Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na poti k ljudem prikazuje požrtvovalno delo patronažnih medicinskih sester, ki so vsak dan v oporo številnim bolnikom. Na območju Slovenije jih deluje okrog 950. V filmu spoznamo njihovo delo, ki zajema preventivno in kurativno zdravstveno nego, od spremljanja zdravstvenega stanje pacientov na njihovem domu, do preventivne obravnave otročnic in dojenčkov po odpustu iz porodnišnice. V zadnjem času se zahtevnost njihovega dela povečuje, saj se zaradi krajšanja ležalne dobe v bolnišnici bolniki hitreje vračajo v domače okolje. Scenarij in režija: Magda Lapajne
Dokumentarni feljton o pomenu in podobi praznika delavcev danes. Slovenija postaja vse bogatejša družba, toda še vedno so številni delavci med nami prepričani, da bi se bogastvo in dobiček, ki izhajata iz tehnološkega napredka in gospodarske rasti, morala v družbi pravičneje deliti in s tem izboljšati položaj delavca, njegovo delo pa olajšati. Razvoj naj bi zagotavljal boljše življenje. Pa to res drži za vse med nami? Da so zgodbe, ki se skrivajo za kazalniki našega gospodarskega razvoja, mnogo bolj kompleksne in za delavce velikokrat manj bleščeče, opozarja sociologinja dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela, da pa tudi veliki konkurenčni pritiski ne morejo in ne smejo biti glavni izgovor delodajalcev za kršenje pravic delavcev in nepoštene odnose do njih, je prepričan predsednik uprave Domela iz Železnikov. Mešane občutke ob tem, kaj naj 1. maja sploh še praznujeta, pa imata Karin in Marko. Karin, med drugim tudi nekdanja voznica, je po 25-ih letih dela po stečaju podjetja pristala med brezposelnimi. Marko je redno zaposlen v enem od trgovskih podjetij. Oba menita, da delo in predvsem delavec v naši družbi nista dovolj cenjena, delavčeve že v preteklosti priborjene pravice vse prevečkrat kršene in da delo, ki kljub temu, da človeku jemlje vse večji del dneva, marsikomu v naši družbi še vedno ne zagotavlja dostojnega življenja. Obljuba prihodnosti je zanju vse prevečkrat obljuba še večje negotovosti. Scenaristka: Neva Novljan Režiser: Franc Arko Snemalec. Boris Poropat Montažer: Marko Hočevar
Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.
Na območju zahodnega Balkana je dom najnevarnejši kraj za ženske. V Sloveniji kar dve tretjini spolnega ali fizičnega nasilja nad ženskami zagrešijo njihovi intimni partnerji. Leta 2022 je bilo v intimnem partnerskem odnosu umorjenih sedem žensk, leto prej štiri, leta 2020 deset. In kot je pred časom opozorila ena od nevladnih organizacij, femicid ni le družinska tragedija, ampak rezultat patriarhalne družbe in sistemske neenakosti. Nekateri strokovni delavci in celo sodniki umore žensk povezujejo z ljubosumjem in krivdo delno pripisujejo žrtvam. Pa vendar so ti umori praviloma posledica zgodovine predhodnega nasilja, nasilne osebnosti povzročitelja ter njegovih tradicionalnih prepričanj, da mu mora biti ženska podrejena in da je njegova last. Avtorica oddaje: Vanja Kovač
Cerkno se vsako pomlad za nekaj dni prelevi v svetovno prestolnico jazza. Kratki dokumentarni film JAZZ CERKNO, ki je nastal v produkciji TV Slovenija in režiji Dušana Moravca je vpogled v pestro festivalsko dogajanje, ki že več kot 18 let vzburja ljubitelje glasbe. Neobičajna glasba za te kraje, prijazni domačini, neokrnjena narava in obiskovalci od vsepovsod, vse to je vabilo, ki se mu ne gre upirati.
Reka beguncev in migrantov na poti v »obljubljeno« Evropo. Balkanska begunska pot, kjer so se vrata na sever najprej zapirala počasi in čez noč dokončno. A želja po – za ene varnosti, za druge boljšem življenju – jih žene naprej, na pogosto nevarno in drago pot proti Evropski uniji. Novinar Boštjan Anžin in snemalec Pantelija Petrović sta se odpravila po begunski poti: od turške obale, kjer cveti tihotapska industrija, prek egejskega otoka Hios, ki je za mnoge prvi stik z Evropsko unijo, Pireja, Aten do meje z Makedonijo in čez njo. Tudi danes se prebežniki podajajo na pot kljub dogovoru Evropske unije in Turčije, po katerem se morajo tisti, ki pridejo s pomočjo tihotapcev, vrniti v Turčijo. Preobremenjena in prenapolnjena Grčija, Makedonija, ki je zapirala meje za Evropo, ter simbol razdeljene stare celine, nezmožne hitrih odgovorov – begunsko taborišče Idomeni, kjer je na svojo usodo v blatu in smeteh čakalo tudi do 15 000 ljudi, ki se z zaprtjem mej niso hoteli sprijazniti.
