljudi vznemirja, podobno kot bližnjevzhodne teme. Bližnji vzhod, še posebno Palestina, je praviloma zanimiva tematika. Naše občinstvo ima tudi hecen odnos do iranskega režiserja Džafarja Panahija. Na nekatere njegove filme derejo množice - njegov zadnji film Taksi je bil velehit - druge ignorira. Žal pa njegovih filmov distributerji pogosto ne kupijo, za obiskovalce je lahko preveč hermetičen. Tako da me zelo zanima, kakšen bo odziv na njegov novi film Trije obrazi. To je še ena zgodba o sistemski represiji. Mimogrede, prej sva govorila o šestdesetih letih in ustvarjalni eksploziji. Tukaj imamo Panahija, ki je bil obsojen na šest let ječe in dvajset let prepovedi ustvarjanja, pa vsako leto posname nov film! To so ti absurdi represivnih režimov.

Letos bosta poleg uvodnega filma prikazana še dva slovenska filma: Zgodovina ljubezni Sonje Prosenc in Ne bom več luzerka Urše Menart.
In od slovenskih bomo prikazali še kratki film Celica Dušana Kastelica. Prav se mi zdi, da se pokaže tudi domača produkcija. Rad umestim slovenski film v tekmovalni program, v mednarodno konkurenco, ali pa prikažem premiero, ne zdi pa se mi smiselno, da bi ponavljal vse filme, ki so bili ravnokar v Portorožu. Problem je v tem, da sta Festival slovenskega filma (FSF) in Liffe časovno tako blizu. Včasih je bil FSF spomladi, aprila, in se je do jeseni že nabralo nekaj novih filmov, ki so bili lahko prvič prikazani na Liffu.

Kako pa vpliva na liffovske filme njihov sloves. Se pri občinstvu pozna, kateri so že prej dobro poznani v javnosti, zaradi zmag na festivalih na primer?
Še vedno so na Liffu najbolj gledani tisti, ki so tudi najbolj izpostavljeni v tujini. Lani so bili to Trije plakati nad mestom in Oblika vode, oba z beneškega festivala. Občinstvo danes zaradi spleta točno ve, kaj se dogaja. Na festivalih po vsem svetu so najbolj gledani isti filmi, obstaja nekakšen univerzalen okus. Moram pa poudariti, da je vsako leto na Liffu približno pet malih, neznanih filmov, ki jih občinstvo vzame za svoje, tako rekoč od nikoder. Med njimi so tudi takšni, za katere si vnaprej rečem: "Pa kdo bo to gledal, Simon? To si dal na program zase." Še vedno se sproti učim, kaj bo všeč občinstvu in to poskušam predvideti. Oceniti moram vnaprej, kateri film bom dal v katero dvorano. Velika razlika je, ali film postavim v Linhartovo dvorano s 600 sedeži ali pa v Kosovelovo, ki jih ima 170. Lahko se ustreliš v koleno, ko imaš film, ki bi ga rado videlo ogromno ljudi, v majhnih dvoranah. To se je lani zgodilo z nizozemskim omnibusom. Nisem razumel, od kod in zakaj toliko gledalcev. Res, zanimivo je spremljati odzive na filme.

Obstajajo na Liffu tudi filmi, ki so nepriljubljeni?
Ni nujno, da bo priljubljen ameriški film. Najbolj sta me izučila Michael Clayton in In the Valley of Elah, pri katerih me je presenetilo, da nista mogla napolniti dvorane. Občinstvo se verjetno počuti, da že vse leto gleda ameriške filme v kinih in jih ne želi še na festivalu. Evropski arthouse je bolj priljubljen.

Včasih ljudje zavestno ne grejo gledat Predpremier, ker se jim zdi, da si jih bodo lahko ogledali pozneje v redni distribuciji, ampak vsi zatem ne pridejo v kina, čeprav so odkupljeni. Kinematografi imajo omejene zmogljivosti, včasih ga potem sploh ni v kinih ali pa traja eno leto, preden doseže kina. To se ne bo zgodilo ravno z Von Trierjem ali drugimi prepoznavnimi režiserji, lahko pa se zgodi s kakšnim manjšim filmom.

