O ključu za uspeh TV-serij, kot so Zločin (Forbrydelsen), Oblast (Borgen) in Most (Broen), so bili v zadnjih letih napisani že številni članki, eseji in organizirani seminarji, morda najboljši pogled na to pa lahko da na Irskem rojena in na Danskem odrasla Mary Kate O'Flanagan, ugledna strokovnjakinja za scenarije (nekateri ji pravijo gurujka, drugi čarodejka, ki ji uspe povprečen osnutek scenarija povzdigniti v sodobno TV-klasiko), ki je v okviru Liffa v Ljubljani gostila scenaristično delavnico.

"Oblast je serija, ki govori o prvi danski premierki. Obupna premisa! Kdo bi hotel to gledati? A serija je tako odlična, da smo samo še drug drugega klicali in govorili: To moraš videti," razlaga O'Flanaganova o politični drami, pod katero so se podpisali Adam Price, Jeppe Gjervig Gram in Tobias Lindholm. Čeprav je tretja sezona (po mojem osebnem mnenju) malenkost izgubila ostrino z vnosom podzgodb o premierkinih zasebnih zapletih, je bila Oblast svetovna uspešnica, ki so jo predvajali po 30 državah sveta. Danci so kljub temu zadnji rez spustili po treh sezonah, so pa vskočili Američani in napovedali svojo predelavo.

Ameriške predelave
S tem bo Oblast sledila Forbrydelsenu, ki so ga v ZDA predelali v The Killing, in Mostu, ki so ga v ZDA predelali v The Bridge, most Öresund med Dansko in Švedsko pa je zamenjal most med Mehiko in ZDA. Uspeh teh ameriških različic je bil - različen, pa čeprav so bile predelave povsem korektno izvedene. Vsaj do neke mere. Naglo se je namreč pokazalo, da je kljub izvrstni kameri, režiji in glasbeni podlagi Saga Noren lahko samo Sofia Helin, Sonya Cross kot Diane Kruger pa je vedno izpadla zgolj kot karikatura in slab posnetek izvirnika. The Bridge je TV-mreža FX po dveh sezonah letos ukinila.

Roko na srce, Američani bi lahko mirne duše izpustili te svoje predelave, saj so se v zlasti zadnjih letih v televizijskem mediju izkazali kot zelo močni. Most, Oblast in Zločin so skandinavske klasike, morda bi jih veljalo pustiti kot take, če imaš v svojem repertoarju lastne klasike, kot so Sopranovi, Deadwood, Breaking Bad, Oglaševalci in podobno. Je pa res, da je vsaj v kriminalnem žanru malokdo tako dober kot prav Danci. "Celo igralci priznavajo, da je snemanje Na kraju zločina ali Brez sledi dolgočasno delo, saj z enim zločinom na epizodo nimajo prostora za razvoj likov, medtem ko Most celo serijo gradi na enem samem zločinu, kar daje veliko prostora za globino in razvoj vseh, tudi stranskih likov. To seveda daje seriji kakovost," pravi O'Flanaganova, ki je bila sprva skeptična do TV-detektivk, nato pa - tudi s pomočjo skandinavskih uspešnic - ugotovila, da se "celotno življenje skriva v detektivki".

Metodološki in demokratični Danci
Odgovora na vprašanje iz naslova - zakaj so Danci tako uspešni - sta po njenem mnenju dva. In noben izmed njiju ni velik proračun. Prvi je, da so Danci izjemno metodološki ljudje, ki do pisanja pristopajo kot k obrti. "Na Danskem vsi filmski ustvarjalci, od scenaristov do režiserjev in montažerjev, prestanejo dansko filmsko šolo. Zato imajo vsi isti miselni okvir, kar prinese dobre rezultate. Če želiš ustvarjati zgodbe, se moraš nujno prvo izšolati," je prepričana O'Flanaganova, tudi produkt danskega izobraževalnega sistema. Jasno, tudi nešolanemu in blazno nadarjenemu nadobudnemu filmarju se lahko posreči in posname celo oskarjevski film, kako pa bo nadaljeval, je drugo vprašanje. Če slediš svojim čutom, to ne bo vedno delovalo, je prepričana O'Flanaganova, ki ob tem Dance primerja z Irci (šlo bi tudi s Slovenci), ki si raje mečejo polena pod noge in drug drugega v tem poslu označujejo za konkurenco, niso pa sposobni timskega dela.

Kar pripelje do drugega dela odgovora, to je, da so Danci izjemno demokratični. Za njih je vse skupinski projekt, končni izdelek pa plod izjemnega sodelovanja. Pri snemanju Oblasti je imela tako trojica piscev dogovor, da bo v končni različici scenariji zgolj in samo tisto, kar bodo podprli vsi trije. Če je bilo nekaj všeč dvema, enemu pa ne, prva dva nista preglasovala tretjega.

Saga Noren in Martin Rohde
Most sicer ustvarja samo eden - Hans Rosenfeldt, veteranski švedski TV-scenarist, ki je ustvaril dva izjemna lika - antagonistko Sago Noren in njen protipol, detektiva Martina Rohdeja (Kim Bodnia), ki ju zločin sredi mosta med obema državama prisili v skupno preiskavo. Če je samosvoja Saga popolnoma nesocialna, robotska in nezmožna čustvovanja (za kar je kriva oblika avtizma, kar se da v seriji razbrati zgolj implicitno), je Martin družaben, sproščen, topel in ima skorajda patološko potrebo navezovanja stikov, predvsem z ženskami, zaradi česar že takoj v prvi epizodi izvemo, da je pravkar prestal vazektomijo ("Imam pet otrok s tremi različnimi ženskami, nujno je bilo.").

Celotna serija je zasnovana na konfrontacijah, a so te manj predvidljive od tistih, s katerimi se srečujemo v ameriških detektivkah. "Takoj na začetku sem pričakovala, vsi gledalci smo pričakovali, da se bosta Saga in Martin sprla glede tega, kdo je pristojen za zločin, ki se je zgodil na meji. Zakaj? Ker sem to že stokrat videla v ameriških izdelkih," razlaga O'Flanaganova. Most gledalcu ne da pričakovanega, vseeno pa že v uvodnih prizorih med antagonistko in protagonistom ustvari konflikt.

Protipola
Saga in Martin delujeta kot dvojec izjemno, prav njuna interakcija in vpliv, ki ga ima eden na drugega, pa sta tisto, kar Most loči od drugih detektivk - ne glede na izvirnost zločina, ki ga preiskujeta. "S Sago se ne moreš ravno poistovetiti, a je zelo zabavna. Morda je celo moj najljubši lik," prizna O'Flanaganova. Zabavno morda ni beseda, na katero bi najprej pomislil ob preiskavi okrutnega zločina (na pol prežagani ženski trupli, sestavljeni sredi temačnega mosta), a tudi v tem so Danci mojstri - posneti resno zgodbo, jo povedati na resen način, pri tem pa vse skupaj začiniti s komičnimi elementi, ki razbremenjujejo napetost in, če želite, delajo Most bolj komercialen.

A, kot pravi O'Flanaganova, "komercialno" je samo umazana beseda za skrb za svoje gledalce. In Danci nenehno mislijo na gledalce, pri tem pa jih ne podcenjujejo. In cenijo se do te mere, da ne razmišljajo, kako bodo izdelek prodali Američanom (čeprav do zdaj že vedo, da ga bodo), ampak ga snemajo za svoje gledalce, za svoje državljane, s svojimi internimi šalami, posebnostmi in jezikom. Če bodo še naprej ostali zvesti sami sebi, ni nevarnosti, da bi se skandinavski fenomen kdaj izpel.