Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Stoletja se je zasavska dolina razvijala na plečih rudarjev. V srcu rudarskih revirjev ima svoj dom tudi glasbena skupina Orlek. Ime so si nadeli po hribu Orlek na obrobju Zagorja, kjer vadijo že 30 let. Skoraj vseh devet članov skupine je potomcev rudarjev, duša Orlekov – Vlado Poredoš pa je v Zagorje priženjeni Prekmurec. Morda je ravno zato opazil in čutno ubesedil težaški vsakdan zasavskega delavskega razreda. Ena najlepših pesmi vseh časov, posvečena knapom, je njihova Adijo, knapi. Skozi film se z glasbo Orekov prepletajo trpki, a z obešenjaškim humorjem prežeti spomini nekdanjega rudarja Jožeta Potokarja – Cvrča, ki svoje rudarske preteklosti ne bi spremenil za nobeno ceno: »Knapovšna je knapovšna – ni ti dala nč, dala ti je pa vse. Nardila te je človeka.« In res je – solidarnost se je rodila med rudarji. Izrazit občutek za sočloveka in kritičen pogled na družbeno dogajanje veje tudi iz prepoznavnih Zasavcev, katerih skupni imenovalec so rudarske korenine in sodelovanje z Orleki: režiser in animator Dušan Kastelic, plesni koreograf Branko Potočan, zasedba Koala Voice … Socialno občutljiva in angažirana besedila na eni strani ter živahen folk rock, katerega glavni sestavini sta virtuozna harmonika in udarna pihalna sekcija na drugi, zrcalijo vso kompleksnost življenja v Zasavju. Brezkompromisni in neposredni – ljudski Orleki so tragiko in bolečino zasavskih rudarjev prelili v glasbo, ki so jo ponesli v svet; devetčlanska zasedba iz Zagorja se je z instrumenti podala po skoraj vseh celinah sveta. V 30-letni karieri so osvojili srca koncertnih navdušencev od ZDA in Južne Amerike prek Evrope in Rusije do Kitajske ter celo Avstralije in Nove Zelandije, pri tem pa srčni Zasavci ne delajo razlik med koncerti v velikih dvoranah in spontanimi uličnimi nastopi. Gre za pristnost, ki prepriča.
Mara Moravec je posebej zanimiva pričevalka. V šolo je hodila na Rakeku. Spominja se učitelja Josipa Ribičiča, ki je prihajal k njim domov. Pozneje je družina živela tudi na Slavini,zdaj pa Mara živi v Petelinjah pri Pivki. Njene prodorne besede in iskrena čustva do preteklih in zdajšnjih časov nam odstrejo pogled v miselni svet kar 102-letne gospe. »Mama je bila iz bogate družine, oče je bil pa lep,« hudomušno pove Mara. Obudi spomin na svojo mladostno simpatijo, sošolca Ivana Turšiča. Ta je po tem, ko je postal partizan, nasprotoval, da bi hodila k maši v cerkev. Postal je strah in trepet na Notranjskem in je pozneje v partizanih padel. Mara je že med vojno obiskovala šolo za medicinsko sestro. Bila je ugledna in uspešna v svojem poklicu. Družino je močno zaznamovala tragedija brata Miloša. Še ne 17-letnega so ga na Verdu skupaj z drugimi fanti ujeli partizani. Ti so ustavili vlak in mlade fante odpeljali s seboj. Za Milošem se je izgubila vsaka sled. Mara Moravec še vedno z jokom podoživlja tragedijo pred 82 leti, ki je njene starše in vso družino za vselej zaznamovala.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Terry Costa, priseljenec iz Kanade z azorskimi koreninami, je najbolj sporen umetnik na Azorih samo zato, ker je gej. Vsak dan se z lastnimi kulturnimi projekti bori in uveljavlja v svetu konzervativizma in diskriminacije.
