Člani komune v Tacnu. Foto: Osebni arhiv Goranke Kreačič
Člani komune v Tacnu. Foto: Osebni arhiv Goranke Kreačič
Komunarde v Tacnu so obiskovali tudi Tribunaši, člani Gledališča Pupilije Ferkeverk ... Foto: Slobodan Valentinčič (1971)

Komuna v Tacnu (G7) je bila prva urbana komuna v nekdanji Jugoslaviji. Ustanovijo jo večinoma primorski študentje, pridružili so se jim tudi nekateri Ljubljančani. V komuni je stalno živelo 10-15 ljudi, hiša je bila vedno polna obiskov, domačih ali tujih. Čeprav so bili prvotni nagibi ustanovitve take skupnosti predvsem ekonomske narave, pa so se stanovalci komune kmalu intelektualno in politično profilirali kot anarho-sindikalistična smer, čeprav so nekateri zagovarjali popolno apolitičnost. Pojavili so se tudi začetki ekološke zavesti; vzpostavile so se povezave z ekogibanjem amsterdamskih "kobouterjev" (palčkov) - začetnikov porajajoče se ekološke zavesti v Evropi. Njegovi člani so redno obiskovali komuno v Tacnu, zlasti , ki je pisal tudi za študentski časopis Tribuna. Člani komune so se preživljali na različne načine – od štipendij do priložnostnega dela in so v skupnem gospodinjstvu skušali uveljavljati egalitarizem in solidarnost med člani.

Glavna polja dejavnosti so bila filozofija, družbena misel (Frane Adam), ekologija, v smislu samozadostnosti v oskrbi s hrano (Vinko in Vera Zalar) ter umetnost (likovna: Jože Slak – Đoko (1951-2014), književna: Ivan Volarič – Feo (1948-2010), zadnja dva sta tudi na zgornji fotografiji). Drugačnost od "normalne" družbe so kazali tudi z videzom, dolgimi lasmi, z oblačilno kulturo.

Pomemben status so bila potovanja – od Amsterdama, kjer so obiskovali svoje somišljenike "kobouterje", do nepalskega Katmanduja. To potovanje je bilo nekakšna iniciacija, ki si jo moral opraviti, če si hotel bili del tega "plemena". Ta potovanja v Indijo in Nepal niso bila omejena samo na prebivalce Tacna, široko so zajela tudi del ljubljanske mladine.

Večina članov komune v Tacnu in nato na Brodu, ki so sicer živeli neko vrsto utopije, se je udeleževala akcij študentskega gibanja, na neki način tudi utopičnega, se spominja Goranka Kreačič, ki je bila v letih, ko je bilo študentsko gibanje v Ljubljani najmočnejše, študentka Filozofske fakultete. Bila je vpeta v jedro dogajanja in hrani dragocene spomine na tisti čas. Avtor fotografije Žare Veselič, prebivalec komune in pozneje njen stalni obiskovalec, je s fotoaparatom vneto dokumentiral takratne dogodke.

Ste bili tam? Pošljite nam svoje spomine!

Če tudi sami hranite kakšen spomin na tista prelomna leta – fotografijo, ploščo, spomin na proteste ali pa kak drug prelomen dogodek tistega časa –, delite ga z nami in sodelujte pri obujanju tistega pomembnega obdobja.

Pišite nam

Eden izmed tujih stanovalcev komune (na sliki v sredini spredaj) je danes slavni irski glasbenik in kantavtor Andy Irvine. Svojemu večmesečnemu bivanju v Ljubljani - v Tacnu - je posvetil pesem Autumn Gold na LP-plošči Paul Brady/Andy Irvine. O pesmi je Irwine zapisal: Napisal sem jo v Ljubljani leta 1968, medtem ko sem sedel v sončnem parku in zaman čakal na zmenek. Kot vedno, sem čakal na Vido.