Nemški cineast svoj novi celovečerni film začne v varljivo lahkotnem, humornem tonu – a vse utvare o sproščenih počitnicah uniči že v prvem prizoru. Avto, s katerim sta se prijatelja Felix (Langston Uibel) in Leon (Thomas Schubert) podala na oddih v hišici Felixovih staršev nekje ob baltski obali, sredi gozdne ceste namreč odpove. Kovčke bosta morala do konca poti odvleči peš, na cilju pa se bo izkazalo, da v hiši niti ne bosta sama. Felixova mama je pomešala datume, tako da je hišo v istem času odstopila prijateljici prijateljice, Nadji (Paula Beer). Leon je razdražen, kar je zanj, kot se bo hitro izkazalo, precej tipična reakcija.

Preden bomo Nadjo dejansko videli, bosta minila še vsaj dva dneva: edini dokaz njenega obstoja so sprva umazani krožniki, ki jih pušča po kuhinji, in vzdihi, ki pričajo o tem, da ima ponoči družbo. Ženski lik v našem trikotniku je torej navidezno odsoten, pasiven – a prav zaradi tega postane magnetično privlačna sila, h kateri težijo vsi, ki zaidejo v njeno orbito.

Fanta sta umetnika: Felix naj bi v tej poletni rezidenci razvijal svoj fotografski projekt, Leon dokončuje rokopis svojega drugega romana. In če je Felix pripravljen sproščeno uživati in počakati na navdih, je Leon od prvega trenutka naprej živčna razvalina. Ne pooseblja namreč romantičnega stereotipa pisatelja kot dekadentnega uživača, kot ležernega boema ali vsaj plašnega introvertiranca: Leon je, roko na srce, namrgodena tečnoba, ki vsako situacijo v življenju jemlje kot oseben napad nase.

Vsakdo, ki je že kdaj nesel delo s seboj na počitnice, se najbrž lahko poistoveti z Leonovo kalvarijo zavlačevanja: z mučeniškim obrazom zavrača vabila za druženje in prošnje za kakršno koli pomoč okrog hiše. Preprosto ne more, žal nima časa, pisati mora, delo mu tega ne dopušča. (Komična togost njegovega izmotavanja še bolj pride do izraza v nemščini: Die Arbeit lässt es nicht zu.) Ko se znajde sam pred tipkovnico, pa prav tako iz sebe ne more iztisniti ničesar pametnega. Slaba volja od njega veje kot velik, strupen oblak – še posebej, ko vidi, kako zlahka se je Felix ujel z Nadjo. Še težje je imeti empatijo do njegove pritlehnosti. Ko se trojici na večerji pridruži Nadjin ljubimec Devid (Enno Trebs), Leon svoje ljubosumje in nesamozavest zapakira v zlobne, pokroviteljske opazke o njegovem poklicu reševalca iz vode.

Rdeče nebo je mojstrski tečaj vzdrževanja neizgovorjene, potlačene napetosti, ki lahko eksplodira v vsakem trenutku. Najbrž ne pomaga, da svet naših protagonistov lovi ravnotežje na robu katastrofe: skozi gozd se kot preteča nevarnost počasi približuje gozdni požar, ki ob večerih nebo obleče v kataklizmičen odtenek škrlatne barve. V daljavi odmevajo gasilske sirene; apokaliptični prizori s svojo zloveščo simboliko še dodatno obtežujejo ozračje. Šele, ko začne z neba kot rahel sneg padati pepel, se zavedo, da je stanje resno.

Leonov mračnjaški dar za (samo)sabotažo je na trenutke komičen, a Petzold scenariju nikoli ne dovoli, da bi zdrsnil v črno komedijo. Nadja se trudi streti pisateljev debeli oklep: možnost nove romance je v zraku, a Leon svojo nadutost neguje preveč dosledno, da bi kogar koli spustil zares blizu. Že res, da se drugi morda zabavajo, družijo in zaljubljajo, zanj pa je vse to preveč trivialno, si dopoveduje. Kaj pa, če je njegov roman nekoherenten šund, kar na tihem sluti? Kako bo svojo večvrednost utemeljil potem? Zdi se, da bo njegove skrite strahove potrdil tudi urednik (Matthias Brandt), ki prihaja na obisk, da bi skupaj "predebatirala" rokopis.

Thomas Schubert je tako prepričljiv, da Leon po njegovi zaslugi ne postane karikatura. Upodobi ga kot človeka, ki bi sicer rad presegel svoje nelagodje in se prepustil toku dogodkov, a je v prevelikem krču, da bi mu to dejansko uspelo. Njegov izraz je trpeč, njegova govorica telesa izraža odpor, njegova oblačila so ves čas rahlo razvlečena in pomečkana – Leon se preprosto ne more zliti z okolico.

Skoraj neopazno vse bolj do izraza prihaja glas (nezanesljivega) pripovedovalca: gledamo dogodke, kot so se zares odvijali, ali pa jih vidimo skozi prizmo pisateljske svobode? Kdaj se je vse, kar se je dogajalo pred našimi očmi, začelo spreminjati v roman izpod Leonovega peresa? Mar ni ravno literatura tisti prostor svobode, kjer lahko pisatelj resnico zmanipulira v različico dogodkov, s katero bo lažje živel? Kar se je začelo kot lahkotna skica brezskrbnega poletja v duhu Erica Rohmerja, se konča kot metafikcijski razmislek o razmerju med življenjem in literaturo.

Dvojnost, ki je zapisana v temelje Rdečega neba, je za leitmotiv vzel tudi direktor fotografije Hans Fromm: ujel je lahkotnost, zračnost in neomejeni potencial brezdelnega poletja, ki ga lahko prežene že malo hladnejši veter. Tako kot se poletje v enem samem dnevu prevesi v jesen, tudi življenje zaniha iz komedije v tragedijo. Morda pa je nauk v tem, da bi se zdaj, ko svet nepreklicno gori, vsi lahko jemali malo manj resno.

Ocena: 4+