Bombardiranje domžalskega radijskega oddajnika leta 1941. Foto: Muzejska zbirka RTV SLO
Bombardiranje domžalskega radijskega oddajnika leta 1941. Foto: Muzejska zbirka RTV SLO
Bombardiranje oddajnika v Domžalah
Bombardiranje oddajnika v Domžalah. Foto: Muzejska zbirka RTV SLO
Ivan Pengov
Ivan Pengov je tudi med okupacijo bral poročila na radiu. Foto: Arhiv RTV SLO
Med napovedovalkami je na radiu ostala dejavna tudi Štefka Vendramin. Foto: Muzejska zbirka RTV SLO
ROF - Radio osvobodilna fronta
ROF - Radio osvobodilna fronta. Foto: Muzejska zbirka RTV SLO
To je le eden izmed skrivnih krajev v Ljubljani, od koder je oddajal Radio Kričač, gre za lokacijo pri Matulovih na Rebri 7 v Ljubljani. Foto: Muzejska zbirka RTV SLO
Prve dni po osvoboditvi leta 194
Prvi dnevi po osvoboditvi leta 1945 - radio je v središču zanimanja. Foto: Muzejska zbirka RTV SLO

Na začetku leta 1940 je tednik Radio Ljubljana v nepodpisanem uredniškem uvodniku z žalostjo ugotavljal, kam gre radio v vojnih razmerah in da bi radio moral predvsem združevati, ne ločevati, da "je radio danes po sili razmer in po volji vladajočih potegnjen v vojno, kamor ne spada ... V dosedanji vojni je evropski radio v nekakšni krizi, v nekem mučnem položaju. Kakšna nevarnost je to za evropsko radiofonijo! Radijska propaganda bo marsikje izgubila poslušalce. Vojna je porabila radio – eno izmed najbolj koristnih in človečanstvu namenjenih tehničnih pridobitev – da je postalo podjetje, ki vzgaja ljudi v sovražnike. Spored se je spremenil. Glavno težišče prehaja na zunanjost, na propagando, vodstvo so prevzeli politiki."

Sicer je bila ljubljanska radijska postaja tik pred okupacijo še vedno pod okriljem Prosvetne zveze, ki je bila ena od organizacij Slovenske ljudske stranke. Vodila pa jo je tričlanska uprava (dr. France Koblar kot vodja uprave, tehnični vodja je bil inž. Marij Osana, administrativni vodja pa odvetnik Miloš Stare).

V oddajah ljubljanskega radia so strogo spoštovali nevtralnost, je pa že v tem času skokovito naraščalo poslušanje tujih radijskih postaj, predvsem Radia London, ki je bil v Sloveniji v tem času tudi najbolj slišen. Poleg tega so še številne druge radijske postaje, zavezniške in tiste, ki so bile pod okriljem sil osi, oddajale program v srbohrvaškem in slovenskem jeziku. Med najbolj vnetimi radijskimi postajami v slovenščini je bil Radio Gradec. Poročila v slovenščini je oddajal trikrat dnevno.

Radio so takrat poslušali še vedno skupinsko, napovedana tuja poročila so v Sloveniji nestrpno pričakovali in jih je bilo mogoče slišati iz domala vseh javnih lokalov. Vendar pa je Jugoslavija imela nevtralno držo, zato je poslušanje poročil tujih radijskih postaj prepovedala.

Radio Ljubljana Hitlerjevih govorov v tem času še ni prenašal, po zasedbi Čehoslovaške pa so iz programa izključili vso nemško in italijansko glasbo. se spominja: "Danes (11. 5. 1945) lahko zapišem, da sem z osebnim pogumom odklonil prenos treh Hitlerjevih govorov in da je bilo posebno pri zadnjem (malo pred vojno) težko vzdržati. Beograd in Zagreb sta take stvari prenašala brez kakega moralnega pomisleka, pri nas pa je bil tak prenos izrazita narodna žalitev – zato sem se uprl Beogradu in banovini, ki me je razumela ..."

Slovensko časopisje je sicer redno spremljalo dogajanje v zvezi z radijskimi postajami v Jugoslaviji in v sosednjih državah, nikjer pa ni zaslediti kakšne kritičnosti do 'nevtralnosti' jugoslovanskih radijskih postaj; cenzura (inž. Vendramin se spominja, da je v studiu sedel vedno državni nadzornik), seveda ni dovolila nobene kritike, tudi ne o delovanju fašističnih in profašističnih oddaj na tujem. Kritizirali so le davke na sprejemnike, carine na uvožene sprejemnike ali previsoko naročnino.