Kako pa gledate na tiste, ki vzamejo dopust v službi, da grejo lahko na dopoldanske predstave Liffa?
Občudujem jih. In tudi vse druge: po naših raziskavah si ljudje na Liffu v povprečju ogledajo pet filmov. Vsako leto naredim spiske s številnimi kategorijami, s katerim si lahko ljudje pomagajo, če ne vedo, katere filme izbrati. Na blagajni se namreč znajde kar nekaj ljudi, ki pridejo po karte in rečejo, da so prišli na LIffe, brez izbranih filmov. Za njih ustvarim te sezname kot pripomočke, za najbolj različno ciljno občinstvo: od tistih, ki imajo radi komedije do tistih, ki so jim pri srcu npr. introspektivne drame. Načeloma pa je Liffe namenjen najširšemu občinstvu in vsi pridejo, ker bi si radi ogledali kakovostni umetniški film z aktualnim sporočilom. Vedno rečem ljudem, naj si ogledajo vsaj en film iz tretjega sveta. V redni distribuciji si bodo namreč težko ogledali azijske, južnoameriške ali afriške filme.

Letos si bo mogoče ogledati tudi filme iz republik nekdanje Sovjetske zveze? Njim je namenjena sekcija Fokus.
V teh državah se pojavlja zanimiva nova generacija režiserjev in režiserk z zelo barvitimi etnotemami. Vsakomur bi priporočil ogled vsaj enega filma iz Kazahstana, Belorusije ali Kirgizije. To so specifični filmi, ki tečejo počasi, ampak - zakaj bi morali gledati samo filme z jasnimi sporočili in naracijami? Občinstvo se mora pustiti presenetiti. Zato smo tudi mi takrat, v začetku 90. let, začeli hoditi na filmske festivale. Art distribucije ni bilo, bilo smo omejeni na ameriško produkcijo in občasen evropski hit. Na festivalih pa so nas lahko očarali tudi drugačni filmi, in takšne si prizadevam tudi prikazovati na Liffu.

Nadina Štefančič
Prijavi napako
Komentarji
nina2000
# 16.10.2018 ob 11:53
Simon Popek je odličen direktor festivala. Mediji sicer dajejo fokus le določenemu aspektu umetniških filmov in zvenečih imen, a Liffe je resnično mnogo več. Zase lahko najdejo svoje filme tudi otroci (Kinobalon s filmi za otroke in mladino), ljubitelji žanrskih pregledov, tudi komedije so del programa. Odlično, res! Liffe je praznik, tudi zato, ker se ga je tak sloves zasluženo prijel skozi vsa leta obstoja. Čestitke ekipi, da vsako leto izkazuje pripadnost filmu in resen odnos do programa, dogodka kot celote, kar gledalci znamo ceniti.
šitaki
# 16.10.2018 ob 16:51
To, da je on edini, ki zbira filme je grozljivo. Cel festival je pod taktirko nečesa, kar posameznik smatra za dobro. Kdaj je to bilo dobro ?
rubin
# 16.10.2018 ob 12:27
Sem mnenja da bi tako za filme, kot glasbo in predvsem računalniške programe moralo veljati da trajajo avtorske pravice za pet let, nato pa postanejo brezplačne. Tako bi dosegli dvoje, prvo bi se avtorji računalniških programov bolj potrudili za resnično boljše verzije, da bi jih mnogi kupili in nebi čakali pet let, kot drugo bi pa pocenili in naredili glasbo in filme dostopne tudi za revne. Dober film bo pa sigurno privabil največje navdušence ki nebi čakali pet let. Prav tako za glasbo. Sedaj se še vnuki lahko pasejo na avtorskih pravicah prednikov! To je vse zato ker politika dela na mlin bogatije.. Rešitve tega sem že predstavil.. Drugače pa so računalniški programi katastrofe. Naredijo nove verzije s samo kozmetičnimi popravki, in še včasih da nove verzije ne delujejo več s starimi in prisilijo tako v nakup novih verzij brez nikakršnih prednosti. Ja, država mora trg regulirati.. Sam ne deluje vredu, nevidna roka pa ostale čarovnije..:)
KovacevaKobila
# 16.10.2018 ob 17:45
Zato, ker je lajf ljudi ki delamo (in ne sesamo javni denar in iščemo notranji jaz) dovolj povprečen, da se radi zvečer ob filmu nasmejemo, zjokamo, razjezimo, trpimo, uživamo z glavnim junakom in filmom ne pa da vemo še manj, kot takrat, ko smo začeli gledat film ...

Dvomim, da se zavedate, kako prežeta je vaša izjava z neoliberalno ideologijo.

Kot prvo je tu mit človeka, ki za razliko od drugih 'dela' (čeprav to 'resnično delo' ni nikoli definirano) in ki - za razliko od 'kulturniških lenuharjev' - 'ne sesa javni denar' (pa čeprav ga seveda tudi vi veselo sesate - v šolstvu, zdravstvu itn.). Potem je tu povzdigovanje avtomatizma oz. zavračanje introspekcije in kritičnega premisleka ('ljudje, ki delajo ne iščejo notranji jaz') in reduciranje umetnosti v entertainment ('ob filmu se radi nasmejemo, uživamo z glavnim junakom ...').

