V varuhov nabiralnik je prispelo prek 50 sporočil, povezanih z življenjem v času epidemije. Odzivi gledalcev, poslušalcev in bralcev RTV-vsebin ne odražajo le cepilskega ali proticepilskega sentimenta: takšna shematska delitev vodi v neustrezno poenostavljanje in spregled odtenkov in razlik. Odzivi namreč odstirajo celoten razpon razpoloženj, kot se kažejo v javnomnenjskih raziskavah. Na eni strani strastno zagovarjanje vseh ukrepov in pričakovanje, da bo javni medij sodeloval v njihovi promociji, na drugi goreče nasprotovanje vsakršnim ukrepom in zanikanje bolezni ter pričakovanje, da bo javni medij sodeloval v»razkritju« zarote. Vmes pa široko polje raznovrstnih zadržkov, zaskrbljenosti, dvomov, dilem, kritik, vprašanj in podvprašanj, ki se nanašajo na posamezen vidik epidemije.

→ Nepoznavanje, nerazumevanje ali neupoštevanje teh razlik neizogibno pripelje do nesporazuma med občinstvom in medijem.

Na kaj in kako se odziva občinstvo?

Veliko je mnenjskih pisem, z jasno osebno opredelitvijo do dilem, ki jih sproža epidemija. Nekateri menijo, da novinarji preveč pozornosti posvečajo pravicam tistih, ki ne želijo slediti priporočilom, premalo pa tistim, ki trpijo za posledicami pomanjkanja solidarnosti z najbolj ogroženimi, da se preveč osredotočajo na osrednjo Slovenijo in premalo zanimajo za obrobje in življenje z epidemijo v manjših krajih, da se ukvarjajo z visoko politiko in abstraktnimi vprašanji, ne opazijo pa stiske malega človeka. Novinarjem očitajo tako premajhno kot preveliko kritičnost do vladnih ukrepov ali strokovnih smernic.

→ Bolj kot kdaj je očitno, da se občinstvo deli po vseh mogočih družbenih ločnicah in da se posameznikov horizont pričakovanj otipljivo spoji z njegovimi lastnimi pogledi na epidemijo in ukrepe.

Številni odzivi odpirajo vprašanje prepoznavanja dezinformacij ter razlikovanja med dejstvi in »dejstvi«. V teh odzivih so običajno povzete objave na družbenih omrežjih, ki naj bi bile kronski dokaz, da javni medij prikriva pomembne »informacije« (npr. o zdravilu ivermectin, razlikah med testi, merjenju protiteles, ugotavljanju prekuženosti). Večina navedb je že bila zanikanih, verodostojne informacije pa je mogoče najti na spletnih straneh domačih in tujih inštitucij (npr. NIJZ, EMA, FDA).

→ Kaj to pove o medijski pismenosti ter kakšno vlogo ima javni medij pri sistematičnem razbijanju mitologije in preverjanju dejstev (t. i. fact check)?

Odzivi izražajo tudi zaskrbljenost glede temeljnih vrednot javnega medija: natančnosti, preverjanja dejstev, uporabe verodostojnih virov, celovitosti, nepristranskosti. Bralci, gledalci in poslušalci protestirajo, če opazijo ali menijo:

• da podatki niso točni, dovolj natančni ali preverjeni,
• da viri niso kredibilni ali ustrezno navedeni,
• da so dejstva predstavljena parcialno ali navijaško,
• da se primerja neprimerljivo,
• da se mešajo dejstva in komentarji,
• da se k besedi vabijo eni in isti govorci (strokovnjaki, analitiki, politiki),
• da se presliši glasove zaskrbljenih državljanov in da se gre premalo med ljudi,
• da zdravstvene trditve izrekajo posamezniki, ki nimajo medicinskega znanja,
• da se v oddajah ali člankih zgolj navržejo podatki, ki zbegajo in ostanejo v zraku,
• da se v preohlapnih razpravah mešajo pojmi,
• da se prevečkrat politizira,
• da se velikokrat ne ve prav dobro, o čem teče beseda, saj se govori o vsem po malem in zato o vsem premalo.

→ V kolikšni meri in kako je mogoče takšna opozorila – čeprav včasih tudi slabo argumentirana in splošna - uporabiti kot orodje za samorefleksijo, ugotavljanje pomanjkljivosti, izboljšave in pravilnejše odločitve?

Primer kritike in pohvale

Veliko odzivov vsebuje jasno kritiko ali pohvalo konkretne programske vsebine, ki lahko uredništvom pomagajo v razumevanju dilem in pričakovanj, s tem pa k sprejemanju boljših novinarskih in uredniških odločitev. Poglejmo dva primera.

Tarča, TV SLO, 9. septembra: v studiu so o cepljenju razpravljali zdravnik, predavateljica družboslovja, ravnatelj, odvetnik, na daljavo pa je mdr. sodelovala tudi učiteljica iz OŠ Ljubno ob Savinji, ki je izražala številne pomisleke, povezane z epidemijo; omenjala je npr. nezaupanje v politiko in stroko, strah pred eksperimentalnimi cepivi, nasprotovanje prisili, odpor do zastraševanja, dvom o upravičenosti in pravilnosti vseh dosedanjih ukrepov. Odzivi na oddajo so bili tipično raznovrstni:

• da se je z oddajo razpihoval proticepilski sentiment,
• da je bila učiteljica postavljena v vlogo grešnega kozla oz. nekoga, ki ga je treba na vsak način prepričati, da nima prav,
• da so imeli po oddaji mešane občutke, saj iz zasedbe govorcev in poteka razprave ni bilo jasno, kaj je bila rdeča nit,
• da bi bila edina sprejemljiva formula za pogovor o cepivih soočenje zagovornikov in nasprotnikov.