Radio Ljubljana pa se leta 1940 z vojno ni prav veliko ukvarjal, tu in tam pa sta, vsaj na začetku leta, namenila kakšen članek vojni tednika Radio Ljubljana in Naš val. Dvakrat sta celo objavila seznam postaj, ki objavljajo svoja poročila tudi v slovenščini. Opozarjala pa sta tudi poslušalce, da naj bodo kritični ob poslušanju tujih radijskih postaj, naj vsako vojno in tudi drugo sporočilo presodijo s stališča države, ki sporočila posreduje, da bodo ločili resnico od propagande.

Radio Ljubljana je leta 1940 zapisal: "Večkrat smo tudi opozarjali bralce, naj pri poslušanju poročil ne vzamejo vsega za resnico, naj kritično gledajo na vsa poročila, pa naj prihajajo s te ali z one strani ... Kdor je poslušal in še posluša, s kakšno vero in zanosom bero poročila speakerji – radijski poročevalci – francoskih in angleških radijskih postaj, mora biti presenečen. V radijskem ozračju se je razvnela ostra vojna. Poleg najmodernejšega tehničnega orožja na bojnem polju, so v ozadju, za vojnimi frontami stopile v boj še druge sile: tisk, tiskovni uradi propagandnih ministrstev, radio. Svet za frontami sedi kakor prikovan pred radijskimi sprejemniki, ki mu prinašajo najhitrejša in najnovejša poročila z bojišč in ustvarjajo posebno psihozo sedanjega vojnega časa. Dasi so radio pričeli uporabljati v vojno propagando prvi totalitarni režimi, je danes postal radio pri vseh vojskujočih se strankah glavno propagandno sredstvo. Kakor je svoj čas tisk imel veliko vlogo, je danes v glavnem prevzel radio to vlogo.

Vojna propaganda, ki ima svoje začetke v francoski revoluciji oziroma v Napoleonu, se je v nekaj mesecih vojne s pomočjo radia razvila do nenavadnih možnosti ... Napoleon je npr. kupoval pisatelje in publiciste, vzdrževal časopisna podjetja za svojo propagando. Metternich je dejal, da Napoleonu odvrne časopisna propaganda za močno oboroženo vojsko. 'Današnja vojna je vpregla v propagando vse sile, ustvarila je mitos propagande' ... Ko se je pričela vojna, so pričele z obširno poročevalsko propagando tudi angleške radijske postaje. Ta propaganda zapadnih dveh demokracij je v kratkem nadvladala nemško poročevalsko propagando.

V nekaterih nemško navdušenih državah so prepovedali poslušanje tujih radijskih postaj, odvzeli so radijske sprejemnike in uvedli takšne, na katerih je bilo mogoče poslušati le domače radijske postaje, uvedli so strogi nadzor in tako skušali svoje ljudi 'obvarovati pred kvarnimi vplivi tuje propagande' ... Pri nas n.pr. smo nestrpno čakali večera, ko se je oglasil Lyon. Ob določeni uri ste slišali to postajo v vseh lokalih, koder imajo radijski sprejemnik, iz stanovanj je odmeval glas lyonskega, oziroma pariškega poročevalca, ki je govoril v gladki srbohrvaščini ... Zaradi nevtralnosti je Jugoslavija potem prepovedala v javnih lokalih poslušanje propagandnih poročil radijskih postaj.

Francozi so postavili pred mikrofon svoje duhovne velikane, med njimi Gireaudouxa, znanega pisatelja dram in avtorja Trojanske vojne Paula Valeryja ... vsi ti so večinoma šli za obzidje Maginotjevih utrdb in od tam govorili Franciji in svetu, da bi še bolj učinkovali ... Radijska propaganda je postala sestavni del sedanje vojne in to pri vseh vojskujočih se državah. Prav v zadnjih časih to vidimo še posebej pri Finski in Rusiji.

V Franciji in Angliji so prevzeli vojno propagando ljudje široke izobrazbe in velikega znanja, ljudje kulture. Zato ima ta propaganda tolik uspeh. Ne poslužujejo se časnikarskega šarlatanstva, na drug način iščejo uspeha in učinka ..."

Največ 'radijske pozornosti' je bilo leta 1940 sicer namenjene izgradnji radijske postaje v Mariboru, povečanju domžalskega oddajnika in zahtevi po modernizaciji ljubljanskih studiev. Tako so se v časnikih in na radiu ukvarjali predvsem s prostorskimi vprašanji, z arhitektonskimi rešitvami novega Slovenskega doma v Ljubljani in z radijskim domom v Mariboru, pa tudi z nakupom novega oddajnika.

Ljubljanska postaja se je tudi dolgo trudila, da bi imela večji vpliv na beograjsko kratkovalovno radijsko postajo, ki je bila nekakšna jugoslovanska radijska postaja. Januarja 1940 je ta postaja le začela oddajati redna poročila tudi v slovenščini, vsak dan ob 20.40; sicer je oddajala dnevno poročila 17 krat v enajstih jezikih!

Poleg poročil so bile na sporedu še druge oddaje, vsak ponedeljek ob 20.10 je bil Balkanski svet, vsak četrtek ob isti uri zunanjepolitični pregled, vsako soboto pa gospodarski pregled, dvakrat tedensko so bile šolske ure.

Po objavljenih programih sodeč je Radio Ljubljana še naprej objavljal veliko predavanj, npr. ob ponedeljkih zdravstvena, ob torkih versko-filozofska, zgodovinska in vzgojna predavanja, ob sredah filozofska, kmečka in pravna predavanja, ob četrtkih predavanja iz obramboslovja in narodne obrambe ter jezikovna. Ob petkih je bila vzgojna posvetovalnica, občasno predavanja o ženskih vprašanjih, ob nedeljah pa predvsem verske in kmetijske oddaje. Vsak dan pa so še zmeraj imeli nacionalna predavanja ...

Radio Ljubljana je imel poročila petkrat dnevno. Poročila je v celoti urejala Agencija Avala, radijska uredništva pa so smela prejemati novice tudi od dnevnega časopisja.

V prvi številki zadnjega letnika je Naš val (v drugi polovici leta 1940 se je revija Naš val združila z revijo Radio Ljubljana) v uvodniku objavil, kdaj oddajajo angleške kratkovalovne postaje poročila v raznih jezikih, v eni od svojih zadnjih številk pa je objavil valovno dolžino sovjetskih radijskih postaj. Po drugi strani pa je Radio Ljubljana oktobra 1940 poročal o španskem radiu, ki naj bi se po državljanski vojni, po zaslugi Franca, dvignil na evropsko višino.

Konec leta 1940 je tednik Radio Ljubljana objavil, da ima Nemčija že več kot 14 milijonov radijskih naročnikov in Italija več kot milijon; Slovenija je imela 1.270.000 prebivalcev in 21.188 radijskih naročnikov.

Tudi na Slovenskem so se trudili krepiti radio. Tednik Radio Ljubljana v prvi številki leta 1941 poroča, da sta obe oddajni postaji, v Domžalah in na Teznem, zgrajeni, da le čakata na nove oddajnike. Poročevalec ugotavlja, da je naročnina v Jugoslaviji previsoka, vseeno je država z novim letom povečala davke in carine na radijske sprejemnike.

Nekih posebnih sprememb v primerjavi z letom 1940 v programu Radia Ljubljana leta 1941 ni bilo. So se pa po novem letu vrstili napadi na radijski program, na njegovo enostranskost in površnost! (Jutro, Slovenski narod). V 'nevtralnosti' so šli skorajda do absurda, o zunanji politiki so smeli govoriti le redki izbranci. Vse druge novice, poročila je oblikovala agencija Avala kot vladna profašistično usmerjena agencija.

Tednik Radio Ljubljana je ob napadih ostro odgovoril na kritike: "Neki del našega časopisja izrablja čas in razmere-zdi se vsaj tako-skuša z organiziranimi izpadi omalovaževati resnost dela in prizadevanje za čim večji narodni poudarek celotnega sporeda slovenskega radia. Če misli s tem vplivati na javno mnenje, naj se zaveda, da dela veliko škodo slovenski radiofoniji. Kolikor so predstavniki našega časopisja intelektualno resnejši, razsodnejši in etično visoki ljudje, tem bolj bi pričakoval od njih resnega in pravičnega ocenjevanja dela pri našem radiu ... pri nas dnevno časopisje nikdar ni bilo naklonjeno radiu, nikdar ni znalo oceniti dela in to povedati javnosti!"

Vsakodnevno nacionalno uro, ki je leta burila duhove, bila je namreč velikosrbsko naravnana, so tik pred drugo vojno spremenili in jo tudi sorazmerno razdelili med radijskimi postajami, vsak torek zvečer je skupno nacionalno uro tako pripravil Radio Ljubljana.
Vsak četrtek zvečer pa je moral (od 19.25 do 19.40) objavljati oddajo Naša vojska. Sredi marca je Radio Ljubljana iz ljubljanske opere tudi prenašal koncert za vojsko, ki so ga prenašale vse jugoslovanske radijske postaje, na prireditvi pa je govoril ban dr. Natlačen.

Konec januarja 1941 so bile v dnevnem časopisju objavljene postaje, ki oddajajo poročila v srbohrvaščini: Albanija vsak večer ob 20.30, Anglija večkrat dnevno, Grčija vsak dan ob 20.00, Italija več oddajnikov vsak dan ob različnih časih; Nemčija dvakrat dnevno in ZDA ob 7.45 vsak dan. Kmalu je začela v srbohrvaščini oddajati tudi Turčija, vsak večer ob 18.13.

Februarja je Radio Ljubljana objavil tudi valovne dolžine poročil v nemščini in francoščini, ki so jih oddajale Sovjetska zveza, Finska, Anglija, Norveška, Avstralija, Švica, Jugoslavija, Grčija, Perzija, Vatikan, Španija, Japonska, Avstralija in Kitajska. Na koncu je pisec dal "skromen nasvet", da naj previdno sprejemajo ta poročila, naj najprej razmislijo, kateri državi ta poročila pripadajo, tako bodo najlaže "izločili ljuliko od pšenice".

Konec marca 1941 so v radijski reviji opozorili poslušalce, da Radio London oddaja tudi v slovenščini, in sicer ob sredah in ob sobotah v večernih urah.

Na Visu je država želela postaviti radijsko postajo na ultrakratkem valu, da bi tako najbolj oddaljeni otok dobil zvezo s celino, vendar se želja ni uresničila. So pa v obeh letih pred vojno širili radijske postaje po vsej Jugoslaviji (Skopje, Zagreb, Osijek ...).

31. januarja 1941 je uprava radia vsem članom programskega odseka poslala okrožnico, v kateri pravi, da je postalo delo v radijski postaji zelo občutljivo in doživlja vsak dan ostrejšo kritiko. Zato jih uprava prosi, naj spoštujejo pravilnik in delajo v 'prospeh postaje'.

30. aprila 1941 pa je uprava svojim uslužbencem poslala dopis, v katerem jim sporoča, da jim 1. maja preneha službovanje pri ljubljanski radijski postaji. Radio so namreč prevzeli Italijani.

Nekaj dni pred napadom Nemcev je slovensko časopisje objavilo: "Angleški konzulat v Ljubljani nas je zaprosil za objavo naslednjega obvestila: 'Poslušajte poročila angleškega radia v slovenščini! V sredo 12. marca je angleški radio začel spet oddajati svoja redna poročila tudi v slovenskem jeziku. Ta poročila so na sporedu vsako sredo od 19.45 do 19.55 in vsako soboto od 21.30-21.45, obakrat na valovni dolžini 31,32 m."

Radijsko postajo je do vojne upravljala Prosvetna zveza; izdajala je Vestnik, v zadnji, majski številki pa so objavili: "Zgodovinski dogodek, ki izraža popolno zadovoljstvo, da bo slovenski narod ohranil vse svoje kulturno življenje (jezik, običaje, narodno zavest ...) in izraža kralju najspoštljivejšo vdanost, vam, duce, vso našo zahvalnost za plemenite in posebne ukrepe, ki ste jih uvedli v naše ozemlje in ki bodo za nas varno jamstvo življenja in zagotovitev bodočnosti našega prebivalstva. Spoštovanje našega jezika in naše kulture priča, s kakšnim vzvišenim pojmovanjem rimske pravičnosti ume fašistična Italija vladati narode, ki so pod njenim varstvom."

Okupacija Slovenije
Radio Ljubljana so torej po prihodu v Ljubljano prevzeli Italijani, po okupaciji Italije leta 1943 pa Nemci.

Ko so Nemci napadli 6. aprila 1941 Jugoslavijo, so radijski oddajnik v Mariboru postavili v stavbo, ki je bila zanj postavljena že pred vojno, na Teznem pri Mariboru. Prosvetna zveza je namreč že pred vojno naročila pri podjetju Elektronik dva oddajnika, vendar je do okupacije prispel le eden, petkilovatni. Deli za domžalski dvajsetkilovatni oddajnik pa so prispeli do Jesenice in Nemci so oddajnik postavili na Primskovem pri Kranju, kjer je deloval do konca vojne. Oddajnik naj bi bil najpomembnejša nemška radijska postaja za vso južno Evropo.

Ob napadu na Slovenijo so Nemci najprej aprila 1941 zbombardirali domžalsko radiooddajno postajo, inženir Dušan Vendramin se spominja (osebni pogovor): "Ob prihodu Nemcev sem bil v Domžalah, na oddajniku; tisti dan, ko so prišle štuke nad oddajnik, smo bili tam vratar Zajc, pes in jaz. Z Zajcem sva imela veliko sreče, bombe so ubile samo psa."

Italijani pa so prišli v Ljubljano 11. aprila 1941, ustanovili Ljubljansko pokrajino, ki je postala sestavni del Kraljevine Italije, oblast pa je prevzel civilni komisar E. Grazioli.

Italijani takoj prevzamejo Radio Ljubljana
Kako pomemben je bil v tistem času radio, priča dejstvo, da so že prvi dan okupacije iz Rima poslali inšpektorja radijske službe ministrstva za kulturo dr. L. Casolinija, ki je prevzel vodstvo postaje in napovedovanje, iz Trsta pa je prišel radijski tehnik A. Aballe; pozneje so Italijani iz Rima poslali še dr. U. Nanija, načelnika za tisk in propagando. Skupaj z Marijem Osano in z nekaj študenti tehnike, mu je hitro uspelo usposobiti radijsko postajo. Ljubljanski radio je tako prevzela italijanska (rimska) radijska oddajna postaja – Ente Italiano Audizioni Radiofoniche (EIAR), pod katero so bile vse radijske postaje v Italiji, in njej je bilo treba plačevati tudi naročnino. Italijani so večino delavcev ljubljanskega radia tudi odpustili, čez kakšna dva meseca so nekaj inženirjev spet zaposlili, vendar le kot tehnike. Inž. Vendramin se spominja, da je inž. Osana znal italijansko in se je nekako z njimi dogovoril, da so nekatere vzeli nazaj.

Italijani so sprva obljubili, da bodo kukavico kot simbol slovenskega radia ohranili in da bodo v program vključili le nujni del italijanskih vesti, poročil in komentarjev ter prenos izbranega glasbenega programa, obljubljali so, da se ne bo skorajda nič spremenilo ... "Slovenskih oddaj pa je bilo vedno manj, nekaj tudi zaradi kulturnega molka, saj nihče ni hotel nastopiti na radiu, le redki. Program pa je tekel s plošč, pretežno so predvajali italijansko glasbo in bili so prenosi iz Rima, Trsta, kar na tržaški oddajnik smo se pogosto priključili ... Mi smo imeli kukavico za znak, Italijani pa so jo zamenjali s 'ptičem', kanarčkom, ki je čivkal," se spominja Vendramin.
Kot pomembno novost je Casolini takoj napovedal tudi tečaj italijanskega jezika na radiu. Nekaj ur na dan je Radio Ljubljana oddajal tudi v slovenščini, "da ga lahko posluša občinstvo, ki še v provinci ne obvlada popolnoma italijanščine", so zapisali. Petkrat na dan je oddajal poročila v slovenščini, večinoma prevedena iz italijanskih poročil.

Inž. Vendramin se tudi spominja: "Na radiu so Italijani imeli eno stenografko, ki je znala tudi slovensko ... tako smo dobili tudi magnetofon – če ni ujela programa iz Rima oz. Trsta, ki ga je morala zapisati, prevesti in so ga objavljali v italijanščini in slovenščini, smo ga za vsak slučaj vedno tudi morali posneti. Poročila v slovenščini je potem prebral Ivan Pengov, moja žena Štefka Vendramin je brala druga besedila in napovedi, v italijanščini in slovenščini, pogosto sploh niso vedeli, kaj berejo. Včasih, tudi še po vojni, ženske nikakor niso brale poročil. Potem pa je Pengov moral v Rim in so slovenska poročila šla kar od tam."
Občasno so bila v slovenščini tudi predavanja o Italiji, njeni kulturi, zgodovini, umetnosti. V programu je bilo tudi nekaj slovenskih ljudskih pesmi in oddaj radijskega orkestra, predvsem pa so prenašali italijanske opere. O dnevnih dogodkih je poročal dr. C. Rigano, prav tako ga je v Ljubljano poslalo italijansko ministrstvo.

Poleti leta 1941 so Italijani radio preselili z Bleiweisove ceste v nove prostore na Aleksandrovi cesti, zdajšnji Cankarjevi cesti in ga povsem na novo opremili. Že kmalu so pripeljali tudi nov srednjevalovni sedemstovatni oddajnik Bigo, ki so ga med vojno pogosto selili po Ljubljani.

Grazioli je 5. julija 1941 s posebnim predpisom naročnikom in lastnikom radijskih sprejemnikov prepovedal poslušati radijska poročila in obvestila sovražnih in nevtralnih držav in kakor koli razširjati sprejete novice. 16. julija 1941 pa so karabinjerji dobili nalogo, da poberejo radijske sprejemnike državljanom neprijateljskih držav Anglije, Srbije, SSSR, Francije, Grčije in Judom.

23. februarja 1942 je italijansko notranje ministrstvo brzojavno zahtevalo, da prebivalstvu poberejo radijske sprejemnike. 28. februarja pa je poslalo sporočilo, da pošilja radijski oddajnik za motnje tujih postaj. Visoki komisar je z odvzemom odlašal in šele marca 1942 izdal uredbo o odvzemu radijskih aparatov z izjemo, da je radio lojalnim prebivalcem in sodelavcem dovoljen. Tako se je oddaja aparatov zavlekla, uredbo pa so različno izvajali.

Radio Ljubljana in Nemci
Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943, je nemška vojska takoj po prihodu v Ljubljano prevzela tudi radijsko postajo. Oddajnik so preselili na Knafljevo ulico, današnjo Tomšičevo (na dvorišče današnjega državnega zbora); italijanski oddajnik Bigo so namestili v zidano lopo, žično anteno pa speljali na zvonik nunske cerkve.

Ob odhodu vojske je prišel Radio Ljubljana direktno pod nemško pošto Deutsche Reichpost, programsko pa pod upravo dunajskega radia Rawag, oddajnik v Kranju pa so vključili neposredno v t. i. nemško sinhrono radijsko mrežo.

20. oktobra 1943 je vodja pokrajinske uprave general Leon Rupnik izdal uredbo o spremembi 26. člena pravilnika o sprejemnih radijskih aparatih iz leta 1928. Zvišal je radijsko naročnino, naročnino pa so pobirale pošte, ki so tudi vodile spisek radijskih naročnikov na svojem območju in ga vsak mesec sproti dostavljale direkciji. Dovoljenje za radijski aparat je izdala policija, lastniki pa so lahko imeli le aparat, vezan na določeno srednjo valovno dolžino.

"Po odhodu Italijanov je prišla iz Beograda ekipa štirih, petih Nemcev, zelo kvalitetni ljudje, tudi pesniki, igralci so bili med njimi, direktor je bil pesnik. S sabo so imeli sposobnega nemškega novinarja, ki je pripravljal reportaže. Program, ko so Nemci prišli, se prav bistveno ni spremenil, vojaška poročila so bila še naprej, italijansko glasbo je zamenjala nemška, Lili Marlen so pogosto vrteli, drugače pa so predvajali veliko klasike. Sicer so imeli svoj vojaški program. Redno so objavljali vojaška poročila (WB). Za poročila je še naprej skrbel Pengov. Še dve spikerici z Dunaja sta prišli, ženske so napovedovale program, glasbo. Spikerji so brali v vseh jezikih, včasih še razumeli niso, kaj berejo. Ženske niso brale poročil. Nikoli! In tudi po vojni dolgo ne."

Radio Kričač
Propagandnega pomena radia so se zavedali tudi v vrstah slovenskega narodnoosvobodilnega odpora. Tako so v okviru narodnoosvobodilnega gibanja ustanovili radijski sektor, ki je imel največjo skupino ilegalnih sodelavcev v Bizjakovi radijski delavnici na Miklošičevi cesti v Ljubljani, sodelovali so tudi s Poljšakovo radijsko delavnico v Šiški in z železniško signalno delavnico, ki sta izdelovali vojaške oddajne postaje in sprejemnike. Dokaj velika skupina je delovala na ljubljanski tehniški fakulteti, iz nje je izšla tudi skupina, ki je zasnovala ilegalno radijsko postajo Kričač. V tretji skupini pa so bili strokovnjaki Radia Ljubljana.

Kričač je začel delovati 17. novembra 1941, prav v času, ko je italijanski okupator uvedel policijsko uro, postavljal cestne zapore, vojaške patrulje in tako oteževal prenašanje ilegalnega tiska.

Kričač je začel oddajati na pobudo Miloša Breliha, sicer tehničnega strokovnjaka, ki je v času italijanske okupacije delal na Radiu Slovenija in se je o ilegalni radijski postaji dogovarjal z vodstvom Komunistične partije Slovenije (KPS), tudi z Borisom Kidričem (iz osebnih in radijskih pogovorov z Milošem Brelihom aprila 1998 in aprila 1999, ko s/m/o na Radiu Glas Ljubljane pripravljali oddaje v spomin na Radio Kričač in jih tudi rekonstruirali z napovedovalcem Milanom Osredkarjem).

V okviru Komunistične partije Slovenije je bil za Kričača odgovoren Tone Tomšič, M. Brelih in Milko Goršič pa sta k sodelovanju pritegnila številne pripadnike Osvobodilne fronte (OF). Oddajnik je izdelal Rado Luznar, nekaj časa ga je delal kar na seminarju na ljubljanski elektrotehniški fakulteti. Sestavil ga je iz dveh delov, težkih pet in dva kilograma, z močjo od pet do šest vatov. Naredil je tudi dvojnik, ki so ga kot rezervo skrivali v nekem ljubljanskem bunkerju.

Sodelavci Kričača so bili še D. Hartner, M. Vesenjak, napovedovalca M. Osredkar in V. Lasič, člani uredniškega odbora pa: L. Kuhar, F. Albreht, R. Kobilica, M. Jeršič in J. Dolenc. Pred oddajo je besedila običajno pregledal B. Kidrič ali kak drug član politbiroja KPS.

Oddaje, ki so iz varnostnih razlogov trajale le petnajst in manj minut, so se začele s tiktakanjem ure, kar je pomenilo Naš čas prihaja in s slovensko himno Naprej zastava slave, končevale pa so se s Prešernovimi verzi. Milan Osredkar, napovedovalec Radia Kričač, pravi: "Po himni sem vedno rekel: 'Slovenci, poslušajte! Govori Osvobodilna fronta!' In sem to še vsaj dvakrat ponovil."

Do aprila leta 1942 je bilo 45–50 oddaj: novembra 1941 šest oddaj, decembra 1941 in januarja 1942 po dvanajst, marca 1942 še enajst oddaj. Oddajali so vsakič iz drugega kraja, iz 23 stanovanj in na koncu vedno povedali, kdaj se bodo spet oglasili.