V bistvu pa je, če odmislimo to debelo plast ideološkega balasta, vaša izjava tragična. Povedali ste namreč, da je življenje delavnih ljudi, ki se držite trenutno prevladujočih družbenih 'vrednot', tako nezadovoljujoče, da si ne želite filmov, ki vas opozarjajo na to realnost.

Ravno ljudje vašega kova ste najbolj potrebni uslug g. Popka :)
SF0100
# 16.10.2018 ob 12:06
Zato, ker je lajf ljudi ki delamo (in ne sesamo javni denar in iščemo notranji jaz) dovolj povprečen, da se radi zvečer ob filmu nasmejemo, zjokamo, razjezimo, trpimo, uživamo z glavnim junakom in filmom ne pa da vemo še manj, kot takrat, ko smo začeli gledat film in ker je na koncu koncev tako beden, da še režiser in scenarist ne vesta več kaj sta hotela s filmom povedat.

Zato! Bo v redu?!

In če bi mogoče javni denar dajali za takšne filme, ne pa za tiste, s katerimi si režiser fila ego, ker si filmskih dvoran ne more.
Mirnes
# 16.10.2018 ob 15:37
Christian Petzold prav gotovo ne "ustvarja krimičev" ampak izrazito avtorske filme, ki včasih zadišijo po žanru oz. se žanrskim klasikam poklanjajo. Takšne izjave so površne in razkrivajo neznanje.
lemur
# 16.10.2018 ob 14:50
Zato, ker je lajf ljudi ki delamo (in ne sesamo javni denar in iščemo notranji jaz) dovolj povprečen, da se radi zvečer ob filmu nasmejemo, zjokamo, razjezimo, trpimo, uživamo z glavnim junakom in filmom ne pa da vemo še manj, kot takrat, ko smo začeli gledat film

Mimo tega, da očitno morajo biti vsi filmi tako povprečni kot prebivalstvo - sem mislil, da temu služi TV in Hollywood - kaj točno 'veste', potem ko se malo zarežite in potočite solzo? Katera obzorja duha se vam odprejo?
Mitko
# 17.10.2018 ob 06:32
Tisti, ki iščete v filmih zgolj in edino zabavo za rajo, se izogibajte takih festivalov in filmov, pa bo vsak zadovoljen.
vesela veverica
# 16.10.2018 ob 19:38
Jst se strinjam s Popkovim naslovnim stavkom.
Večpomenskost je kriterij kakovosti v umetnosti. Ampak to moraš znat napisat, posnet ...
fuckwad
# 17.10.2018 ob 13:43
Škoda, da filmi nimajo jasnega sporočila. To kaže na spodbujanje kaosa. Na koncu je vse dobro in si žagamo vejo na kateri sedimo. Tudi zlorabe bodo postale počasi dobre, prav tako nasilje...
Kot nije žvaka za seljaka tudi niso vsi filmi za opranoglavce.
alojzr2
# 16.10.2018 ob 14:35
E moj pupak, še predobro se spomnimo desetin slovenskih, od nas financiranih filmov, kjer skozi dve uri trpljenja spremljamo krizo glavnega junaka, ki se le še poglablja in poglablja in poglablja...

Sporočilna vrednost slovenskega filma: nula koma jozef. Pa niso filmi Slavuj Žižek materija, da moram kontemplirat pred med in po filmu, kaj je avtor želel povedati za bralno značko. A ni že življenje dovolj komplicirano, je treba še s filmi zatežit?
Nikec3
# 16.10.2018 ob 13:44
Simon Popek: "Zakaj bi morali gledati samo filme z jasnimi sporočili in naracijami?"

Končno nekdo, ki se to vpraša! Čestitke!

Stvar je jasna. Filmi so narejeni v glavnem za zabavo, zato sporočila sploh ne potrebujejo, jaz ga v filmih recimo sploh ne iščem.
padremoj
# 16.10.2018 ob 12:37
Ta izjava je podobna tisti, zakaj bi morali jesti samo zdravo hrano!
pietetnik
# 16.10.2018 ob 11:11
Škoda, da filmi nimajo jasnega sporočila. To kaže na spodbujanje kaosa. Na koncu je vse dobro in si žagamo vejo na kateri sedimo. Tudi zlorabe bodo postale počasi dobre, prav tako nasilje...

Glede tega vsi potrebujemo jasno sporočilo.