Dokumentarni film »Pozabljeni« Miloša Batistute prinaša enega od kamenčkov v mozaik zavedanja, kako drugačna je bila izkušnja Primorcev in Istranov v času fašizma. Kako so tisoči prisilno zapustili svoje domove, nekateri kot italijanski vojaki, drugi kot interniranci in konfiniranci. Kako so živeli in preživeli v izgnanstvu na jugu Italije in kako so se po njeni kapitulaciji v prekomorskih brigadah pridružili partizanski vojski in odigrali pomembno vlogo v zaključnih bojih osvobajanja države. In se morali še leta po vojni boriti za svoj status, kajti imeli so jih za drugorazredne partizane. Film nas popelje v italijansko deželo Apulijo, v taborišče v Gravini, Campo 65, kjer ostanki zidov še vedno pričajo o Slovencih. Spomin nanje ohranjajo tudi tamkajšnji prebivalci. Preplet dragocenega pričevanja enega še zadnjih živečih prekomorcev, spomini sorodnikov, zgodovinski in borčevski pogled, arhivske fotografije ter posnetki, vse to je avtorjev poklon narodno zavednim Primorcem – prekomorcem. Dokumentarni film je nastal v produkciji Regionalnega TV programa v Regionalnem RTV centru Koper Capodistria, pod režijo se je podpisala Sonja Cerkvenik.
Dokumentarni film Pesem upora je nastal v letu, ko je Partizanski pevski zbor, naslednik Invalidskega pevskega zbora, slavil 65-letnico. Takrat, ko smo se obujali spomin na 100-letnico rojstva dirigenta Radovana Gobca. Obe poglavji sta za marsikoga že pozabljena zgodovina. A ne za vse. Režiser Andraž Pöschl je skupaj s snemalcem Alešem Živcem stopil na pot iskanja odmevov partizanske pesmi upora. Po nekaj letih pozabe jo danes lahko slišimo na koncertih, veselicah, v športnih dvoranah… Zdi se, da je ljudje ne želijo pozabiti. Da jo pojejo takrat, ko jim je težko. Udarniške rime in ritmi ohranjajo upanje in prenašajo sporočila o pomenu za mnoge temeljnih človeških vrednot. Ki, kot se večkrat zdi, nezadržno izginjajo v bledenju socialnega okolja. Imeti pred biti, jaz in moje pred vsem ostalim, domovina kot poligon za jumbo-plakate in slepo sledenje potrošništvu, brezskrbnost, celo sovraštvo do drugih. Kdo želi vsaj s pesmijo slikati boljši svet? Zakaj še vedno pojejo in zakaj potrebujemo njihovo pesem? Na katere skrajnosti nas opozarjajo? Oni so: Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič in Garažni ženski pevski zbor Kombinat. Skupaj s številnimi drugimi.
Dokumentarni film o VLADU ŽABOTU, pisatelju, pesniku, publicistu in uredniku, enem najvidnejših in tudi v mednarodnem prostoru odmevnem slovenskem književnem ustvarjalcu prikazuje izseke iz njegove osebne zgodovine, prepredene z odkrivanjem skrivnosti sveta, animizmom, mitičnim in svetim. Nenehni iskalec globljega smisla življenja je bil že od otroštva zaznamovan z ljudskim izročilom domačega Razkrižja, ki ga gledalec postopoma spoznava skozi pisateljevo obujanje spominov. Čarnosti na razpotjih niso le prostor srečevanj nekdanjih kresniških šamanov, ampak predstavljajo stičišča preteklosti in sedanjosti, kot se odražajo tudi v Žabotovih delih. Filmsko potovanje sega od krajev ob Muri pa vse do arheološkega najdišča v Lepenskem viru in starorimskega Viminatiuma, kjer je pisatelj našel navdih za ustvarjanje nekaterih romanov. Njegova uglasbena poezija zazveni v izvedbi ansambla Mala mestna muzika; pogovori s prijatelji razkrivajo pomembnost njegovega širšega družbenega delovanja. Rečna božanstva, prisotna v filmu, pa niso le klic iz davnine. Pomenijo pisateljevo zavezanost temu, da »vračanje v nekoč« pomeni iskanje resnice tudi danes. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec in direktor fotografije Andrej Lupinc, izvirna glasba Rudi Pančur.
Folklorno društvo Kres je pomemben predstavnik folklornega izročila na Slovenskem in prepoznaven ambasador Novega mesta in države, ki jima pripada. Leta 2021 je društvo, ki predstavlja središče folklorne ustvarjalnosti na Dolenjskem, praznovalo 45-letnico svojega delovanja in ustvarilo vizualno razgiban dokumentarni plesni film. Film pripoveduje o zgodovini društva, udeleževanjih na mednarodnih folklornih festivalih, o zanimivih družinskih zgodbah, ki so se spletle med člani društva, predvsem pa o prispevku društva k ohranjanju slovenske ljudske dediščine. V filmu so uporabljeni tudi redko videni arhivski posnetki filma Pomlad v Beli Krajini, ki ga je leta 1952 posnel Metod Badjura. Dokumentarni film bogatijo pripovedi članov in članic in številne zgodbe, ki so zaznamovale društveno dejavnost in razmah folklore na Dolenjskem. O pomenu društva spregovorijo tudi vodja skupine Branka Moškon, etnologinja Marija Makarovič, etnokoreolog Mirko Ramovš in etnolog Bojan Knific. Režiserja Anuša Gaši in Jurij Moškon, scenaristi Erika Blažič, Klara Golić, Branka Moškon, Andrej Kovačič in Anuša Gaši.
Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.
Šestdeseta je dokumentarni film o ljudeh, ki so bili rojeni v 60. letih prejšnjega stoletja, v tem desetletju pa so prestopili 60. leto ali se temu približujejo. Gre za dve obdobji v življenju, eno se umešča v spomine, drugo pa živi v realnem, sedanjem času. Čeprav današnja in delno bodoča generacija »šestdesetih« ni bila aktivno udeležena pri že minulih »šestdesetih« letih, je bilo to obdobje z občutkom osvobojenosti in prostosti. S sloganom »ustvarjaj ljubezen, ne vojne«, z vzpostavitvijo generacije »flower power«, z ustvarjanjem svobode za vse in vsakogar ter s spreminjanjem dojemanja sveta je pomembno oblikovala novo doživljanje in spremembe odnosov med ljudmi. Tako se na eni strani »šestdesetih« kažeta svoboda in brezmejne perspektive, v današnjem času »šestdesetih« pa ni toliko odprtih obzorij. To je izhodišče, v katerega so postavljeni posameznice in posamezniki, ki so s svojim delovanjem, prisotnostjo in vedenjem vsak na svojem področju zaznamovali in še zaznamujejo današnji čas. Polje delovanja sodelujočih je raznovrstno: znanost, umetnost, sociologija, mediji; skratka področja, v katera smo vpeti v vseh časovnih in življenjskih obdobjih.
Film Vrh Julijcev je nastal v istoimenskem projektu, ki povezuje partnerje varstva narave, kmetijstva, gozdarstva, planinstva in turizma za ohranjanje narave Triglavskega narodnega parka. Film skozi oči ljudi, ki v parku živijo, delajo ali ga obiskujejo, predstavlja različne vidike in odgovarja na vprašanja, kako lahko prispevamo k ohranjanju bogastva narave edinega narodnega parka v Sloveniji ter sobivanju narave in človeka na tem območju. Triglavski narodni park je edini narodni park v Sloveniji in najstarejše zavarovano območje pri nas ter eden najstarejših parkov v Evropi. V prihajajočem letu 2024 v Sloveniji obeležujemo 100-letnico podpisa zakupne pogodbe za ustanovitev Alpskega varstvenega parka, predhodnika Triglavskega narodnega parka. Sožitje človeka in narave v Triglavskem narodnem parku je dinamičen proces, ki zahteva dobro sodelovanje med različnimi strokovnjaki varstva narave, gozdarji, kmetovalci, upravljavci voda ter številnimi drugimi. Prostor, ki s svojo bogato raznolikostjo živalskega in rastlinskega sveta velja za enega najbolje ohranjenih delov Alp, je prepleten tudi z vsakdanjim življenjem več kot dva tisoč domačinov v osmih občinah parka. V filmu Vrh Julijcev skozi utrip lokalnih skupnostih spoznavamo tesno prepletenost človeka in narave ter prizadevanja za skupni cilj, da bogastvo Triglavskega narodnega parka ohranjamo za prihodnje generacije. Slikovite podobe neokrnjene narave v filmu dobivajo realistično sliko ob boku enega ključnih izzivov Triglavskega narodnega parka, to je množičnega obiskovanja. Dokumentarni film izpostavlja pomen prizadevanj za ohranjanje narave, kulturne dediščine in trajnostni razvoj v parku, a hkrati opozarja, da so naše današnje navade in njihovo prilagajanje tisto, ki bo v naslednjih 100 letih prispeval k ohranjanju narave Triglavskega narodnega parka. Projekt Vrh Julijcev - Izboljšanje stanja vrst in habitatnih tipov v Triglavskem narodnem parku sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.
