Tovrstni kulturni revizionizem je seveda lahko nujen in dragocen, a ima določene omejitve; po navadi je speljan v vzvišenem tonu "stoodstotne ozaveščenosti". Drugače povedano: v retrospektivi je veliko lažje razumeti mizogina dvojna merila in dominantne narative preteklosti. Spencer pa je film, ki mu je kljub pomanjkljivostim treba priznati, da se ni odločil za lažjo pot. Konec koncev je to film, v katerem se protagonistka posvetuje z očetovim nacefranim plaščem in duhom svoje daljne sorodnice – Anne Boleyn.
Čilski režiser Pablo Larraín je koncept meditativnega portreta na pol mitološke osebnosti razvijal že z dramo Jackie (2016); v obeh primerih ponuja izrazito stiliziran film, sočutno karakterno študijo slavne osebnosti, ki je bila tragičen katalizator zvezdniške kulture 20. stoletja, ter disharmonično glasbeno podlago (za film Spencer je džezovsko obarvano glasbo zložil Jonny Greenwood). Od ameriškega približka kraljevi družini, klana Kennedyjev, je Larraín zdaj pozornost preusmeril k čisto pravi monarhiji, pogleda pa ne usmerja več naravnost v tragedijo (v Jackie je dramatiziral dogodke tik po atentatu na JFK-ja), ampak v obdobje, ko so se prelomni dogodki šele izrisovali na obzorju.
Piše se leto 1991, kar je – kot ve gledalec – leto dni pred razhodom Charlesa in Diane ter šest let pred tragično princesino smrtjo v pariškem cestnem podvozu. Dogajanje je v celoti zamejeno na kraljičino posestvo Sandringham, kjer se cela družina vsako leto zbere za božič. Prav ti trije dnevi so v Diani dokončno zapečatili namero, da zapusti svojega moža, nakaže Larraín: že dolgo se je zavedala Charlesove romance s Camillo Parker Bowles, obenem pa je čutila vso težo zamere in prezira, ki ju je do nje gojila kraljeva družina.
A Spencer v resnici ni film o Dianinem boju s krono; v večini prizorov ostaja sama, ujeta v odljudni palači duhov in vse bolj tud v zaporu lastnega uma. V njeno orbito sicer bežno vstopajo princ Charles (Jack Farthing), kraljica Elizabeta (Stella Gonet) ter princa William (Jack Nielen) in Harry (Freddie Spry), a v resnici protagonistko od okolice ves čas ločuje nevidna pregrada. Preblisk karizme, ki je iz prestolonaslednikove žene naredila "kraljico ljudskih src", vidimo že v uvodnih prizorih: Diana, ki se je na poti v Sandringham izgubila, na videz naivno zakoraka v vaško gostilno, da bi prosila za napotke. Čeprav domačini vanjo buljijo z odprtimi usti, brezhibno odigra vlogo zmedene, malce nemočne princeske.
Scenarij za film je spisal Steven Knight (Locke, Smrtne obljube, Peaky Blinders), ki sicer zna vzdrževati srhljivke vredno napetost, obenem pa se zapleta v pretirano razlaganje čustvenih stanj in vsako repliko ovesi z včasih prisiljeno metaforiko. Seherna beseda in sleherna gesta ima simbolično težo in dvojni pomen, pa naj gre za anekdote o "neukročenih konjih" ali pa za razmislek o tem, kaj pomeni, da se tvoj obraz znajde v bankovcih ("Samo valuta smo, ki gre iz rok v roke.")
Glede na poplavo vseh Dianinih biografij v zadnjih letih Spencer niti ne potrebuje tradicionalne linearnosti, kakršno bi od žanra sicer pričakovali. Larraín se namesto tega odloči za impresionistično portretno skico, ki z resničnim življenjem nima nujno prave zveze. Zanima ga predvsem črno-bela dramatičnost trka med občutljivo posameznico in togimi tradicijami ter nesmiselnimi omejitvami antagonistične dvorne druščine. Film je zato ujet v repetitiven ritem srečanj z opravljivo, zahrbtno služinčadjo (Diana lahko zaupa samo svoji garderoberki Maggie (Sally Hawkins)), trenutkov razposajenega eskapizma z malima princema in vse bolj abstraktnih manifestacij Dianine duševne stiske – nakazuje jo tako princesin boj z bulimijo kot tudi njena obsedenost z duhom Anne Boleyn ("tiste kraljice, ki je svojo glavo uslužno položila na tnalo"), ki ga srečuje na temačnih hodnikih palače.
Direktorica fotografije Claire Mathon (Portret mladenke v ognju) v ospredje natrpanih kompozicij vedno znova postavlja razrvano mimiko protagonistke. Izbira Kristen Stewart za naslovno vlogo je bila premišljena odločitev: ne gre samo za to, da je introvertirana igra njen naravni habitus, film posredno izpostavlja tudi vzporednice med usodama dveh mladih žensk, ki sta bili prisiljeni odraščati pod mikroskopom javnosti in se v nekem obdobju spopadati s plazom negativne pozornosti. Po tehnični plati – britanski naglas, srnji pogled izpod čela, plašna ranljivost – je njena preobrazba seveda neoporečna, a obenem nam Stewart nikoli ne pusti dokončno pozabiti na igralko za vlogo, na element fikcije in pretveze. Njena Diana je konstrukt, ki v enaki meri kot biografska dejstva upošteva javno percepcijo in zapuščino Diane. Prav ta metaraven film povzdigne nad slastno, a v veliki meri manieristično in prazno oponašanje igralske zasedbe Netflixove uspešnice Krona.
Režiserjeve visokoleteče težnje spodkopava predvsem melodramatična nesubtilnost Knightovega scenarija, ki Diano oklesti na tragični paradoks med zunanjo podobo moči in intimno nemočjo pri upravljanju lastnega življenja. Brez Kristen Stewart bi bil film Spencer še ena arhetipska upodobitev Diane, ne tako zelo drugačna od zgodbe, ki so jo pisali tabloidi, pred katerimi so se v Sandringhamu skrivali za skupaj zašitimi zavesami.
Ocena: 4-
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje