Pred desetletjem v Angliji kmetij ni bilo mogoče oddati, zdaj se zdi, kot da vsi želijo kmetovati, piše Guardian. Foto: Reuters
Pred desetletjem v Angliji kmetij ni bilo mogoče oddati, zdaj se zdi, kot da vsi želijo kmetovati, piše Guardian. Foto: Reuters

Pred desetletjem kmetij ni bilo mogoče oddati, zdaj se zdi, kot da vsi želijo kmetovati. Dolgi in neodložljivi urniki, intenzivno fizično delo, nizka plača in lisice v hiši – kdo bi danes sploh želel biti kmet? Zdi se, da vstopamo v pogumni novi svet traktorjev in dizajnerskih ovc, piše Guardian.

Nekatere kmetijske fakultete so se v nedavni preteklosti že zapirale, danes pa so polne. Leta 2001 so zaradi bolezni živali na Otoku usmrtili 6,5 milijona večinoma zdravih živali, industrijo pa je zapustilo več kot tri tisoč kmetov. Zdaj so se številke končno začele premikati v nasprotno smer, za vsako najemniško kmetijo, ki je na voljo, je lahko 60 povpraševalcev ali več. Cene zemljišč naraščajo in tekmovanje za življenje z zemljo še nikoli ni bilo močnejše.

In še ena velika sprememba se je zgodila, pišejo v časniku, kmetovanja se loteva tudi veliko žensk. Od 2500 rednih študentov na Univerzi Harper Adams v Shropshireju je dve tretjini študentk. Vedno so bile hrbtenica kmetovanja: nevidne v statistiki, toda tiste, ki so poslovale v ozadju, se ukvarjale s papirologijo in prodajale na terenu. Zdaj kmetije od moških prevzemajo hčere ali vdove in se dvigajo iz senc številk – v letu 2012 se je kmetovanja v Angliji namreč lotilo šest tisoč več žensk in pet tisoč manj moških kmetovalcev kot leto prej.

A vse ni tako rožnato, kot se sprva sliši, večina kmetovalcev, ki si to želi biti, nima kje začeti. Trenutno je kmetijstvo ena izmed najtežjih gospodarskih panog, saj za zagon potrebuje zelo dolgo časa in veliko denarja; za začetek kmetovanja je treba kupiti stalež, investirati v stroje, nabrati čredo, se spopadati s poplavami ali boleznijo, pred tem pa je treba najprej imeti obdelovalno zemljo, do katere pa zaradi nedostopnih cen ni lahko priti.

Tudi angleški sistem se spopada z večinsko staro populacijo kmetov, a je hkrati zasnovan tako, da ljudi spodbuja, da kmetujejo (in se samozaposlujejo), dokler so fizično sposobni, kar včasih pomeni tudi do 80. leta. Povprečna starost britanskih kmetov se še vedno povečuje in je po zadnji oceni 59 let.