Prva svetovna vojna
(7)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 22 glasov Ocenite to novico!
Orožje
Različni primerki orožja. Foto: Mariša Bizjak
Bojan Rustja
Bojan Rustja si je iz podarjenih in najdenih predmetov sestavil zavidljivo zbirko najrazličnejših predmetov 1. svetovne vojne. Na ogled je v Kobaridu. Foto: Mariša Bizjak
Če želite zgodbam prisluhniti tudi vi, se dogovorite za obisk:
  Bojan Rustja,
Sergeja Mašera 2, 5222 Kobarid
GSM: 041 693 049
Zbirka granat. Foto: Mariša Bizjak
Triprekatna posoda iz 1. svet. vojne
Triprekatna posoda iz 1. svet. vojne, ki jo je verjetno uporabljal vojaški kurat za posvečeno vodo, olje in štolo. Foto: Mariša Bizjak
Pipe iz 1. svet. vojne
»Doma so imeli celo keramične pipe kot trofeje, na katerih so bila napisana imena regimentov, v katerih so se bojevali,« pripoveduje Bojan Rustja. Foto: Mariša Bizjak
Stekleničke Diana
Stekleničke Diana: Rustja ugotavlja: "Mislim, da so imeli celo več pijače kot hrane na fronti." Foto: Mariša Bizjak
Nemška vitrina - vse predmete ima razdeljene po narodnostih. Foto: Mariša Bizjak
Šatulja ruskega vojaka
Šatulja ruskega vojaka, ki jo je v zahvalo za krompir dal domačinki. Foto: Mariša Bizjak
Ogrski buzdovan
Ogrski buzdovan. Foto: Mariša Bizjak
Sestavljanke za otroke, orožje. Foto: Mariša Bizjak
Plinski minomet in drugo orožje
Plinski minomet na fotografiji skrajno desno. Foto: Mariša Bizjak
Steklenice z zdravili, orožje
Še vedno se najdejo tudi steklenice za zdravila. Foto: Mariša Bizjak
Večnamenski meč - za čiščenje poti in amputacijo udov. Foto: Mariša Bizjak
Termofor
Termofor. Foto: Mariša Bizjak
Bojan Rustja s ploščo Alberta Picca
Bojan Rustja s ploščo Alberta Picca. Foto: Mariša Bizjak

Dodaj v

Bogate zasebne zbirke - da ostankov velike vojne ne vzame zob časa

Intervju z Bojanom Rustjo, lastnikom muzejske zbirke Alberto Picco v Kobaridu
21. februar 2015 ob 06:50,
zadnji poseg: 21. februar 2015 ob 08:04
Kobarid - MMC RTV SLO

Granate, v katerih se še vonja plin, šatulja, ki jo je ruski ujetnik zamenjal za krompir, spominska plošča osvojitelju Krna - v zbirki Bojana Rustje je množica osupljivih predmetov 1. svetovne vojne.

Bojan Rustja že leta zbira zanimive reči, ki so povezane z veliko vojno in fronto ob Soči. Uredil jih je v manjši muzej, ki ga je poimenoval po enem svojih najdragocenejših primerkov - spominski plošči italijanskemu vojaku in nogometašu Albertu Piccu.

Če se boste napovedali pri Bojanu v Kobaridu, vam ne bo razkazal le svoje zbirke, odpeljal vas bo tudi na teren, šel z vami celo na Krn. Obiskovalcev ne šteje, niti ne pobira vstopnine. Je zdravnik, ki pa ga zdravstveni vidik prve svetovne vojne ne zanima, saj o posledicah vojne ve preveč.

Eno od sten krasi glavni zvezdnik vaše zbirke – Alberto Picco. Kdo je sploh bil ta mladi italijanski vojak in kakšna je bila njegova vloga?
Ja, uporabili ste krasen izraz – zvezdnik. Bil je osvojitelj Krna junija 1915 in takrat star komaj 21 let tudi padel. Njegovo smrt so pozneje izkoristili v propagandne namene, ker je bil tisto leto prvi strelec italijanske nogometne lige za klub La Spezia. Tako je dobil to pomembno vlogo, mogoče celo pomembnejšo, kot jo je imel v resnici, kajti v vojni je bil mogoče samo dvajset dni. Plošča, ki mi jo je podarila družina Fon iz Volč, je bila na velikem spomeniku na Krnu, na mavzoleju, in je bila postavljena leta 1928 na drugem spomeniku, posvečenem temu vojaku.

Kakšna pa je bila usoda teh dveh spomenikov na Krnu?
Najprej je bila leta 1922 na vrhu Krna postavljena velika kamnita piramida, ki pa je bila izpostavljena strelam in nevihtam, zato jo je že prvo leto skoraj porušilo. Ker je bil takrat čas fašizma, je bilo najlažje krivdo prevaliti na domačine. Kruto so se maščevali nad prebivalci iz Drežnice in okolice, požgali so med drugim tudi župnišče in seveda za vedno ostali grdo zapisani v naših krajih. Leta 1928 so namesto te piramide naredili velik spomenik z napisom »Victoribus esto«, zmagovalcem, s štirimi orli v klasicističnem slogu. Bili so narejeni iz neodpornega materiala. Takrat je namreč primanjkovalo denarja, zato so denar za spomenik zbirali tudi s posebno razglednico, na kateri je pisalo »Italijani, naj vam ne bo žal prispevka za heroje Krna«. Spomenik je bil tudi podkleten, imel je celo spalnico, kuhinjo, že takrat je bil nekakšno zavetišče tudi za planince. Imam sliko iz Planinskega vestnika iz leta 1952, ko ta spomenik deloma še stoji. Pozneje pa so ta spomenik porušili in ga predelali v Gomiščkovo zavetišče. En orel je še vedno na vrhu Krna, pa mislim, da vem še za enega, ampak seveda nihče nima želje postavljati na novo teh italijanskih spomenikov. Verjetno bi Italijani to takoj naredili, če bi jim dovolili, ampak naša oblast se pa tega prav gotovo ne bo lotila, čeprav je škoda, da vse propada.

Ste bili zaradi tega, ker ste zbirko poimenovali po italijanskem vojaku, res deležni kar nekaj žalitev in celo anonimk?
Dobro ste obveščeni, drži, ampak tega ne bi pogreval. Mislim, da je v teh letih marsikdo to prerasel. Letos, ko imajo Italijani obletnico osvojitve Krna, kot temu pravijo oni, prihajata iz domačega kraja Picca, iz La Spezie dva avtobusa, mene pa so povabili k njihovemu županu za nekaj dni. Vsako leto se ustavijo pri meni, skupaj gremo na Krn, postali smo prijatelji. Ko pridejo Avstrijci – čeprav njih zelo malo zanima 1. svetovna vojna, Italijani so bolj nori nanjo – jih prav tako zelo zanima ta plošča in njena zgodovina. Seveda bi si vsak muzej trikrat obliznil prste, če bi jo imel.

Torej med vašimi gosti prevladujejo Italijani?
Ja, bi rekel skoraj, da ja. Čehov je tudi veliko, potomcev teh, ki so se bojevali na Mrzlem vrhu. Kar nekaj obiskovalcev redno prihaja vsako leto.

Ploščo Alberta Picca ste dobili v dar, kje pa ste našli druge predmete?
Na začetku smo jih največ izkopali z detektorjem. Nismo toliko hodili visoko v hribe, ker smo ugotovili, da se tam najde bistveno manj kot v dolini, kjer so bile enote dalj časa nastanjene, imele svoje kuhinje, smetišča, stranišče, marsikaj so tudi izgubili. Pa seveda poti, po katerih so se umikali ter odvrgli orožje in vse drugo, da so lahko hitreje bežali. Brali smo celo dnevnike in šli po njihovih sledeh.

Ne le s Piccom, za propagando so skrbeli že pri najmlajših?
Ja, imam sestavljanke nemške proizvodnje iz Nürnberga, ki so jih našli v neki hiši v Tolminu z letnico 1916. Očitno so jih uporabljali v vrtcih in nižjih šolah, da so že tam delali propagando za svoje vojake. Prizori na teh slikah so bolj idilični kot krvavi, vidimo lepe oficirje na konjih, streljanje v čudovitem žitu, počitek ob kozarčku, lepe snežne terene, kjer se bojujejo, nobenega mrtvega. Že otroke so vzgajali v tem vojnem duhu.

Koliko teh predmetov pa sploh še je v Posočju? Je tega še veliko ali je že precej izropano, prebrano?
Gotovo ima marsikdo še kaj, česar ni še nikomur pokazal in verjetno ne bomo nikoli videli. V zemlji pa je vse manj. Ampak ne zato, ker bi mi vse izkopali, ampak ker zob časa naredi svoje.

Ob stoti obletnici je torej skrajni čas, da se poišče še tisto, kar se da.
Skrajni čas. In noro je, da imamo zaradi tega večkrat težave z nadzorniki.

Težave v kakšnem smislu?
Iskanje z detektorjem naj ne bi bilo dovoljeno, ker je vse, kar je v zemlji, vodi ali zraku, last države. Ampak jaz mislim, da zbiralci še lahko ohranimo, kar dobimo, kar bo pa pod zemljo ostalo, bo pa tam za vedno. Tukaj ni res nobene škode. Moramo pa seveda potegniti izrazito mejo med šaro in ostanki prve svetovne vojne ter določenimi arheološkimi stvarmi, za katere nismo usposobljeni in jih je treba takoj prijaviti ustreznim institucijam, da nadaljujejo delo.

Koliko časa en povprečen zbiratelj išče predmete, da se naberejo dovolj za takšno zbirko?
Jaz sem bil med poznimi. Začel sem zbirati okrog leta 1991, muzej pa sem odprl leta 2001. Imel sem veliko možnosti, da sem pregledal marsikatero klet, podstrešje, preden so podrli hiše, in moram reči, da sem na ta način marsikatero stvar rešil pogube in pozabe. Nekatere stvari sem tudi plačal, mnoge pa sem dobil zastonj.

Koliko ste odšteli največ?
Nimam nobenega takega predmeta, ki bi ga kupil po kakšni res visoki ceni. Nekje do sto evrov, še večkrat pa se je to plačalo s kakšnim zabojem piva ali povabilom na večerjo.

Danes je to resda konjiček, ampak takoj po vojni je zbiranje pomenilo vir preživetja. Kdaj se je to spremenilo?
Po prvi svetovni vojni, ko so Italijani ponovno zavzeli te kraje, so organizirali skupine iz celotne Italije, ki so prečesale vse hribe in bojišča. Prvič, da so dobili večino mrtvih, in drugič, da so znesli v dolino večino vrednega železa. Nekateri, ki so prišli kot iskalci iz cele Italije, so celo ostali tukaj, se poročili in opravljali to delo. Eden izmed najbolj znanih, Gobbo, je ostal tukaj v Kobaridu. Do druge svetovne vojne so se preživljali predvsem z žlahtnimi kovinami, nameščenimi kot tesnilni obroči na granatah, prodajali so tudi svinčene kroglice iz granat. Zato je bilo treba seveda granato odpreti, posledično je bilo tudi veliko žrtev. Če pogledamo knjigo o žrtvah prve svetovne vojne, je v njej celo dodatek »Žrtve posledic prve svetovne vojne«. In teh je še danes veliko, na žalost.

Kako pa je z ozaveščenostjo zbiralcev danes?
Gre na bolje, samo pri najdbi nekega takega razstreliva, ki ga mogoče še nihče ni imel, je tako močan adrenalin, da gre lahko nekdo čez vse svoje meje v želji, da bi to imel. In lahko se žal zelo slabo konča. Ljudje točno vedo, kaj je nevarno, česa se ne sme. Nesreče se zgodijo pri takih opravilih, za katere vsak laik ve, da se jih ne sme delati. Recimo kuriti, vrtati in podobno.

Se pa da verjetno tudi danes z različnimi predmeti dobro zaslužiti. Kaj je najbolj iskano na trgu?
Naši zbiralci na sejmih v Šempetru pri Gorici predstavljajo prvo svetovno vojno predvsem z delom društev. Poleg tega so tam tudi stojnice s prodajo predmetov, kjer pa je – za moje pojme – huda šara. Ostanki posode, bajonetov, deli pušk, čelad in tako naprej. Za take stvari je zanimanje predvsem na italijanski strani. Določeni zbiratelji, predvsem Italijani in Nemci, imajo še veliko blaga iz skladišč iz prve svetovne vojne. To so predmeti, ohranjeni kot novi, in posledično tudi zelo dragi, od tisoč do nekaj tisoč evrov. Tretja skupina pa so tisti, ki prodajajo – ne moremo reči ponarejenih predmetov, ker povedo, da so to replike. To so predvsem Čehi in Slovaki, pa tudi nekateri naši izdelujejo replike dragih čelad, ščitov, značk ...

Vi pa svojih predmetov ne smete prodati?
Pri tem sem omejen. Neki predmet lahko prodam, samo če ga zamenjam z boljšim.

Kakšna je glede tega zakonodaja? Kakšni postopki čakajo nekoga, ki želi odpreti takšno muzejsko zbirko?
Najprej moraš na upravi enoti pridobiti dovoljenje za zbiranje in posedovanje določenega orožja. Za to moraš narediti izpit, zdravniški pregled in vsakič plačati mastne takse. Primerno moraš urediti prostor, ga protivlomno zaščititi, enkrat letno nas obišče tudi policija. Vsekakor pa se moraš povezati z nekim muzejem, ki ima v svojem arhivu potem tudi popis predmetov. Teh nikakor ne smeš odtujiti, popisani so kot zgodovinska dediščina, zato morajo za vedno ostati v muzeju, ampak ostanejo seveda tvoja last.

Kaj najbolj privlači vaše obiskovalce?
Nekaterim so v ospredju orožje in granate. Moje so narejene tako, da jih lahko razstavim in jim pokažem plinske vložke. Povonjajo lahko plin, ki je še ostal v njih. Ta namreč nikoli ne izgine. Tako je še vedno vonj po mandljih ali kaj podobnega. Nekatere zanimajo bolj osebni predmeti, spet druge medicinska plat prve svetovne vojne ali pa čelade. Najbolj pa me je presenetil National Geographic, ki je kot najbolj zanimiv predmet v muzeju izbral lesen izolator za elektriko. Zanimivo, lesene izolatorje, izolirane na poseben način s katranom, so namesto keramičnih uporabljali visoko nad dolino Možnice.

Kateri predmet v vaši zbirki pa je vam najljubši?
Eno dragocenejših predmetov v zbirki mi predstavlja ruska šatulja. Dobil sem jo z Žage, kjer je živel Zdravlje, ki je imel nono iz Trente. Ta uboga gospa je od tistega pičlega krompirja, ki so ga imeli doma, peš nosila ubogim ruskim ujetnikom, ki so gradili vršiško cesto. Primanjkovalo jim je hrane, ker pa niso imeli denarja, da bi jo plačali, so v zameno domačinom dali določene predmete, ki so jih imeli s seboj ali ki so jih sami naredili v redkih prostih trenutkih na gradbišču te vršiške ceste. Ta macesnova šatulja je narejena iz polcentimetrskih izrezljanih plasti, ki so zlepljene druga z drugo s škrobom in originalnimi ruskimi časopisi iz vojnega časa.
Če bi mi rekli, naj v muzeju izberem nekaj, kar mi je najbolj ljubo, bi mogoče izbral napise na macesnovih deskah iz Lepene, ki mi jih je pokazal ribiški čuvaj Miran Kravanja Tonšč. Rešili smo jih zadnji hip, ko so podirali balkon neke stare hiše. Drugače pa so bili ti napisi v okviru bolnišnice v Lepeni in so bili propagandnega značaja. Pomenijo »Ostani stanoviten in zvest«, »Na bojišču moraš biti vedno vesel in dobre volje« in »Vedno vztrajno in zvesto«. Po slikah sodeč, so bili prepleteni s smrekovimi vejami kot nekakšni mlaji.

Je med predmeti še kakšen skrivnosten, za katerega vam ni uspelo razvozlati uganke?
Ja, moram reči, da je kar veliko takih stvari. Imamo svoj forum Prohereditate, kjer objavljamo neznane predmete. Še danes ne vemo, na kakšen način so bile oštevilčene te tablice na italijanskih, alpinskih menažkah. Dolgo let tudi nismo vedeli, za kaj se je uporabljala pločevinasta triprekatna škatla iz doline Lepene. Tak predmet ima tudi Mirko Kurinčič v muzeju Batognica v Drežnici. Prav on je odkril, čemu bi to služilo. Imeli naj bi jih vojni kurati, v enemu prekatu naj bi bila žegnana voda, v drugem hostije in v tretjem poslednje olje. Na spodnji strani je imel duhovnik spravljeno štolo, s katerim je podelil zadnje zakramente umirajočim vojakom na bojišču. To je naše pojasnilo, če bomo kdaj v literaturi dobili potrdilo, da je res tako, bomo pa še bolj zadovoljni.

V vaših vitrinah vidimo različen pribor, celo steklenice »Maggi«, v katerih je bil koncentrat juhe, potem so tukaj še slavne stekleničke Diana. So spili precej alkohola?
Mnogokrat so ostali brez hrane v gorah, za vodo so topili sneg. Če se je le dalo, so imeli dovolj alkohola na razpolago. To sicer niso preverjene zgodbe, a v mnogih dnevnikih piše, da so se vsaj določene enote zelo nerade bojevale, če niso bile pod vplivom alkohola. Moj prijatelj Domevšček iz Bovca ima vsaj 60 različnih steklenic piva, najdenih v gorah. Različnih tovarn! To je bila ena velika proizvodnja, ki je delala samo za to. Potem vse stekleničke Diana, veliki sodčki ruma ... mislim, da so imeli celo več za piti kot za jesti. Bili so pa izredno suhi. Povprečna teža avstrijskega vojaka po koncu vojne je bila okoli 50 kilogramov.

Tudi granate so ena od vaših strasti. Kaj je na njih tako privlačnega?
Kot zdravniku mi je vsako delovanje granate ena velika groza. Razmišljam, kako so delovale ... Bile so tiste, ki so bile polnjene z eksplozivi, in se je samo ohišje razletelo na koščke, druge so šrapnelske granate, ki so polnjene s svinčenimi kroglicami ali drugimi delci. Ko niso imeli tega, so jih polnili tudi s koščki razsekanega železa, celo z žeblji in podobnim. Samo da je bila čim bolj ubijalska. V svoji zbirki imam kar nekaj plinskih granat velikih kalibrov tako z avstro-ogrske kot tudi z italijanske strani.

Med njimi hranite tudi plinomet z Bovškega polja.
Bili so za enkratno uporabo, ker so bili zakopani v zemljo, povezani z električnim vžigom. Na dan preboja naj bi vseh tisoč naenkrat letelo v zajedo proti Čezsoči, čez sto jih je odpovedalo. Čeprav so njihove slike obstajale, dolga leta nismo našli nobene cevi. Potem se je končno našla prva v Koritnici, ki se je dolgo valjala po vasi, ker nihče ni vedel, za kaj gre. Bili so namreč zelo preprosti in sploh niso bili podobni nobenemu minometu. Izdelali so jih iz starih vodovodnih cevi iz Düsseldorfa. Pozneje, ko se je vedenje o tem razširilo in so začeli graditi kampe ob Koritnici in Soči, je prišlo na dan več kot deset teh plinometov. Večina je seveda šla v prodajo v plavže in so domačini pač z njimi zaslužili.

Kako pomembno orožje je bil plin?
O tem obstaja več teorij. Kot ubijalsko orožje so ga izumili večinoma Nobelovi nagrajenci, predvsem na francoski in nemški strani. Nekateri menijo, da je bila uporaba plina upravičena, ker je skrajšala vojno. Ampak po vseh življenjskih konvencijah je to prepovedano orožje, ki se ne bi smelo uporabljati.

Koliko tega pa je sploh bilo pri nas?
Od začetka so ga preskušali. Niso ga imeli v granatah, ampak so ga spuščali iz jeklenk, zato so bili zelo odvisni od vetra. Če so napačno napovedali vreme, je namesto v sovražnikove jarke lahko plin neslo tudi vanje. Pozneje so bili manj odvisni od vremena. Vsi ti plini so bili težji od zraka, zato so morale njihove nasilne granate v zraku eksplodirati, da je plin počasi padal. So bili pa strah in trepet. Najprej so vrgli dražljivce, ko so vojaki sneli maske, so ustrelili plin. Kdor ga je vdihnil, je najprej mislil, da ni nič. Naslednji dan je začel pljuvati kri, tretji dan pa je umrl, ker se je v pljučih začela delati solna kislina, ki vse prežre. Grozna smrt. V krvavo-penastem bruhanju so umrli.

Glede na to, da ste zdravnik, vas verjetno zanima tudi to področje prve svetovne vojne?
Pravzaprav vas bom zelo razočaral. To je področje, ki me najmanj zanima. Kolikor imam vpogleda, je tako stresno in grozno, da se namensko s tem ne ukvarjam, ker mi ta konjiček pomeni beg in sprostitev od mojega poklica.

Kljub temu pa v vaši zbirki ne manjka zdravil, ampul, celo žage za amputacijo udov ... Na kakšni ravni je bila zdravstvena oskrba?
Na prvi liniji je bila oskrba sotovariška pomoč. Potem so bili bolničarji, a do bolnišnic je bilo težko preživeti. Predvsem pa so bile problem okužbe, ker antibiotikov še niso poznali. Kirurgija pa se je takrat ob vsej žalosti zelo razvila, saj so potrebe in možnosti dale prakso za učenje in nove izsledke v kirurgiji, uporabljali so tudi že anestezijo z etrom za najhujše operacije. Mogoče vsega tega še dolgo ne bi odkrili.