→ Iz odzivov izluščena vprašanja: je bil dovolj jasno izostren fokus obravnave? Je bila izbira govorcev ustrezna? Sta potek oddaje in studijska zasedba zadostila pravilu, da naj povabljeni govorijo o tem, za kar so kompetentni? Da je treba razločevati mnenja in dejstva ter dileme ali skrajna stališča jasno razmejiti? Ali je polemika primeren in dovolj dialoški žanr za obravnavo tako kompleksne vsebine?

Vroči mikrofon Vala 202, 28. septembra: novinarka Jana Vidic se je pogovarjala z vodjo strokovne skupine za covid-19 Matejo Logar o strokovni utemeljenosti pogoja PC za državno upravo. Občinstvo je oddajo pohvalilo, ker so bila vprašanja jasna in takšna, kot bi si jih želeli zastavljati sami, zaradi česar so izvedeli vse, kar jih je zanimalo in skrbelo.

→ Iz odzivov izluščena sporočila: če gre za informativni intervju, naj bo fokus jasen, k besedi naj bo povabljen najbolj kvalificiran sogovornik, voditelj naj do tematike ohranja kritično distanco do sogovornika pa spoštljivost, vprašanja naj izražajo poučenost in dobro poznavanje tematike, če odgovori niso jasni, naj se zastavi podvprašanja.

Razpršenost in izguba informacij

Pod okriljem javnega medijskega servisa in v okviru različnih uredništev se vsak dan ločeno zbira, preverja in obdeluje izjemno veliko podatkov o epidemiji. Poleg radijskih in televizijskih dnevnoinformativnih oddaj in spletnega novičarskega portala omenjam specializirane svetovalne TV-oddaje Premagajmo covid, radijske oddaje na Prvem Intelekta, spletni podportal Koronavirus …

Kompleksa tema se osvetljuje z različnih zornih kotov, z različnimi sogovorniki, v različnih žanrih. Odzivi vedno znova potrdijo, da ima vsak gledalec, poslušalec in bralec RTV-vsebin svoj primarni medijski kanal, ki ga uporablja za informiranje: posamezne radijske programe ali pasove, televizijske oddaje, spletne (pod)strani, podkaste in teletekst. Posledica je, da občinstvo po pravilu zgreši velik del dragocenih informacij. Na podlagi tega, kar vidijo, berejo in slišijo, si gledalci, bralci in poslušalci tudi ustvarijo vtis o vsebinski ponudbi javnega medija in delu, ki ga v njihovem imenu opravi javni medij.

→ Vprašanje, ki se neizogibno zastavi: kako naj javni medij poveže znanje in razpršene informacije, zagotovi sinergije in križno uporabo RTV-medijev, da bi občinstvu prek njihovih primarnih kanalov posredoval čim več čim bolj kakovostnih informacij?

Kako naprej ali varuhinja priporoča

Bistvena naloga javnega medija je, da občinstvu pomaga na kompleksno krizo pogledati s čim več zornih kotov. Potrebno je govoriti o novih znanstvenih dognanjih in medicinskih pristopih, strokovnih in političnih ukrepih, pravnih podlagah, političnih/strankarskih vidikih, gospodarskih, socialnih, psiholoških konsekvencah, moralnih in duhovnih izzivih, osebnih izbirah, kolektivni varnosti, civilnih svoboščinah, mednarodnih razmerah in primerjavah itd. Pri vsakokratni obravnavi pa mora biti jasno, kaj je v fokusu in kdo je ciljna publika.

V vsakokratno uredniško tehtanje naj se vključujejo dileme, ki jih je mogoče izluščiti iz kritičnih ali pohvalnih odzivov občinstva, mdr.:

• kdaj zadostujeta informiranje in povzemanje,
• v katerih primerih je treba dodatno preverjati dejstva in kako,
• kdaj je informacije treba nadgraditi z nasveti in pojasnili, kdaj pridejo na vrsto analiza, soočenje mnenj in komentar,
• katerih vsebin ni mogoče kakovostno razjasniti z enim sogovornikom,
• koliko časa je potrebnega za umirjen, kakovosten in strpen dialog,
• kako se soočiti z naveličanostjo občinstva, ki si je ustvarilo vtis, da o epidemiji govorijo vedno isti obrazi in glasovi,
• kako k besedi povabiti ljudi, ki se počutijo preslišane in spregledane, a jim epidemija narekuje in otežuje življenje,
• kako preprečiti vrivanje politike v strokovne razprave,
• kateri medijski pristopi so lahko občinstvu v pomoč pri odgovornem državljanskem ravnanju in odločanju,
• kako preprečiti, da bi medij sodeloval v antagoniziranju nasprotnikov/zagovornikov,
• kako nagovoriti občinstvo, ki se primarno informira na družbenih omrežjih in ne prepozna lažnih novic in dezinformacij,
• kako uporabiti in povezati znanje, ki so ga pridobili v drugih uredništvih javnega medija.