Emil Zonta je prepričan, da bo na binkoštno nedeljo cerkev svetega Duha v istoimenskem zaselku v fari Črnica blizu Buzeta povsem polna, sprejme lahko do 200 ljudi. Maše tam sicer potekajo le enkrat mesečno, nanje pa pride zgolj nekaj ljudi. V vasici, kjer je do druge svetovne vojne živelo osem družin, so zdaj doma le še trije ljudje. Zelo pogosto, vsaj dvakrat tedensko, vanjo iz Kopra prihaja danes 81-letni Emil Zonta, ki je v vasi živel do leta 1954. V Svetem Duhu ima vinograd in vrt, domačijo pa vzdržuje in v njeno obnovo vlaga, kolikor je mogoče. “Naša hiša je zelo stara, njena osnova je iz 8. stoletja, dograjevali pa so jo v 12. in 16. stoletju. Ko jim je pogorel bližnji konvent, so imeli tukajšnji frančiškani, ki so se potem odselili v Pulj in kasneje v Pietro Peloso, v njej kuhinjo,” pripoveduje Zonta. Pove, da je njihov priimek pogost v tistem delu Istre in da naj bi po dosegljivih dokumentih prvi Zonta, Mateus, v Istro prišel iz Firenc v začetku 13. stoletja.

Emil Zonta (1935) je upokojeni glasbeni urednik na Radiu Koper Capodistria. Rojen je bil v vasici Sveti Duh v bližini Buzeta v napredni družini, oče Ivan je bil Tigrovec. Po šolanju v rodnem kraju v italijanskem, slovenskem in hrvaškem jeziku, so ga kot nadarjenega glasbenika poslali na šolanje v Zagreb. Deloval je na koprskem radiu, nekaj časa pa tudi na nacionalnem radiu v Ljubljani, kjer se je izpopolnjeval v muzikologiji, radijski tehniki in akustiki. Ustanovil je več ansamblov, jih veliko vodil, še večim pa omogočil snemanje v radijskih studiih. Osredotočil se je na istrsko glasbeno dediščino in na terenu naredil ogromno posnetkov, ki so tudi temelj za raziskovalno delo o razširjenosti slovenščine v Istri in dokument arhaičnega tradicionalnega načina petja. Njegovo delo je preučevala Urša Matjašec, ki bo letos na sloveči glasbeni akademiji v Salzburgu diplomirala s temo Emil Zonta - njegov prispevek k ohranjanju istrske glasbene dediščine. Zonta je tudi avtor več knjig in nasploh angažiran Istran. Živi v Kopru.

Sveti Duh je na romarski poti

Cerkev svetega Duha v istoimenski vasi, ki ji je dala ime, je najbolj zanimiv sakralni objekt v okolici Buzeta. Zonta pravi, da so arheologi začetek njene gradnje umestili v 8. stoletje, prvič naj bi v njej maševali davnega leta 906. Najprej je bila zgrajena pravokotna romanska ladja, kasneje so na vzhodni strani cerkvice dogradili poznogotsko svetišče, še kasneje renesančno zakristijo ter v 17. stoletju baročno lopo. Cerkev krasijo zašiljena gotska okna z gosto mrežo in izvorno zasteklitvijo, del stropa z rebrastim zvezdno zasnovanim stropom in oltar, posvečen sv. Antonu Padovanskemu, ki naj bi šel skozi Sveti Duh leta 1228 na svoji poti iz Trsta v Pulj.

Vas je bila kasneje pomembna tudi zaradi romarske poti, ki je šla iz Novigrada, po dolini reke Mirne in prek Svetega Duha proti Rakitovcu na Kraškem robu. V srednjem veku so se v vasi romarji tudi ustavljali v zatočišču, konventu. Do prve svetovne vojne je bila pot še uporabljana, zdaj je njen del v sistemu istrskih pohodniških poti. Slovensko Društvo prijateljev svetega Jakoba, zavetnika romarjev in popotnikov, ki se zavzema za oživljanje tradicije srednjeveških slovenskih romanj v Kompostelo, oživljanje romarskih poti sv. Jakoba doma in v tujini ter za oživljanje drugih romarskih poti, želi obnoviti tudi istrsko romarsko pot skozi Sveti Duh do Brkinov in povezati Jakobove poti do Medžugorja na Hrvaškem.