Uredništvo dokumentarnih oddaj TV Slovenija je ustvarilo 50-minutni dokumentarno-igrani film o bratih Milčinski. Bratje Janez, Frane in Lev so svojevrsten fenomen v našem prostoru. Vsak od treh bratov je prinesel v slovensko kulturo v širšem pomenu svoj izviren prispevek. Redko se zgodi, da se v eni družini zgostita tolikšna intelektualna moč in izvirnost na tako različnih področjih, kot sta umetnost in znanost. Akademika Janez in Lev sta bila na pomembnih položajih in brezpogojno predana zdravnika, Frane Milčinski Ježek pa je s svojim inteligentnim humorjem opozarjal na krivice utopičnega socializma. Kot posamezniki so bili bratje deležni pozornosti in občudovanja, skupaj pa niso bili nikoli predstavljeni. In vendar je šele skupna filmska obravnava z vključitvijo njihovega očeta Frana Milčinskega, znanega pisatelja ter avtorja Butalcev, pokazala njihovo veličino in osvetlila dobo, v kateri so živeli. Zgodovinska razdalja je kot puščica spoznanja, da so vedno pomembna dejanja, saj preživijo tako čas kot tudi avtorja. Pripovedovalci dokumentarno-igranega filma o bratih Milčinski so Matjaž Lunaček, Maja Milčinski, Matija Milčinski in Matevž Milčinski. Glavni vlogi sta odigrala dramska igralca Renato Jenček v vlogi prof. dr. Leva Milčinskega in Luka Bokšan v vlogi specializanta Matjaža Lunačka. Veliko je tudi epizodnih vlog, v katerih so se izkazali naturščiki. Sporočilo filma je preprosto: »Četudi se na koncu vsi poslovimo, nas to ne odvezuje, da ne bi delovali v dobrobit njegovega veličanstva Človeka«.
Sergej Mašera je bil poročnik bojne ladje, strokovnjak za ladijske topove in narodni heroj, leta 1941 je umrl na bojni ladji v Boki Kotorski. Sergej Mašera (1912–1941) se je leta 1929, ko je v Ljubljani maturiral, vpisal na Vojno pomorsko akademijo v Dubrovniku. Akademijo je končal leta 1932 kot eden izmed najboljših kadetov. Ker ga je privlačilo topništvo, se je v Boki Kotorski izpopolnjeval na tem področju, v Zemunu, kjer je kasneje služboval, pa je želel opraviti izpit tudi za višji čin poročnika bojne ladje. Kot strokovnjak za ladijske topove je na Švedskem sodeloval v komisiji za prevzem oborožitve za rušilec Beograd, na katerega je bil dodeljen po njegovem uradnem sprejemu v floto Kraljevine Jugoslavije. Tik pred začetkom druge svetovne vojne je bil kot topniški častnik premeščen na rušilec Zagreb, na katerem je dočakal začetek aprilske vojne. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske so rušilec razstrelili, da ne bi prišel v roke italijanski vojni mornarici. Oba častnika – Sergej Mašera in Milan Spasić – sta edina ostala na ladji in se skupaj z njo potopila. V začetku sedemdesetih let sta bila razglašena za narodna heroja.
