Recenzije
(6)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.6 od 11 glasov Ocenite to novico!
V Zvjagincevovem videnju Rusije ni prostora za optimizem. Foto: Liffe
Spivakova je odlična kot ženska, ki se bori z lastnimi občutki nezadostnosti kot mati. Foto: Liffe
Film nima epskih razsežnosti Leviatana, a to nikakor ne zmanjša njegove vrednosti. Foto: Liffe
Konec gledalcu ne prinese nobene utehe. Foto: Liffe

Liffe: Brez ljubezni

Prizori iz zakonskega življenja
17. november 2017 ob 06:28
Ljubljana - MMC RTV SLO

Po Leviatanu (2014) se Andrej Zvjagincev vrača z nič kaj bolj optimističnim pogledom na Rusijo in rusko družbo.

Brez ljubezni sicer (razen po minutaži) nima epskih in bibličnih razsežnosti njegovega prejšnjega, v Cannesu nagrajenega filma, je pa tema, ki se je loteva, po eni strani še turobnejša - umazana ločitev, v katero poseže izginotje sina našega osrednjega para.

Kot je jasno že takoj od začetka, za Ženjo (Marjana Spivak) in Borisa (Aleksej Rozin) ni več nobene rešitve - ljubezni, če je med njima sploh kdaj bila, že davno ni več, zdaj se samo še obkladata z žolčnimi žaljivkami in si podajata 12-letnega edinca Aljošo (Matvej Novikov), introvertiranega, za računalnik prisesanega fanta, za katerega se zdi, da nobeden od staršev zares ne ve, kaj bi z njim.

Ona ga namerava po ločitvi poslati v internat, njega bolj kot za dobrobit sina skrbi, kako bo na to gledal njegov versko blazni šef, ki ima v podjetju, kjer je Boris zaposlen, posebno "korporacijsko politiko" - vsi zaposleni morajo biti poročeni, družinski ljudje. Ampak Boris morda ima rešitev - če se hitro loči in še hitreje poroči s svojo mlado, visoko nosečo ljubico Mašo (glavni vir Ženjinega gneva), morda šef niti opazil ne bo.

Medsebojno izkoriščanje
Ženja v tej Zvjagincevovi različici Bergmanovih Prizorov iz zakonskega življenja kljub vlogi prevarane žene nikakor ni žrtev - kot zabrusi Borisu na roadtripu iz pekla, ga nikdar ni ljubila in se je z njim poročila samo, da bi pobegnila pred posesivno, neljubečo mamo. On je po drugi srani hotel družino - a zdi se, da bolj iz neke predstave o tistem, kaj se v družbi pričakuje, in iz karierne preračunljivosti. Vprašanje zakoncev torej ni, kje in kdaj se je družinska idila porušila, ampak kdo je v zakonu drugega bolj izkoristil.

V neki ameriški kritiki filma Brez ljubezni sem prebrala pripombo, da Zvjagincev podaja skrajno mizogino videnje ženskega spola - noseča ljubica je predstavljena kot kliše "druge ženske", seksapilna, a puhla in egoistično posesivna, tašča kot zagrenjena histerična čarovnica, Ženja pa malodane kot Medeja, ki je hotela Aljošo najprej splaviti, nato pa od same zamere do "mulca", kot ga kličeta oba starša, ni proizvedla mleka za dojenje.

Kot mati najstnika ji več kot očitno ne gre kaj dosti bolje - bolj kot s sinom se ukvarja s svojim zunanjim videzom, "všečkanjem" po Instagramu in predajanjem mesenim užitkom s svojim dobro situiranim in dobro ohranjenim starejšim ljubimcem.

Turobna podoba sveta
A v resnici Zvjagincev tudi do svojih moških likov ni kaj bolj prijazen - Boris je predstavljen kot brezhrbtenična moška spužva, ki mu je več do zunanje fasade in brezjajčnega izogibanja neposrednega konflikta, kot pa da bi bil to izoblikovan moški z lastno identiteto in značajem.

In nekje, ko se oba starša medita v postkoitalni vznesenosti vsak ob svojem novem partnerju, Aljoša izgine neznano kam. O Ženjinem materinskem čutu vse pove, da policistu ne more povedati niti, kdaj je sina nazadnje videla doma.

Iskanje izginulega
Film se v drugi polovici tako prevesi v dramo iskanja pogrešanega otroka, ko prostovoljska skupina (ruska policija se s "pobeglimi pamži" ne ukvarja, nam je povedano) mukotrpno preiskuje vsak kotiček okoliških stanovanjskih blokov, parka, rečnega nabrežja, gozda in zapuščene stavbe, kjer imajo Aljoševi sošolci svojo "bazo" za skrivanje pred odraslimi.

