Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Tarči o spornem dogajanju na področju kulture. Zgodbe o nasilju, mamilih in spolnih napadih pretresajo javnost. Val očitkov je pljusknil tudi na politično prizorišče. Kaj preiskuje policija, kako zaščitene so žrtve?
Od 7.00 do 10.00, od ponedeljka do petka.
Že čez nekaj dni začnemo z novimi snemanji nove sezone V PETEK ZVEČER Nekaj mest za gledalce je še na voljo. Prijavite se za ogled, ker je res nepozabno. https://www.rtvslo.si/tv/razvedrilni/v-petek-zvecer/ogled-oddaje
Argo je po definiciji govorica zelo specifičnih, zaprtih družbenih skupin. Nekdaj je veljal za jezik socialnega dna - marginalnih skupin, kot so kriminalci, tatovi, prostitutke, berači. Danes argo iz margine prehaja v pop kulturo in postaja med mladimi izredno popularen … »Argo je neke vrste obrambni mehanizem pred tem, da bi tujci razumeli kaj se v neki zaprti skupini dogaja. V skupini nastopa kot povezovalni dejavnik zaradi katerega ta skupina sebe pokaže kot izjemno,« nam razloži kulturni antropolog, prof. dr. RAJKO MURŠIČ, kot Mariborčan zavezan štajerskemu argóju. S postavitvijo anonimne FB in IG strani »ŠTAJERSKI ARGO«, katerima je sledil še izid slovarja, je priljubljenost mariborskega lokalnega govora narastla, postal je tržno, še bolj pa simbolno zanimiv. ZORAN PREDIN se spominja časov, ko so bili LAČNI FRANZ eni redkih rock bandov, ki se svoje provincialne govorice niso sramovali. Danes je vse več mladih ustvarjalnih Mariborčanov na svoj lokalni govor ponosnih, v kar nas prepričajo zgovorni člani treh prepoznavnih mariborskih rock zasedb: HAPPY OL' McWEASEL, ALO!STARI in LEONART. Dokumentarni film nam štajerski argo poleg odlične glasbe približa tudi z animiranimi ilustracijami mlade avtorice Mine Pavlin Nardin, ki je z zabavnimi karakterji klepetavih golobov oz. mestnih ptičev upodobila samosvojo identiteto urbane mladine.
Športna drama. Poletje 1998. Uvodne etape Le tour de France so prestavljene na Irsko. Belgijski kolesar v poznih tridesetih, Dom Chabol je že dvajset let eden glavnih pomočnikov v svoji ekipi. Gre za eno bolj požrtvovalnih vlog; pomočnik poskrbi za nastavitev tempa, zaščito pred vetrom in v splošnem ponuja vso podporo in pomoč glavnemu kolesarju, sprinterju ali kapetanu ekipe. Možnosti za etapno zmago pomočnikov redko kdaj pridejo v poštev. Toda Dom, ki je pred koncem kariere, že vrsto let po tihem neguje željo, da bi vsaj enkrat oblekel rumeno majico, torej vsaj enkrat zmagati etapo na Touru. A zgodi se ravno nasprotno; Doma brez večjih ceremonij odpustijo, ker je pač proti koncu kariere in ker njegovi klubski zastopniki niso ustrezno in pravočasno poskrbeli za novo pogodbo. Med tem spozna Lynn, mlado irsko zdravnico in se z njo zbliža. Predstava o življenju brez profesionalnega kolesarstva se naenkrat ne zdi več nemogoča, saj je tukaj Lynn, ki lahko vse skupaj naredi bolj privlačno in zanimivo. Dom že začne razmišljati o svojem »civilnem« življenju in o tem, kako se bo končno soočil s sestro in očetovo smrtjo, ko se zgodi nov šokanten preobrat. Doping kontrola Domove ekipe povzroči odslovitev sotekmovalca, kar Doma v trenutku vrne nazaj v sedlo … THE RACER / IREL, LUX, BELG / 2020 Režija: Kieron J. Walsh / Scenarij: Ciaran Cassidy, Kieron J. Walsh, Sean Cook, Ciaran Cassidy / Igrajo: Louis Talpe, Tara Lee, Matteo Simoni, Iain Glen, Karel Roden