Celovečerni dokumentarni film – portret Edwarda Cluga – z naslovom Uživajte, oder je vaš je nastal v produkciji Kulturnega in umetniškega programa Televizije Slovenija. Dokumentarni film je pričel nastajati ob pripravah na baletno predstavo Hora leta 2019. Baletni ansambel SNG Opera balet Maribor je po premieri v Mariboru gostoval z omenjeno predstavo v Romuniji, mestu Oradea. Kamera je bila ves čas prisotna in je nato po predstavi sledila tudi potovanju Edwarda Cluga v mesto Cluj, kjer je kot desetletni deček stopil na pot baleta, nato pa še v rojstno mesto Stei. Čas v Romuniji, prepreden s tedanjimi okoliščinami, brezskrbno otroštvo, omejeno na dva poletna meseca, diktat v internatu, disciplina baletne šole in brezmejna volja po uspehu, zaživijo ob pripovedih Edwarda Cluga, njegove mame in prijatelja. Odsev posebnega časa in prostora, ki je zaznamoval vzpon mladega baletnika, kasneje pa koreografa svetovnih razsežnosti, čigar uspeh je oče slutil že v očeh svojega malega dečka, se počasi in vztrajno odvija in gradi skozi videnja bližnjih, ki so stali in se mu pridružili na tej poti. Dokumentarni film bi moral ugledati svet že leta 2020, ko naj bi na odru slovitega gledališča Bolšoj zaživela premiera baletne predstave mojstrovine M. A. Bulgakova Mojster in Margareta. Vendar pa je korona spremenila potek predstave in filma. Ta se je zamaknila za celo leto. Predstava, celovečerni balet Mojster in Margareta je nato decembra 2021 doživela popoln uspeh, pri Edwardu Clugu pa postala še eden od pomembnih in veličastnih mejnikov njegovega baletnega sveta. (N. Ekar, 2023)
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Začelo se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V ZDA in Veliki Britaniji se je iz varietejsko - kabarejskih predstav rodil nov minimalističen žanr, primeren za nastop pred živo publiko. Pionirji anglosaškega standupa so imeli velikanski vpliv na razvoj slovenske scene, četudi so določene elemente standup formata že v socializmu uporabljali nekateri domači komiki na čelu z Vinkom Šimekom (Jakom Šraufcigerjem). Prvi val standupa je v Slovenijo butnil proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja. V Ljubljani sta se izoblikovali dve žarišči: v nekdanjem KUD France Prešeren so eksperimentirali Jurij Zrnec, Boštjan Gorenc Pižama, Janez Usenik in druščina. V približno v istem obdobju so v najetem lokalu sredi mesta - najprej redno, nato pa bolj po redko, pod vodstvom Jerneja Kuntnerja nastopale t.i. Nove zvezde komedije (Matjaž Javšnik, Lucija Ćirović, Violeta Tomić itd.). Po nekaj letih zatišja je Perica Jerković v koprskem študentskem klubu postavil nove temelje s predstavo »Ceu smeh«. Nadaljevalo se je v Kranju (Miki Bubulj, Ranko Babić, Klemen Bučan), v Mariboru (Slavko Škvorc, Martina Ipša) in na koncu so se spet aktivirali v KUD France Prešeren, kjer je standup večere začel pripravljati Vid Valič. Perica Jerković in Andrej Težak – Tešky sta ustanovila skupino Komikaze, ki je bila ključna za razvoj scene. Prvi množični nastop smo videli na Lentu, 2007, kjer so si naši komiki delili oder s hrvaškimi standuperji. Na pobudo Tina Vodopivca je leto kasneje Tešky organiziral prvi Panč festival na Ljubljanskem gradu. Kakšno leto prej je v produkciji Špas teatra nastala uspešnica 5 moških.com, ki je skupaj s predstavo 5 žensk.com širši domači publiki približala nekaj prvin standup komedije. Film prikazuje začetke razvoja te zvrsti komedije v Sloveniji in najpomembnejše mejnike. In seveda komike, ki so pustili sled naslednjim generacijam.
Brkini so zaradi ugodnega podnebja in stoletne tradicije znani po odličnem sadju, zato so se tu nekoč v skoraj vsaki hiši ukvarjali tudi z žganjekuho. Danes to tradicijo nadaljuje družina Jelušič.
Spletanje venčkov Sv. Ivana je star kraški običaj, ki je od leta 2013 vpisan v nacionalni Register nesnovne dediščine. Šega temelji na ljudskem verovanju v magično in zdravilno moč rastlin, nabranih na kresni večer (23. junija). Na hišna vrata obešeni venčki naj bi ljudi in domove varovali pred nesrečami, tj. zlemi silami, hudo uro, ognjem in kačami. Ta lep ljudski običaj danes s svojimi aktivnostmi oživlja in ohranja Kulturno etnološko društvo Venček iz Štanjela.
Neveljaven email naslov