150-letna zgodovina Rdečega križa na Slovenskem je zgodba o najbolj ranljivih in skrbi zanje. Zgodba o požrtvovalnosti, preudarnosti, ponižnosti, solidarnosti in modrosti. Humanitarno okolje se je v preteklem stoletju in pol dramatično spremenilo. Rdeči križ je v svoji 150-letni zgodovini na Slovenskem deloval v različnih razmerah: vojnah, spopadih, spremembah družbenih ureditev, razpadu držav in političnih sistemov, spreminjanju meja, preseljevanju Slovencev in nastajanju novih državnih tvorb in povezavah Slovenije z drugimi narodi. Ves ta čas so prostovoljke in prostovoljci RKS prisotni povsod in lajšajo stiske najbolj ranljivih v vseh okoliščinah. Začetki Rdečega križa na Slovenskem segajo v leto 1866, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno "Žensko društvo za pomoč ranjenim in bolnim vojakom ter vdovam in sirotam padlih vojakov", leta 1879 pa še "Moško društvo za podporo in postrežbo ranjenih in bolnih vojakov". Društvi sta se združili leta 1902 in delovali kot del avstro-ogrskega društva Rdečega križa. Prostovoljci so zbirali denarne in druge prispevke ter predvsem delovali na področju zdravstva in tako med vojno kot v času miru delovali na humanitarnem področju (brezplačna kuhinja, bolnišnice, zbiranje oblačil ipd.) Po drugi svetovni vojni je imel Rdeči križ na Slovenskem veliko vlogo pri izkoreninjenju mnogih bolezni in ozaveščanju na področju zdravja in organiziranju tečajev prve pomoči. Od leta 1953 ima veliko vlogo pri organizaciji krvodajalskih akcij. Rdeči križ pa je tudi ustanovitelj in upravitelj Mladinskega zdravilišča Debeli rtič, kjer je v 60 letih delovanja nepozabne počitnice preživelo skoraj pol milijona otrok. Danes je s 14 tisoč prostovoljci prvi pomočnik državi in lokalnim skupnostim v humanitarnih zadevah (pomoči beguncem, združevanje družinskih vezi, prva pomoč, krvodajalstvo, razdeljevanje hrane in oblačil.) Prav zaradi razvejane mreže predanih prostovoljk in prostovoljcev, ki so bili in so vedno pripravljeni pomagati celo takrat, ko je ogroženo lastno življenje, je Rdeči križ ostal učinkovita, zaupanja vredna organizacija, ki se odgovorno odziva na aktualna družbeno - socialna dogajanja in potrebe okolja ter si nenehno prizadeva krepiti humane vrednote.
Dokumentarni portret ene najboljših slovenskih pesnic in prevajalk poezije . Z nemškimi verzi popisane ovojnice toaletnega papirja, gostilniški meniji, listki iz kavarne Union in številni papirnati škrniclji, na katere je sproti zapisovala svojo poezijo, so le manjši del literarne zapuščine »nore grafne«, kot so ji v tistem času pravili ljudje. Hranijo ga v rokopisnem arhivu Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, tu pa je še najmanj 679 pesmi v nemščini, ki nikoli niso bile objavljene. V starem mestnem jedru še vedno živi spomin na gospo, ki je povezovala ljubljanske literate v prvi polovici 20. stoletja. Njeno bronasto obličje nemo zre na mimoidoče s pročelja ene najbolj znanih hiš v stari Ljubljani, na Starem trgu 11. Poznajo jo vsi, pa vendar skoraj nihče. To je Lili Novy. V dokumentarni skici jo spoznamo s pomočjo pričevanj njenih najbližjih sorodnikov in tistih, ki jih je spodbudila k pisanju, ustvarjanju in življenju – kot osebo in kot umetnico. Prvič pa so predstavljene tudi njene pesmi v nemščini.