Kako pa so si vojaki popestrili sicer redke malo lepše trenutke, imate tudi kakšne predmete, ki pričajo o tem?
Življenje so si popestrili z rojstnimi dnevi, še na bojišču praznovali so božič, celo nasprotni strani sta si izmenjali darila. Znali so uživati vsak trenutek, ki jim je bil dan. V nekem dnevniku sem bral, da je lovec hodil na lov, čeprav je bilo to prepovedano, in je s tem tudi oskrboval svojo enoto. Na planini Duplje pri Krnskih jezerih so zgradili kinodvorano, ki naj bi sprejela čez tisoč ljudi in še danes se najdejo deli filmov v okolici. Radi so tudi kaj dobrega popili in pojedli, če je bila možnost. Ampak možnosti je bilo bolj malo.

Mariša Bizjak

Prijavi napako
Komentarji
rabelj
# 21.02.2015 ob 07:22
Kapo dol za zbirko.
arto44
# 21.02.2015 ob 08:07
dober je , da se mu da. tole je več kakor hobi.
pa glede na opravljeno delo in denar , ki ga je vložil za vsa dovoljenja , bi lahko kakšno državno finančno injekcijo dobil.
Lluka
# 21.02.2015 ob 08:03
Kaj naj dodam, čestitke gospodu... in .... SRAMOTA za državo. Prodajajo orožje.... kupec pa bo orožje prodal naprej muzejem, ljubiteljem.....

Namesto da bi država po kasarnah imela eno ali dve sobi za obiskovalce, kjer bi lahko prikazale eksponate orožja.... itd itd... katerega sedaj prodajajo za drobiš. pri "muzejski sobi" pa bi lahko še desetletja kovali "dobiček". Tako pa za drobiš prodajajo šarcerje.... itd itd........ kateri so Sloveniji pisali zgodovin...
Domoljub
# 21.02.2015 ob 16:57
Lepa zbirka.
oiradd
# 21.02.2015 ob 11:17
Zavoljo zbirateljev (nekateri nam pravijo tudi čudaki) se ohranja dediščina, takšna in drugačna, ki bi bila drugače izgubljena. Neverjetno kaj vse se zavrže. Kar je enemu šara brez vrednosti, se drugemu izkaže, da je dragocenost neprimerljive vrednosti, ki bo ohranjala spomin in opomin na neke druge čase.
Hvala vsem, ki se trudijo, da bi čimveč takšnega ohranili za generacije ki prihajajo za nami.
Slovenec11
# 21.02.2015 ob 15:37
Granate katere so na sliki niso izpraznjene - le te spadajo v muzej kateri ima primerno skladišče ne pa nekemu zasebniku !

Se pa je tega materiala odneslo v tujino veliko - največ pa ga je uničila nekdanja JNA - saj večina tega območja je bilo za "navadne smrtnike" nedostopno - in so vojaki to zbirali in uničevali.
kar je bilo vrednega pa so "oficirji" odnesli kakor so iz ladje REX odnesli vse zlato in ostalo bogastvo
Ena kraja se je zgodila tudi v Planinskem gradu kateri je bol najbogatejši - zlato se je prodajalo na ulicah Zagreba in to tako da so kose rezali kar z žago za železo (to so bile palice za zavese)
Ramus
# 21.02.2015 ob 10:31
"Bogate zasebne zbirke - da ostankov velike vojne ne vzame zob časa"

Oh ko bi jo le,... skupaj še z vso ostalo navlako, ki bremeni prihodnost.
TV in RA arhiv
O novi knjigi Pa zbogom, junaki... 00:06:02, 16.11.2017
Kdo je bil Franc Ferdinand 00:02:59, 24.10.2017
Stoletje čudeža pri Kobaridu 00:07:48, 24.10.2017
Čudež pri Kobaridu 00:53:10, 24.10.2017
Sto let bitke pri Kobaridu 00:02:04, 24.10.2017
Obletnica bitke pri Kobaridu 00:02:08, 16.07.2017
100-letnica ruske kapelice 00:42:12, 29.07.2016
100-letnica začetka bitke na Somi 00:01:57, 01.07.2016
V Novi gorici predstavili Pot miru 00:01:41, 30.03.2016
Prekmurci in prva svetovna vojna 00:05:03, 11.12.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Soška fronta - Primorska letalca 00:18:27, 03.09.2015
Soška fronta - Džamija 00:15:36, 21.08.2015
Spomin na vojno 00:53:51, 24.07.2015
Soška fronta - Ženske v zaledju 00:18:19, 17.07.2015
Pot domov 00:57:30, 01.07.2015
Muzej na prostem Kolovrat 00:09:29, 26.06.2015