7. februarja 1942 pa si je Kričač privoščil kar celourno, kulturno oddajo z recitacijami in glasbo. Sicer je bil program izrazito propaganden, s propagandnimi sporočili in poročili z bojišč.

Oddaje Radia Kričač v slovenskem jeziku niso ohranjene, so jih pa nekdanji sodelavci Kričača in zgodovinarji 'sestavili' s pomočjo gradiva italijanske propagandne sekcije komande divizije Granatieri di Sradegna in teksti niso čisto popolni, saj so bili italijanski prevodi pomanjkljivi, vendar so vseeno dragocen dokument (leta 1966 so v reviji Borec objavili besedila vseh oddaj).

Radio Kričač je bil fenomen v okupirani Ljubljani in bolj kot je lahko informiral, je pravzaprav kljuboval okupatorju in dokazoval, da okupator kljub vsej premoči ne more obvladati prebivalstva.

Naloga Kričača je bila predvsem dvigati moralo prebivalstva, "pobijati pa je moral tudi vznemirljive novice, ki so jih trosili med ljudstvom tuji in domači sovražniki ... moral (je) spodbujati ljudi k razmišljanju in k dejanjem, pobijati mlačnost in boguvdanost, vlivati ljudem pogum in željo po boju, kar je bila srčika skoraj vseh sporočil Izvršnega odbora Osvobodilne fronte."

Kričač je imel izrazito propagandno vlogo in Italijani so sprva celo mislili, da prihajajo oddaje iz Rusije, saj niso mogli verjeti, da bi v Ljubljani lahko bila odporniška radijska postaja. Oddajnik so iskali z najsodobnejšimi aparaturami, goniometri, a zaman, saj je tudi tehnična skupina, ki je delala na Radiu Ljubljana prispevala, da niso bili uspešni.

Sprva so Italijani leta 1941 skušali zmanjšati pomen Kričača tako, da je začela oddajati provokativna radijska postaja Radio postaja poštenih Slovencev. Toda napovedovalec je slabo govoril slovensko in bil tako deležen precejšnjega posmeha in po treh tednih je postaja nehala oddajati.

Aprila 1942 so morali vsi prebivalci radijske sprejemnike oddati in iz hiš in stanovanj sneti vse, kar je samo spominjalo na antene, tako je tudi Kričač aprila 1942 nehal oddajati.

Radio Osvobodilna fronta (ROF)
Vodstvo slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja je novo radijsko postajo na osvobojenem ozemlju v Beli krajini postavilo dve leti po tem, ko je prenehal oddajati Kričač, in sicer leta 1944 v črnomaljskem vodnem rezervoarju. Studio je bil sprva v gostilni, pozneje pa so ga imeli v pritličnem stanovanju v Črnomlju, studii so bili v sobah, redakcija pa v kuhinji.

Za delovanje radia so bili v okviru propagandne komisije izvršnega odbora Osvobodilne fronte/OF zadolženi Vida Tomšič, pozneje dr. Anton Bebler. Odgovornost za oddaje so naložili Jožetu Javoršku, napovedovalec pa je bil Vitomil Zupan. Prva navodila za Javorška so bila, da naj bi oddaje trajale kakšnih dvajset minut, prinašale naj bi vojaški in politični pregled in razna propagandna in druga sporočila. Zelo so morali poudarjati, da je slovenska partizanska vojska del jugoslovanske armade, ki se bori za novo – Titovo Jugoslavijo.

Radio OF je oddajal vsak dan od 9.00 do 21.00 na kratkem valu 45. Postopoma je presegel prvotne, informativno-propagandne smernice in oddajal tudi razvedrilni program.

Najpomembnejši del programa so bila poročila, sestavljena iz vojaških poročil, za njimi so bila poročila iz tujine, na koncu domače dogajanje. Vmes so bili intervjuji z različnimi vojaškimi in političnimi osebnostmi in borci. Redni del poročil so bila tudi sporočila komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, sporočila Rdečega križa in druga obvestila, pomembna za prebivalstvo. Bila je tudi oddaja Junaki pred mikrofonom, v kateri so poročali o partizanskih akcijah in o partizanskem življenju.

Redno so objavljali tudi predavanja o vojaških in političnih temah, pa tudi o kulturi. Jeseni leta 1944 so postale sestavni del programa tudi redne mladinske oddaje.

Veliko je bilo glasbe, veliko je bilo prenosov zborovskega petja, vojaške glasbe, koncertov, predvajali so tudi posneto glasbo. Med pomembnejšimi glasbenimi sodelavci ROF-a so bili Bojan Adamič, Pavle Šivic, Ciril Cvetko, J. Kuhar ...

Veliko je bilo gledaliških iger in recitacij, malo literarnih oddaj. Nastopali so člani frontnih gledaliških skupin, člani Slovenskega narodnega gledališča.

