Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Leta 1993 je vsak državljan prejel lastniški certifikat. Politiki so obljubljali pravično razdelitev premoženja med vse. A v resnici je le malo ljudi vedelo, za kaj pravzaprav gre. Tisti, ki so sistem poznali, so obogateli in si “prislužili” naziv pidovskih baronov. Na drugi strani so delavci večinoma ostali praznih rok.
Osrednja informativna oddaja TV Slovenija. Z ogledom Dnevnika si zagotovite učinkovit dnevni pregled dogodkov doma in po svetu oz. enourni odmerek informacij, ki so jih čez dan zbrali dopisniki in posebni poročevalci iz svetovnih prestolnic, dopisniki iz vse Slovenije ter novinarji uredništev notranjepolitičnih in gospodarskih, zunanjepolitičnih, športnih in kulturnih oddaj.
Državna pomoč je med zdravstveno krizo ohranila pri življenju številna podjetja. Strokovnjaki opozarjajo, da so sicer med njimi takšna, ki tudi v normalnih časih ne bi preživela, podatki pa kažejo, da je bilo v preteklem letu stečajev celo manj kot leto prej. EU in vlada pripravljata izhodno strategijo, v zraku pa visi vprašanje, ali nas ob koncu leta čaka plaz stečajev. V tokratnem projektu Ekstravisorja o stečajih si je ekipa za izziv zastavila sistem stečajev v Sloveniji in ga primerjala s tistim v Avstriji. Sledili so vprašanjem: zakaj pri nas stečaji z veliko premoženja trajajo desetletje in več, zakaj gre kar 90 odstotkov stečajne mase za stroške namesto upnikom, kako delujejo stečajni upravitelji, ali res obstajajo močna omrežja, kdo sploh koga nadzira? Rezultati analize so presenetljivi, o njih govorijo sogovorniki v prispevkih, v studiu pa bodo sodelovali predstavniki politike, sodišča, stečajnih upraviteljev in upnikov.
Vse odkar smo pri nas uvedli osebne stečaje, iščemo tudi načine, kako preprečiti njihovo zlorabo. Primeri, ko so vplivni posamezniki pravočasno skrili svoje premoženje in se nato z osebnim stečajem otresli dolgov, niso redki in močno odmevajo. Predvsem zato, ker so milijonski dolgovi ostali na plečih države oziroma državljanov.
Med stečajnimi upravitelji je veliko odvetnikov, drugi delajo kot samostojni podjetniki, za večino pa je to bolj postranski posel, saj da se samo z vodenjem stečajev pri nas ne da preživeti. Zbornica upraviteljev ima čedalje več članov - v desetih letih se je njihovo število podvojilo. Na drugi strani pa je čedalje manj tako imenovanih polnih stečajev - torej tistih, v katerih je vsaj nekaj stečajne mase.
24 stečajev pri nas traja že več kot dve desetletji, rekorder se je končal letos po kar 31 letih. Na drugi strani upniki največkrat zaman čakajo na poplačilo. V kar dveh tretjinah stečajev ne dobijo nič. Nekaj torej mora biti narobe.
Res smo še globoko v zdravstveni krizi, a napovedujta se že gospodarska in socialna. Veliko podjetij pri življenju ohranja izdatna državna pomoč, ki pa ne bo večna. Koliko jih ne bo preživelo in kaj jih čaka potem? Kakšna je slika časa, v katerem trenutno živijo podjetja? Brezposelnost je po zadnjih podatkih pri nas sicer upadla, a več kot 220 tisoč delovnih mest trenutno rešuje pomoč države. Slovenski sistem smo primerjali z avstrijskim.
Koronavirusna kriza je prinesla še nekaj: vsak dan poslušamo in beremo poročila o opravljenih inšpekcijskih nadzorih, opozorilih in globah. Dnevno je v nadzor kovidnih ukrepov vključenih na desetine inšpektorjev – zdravstvenih, tržnih, kmetijskih, delovno-pravnih in drugih, tudi redarstvo in policija. In kako to delo poteka? S katerimi kadrovskimi in sistemskimi težavami se spoprijemajo inšpektorji, kako se odzivajo ljudje? To je prvo izhodišče tokratne oddaje. V drugem delu pa nas bo zanimalo, kako učinkovite so inšpekcijske službe na splošno: o dolgotrajnosti postopkov, neodzivnosti inšpektorjev, podvajanju njihovih pooblastil, pošiljanju pritožnikov od ene inšpekcijske službe do druge itn. Pričakovanja delavcev, da bo delovni inšpektor delodajalcu odredil izplačilo neplačane plače ali regresa, so prazna, ker zakonodaja tega ne dovoljuje. Nekaj let trajajoči postopki na gradbeni inšpekciji so lahko posledica neodzivnosti inšpektorjev, ali pa vedno novih nalog in pomanjkanja kadra. Njihov sindikat opozarja na primere slabega vodenja posameznih inšpektoratov in slabe organizacije dela. To pa pomeni, da ljudje tudi več let čakajo na dokončanje postopkov – vsaj ko gre za najbolj obremenjene inšpekcije, kot so delovna, gradbena ali okoljska. In izgubljajo zaupanje tako v delo inšpekcijskih služb kot v pravno državo. V oddaji bomo s prispevki predstavili konkretne primere oz. težave ljudi. Pristojne smo s temi težavami seznanili, z gosti v studiu pa bomo poskusili najti odgovore na vprašanja: zakaj tako in kako dolgo še?
Inšpektorji se prebijajo čez desetine zakonov, slednji se v podrobnostih kar naprej spreminjajo. Dva zakona sta si celo lahko v nasprotju. Obenem prihaja tudi do podvajanja pristojnosti med različnimi inšpekcijami. Torej, tudi sistemske napake pripomorejo k sedanjemu stanju in na koncu k nezadovoljstvu ljudi.
Okoljska inšpekcija - ne gre samo za velike primere kot sta vrhniški Kemis ali anhovski Salonit – dnevno lahko spremljamo stiske ljudi, ki kličejo na pomoč inšpektorje, pa naj gre za bioplinarne, divja odlagališča odpadkov, smrad, hrup itn. Tudi pri teh primeri so postopki dolgotrajni, inšpektorji pa neodzivni.
Upravna inšpekcija ugotavlja največ kršitev postopkov in zakonodaje izmed vseh inšpekcij pri okoljski in gradbeni, obe pod okriljem Inšpektorata za okolje in prostor. Tako ljudje, ki smo jih srečali na terenu, kot celo varuh človekovih pravic, so najbolj kritični do dela gradbene inšpekcije. Tam pravijo, da jih je preprosto premalo, a ljudje si s tem nimajo kaj pomagati. Številni na inšpektorja ali epilog postopka čakajo več let.
Zdravstveni inšpektorat je letos do konca novembra opravil dvakrat toliko nadzorov kot lani, že čez 58 tisoč, večina jih je vezanih na covid-19. Spoštovanje izdanih karanten so nadzorovali slabe štiri mesece, najmanj prav v času dveh razglašenih epidemij.
Kakšne so rešitve za nakopičene odpadke? Cilji Evropske unije so zmanjševanje količin odpadkov, njihova ponovna uporaba in recikliranje. Slovenija rešitve išče drugje, saj namerava podeliti koncesije za nove sežigalnice, kar pa - glede na izkušnje - skrbi okoljevarstvenike.
Slovenija se utaplja v odpadkih. Požari niso redkost, podatki o onesnaženosti tal, vode in zraka niso zasnesljivi, odgovorni pa se vsakič znova izmaknejo odgovornosti. Ob stečajih podjetij ostanejo odpadki, ki nato brez dovoljenj ležijo na občinskih zemljiščih, sanacijo nevarnih območij pa namesto neodgovornih podjetij in posameznikov plačujemo državljani. Bodo sežigalnice, ki jih načrtuje država, rešile težave z nakopičeno odpadno embalažo in mešanimi odpadki ali povzročile le še nove? Ločeni odpadki še zdaleč niso vsi reciklirani, do krožnega gospodarstva pa je pot še dolga. Kdo vse obvladuje posel z odpadki in kje se ti naposled znajdejo?
Zadnja leta se je na dvoriščih komunalnih podjetij kopičila tudi embalaža. Dobrih 10 milijonov za odstranitev teh odpadkov bo šlo iz žepov državljanov, čeprav bi jih morala plačati podjetja, ki izdelek v embalaži pošljejo na trg.
Podjetja poberejo denar, a mešanih komunalnih odpadkov ne odstranijo, ampak jih le nekam odložijo. Tako več let stojijo zaviti v bale in ogrožajo okolje. Sistem ravnanja s komunalnimi odpadki, za kar sicer plačujemo položnice, ne deluje. V Mariboru so rešitev iskali v novi sortirnici, ki pa je imela do sedaj ravno nasproten učinek.
Odpadki so lahko velik vir zaslužka, z njimi zapolnjujejo tudi rudniške in druge kotanje. Odpadek, ki sicer vsebuje tudi strupene snovi, na papirju postane gradbeni proizvod. To pomeni, da za nadzor ni več v prvi vrsti odgovorna okoljevarstvena inšpekcija, s tem pa vprašanje, kaj se dejansko odlaga v kotanje, postane toliko bolj pomembno.
Slovenija se utaplja v odpadkih, požari se vrstijo, le redkokdo za nevzdržno stanje odgovarja. Letos je dvakrat v dobrih dveh tednih gorelo na avtodeponiji ob Cesti dveh cesarjev v Ljubljani. Kot zagotavljajo, so ukrepali vsi pristojni, odpadki pa so še vedno tam. Kdo je odgovoren in zakaj mu že 18 let nihče ne more do živega?
Čas korona krize je bolj kot kadarkoli doslej široko javnost soočil z vprašanji samooskrbe s hrano. Strah o pomanjkanju se je hitro polegel, nasprotno- pojavili so se viški mleka, mesa, solate … Samooskrbo s hrano je država zapisala kot prioritetni cilj do leta 2020. Podatki pa kažejo, da Slovenija pridela viške mleka, jajc, perutnine in vina, pri zelenjavi in sadju pa skoraj dve tretjini potreb uvozi. Zakaj niso vzpostavljene oskrbovalne verige, komu to koristi, zakaj so zadruge pri povezovanju kmetov neaktivne, kako je s subvencijami, kaj lahko spremeni nov zakon o samooskrbi – so samo nekatera vprašanja tokratne oddaje. V njej sodelujejo kmetje, lastniki predelovalnih podjetij, zadrug, kmetijski analitiki in predstavniki oblasti.
V Sloveniji predstavlja komaj nekaj odstotkov, vendar je izjemno pomembna in še bolj bo. Gre za ekološko pridelavo hrane.
Neveljaven email naslov