Ivan Regen je bil znanstvenik, ki je preučeval zvočno komunikacijo žuželk, biolog in pionir sodobne bioakustike. Danes širšemu občinstvu malo znani Ivan Regen (1868–1947), je bil človek, ki je preučeval murnove samičke, ki je znal govoriti z žuželkami in načrtovati fonografske naprave. Rojen je bil v Lajšah pri Gorenji vasi leta 1868, študiral in doktoriral je na Dunaju, kjer je tudi večinoma živel in preučeval zvočno komunikacijo žuželk. Leta 1935 je bil izvoljen za častnega člana Prirodoslovnega društva Slovenije, leta 1940 pa za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegov največji projekt je bil geobiološki laboratorij, velik terarij oziroma insektarij,v katerem je preučeval fonotaksijo – usmerjeno premikanje žuželk proti viru zvoka. Dokazal je,da žuželke slišijo s posebnim organom na prvem paru nog. Dokumentarni portret Ivana Regna odstira delo velikega, slabo znanega slovenskega znanstvenika, hkrati pa osvetljuje pomen zvoka okoli nas tudi za tiste namene, na katere v našem vsakdanu niti ne pomislimo. Mnogokrat smo potopljeni v zvok, ki ga ne poslušamo, ker se ga ne zavedamo in ga zato tudi ne slišimo. Ti zvoki pa so lahko konstitutivni element glasbene umetnosti. Delo, ki ga je Ivan Regen začel ob koncu 19. tega stoletja, je našlo svoje mesto tudi v umetnosti – v bioakustični glasbi. Prav zato se film poetično konča z besedami: “Če ne bi bilo Ivana Regna, človeka, ki je govoril z žuželkami, in znanstvenikov moderne dobe, tudi bioakustične glasbe verjetno ne bi bilo. Hvala znanosti, da je nahranila umetnost!” Scenarij Boštjan Perovšek in Boštjan Vrhovec, režija Boštjan Vrhovec.
Restavratorska detektivka, ki osvetljuje nastanek in vse kasnejše predelave dveh znamenitih razpel, ki sta postavljeni na ogled v Kopru in Piranu. Oba križana sta pomemben del slovenske umetnostne dediščine srednjega veka in vsak pripoveduje zanimivo zgodbo: prvi o dramatični preobrazbi, ki jo je doživel še v srednjem veku, drugi pa napeto zgodbo o odkrivanju njegovega porekla in vpetosti v dediščino jadranskega prostora.
»Nosil sem ga dolgo v glavi, tako da sem ga v enem samem zanosu položil na platno. Ko so videli otroci mojega tovariša, so zbežali pred njim, pred njegovim portretom pa so tudi odrasli rekli, da sem naslikal norega človeka,« je o nastajanju slike dejal Veno Pilon. Slika ne skriva, zakaj je umetnostna zgodovina Pilonov portret uvrstila v ekspresionizem, saj se je ekspresionizem pri nas večinoma dojemal skozi izraženost notranje napetosti.
Izjemno pričevanje 90-letne Vide Dular, rojene v ugledni Vrhnjakovi družini v Pamečah pri Slovenj Gradcu, je pripoved o moči preživetja po hudih udarcih, ki sta jih družini prizadejala nacistični in zlasti komunistični režim. Vida je bila najstarejša od šestih otrok, oče Vinko je bil inženir gozdarstva, doštudiral je na zagrebški univerzi in se poročil z učiteljico, Vidino mamo, ki je bila iz Sel pri Brežicah. Bila je zelo dejavna v prosveti, enako tudi oče. Ta je deloval tudi v Slovenski ljudski stranki ter med drugim gostil Antona Korošča. Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo je moral oče zbežati na Dolenjsko, saj so ga imeli Nemci na seznamu kot neprimerno osebo, predano slovenstvu. Starejši hčeri sta odšli z njim, tako da je družina razpadla in se ni nikdar več sestavila. Oče je imel stike s partizani, a se je pozneje pridružil domobrancem. Vida natančno opisuje komaj verjetne dogodke tistega časa. Po vojni je še prišel domov, a so ga v domači cerkvi aretirale komunistične oblasti in za njim se je izgubila vsaka sled. Vida je šla po očetovih stopinjah. Doštudirala je gozdarstvo, si ustvarila družino in bila zelo vestna v službi. Podpirala je razvoj demokracije, padec režima in nastanek samostojne Slovenije. Dejavno se je vključila v iskanje resnice in večnega miru za tisoče okrutno pobitih na morišču v Žančanih pri Slovenj Gradcu. Njen boj za civiliziran pokop žrtev traja še danes in del pričevanja je posnet prav ob tem množičnem morišču.
Na območju madžarske narodne skupnosti hodijo otroci v dvojezične šole, kjer pouk poteka dvojezično: del v slovenščini, del v madžarščini. Dijaki Dvojezične srednje šole Lendava nam predstavijo dodano vrednost enakovredne rabe dveh jezikov, otroci na OŠ Prosenjakovci pri folklori plešejo madžarske plese in dosegajo odlične rezultate na recitatorskih tekmovanjih, katerih tradicija je na Madžarskem zelo močna. Dvojezičnost pa je za študij igre v Budimpešti odprla vrata perspektivnemu mlademu Lendavčanu Petru Palu, ki piše poezijo in ustvarja avtorsko glasbo. Da se z madžarskimi koreninami težko ogneš glasbenemu ustvarjanju, dokazuje tudi učitelj matematike in fizike, prevajalec in literat Bela Szomi, ki povzema sporočilo oddaje: »Zame je narodna zavest visoka, če negujemo jezik pa naj gre za maternega ali tujega, ki kasneje postane tvoj materni. Slovenci zelo slabo skrbimo za jezik.«
Dokumentarni film spregovori o starejših in njihovih vrednotah, ki so jih vodile skozi življenje vse do danes, o pomembnem v njihovem življenju. Mogoče imajo mladi drugačne vrednote, hkrati pa potrebujejo starejše, ki jim predajajo izkušnje, modrost. V filmu o vrednotah, ki so jih vodile celo življenje, spregovorijo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, dolgoletna predavateljica na Fakulteti za socialno delo, upokojena zdravnica onkologinja Metka Klevišar, dr. med., in Rado Kočevar, alpinist veteran. Vsi trije imajo zelo različne življenjske izkušnje, hkrati pa se starosti veselijo in so hvaležni tudi za to doživetje. Naloga družbe pa je, da ustvari okolje, kjer bomo lahko vsi sobivali in kjer se bodo slišali vsi glasovi, od najmlajših do najstarejših, v skupnem svetu.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Luka Skadi je gej iz majhnega mesta v Sloveniji, kjer je že zgodaj izkusil odpor proti skupnosti LGTB. Izkušnje so mu pomagale, da si je okrepil samozavest. Luka pa je povzročil zgražanje tudi med geji v skupnosti. Rad se šali, da je gej in čuden tudi na mnogo drugih načinov. Je izvajalec preoblačenja in poudarja ženstvenost, kar pa je za mnoge geje problematično. Ti so mnogokrat prizadeti zaradi lastne poudarjene ženstvenosti. Luka uživa v pozornosti, ki jo pritegne kot »drag queen«, vendar pravi, da je to zabava in beg pred resničnostjo – pretiravanje lahko človeku pomaga premagati strah pred seboj.
Badwater 135 je peklenska ultramaratonska preizkušnja s štartom izpod morskega dna in ciljem ob vratih najvišje gore severne Amerike Whitney. 217 km dolga proga vodi čez zloglasno Dolino smrti, kjer se julija temperature povzpnejo tudi čez 50 stopinj Celzija. Sence ni, sonce, ki na odprtih cestah še močneje pripeka, pa tekače fizično in psihično izčrpava. Nanjo se je letos odpravil slovenski ultramaratonec Mirko Bogomir Miklič, šele drugi Slovenec, ki je zbral dovolj poguma za soočenje s 40-letnim tekmovanjem. Tekma je slavljenje življenja, pravijo organizatorji, to je notranji boj posameznika, ki ga premaga le, če je ob njem dobra spremljevalna ekipa. Mikličev in boj drugih tekačev je s kamero beležila ekipa Regionalnega RTV centra Maribor, avtorica Irena Bedrač, snemalca Danilo Plazovnik in Borut Krois, montažer Igor Purnat. Dokumentarni film so naslovili Dolina, traja 56 min in 24 sek.
Dokumentarna pripoved treh Slovenk, ki so odločno zakorakale v zgodovino svetovnega himalajizma. Slovenski himalajizem je pričel pisati svojo bogato zgodbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Moški so bili prvi, ki so vstopili na ta vlak, kot je eksplozijo himalajizma opisal Aleš Kunaver. Slovenke so v Himalajo vstopile kasneje, a s prav nič manjšim žarom in željo po osvajanju najvišjih vrhov in premagovanju težavnih smeri. Danes slovenske alpinistke povsem enakovredno vsem ostalim svetovnim alpinistkam beležijo uspehe v tej deželi – bivališču snega, kar pomeni Himalaja v sanskrtu. Dokumentarni feljton Himalajski vrhovi treh Slovenk je po scenariju Nuše Ekar režiral Božo Grlj.
Kako razumeti, da smo zboleli za rakom? In zakaj smo zboleli prav mi? Ali to pomeni smrt? Težko je razumeti, da bolezen izvira iz naših celic oz. da je rakava celica sprevržena različica našega normalnega jaza, kot je pomenljivo zapisal Nobelov nagrajenec Harold E. Varmus leta 1989. Ob diagnozi se prebudijo hude stiske in strah pred smrtjo. Morda tudi želja, da bi poiskali dodatno zdravljenje, dodatne metode. Seveda je vsak posameznik zgodba zase, in v filmu so z nami svoje zgodbe delili Mojca Senčar, ki se ji je bolezen ponovila, Jaka Jakopič, nekdanji poklicni nogometaš, ki je zbolel v mladih letih in odigral novo tekmo v življenju na drugačnem igrišču, ter Jože Stopar, ki bolezen premaguje z novo metodo – elektrokemoterapijo, ki je plod dela slovenskih raziskovalcev. Vsi trije nas v filmu veliko naučijo o ljubezni do življenja, bolezni navkljub. Vzporedno z osebnimi zgodbami v filmu raka predstavijo tudi številni strokovnjaki multidisciplinarnega tima in razložijo pomen kirurškega zdravljenja, radioterapije, sistemskega zdravljenja ter pomen ambulante za onkološko genetsko svetovanje.
Pravijo, da lahko živi 100 let, a je vseeno večno mlada, ponaša pa se tudi z izjemno sposobnostjo regeneracije okončin. Človeška ribica. Za nekatere je predmet raziskovanja, za druge občudovanja, za Slovence eden izmed najprepoznavnejših simbolov naše naravne dediščine, ki ji je nekaj pravljičnega pridiha s poimenovanjem »zmajevi mladiči« dal že Valvasor. Čeprav človeško ribico, poimenovano tudi močeril ali proteus, najpogosteje povezujemo s Postojnsko jamo, jo najdemo tudi drugje v podzemnih vodah Dinarskega krasa in onstran slovenskih meja; le črni močeril živi samo v Beli krajini. Kaj ogroža to največjo jamsko žival na svetu, kaj vse vemo o njej in česa ne? Kakšen navdih je modni oblikovalki in kako jo je v konzervo ujel avtor grafičnih podob? Scenarij: Milica Prešeren Režija: Božo Grlj
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
Z zakonom predpisana dvojezičnost zahteva dvojezične table, v obeh jezikih morajo biti zapisana in objavljena vsa javna obvestila, dvojezičnost se uporablja v javnih prostorih, kot so upravne enote, banke, pošte itd. Vendar na območju italijanske narodne skupnosti šole niso dvojezične, temveč pouk poteka v slovenščini ali italijanščini. V oddaji se družimo s skupino srednješolskih prijateljev iz Kopra – pol jih prihaja s slovenske, pol pa z italijanske gimnazije, njihovo razumevanje večkulturnosti pa se precej razlikuje od starejših generacij. V dvojezičnem okolju sta rastla in danes ustvarjata tudi primorska raperja Drill in Out-Lot, ki rapa v italijanskem jeziku. Tudi zaradi glasbe je jezikovna odprtost del vsakdana mladih v slovenski Istri. Omogoča jim več možnosti in odpira vrata v prihodnost. Ali kot pravi dr. Vesna Mikolič, jezikoslovka in znanstvena svetnica v ZRS Koper: »To, da slovenščina stopa v stik z različnimi jeziki v naši državi, je izredno dragoceno. Dvojezičnost širi obzorja!«
Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija bo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha počastil z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića. Trinajstega decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), pesnika, človekoljuba, partizana in narodnega heroja. Ob tej priložnosti je nastal igrano-dokumentarni film Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića, ki v filmu sporoča, da so Kajuhove pesmi ljubezni in upora še vedno žive in pomembne tudi sto let po njegovem rojstvu. Avtor filma Zvezdan Martić je pred premiero filma na TV SLO 1 povedal: »Gre za moj daleč najbolj čustven dokumentarni film. Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govoril o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo izmed nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.« V filmu Samo en cvet je predstavljen nastanek Kajuhove pesniške zbirke Pesmi, edine, ki je izšla za njegovega kratkega življenja. Medtem ko je bil v partizanih vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je v nemogočih razmerah sredi notranjskih gozdov nastala zbirka, ki jo je Kajuh narekoval po spominu. V filmu se prepletata dve rdeči niti; Kajuhova partizanska zgodba in zgodba o skupini mladih na pohodu po poteh XIV. divizije. Vizualno gre za menjavo črno-belih fotografij Kajuha in XIV. divizije ter barvnih posnetkov današnje pokrajine ob poti XIV. divizije, po kateri hodi skupina mladih, podobna kulturniški skupini divizije. Podobe znanih krajev se tako prelivajo iz črno-belih v barvne. Kajuhove sanje o lepši prihodnosti, ki vejejo iz številnih njegovih pesmi, se materializirajo ob pomoči mladih na pohodu. Poseben čar dajejo filmu pričevanja zadnjega še živega borca XIV. divizije. Kajuhovo življenje sta zaznamovali dve ženski, velika ljubezen iz obdobja ilegale v Ljubljani Silva in članica kulturniške skupine, soborka Brina. V filmu nastopita hčerki obeh in delita z nami spomine svojih mam na Kajuha. Ker so v njegovem rojstnem kraju Šoštanju leto 2022 posvetili spominu na Kajuha, se v filmu pojavijo številni njegovi sokrajani, ki so vse leto vsako soboto pred Kajuhovim spomenikom recitirali njegove pesmi.
Glasba in zanimivi pričevalci iz naše matične domovine in Beneške Slovenije tkejo zanimivo in pomembno zgodbo o izseljenski pokrajini Beneški Sloveniji po drugi svetovni vojni ter ob tem o prehodu slovenske ljudske glasbe v narodno-zabavno glasbo, o nastanku in razvoju prvega narodno-zabavnega ansambla Beneški fantje in o vlogi radijskega medija pri tem. Beneški fantje so imeli ob svoji izredni popularnosti zelo pomembno vlogo pri ohranjanju beneških ljudskih pesmi, beneškega narečja in knjižne slovenščine pri Beneških Slovencih in pri popularizaciji beneške pesmi v matični domovini. O času velikega izseljevanja iz Beneške Slovenije, o ljudski glasbi in njenem prehodu v narodno-zabavno ter o nastanku ansambla Beneški fantje pripovedujejo: Mojca Ravnik, Jurij Bankič, David Klodič, Urša Šivic, Mojca Kovačič, Ivan Sivec, Danijela Naraločnik, Marjan Roblek, Peter Ajdič in Igor Habbe. Uživali boste lahko v beneških pesmih – tudi v izvedbi Barskega okteta in Nediških puobov – ter v arhivskih posnetkih prvih pevskih in instrumentalnih sestavov, ki so se takrat oglašali v radijskih programih (Fantje na vasi, Vaški kvintet, Rezika Koritnik, Sonja Hočevar in Avgust Stanko, Slovenski oktet, prvi trio Avsenik in Beneški fantje vse do današnjih zasedb). Scenarij Danica Dolinar in Urša Menart, urednica Danica Dolinar, režiserka Urša Menart.
Neveljaven email naslov