Kak drug film bi to priložnost izkoristil za zbližanje odtujenega para, nekakšno zakonsko katarzo v času največje nočne more vsakega starša. Ne Zvjagincev. Boris in Ženja ostajata neomajno vsak na svojem bregu - on neodločna copata, ona hladna in bolj ali manj obvladana.

Proti koncu sicer se pokažejo razpoke te njune čustvene otopelosti, a ne dovolj, da bi nam Zvjagincev podal kak res optimističen pogled na človeštvo. V Rusiji Zvjaginceva ni prostora za ljubezen, implicitno pa poda podobo "matere Rusije", ki žre svoje otroke. V tej zadnji postavki sicer jekleno trdno in koncizno zgradbo filma zmotijo malce nepotrebni, ceneni politični vložki v obliki TV-poročil o ukrajinski krizi. Ni treba poudarjati, da Zvjagincev ni ravno ljubljenec Kremlja. Ostaja pa eden boljših ruskih režiserjev, Brez ljubezni pa eden od vrhuncev letošnjega Liffa.

Ocena: - 5; piše: Kaja Sajovic

K. S.
Prijavi napako
Komentarji
politik kritik
# 17.11.2017 ob 07:13
Poleg opisnega, ima film izjemno močno politično in socialno sporočilo o življenju v Rusiji. Seveda med vrsticami.

Na eni strani zmagovalci tranzicije, oz. prebivalci Moskve, ki imajo vsega polno in cel dan namesto da kaj delajo, slikajo selfije s prestižno hrano, ljubimci... Nimajo cajta več niti za lastne otroke in egostično gledajo samo nase kako bodo nagrabili čim več. Na drugi strani v istem mestu, kraje človeških organov, katastrofalna policija, razsute javne bolnice, mrtvaščnice v postapokaliptičnih stanjih, politično podpihnjeni mediji (prikazovanje Ukrajinske krize na koncu filma z Ruske strani - mi seveda poznamo drugo stran).

Tudi mladi otroci bogatašev so dogodke spredvideli in se izseljujejo v EU (konkretno hčerka ljubimca Ženje, ki gre na Portugalsko in ko jo kliče po Skypu nima več časa zanj. Skratka direktna referenca na Putina kateri je po dokaj predvidljivih podatkih najbogatejši človek na svetu, saj ima pod palcem 200 milijard USD, pa vendar je javno znano da njegova hčer kljub bogastvu živi na "sovražnem" Nizozemskem...

Odličen film.
svyatoslav
# 17.11.2017 ob 18:41
@politik Rusofobni izliv ali komentar na film? Odloči se.
Zvjagincev je definitivno kritik ruske družbe, ki se presenetljivo hitro postavlja na noge, sploh po politično-ekonomskem kaosu iz zgodnjih 90. let. Družba še nima jasno izdelane ideologije, ki je osnovni kohezivni element obstoja in napredka: socializma ni več, monarhije ni na vidiku, pravoslavno krščanstvo, ki ima najmočnejšo moralno-etično komponento je v porastu, vendar ne med elito in zmagovalci tranzicije. Putinu je uspelo s trdo roko popolnoma preusmeriti trend propada ruske družbe, ki so ji globalisti in njena peta kolona v Moskvi pripravili. Tudi tokrat kot leta 1917, 1941, jim ni uspelo.
Mogoče je Zvjagincev nehote posegel v ontološko-religijsko sfero, konkretno v apostazijo.
Režiser se dobro zaveda, da je družina osnovna mikrocelica, ki drži družbo in državo pred propadom in razpadom. Poznavalci Evangelijev bodo jasno uvideli poanto filma: prešuštvo, nespoštovanje moža s strani žene vodi v katastrofo v kateri je kolateralno škodo prevzel Aljoša.
Filmsko neizobraženi gledalci menijo, da je Zvjagincev antiruski režiser, niso pa sposobni v njegovem filmu Vozvraščenie prepoznati, da film govori predvsem o Ojdipovem kompleksu.
Za tiste, ki bi si Bezljubov ogledali preko neta s prevodom, je tukaj vir.
Kaya16
# 17.11.2017 ob 10:52
Dober film, ki je aktualen tudi v marsikateri drugi državi, na žalost.
stewie
# 18.11.2017 ob 12:14
Syvatoslav, hvala za link :) Izgleda že bolj zanimiv film od nekega slovenskega Ivana, ki naj bi naročil 50 ton premoga.
anomis
# 17.11.2017 ob 15:30
Pod naslovom recenzija pričakujem recenzijo filma, ne pa srednješolske obnove.
ocalar_1
# 17.11.2017 ob 07:57
Recenzija je zelo natančna, vendar ne pove, da je to odličen film, vsaj po moje je to film, ki se ga splača pogledati.
Koledar
Twitter