Živahna binkoštna nedelja

Nekoč je bilo na binkoštno nedeljo v Svetem Duhu zelo živahno. Pavle Merku, mentor in vzornik Emila Zonte, mu je iz Vatikana nekoč prinesel dokument s pričevanji o velikih binkoštnih romanjih v tamkajšnjo cerkev, ko se je zbralo tudi 240 bander (zastav) župnij in cerkva iz vse Istre, Trsta, Čičarije in Kvarnerja. Zelo dolgo so bili v Črnici, kjer je sedež fare, pod katero sodi tudi Sveti Duh, slovenski župniki. Zadnji je bil Dominik Pegan, ki je moral oditi leta 1952.

Zonti spomini in ohranjanje dediščine niso dali miru, zato so lani na njegovo pobudo v cerkvi svetega Duha na binkoštno nedeljo spet priredili mašo v slovenskem jeziku. Buzetski župnik Mario Žmak, ki vodi tudi faro v Črnici, je maševal skupaj s kolegoma Bogdanom Vidmarjem iz Kopra in Milanom Stepanom iz Predloke. Na koru je bil cerkveni zbor koprske katedrale, cerkev pa je bila prvič po 50 letih spet polna.

Gostitelj Mario Žmak je predlagal, naj letos mašo vodi Stepan. Gregorijanska skupina iz koprske katedrale bo zapela eno pesem v slovenskem in eno v hrvaškem jeziku, preostale pa v latinščini. Po maši je bil v Svetem duhu predviden kulturni program s starimi istrskimi plesi in petjem, ki ga je zasnoval Zonta, izkušen organizator glasbenih in kulturnih prireditev. A zaradi tragičnega dogodka - minulo soboto se je smrtno ponesrečila poslednja ženska, ki je živela v vasi, Ariana Merlić - so dogodek prestavili. Zonta napoveduje, da bodo v bližnji prihodnosti na željo krajanov kulturni program, ki so si ga zamislili, izvedli v celoti. Plesala bo folklorna skupina iz Hrvatinov, stare slovenske pesmi bodo na tradicionalen način zapeli člani slovenskega kulturnega društva Lipa iz Buzeta, osrednji del prireditve, ki ji bo seveda sledila istrska zakuska, pa bo pogovor z naslovom Kaj je kaj. Zonta, ki ga bo usmerjal, pravi, da je kajkavsko narečje v Istri tradicionalno in da ga govorijo v številnih krajih, “do Roča in Lupoglava, skoraj do Pazina”. Kaj v Istri povezuje s karantansko kulturo. “Kaj ni prišel iz Zakarpatja, v Istro je prišel vsaj 400 let prej kot v Slovenijo, prinesli so ga Karantanci, ki so sem pribežali pred Germani.” Prepričan je v karantanske korenine in tovrstno povezanost Slovencev na zahodnem robu narodove poselitve: “Ko so k nam prihajali krošnjarji iz Rezije, se je oče z njimi pogovarjal v italijanščini, z nami pa je govoril po naše. In je rekel krošnjar, saj vas razumem. Tudi z Merkujem sva se povsem razumela, on je govoril rezijansko, jaz pa naš jezik.”

“Slišim Trubarjev čas”

O arhaičnosti in, kot pravi, karantanskem izvoru istrskega narečja, ima Zonta še eno zanimivo anekdoto. V petdesetih letih, ko je služboval v Ljubljani, je kot tonski mojster urejal oddaje Jezikovni pogovori, ki jih je vodil Mirko Rupel. Znameniti literarni zgodovinar in lingvist je Zonto slišal govoriti po domače in odtlej je moral, takšna je bila profesorjeva prošnja, z njim govoriti v narečju, saj je Rupel, kot je dejal, v njegovem govoru “slišal Trubarjev čas”.

Zonta je prepričan, da je dokazal, da je domet slovenskih narečij v Istri bistveno večji, kot priznava uradna znanost. Ponosen je, da je v Kotlih pod Ročem posnel 32 starih slovenskih pesmi, zapetih na stari način: “Začel je prvi, drugi mu sledil, nato se je priključil še tretji. Gre za zanimivo troglasje, v katerem ima vsak glas svojo brazdo.” Od omenjenih pesmi jih je 26 izdal na kaseti v samozaložbi, še šest jih na izid čaka, prav tako pa številne, ki so posnete na kar 150 trakov.

Binkoštna nedelja v Svetem Duhu torej ne bo zgolj ohranjanje vaške tradicije iz sredine prejšnjega stoletja, temveč ob spominih tudi pomemben prispevek za razumevanje kulturnega ustroja severozahodnega dela Istre. Zonta nestrpno pričakuje nedeljo, ob vsem pa ga prav posebej veseli, da bodo v kulturnem programu nastopili tudi otroci s svojimi pripovedmi v domačem, kajkavskem narečju.

SAŠO DRAVINEC, Primorske novice