Stane Kocutar je dolgoletni novinar Radia Slovenija in Radia Maribor. Foto: Osebni arhiv
Stane Kocutar je dolgoletni novinar Radia Slovenija in Radia Maribor. Foto: Osebni arhiv

To obdobje mi je ostalo v spominu po tem, da sem nekoliko bliže in z drugega zornega kota spoznaval tedanje razmere, predvsem pa se osebno prepričal o vsej resnosti in predanosti, s katerima je tedanja milica sodelovala v procesu osamosvajanja.

V tistem času sem bil študent in štipendist Radia Maribor, kjer so mi velikodušno omogočili sodelovanje v dnevnem in informativnem programu, pogosto pa sem tudi opravljal sobotna in nedeljska dežurstva. Tako se spominjam, da sem v nedeljo, 2. junija 1991, poročal s prisege vojakov v 710. učnem centru teritorialne obrambe v Pekrah, kjer se je nekaj dni pred tem (23. maja) odvila drama poskusa armadnega ustrahovanja in z orožjem podprte zahteve po predaji nabornikov. Občutek mi je prišepnil, da gre za nekaj zgodovinskega, zato sem v prvi službeni beležki ohranil vabilo na ta dogodek – najbrž gre za eno redkih do današnjih dni ohranjenih vabil na prvo prisego.

Foto: Osebni arhiv
Foto: Osebni arhiv

Iz časa junija 1991 so mi ostali v spominu čedalje pogostejši vpoklici v rezervno enoto milice in urjenja ob zapuščenem objektu nedaleč od Treh ribnikov v mariborskem predmestju, kjer smo se rezervisti potili družno z rednimi pripadniki posebne enote tedanje uprave za notranje zadeve Maribor, ki ji je poveljeval Bojan Lunežnik, človek, do katerega zaradi odnosa do moštva in človečnosti do današnjih dni gojim iskreno spoštovanje in prijateljstvo.

V ponedeljek, 24. junija 1991, sem ves dan preživel na radiu Maribor ob vzpostavljanju telefonskih zvez za odprti program, ki ga je v studiu povezoval Jože Jagodnik. Že naslednji dan me je doma čakal vpoklic v enoto oddelka milice Maribor – Tabor, tedaj najbližji posadki RTV centru Maribor. Takoj sem se odzval in naročeno mi je bilo, naj do prejema podrobnejših navodil počakam kar na Radiu Maribor. Tam sem bil v skupini štirih ali celo petih realizatorjev, ki smo vzpostavljali telefonske zveze s sogovorniki in v studiu vključevali terenske poročevalce.

Vojaška obramba suverenosti - odgovor na akt agresije

27. junija dopoldne je v RTV center Maribor prispela posadka rezervistov, ki ji je poveljeval Bojan Strehar. Naročeno mi je bilo, naj še isti dan pridem na postajo, prevzamem oborožitev in se jim pridružim. Spominjam se dišeče poletne noči in simfonije čričkov pod Pekrsko gorco ter proti jutru 28. junija, še v mraku in čisti tišini oddaljenih rafalov, ki so ob Ljubljanski ulici prerešetali vozilo milice, v katerem je umrl tedaj 22-letni rezervist Robert Hvalc, njegov aktivni kolega Zdenko Lilek pa je ostal invalid.

V zavarovanju RTV centra Maribor sem ostal še nekaj noči in bil pozneje premeščen pred okop nekaj deset metrov od glavnega vhoda v vojašnico JLA, poimenovano po Francu Rozmanu Stanetu.

Zavarovanja RTV centra Maribor smo se spomnili ob dvajseti obletnici osamosvojitve leta 2011, ko smo v navezi s Policijskim veteranskim društvom Sever Maribor in Območno zvezo veteranov vojne za Slovenijo v parku odkrili spominsko znamenje.

Iz tistih časov sem ohranil tri 'spominke'; prvi znak slovenske policije za kapo, ki smo ga rezervisti dobili – mislim da 2. julija 1991 – našitek nekdanje milice, ki sem ga sparal z levega rokava uniforme, in prvi vojaški povoj, ki je pravzaprav izhajal iz armadne opreme.

Foto: Osebni arhiv
Foto: Osebni arhiv

Tisto poletje je hitro minilo, 1. junija naslednje leto sem na Radiu Maribor postal novinar pripravnik. Nekajdnevna izkušnja doživljanja mariborske radijske in televizijske hiše v uniformi in z nabitim orožjem je bila posebna in neponovljiva. Zaradi kratkosti je tudi nekoliko ušla iz spomina.

Po treh desetletjih me draži radovednost, ali so poletni nočni koncerti čričkov pod Pekrsko gorco še vedno tako mogočni ali pa je to samo oddaljen zapis v spominu skoraj 24-letnika, ki je sicer razumel, kaj se okoli njega dogaja. Toda zavedanje, da bi lahko bilo vse tudi drugače, je doživel šele desetletje pozneje – na nekem sarajevskem pokopališču, kjer so bile v deščice vrezane rojstne letnice padlih in ubitih (pre)pogosto njegove ali pa njegovi grozljivo blizu …