Film gruzijske režiserke Elene Naveriani govori o Etero, ženski srednjih let, ki se v manjšem gruzijskem mestu preživlja z drogerijo, ko nekega dne ob padcu s pečine doživi neke vrste razodetje. Foto: IMDb
Film gruzijske režiserke Elene Naveriani govori o Etero, ženski srednjih let, ki se v manjšem gruzijskem mestu preživlja z drogerijo, ko nekega dne ob padcu s pečine doživi neke vrste razodetje. Foto: IMDb

Etero (Eka Čavleišvili) je ženska v poznih štiridesetih letih z ustaljenim življenjem, lastno trgovinico in prijatelji. Do katere mere so to prijatelji in do katere mere je njena sreča res sreča, bi lahko debatirali, a to navsezadnje ni naša stvar. Etero ima začrtano pot, po kateri gre skozi življenje, in veseli se časa, ko bo lahko brala knjige na terasi svoje hiške, fotografirala rože in vadila svoje znanje angleščine. Vse pa se spremeni nekega jutra, ko se kot po navadi odpravi do pečine nad reko, da bi nabrala robide. Zagleda se v kosa, ki sedi na enem izmed stebel, ko ji nenadoma spodrsne in malo manjka, pa bi padla v deročo reko pod seboj. Trenutek skorajšnje smrti, v katerem vidi svoje negibno telo, naplavljeno na rečno obrežje, v njej sproži nekaj, od koder ni več poti nazaj. V njeno mirno, predvidljivo življenje druga za drugo prihajajo spremembe in z njimi odločitve, ki jih mora sprejeti; vprašanje pa ostaja, ali je nanje pripravljena.

Sorodna novica Gruzijski film o eksistencialnem prebujenju v štiridesetih osvojil srce Sarajeva

Enega večjih nenadnih pretresov predstavlja Murman (Temiko Čičinadze), dostavljavec, ki Etero na svoji redni poti tedensko dobavlja potrebne izdelke za trgovino. A nekega dne je drugače. Ko Etero v srečanju s kosom in skorajšnjo smrtjo doživi neke vrste razodetje, naenkrat vidi stvari v novi luči. Smrt takrat doživi v prenesenem in dobesednem pomenu, saj svoje življenje naenkrat dojame kot stagnacijo.

Tistega dne na presenečenje obeh Murmana zapelje – "pa je šlo 48 let nedolžnosti" –, pri čemer se izkaže, da je zanimanje že dalj časa obojestransko. Začneta se sporadično videvati, vendar se stvari kaj hitro zapletejo, ko iz romance vzklije ljubezen.

Robida, robida, kos
Etero, ki je odraščala ob izjemno grobem, trdem in nedostopnem očetu in bratu, je do moških nezaupljiva – do Murmana na začetku še toliko bolj, saj je poročen. "Pes med volkovi," kot ga na neki točki opiše v filmu, s svojo toplino in ljubeznijo predstavlja neke vrste nevarnost. Malo je v njenem življenju tistih, ki jim je zanjo res mar, beseda je v dvolični realnosti vasi vse prepogosto zlorabljena. "Robide so bili moji prijatelji, moji sošolci in ljubimci," pove Etero Murmanu. Ponje je hodila sama in tam se je počutila varno. "Jaz bom tvoja robida," odvrne on. Našla sta se v samoti.

Bil pa je tudi njen kos. Skozi dogodek s ptico na začetku filma opisuje tudi svojo izkušnjo z Murmanom, ki jo je naredila živo, na neki način delovala tudi kot povod za novo življenje. Še nikoli se ni tako počutila, pravi. A četudi je od tega prejela mnogo, je zahtevala svojo neodvisnost: "Misliš, da če bi želela pomivati in prati, tega ne bi naredila že prej?" zabrusi Murmanu, ko ji ta predlaga, da bi v Turčiji, kamor se je preselil, delala kot čistilka.

Etero, ki se je v življenju naučila biti sama svoj gospodar, je bila lastna svoboda izjemnega pomena, zato se kljub ljubezni, ki jo je presenetila na sicer jasno začrtani življenjski poti, še zdaleč ni bila pripravljena pokoriti. Foto: LIFFe
Etero, ki se je v življenju naučila biti sama svoj gospodar, je bila lastna svoboda izjemnega pomena, zato se kljub ljubezni, ki jo je presenetila na sicer jasno začrtani življenjski poti, še zdaleč ni bila pripravljena pokoriti. Foto: LIFFe

Vajena je svojega prostora in svobode, ki si ju je ustvarila po očetovi in bratovi smrti in tega ne želi za nič na svetu izpustiti iz svojih rok. Etero v dveh urah, kolikor je film dolg, neprestano prehaja med življenjem, kot ga pozna, in tveganjem, ki ji nudi potencialno srečo. Ves čas se boji, da bo to, kar je dobila, tudi izgubila, kot je izgubila mamo, katere smrt jo skozi občutke krivde in očitke drugih nenehoma preganja. Sama sebi tako predstavljala edino garancijo, saj ni bilo do tega trenutka nikogar drugega, ki bi skrbel zanjo – vključno z Murmanom – nikoli ni namreč dobila obljube, da bo ostal.

Eka Čavleišvili je za vlogo v filmu Blackbird Blackbird Blackberry prejela nagrado srce Sarajeva za najboljšo igralko. Foto: EPA
Eka Čavleišvili je za vlogo v filmu Blackbird Blackbird Blackberry prejela nagrado srce Sarajeva za najboljšo igralko. Foto: EPA

Ženska po svoje
Etero s svojo neodvisnostjo presega potrebo gledalca po vrednotenju njenih korakov. Igralka Eka Chavleishvili se kompleksnosti vloge, polne življenjskih dilem, loti naravnost mojstrsko. Njena samosvojost, ki na trenutke zaradi samoohranitvenega nagona deluje rahlo nedostopno, morda celo robustno, ne izključuje neverjetne senzibilnosti, ki je gonilo njenega miru. Etero s svojim prodornim pogledom prikaže paleto čustev, ki pa obenem ostajajo samo njena. Je bojevnica, ki se je življenje odločila vzeti v svoje roke, medtem ko se ostali za lastno srečo zanašajo na druge – in vendar kljub svoji neomajnosti dopušča tudi izraz ranljivosti, četudi predstavlja ta v njenem okolju precejšnje tveganje.

Vas, v kateri živi, je namreč svojemu nazivu zvesta. Vsi vedo vse o vseh, zaradi česar mora Etero svoj odnos z Murmanom pazljivo skrivati, zaupati pa se ne more niti prijateljicam, ki jim je bolj kot za odnose mar za reden doliv govoric, pogosto tudi na račun druga druge. "Me vsaj vemo, kakšen občutek je, ko te ljubi moški," ji zlobno sikajo one, medtem ko njihovi možje zunaj popivajo, jih varajo, od njih pa pričakujejo popolno uslužnost. Ženske se Etero posmehujejo, ker je sama, ker ne igra vloge pokorne gospodinje in matere, ker ne ohranja postave, ki bi jo naredila privlačno za moške, skratka, ker se ne podreja idealom, ki jih zanjo postavljajo drugi.

Sovaščanke in samooklicane prijateljice so bile do Etero pogosto zlobne in privoščljive, ker si ni izbrala življenja, ki je bilo po njihovem mnenju edino pravilno. Foto: LIFFe
Sovaščanke in samooklicane prijateljice so bile do Etero pogosto zlobne in privoščljive, ker si ni izbrala življenja, ki je bilo po njihovem mnenju edino pravilno. Foto: LIFFe

Tudi notranja revolucija je revolucija
"Če bi zakon in tiči prinesli srečo, bi bilo veliko žensk srečnih. Ampak poglejte okoli sebe, kdo je srečen?" odvrne Etero na vprašanje, kako je ženska kot ona neporočena.

Kos kos robida na Liffu

V okviru festivala Liffe si lahko film 10. 11. ogledate v Cankarjevem domu, 14.11. in 19.11. pa sledita še projekciji v Kinodvoru.

A njena svoboda je obenem tudi njena omejitev; je neke vrste trdnjava, v kateri lahko ostane skrita, lahko pa si dopusti stvari, ki jih drugače morda ne bi nikoli občutila. Ljubezen jo zbudi, da ji občutek, da je živa, vendar jo neizbežno pripelje tudi do kompromisov, ki jih mora ob tem sprejeti. Etero rada počne stvari na svoj način, v svojem tempu in po lastni želji, kar pa v dvojini ni zmeraj mogoče. Življenje ima svojo pot – vnaprej začrtano ali ne – od nas pa zahteva odločitve, ki neizbežno predstavljajo tudi določeno izgubo.

Zgodba o ženski, ki doživi preporod v objemu moškega, bi lahko na površini izpadla rahlo starokopitno, vendar bi bilo to krivično posploševanje sicer precej kompleksne zgodbe, v kateri igra osrednjo vlogo prav revolucija, ki se zgodi na osebni ravni protagonistke, ko se kljub relativnemu udobju poznanega odloči za spremembo.

Režiserki Elene Naveriani uspe to prikazati z izjemno senzibilnostjo. Etero postavi v položaj, ki predstavlja veliko tveganj in vprašajev, a je obenem tako življenjski, da se lahko z njim na tak ali drugačen način poistoveti marsikdo. Še posebej danes, ko nas količina zahtevanih odločitev iz trenutka v trenutek dela vse bolj otopele, nezmožne delanja korakov, ko so ti najpotrebnejši.