Hitrost se je lahko primerjala s prenosom preko DSL-ja ali kabelske povezave. 802.16 je veljal za ključ, ki lahko svet prenese v digitalno obdobje brezžične telekomunikacijske infrastrukture. Toda zaradi visokih frekvenc je postal neuporaben. Nadomestil ga je IEEE 802.16a (poznan pod imenom WirelessMAN). Ta uporablja frekvenčni pas od 2 do 11 GHz ter omogoča komunikacijo, tudi če se oddajnik in sprejemnik ne "vidita" (NLOS – Non Line Of Sight). Zaradi tega je tehnologija primerna za povezavo končnega uporabnika v širokopasovno omrežje.

Najpogostejša izvedba 802.16a je sestavljena iz bazne postaje, pritrjene na stavbo ali stolp, ki komunicira z naročniškimi postajami (poslovni in domači uporabniki) po načelu točka–več točk (Point-to-MultiPoint). 802.16a ima domet do 50 kilometrov, s tipično celico obsega od šest do deset kilometrov. Hitrost, ki jo tehnologija 802.16a omogoča, je do 75 Mb/s na posameznem kanalu pri širini kanala 14 MHz.

Standardi se razvijajo pod okriljem neprofitne organizacije WiMAX, ki so jo ustanovili vodilnih proizvajalci komunikacijske opreme in sestavnih delov, kot so Intel, Nokia, Proxim, Airspan Networks, Alvarion, Aperto Networks, Ensemble Communications in Wi-LAN.