V dokumentarnem filmu 62.a je prikazana razvojna pot slovenskega znakovnega jezika v šolskem sistemu. Izobraževanje gluhih otrok je zaradi okostenelega poučevanja in kršenja osnovnih pravic do rabe znakovnega jezika pustilo doživljenjske posledice. Pretresljive osebne izpovedi odstirajo, kako je prepoved rabe maternega jezika v izobraževanju usodno zaznamovala gluho jezikovno manjšino. Zaradi jezikovnega genocida, ki je trajal celo stoletje, so bili vzpostavljeni tudi vsi pogoji za dokončno izumrtje slovenskega znakovnega jezika. Gluha skupnost se je s pomočjo svoje reprezentativne invalidske organizacije in društev združila v prizadevanjih, da se to vendarle ni zgodilo. Gluhi tako že ves čas te male revolucije krepijo svojo kulturno ustvarjalnost, vztrajno in kot punčico svojega očesa negujejo svojo jezikovno identiteto in slovenski znakovni jezik razvijajo tudi preko informiranja z lastnimi mediji. Dokumentarni film prikaže eno najdaljših, a najbolj pomembnih prizadevanj gluhih za vpis pravice do uporabe znakovnega jezika v slovensko ustavo.
Prijavite se na avdicijo za kviz Vem preko spletne strani www.rtvslo.si/vem
Izjeman zakoca Pregelj se v zakonu skupaj bodrita in podpirata že dobrih 65 let. Izjemno pričevanje izkušenih stoletnikov ...
Televizija Slovenija bo v ponedeljek, 30. 5., pripravila posebno oddajo Odmevi Plus, v kateri bo večji del programskega časa posvetila aktualnemu političnemu dogajanju ob nastajanju nove vlade. Služba za komuniciranje RTV Slovenija 27. maj 2022 ob 12:53 Ljubljana - RTV SLO V nastajanju je 15. Vlada Republike Slovenije pod vodstvo dr. Roberta Goloba, ki vodenje države prevzema v izjemno zahtevnih časih. V dneh, ko na pristojnih odborih državnega zbora potekajo zaslišanja ministrskih kandidatov, bo Informativni program Televizije Slovenija pestremu političnemu dogajanju posvetil dobršen del posebne oddaje Odmevi Plus. Kdo so ministrski kandidati in kakšni so njihovi odgovori na najbolj pereča vprašanja z njihovega področja? Kateri so glavni izzivi, ki čakajo bodočo vlado? Kakšni so njeni načrti in kakšna časovnica za njihovo implementacijo? Na ta in druga vprašanja bodo v ponedeljek, 30. maja, od 21. ure dalje iskali odgovore ustvarjalci posebne oddaje Odmevi Plus.
Kviz Joker predstavlja enega tekmovalca v bitki z 12 vprašanji in zagotavlja napeto igro vzponov in padcev. Voditelj kviza je Mario Galunič. V zadnji oddaji sezone bo Joker gostil Primoža Pušnika iz Raven na Koroškem. Mladi očka zaključuje študij gostinstva in turizma na Gea Collegu. Zaposlen je kot operater v farmacevtskem podjetju, v prostem času pa izredno rad kuha. In še eno strast ima: v svojem kraju vodi lokal. Je tudi navdušenec nad dobro glasbo in nad vinilnimi ploščami. Na poti do 20. 000 evrov mu bo pomagal brat Tomaž Pušnik.
Marija Ahačič Pollak je izjemna pričevalka, saj je z glasbenim opusom in delom na več področjih veliko prispevala k ohranitvi slovenske identitete tako v Sloveniji kot v zamejstvu in med izseljenci. Rodila se je v Tržiču v glasbeni družini. Oče je bil zaveden Slovenec in Maistrov borec, zato so družino leta 1941 nemški okupatorji izgnali v Valjevo. O tej težki preizkušnji gospa Marija živo pripoveduje in poudarja, da sta jih reševala slovenska pesem in očetov optimizem. Po vojni so se vrnili v Tržič. Že pri osmih letih je znala veliko slovenskih narodnih pesmi. Po očetu, ki je bil 40 let kapelnik tržiške godbe na pihala, je podedovala dar za glasbo. Po osnovni šoli in nižji gimnaziji se je vpisala na kranjsko gimnazijo. Učila se je solopetja, od devetega leta pa tudi igranja klavirja. Po maturi na kranjski gimnaziji leta 1955 se je v Ljubljani vpisala na akademijo za glasbo. Že leta 1956 je bila uspešna na avdiciji pri ansamblu Slavka Avsenika. Še danes je nepozabna njena izvedba pesmi ‘Tam, kjer murke cveto’. Nastopala je tudi z orkestrom RTV Ljubljana pod vodstvom Bojana Adamiča. Študirala je na glasbeni akademiji v Ljubljani. Po treh letih zakona se je leta 1960 odpravila za svojim soprogom v Kanado. Po prihodu v Montreal se je vpisala na Univerzo McGill in dokončala likovno pedagoško smer. Leta 1962 je prvič nastopila s slovensko pesmijo na natečaju CTV in prejela prvo nagrado. Odtlej je z diapozitivi in slovensko pesmijo promovirala slovensko kulturno in glasbeno tradicijo. Nastopala je v vlogi pianistke, pevke in kulturne delavke. Že štiričlanska družina se je preselila v Toronto. Ob kanadskih in ameriških praznovanjih slovenskega dneva in drugih prireditvah, dobrodelnih koncertih in festivalih, na katerih je nastopala, se je po osamosvojitvi Slovenije z veseljem odzivala tudi povabilom na nastope v rodni deželi. V celoti avtorsko ploščo s tematiko izseljenstva je posnela leta 1980, slovenske ljudske pesmi pa je predstavila na svoji drugi plošči Pojte z menoj leta 1986. Zelo odmevni sta bila njeno podajanje slovenske glasbe na televiziji CKCO v Kitchenerju in vodenje radijske oddaje Slovenski večer v Torontu. Morda najodmevnejši pa so bili koncerti pred več kot 12.000 obiskovalci v amfiteatru Iron Range Interpretive Centre v Chisholmu v Minnesoti v ZDA. Uveljavila se je kot ustanoviteljica in odgovorna urednica radijske oddaje Glas kanadskih Slovencev pod okriljem Vseslovenskega kulturnega odbora v Torontu. Vodila jo je kar sedem let, in to brezplačno. V tem času je za vodenje oddaje usposobila nove mlade moči, občasno pa pri njej še vedno sodeluje kot urednica in voditeljica. Leta 1994 je postala predsednica Vseslovenskega koordinacijskega odbora za kulturo v Torontu, ki združuje vsa slovenska društva v Ontariu. Leta 1991 je ustanovila dekliško vokalne skupino Plamen. Plamen je združil srca mladih potomk slovenskega rodu in prvič zagorel v javnosti z nepozabnim nastopom v Torontu na vseslovenski kulturni prireditvi ob priznanju samostojnosti Republike Slovenije. Odtlej ta plamen gori in razveseljuje poslušalce po vseh celinah. Tudi v Sloveniji smo imeli priložnost spremljati tri njihove uspešne turneje. Posebno pomemben pa je bil nastop skupine Plamen, ki je bila med 126 zbori raznih narodov izbrana, da se predstavi na nastopih v kanadskem parlamentu in vladni palači v Ottawi. Tako je tudi tam prvič zadonela slovenska pesem. Ob vsem neutrudnem delu je gospa Marija Ahačič Pollak izdala kar nekaj knjig o sebi, svoji družini in zaslužnih kanadskih Slovencih, kot sta Janez Grum in Jože Slobodnik. Njeno zadnje delo pa je knjiga o dekliškem zboru Plamen.
Joker pozdravlja v svoji družbi Igorja Karlovška iz Celja. Odvetnik in plodovit pisatelj, ki trenutno piše knjigo za odrasle, je obenem tudi sredi izdaje 2. dela mladinske serije Ognjeno pleme. Leta 2005 je prejel nagrado večernica za mladinski roman Gimnazijec. Svojo odvetniško kariero sicer zaključuje. Doma ima vrt, tudi čebele, je tudi strasten ribič, aktivnosti mu ne zmanjka. Z ženo rada hodita v naravo in hribe. Veliko tudi potujeta. Njegova pomoč bo snaha, zobozdravnica, Sabina Lodrant.
Pričevanje 94-letnega Iva Kralja nas uvede v manj znane predvojne in medvojne razmere na Tržaškem Krasu v današnji Italiji. Ivo je odraščal v zavedni kmečki družini v vasi Slivno in izkusil zatiranje fašizma. Med vojno so očeta internirali Nemci, sam pa je bil mobiliziran v partizane. 7. maja 1945 so v domačo hišo prišli partizani, vodil jih je Albert Gruden Blisk in odpeljali njegovo sestro ter sosedo. Obe dekleti so posilili in pobili s koli v bližini Komna, pove Ivo, ki še vedno podoživlja trpljenje mame, očeta in celotne družine zaradi tega zverinskega zločina. Očeta so komunistični privrženci še dolgo po vojni zavajali, kje naj bi bila hčerka, tako, da jo je iskal po zaporih Jugoslavije. Pozneje se je izvedelo, kje sta bili obe dekleti zagrebeni in so ju lahko pokopali na domačem pokopališču. Pomembno ob tem je dejstvo, da je vodja morilske tolpe, Albert Gruden, v evidencah borčevske organizacije še vedno narodni heroj. V Sežani ima celo postavljen spomenik, kar kaže na popolno moralno zmešnjavo, ki pesti Slovence. Ivo je ostal zvest slovenskemu izročilu in veri. Aktiven je v slovenskih društvih, zlasti pri sloviti nabrežinski godbi na pihala. V slivenski cerkvi pa še vedno igra na orgle, kar bomo videli tudi v pričevanju tega zanimivega klenega slovenskega moža.
Zofija Demšar z Rudna pod Dražgošami v Selški dolini se pri 92 letih odlično spomni preteklih časov. Rodila se je v bližnjih Kališčah, na hribovski kmetiji pri Žvanovih. Po nemški okupaciji je morala hoditi v nemško šolo, kjer je naenkrat vse potekalo v tujem jeziku. Nemcev niso marali, posebej pa se je razvedelo o njihovi okrutnosti, ko so po partizanskem umiku pokončali številne Dražgošane, tudi njenega strica. Zofija se spomni streljanja in občutka groze, ko je trajal spopad v Dražgošah, le dober streljaj čez hrib od njihove vasi. Kasneje, leta 1945, so bili na njihovem domu domobranci, ko so partizani hišo razstrelili in so domači le po čudežu ostali živi v razrušeni domačiji. Postali so begunci in tudi močno zaznamovani posebej po vojni, ker niso bili na komunistični strani. »Molili smo in jokali, nič drugega, morali smo preživeti …« se spomni Zofija. Kot pogosto pri slovenskih družinah pa je bil en brat pri partizanih, vendar ni mogel kaj dosti pomagati preganjani družini. Po vojni so tolkli revščino, ki jo je še poglabljala obvezna oddaja kmečkih pridelkov. Mož Alojz je bil z Rudna, mobiliziran je bil v nemško vojsko in tam pisal dnevniške zapiske, ki jih med pričevanjem tudi predstavimo. Zofija iskreno pove o dobrem odnosu z možem, ki ga zelo pogreša, o premagovanju hudih preizkušenj, pa o otrocih z družinami, na katere je zelo ponosna. Pričevanju se pridruži sin Tomaž, ki ima doma mizarsko obrt in je zelo dejaven v kraju in širši okolici. Skupaj z njim pogledamo družinske fotografije, kasneje pa se sprehodimo do partizanskega spomenika v Dražgošah, kjer Tomaž obudi hudomušen mladostni spomin na otvoritev spomenika, ko je prišel sam jugoslovanski diktator Tito, on pa je kot pionirček stal v prvi vrsti …
Filmoteka: prostor, kjer najdete slovenske filme!
Neveljaven email naslov