ROF je oddajal tudi v nemškem in italijanskem jeziku, oddaje pa so bile namenjene italijanskim in avstrijskim borcem ter prebivalcem na obmejnih področjih.

Radio in konec vojne
Konec aprila 1945 so oddajnik ROF razstavili in 28. aprila s kamionom odpeljali na Ravno goro v Gorski kotar, kjer so ga sestavili in nadaljevali oddajanje.

3. maja 1945 so partizanske enote v Trstu zavzele tržaško radijsko postajo in kot Radio Svobodni Trst so takoj začeli oddajati program v slovenskem in italijanskem jeziku, deloval je do srede junija 1945, ko ga je prevzelo vrhovno zavezniško poveljstvo.

Vida Lasič je že poleti 1944 odšla z osvobojenega ozemlja v Ljubljano, da bi vzpostavila brezžično zvezo in takoj je vzpostavila zvezo z zaposlenimi na Radiu Ljubljana. Dogovorili so se, da bodo skušali postajo obvarovati pred uničenjem in tako sta jo inž. Magajna in inž. Vendramin po delih odnašala in skrila v klet, Nemci so tako uničevali le hitro popravljive in zamenljive dele, kot so npr. žarnice in tako je bil oddajnik uporaben takoj po odhodu Nemcev. V. Lasič je takoj zatem samoiniciativno sporočila: "Govori Radio Svobodna Ljubljana! Ljubljana je osvobojena."

Inž. Vendramin je hitro usposobil tudi studio, tako da so vojaški komandanti lahko takoj po prihodu v Ljubljano pozdravljali prebivalce. Poseben trenutek je bil, ko je osvoboditelje pozdravil Oton Zupančič, ki so ga na radijsko postajo pripeljali iz bolniške postelje.

Dva dni za Ljubljano, 11. maja 1945, je začel oddajati tudi Radio Maribor. Dva radioamaterja sta za to usposobila svoj zasebni oddajnik. V prvi otvoritveni oddaji, ki je potekala iz zasebnega stanovanja, je sodelovala tudi godba na pihala mariborskega narodnega gledališča. Čez nekaj tednov pa so že usposobili tezenski oddajnik in radio preselili na Koroško cesto.

Ljubljansko postajo in oddajnike, tudi tistega na Primskovem, so nekaj mesecev obnavljali. Inž. Vendramin pravi: "Z inž. Osano in Magajno smo hodili mesec dni preverjat v Kranj, ali so oddajnik Nemci minirali in koliko so ga. Ko smo ga usposobili, so ga na našo žalost odpeljali v Beograd." Ko so oddajnike torej usposobili, so tistega s Primskovega poslali v Beograd, ker ga tam še niso imeli. Tako so le do srede julija 1945 lahko oddajali na kratkih valovih, italijanski Biga pa je ostal vse do leta 1947 glavni slovenski oddajnik.

Pot do 'radia s sliko'
Ljubljansko radijsko postajo in oddajnike so po vojni nekaj mesecev obnavljali, ko pa je bila usposobljena za delovanje, so jo poslali v Beograd, ker tam še niso imeli oddajnika. Tako so le do srede julija 1945 lahko oddajali na kratkih valovih, italijanski oddajnik Bigo pa je ostal vse do leta 1947 glavni slovenski oddajnik.

Zakonodaja je bila dokaj centralistično naravnana. Država je postala lastnik radijskih postaj in je imela tudi izključno pravico za njihovo uporabo. Zato je ustanovila glavno jugoslovansko radijsko direkcijo z lastnim proračunom. Uredba je dovoljevala tudi ustanovitev republiških direkcij. Direktorje republiških direkcij je na predlog predsednika republiške vlade imenoval predsednik zvezne vlade. Beograjska radiooddajna postaja je dobila status splošnega državnega pomena. Del radijske naročnine je bilo treba pošiljati v Beograd. Radijske postaje so bile proračunske ustanove, presežek je šel v proračun, prav tako pa je postajam morebitno izgubo pokrivala država.

Vodstvo radia, ki je ostalo še nekaj mesecev v rokah J. Javorška, potem pa je radio prevzel Ante Novak, je bilo na Cankarjevi cesti v Ljubljani. Prve dni je radio prenašal vse slavnostne prireditve ob zborovanjih v čast osvoboditve, objave oblastnih organov, poizvedovanja za pogrešanimi borci. Tudi še nadaljnja leta po osvoboditvi je ostal povsem politično propaganden. V programu so prevladovali govori znanih osebnosti, prenosi velikih političnih manifestacij, tudi glasba je bila predvsem partizanska, narodna in tudi klasična.
Vodenje radia so prevzeli nekdanji sodelavci radia OF in politični delavci, brez strokovnega znanja. Sprva tudi ni bilo programske sheme in niti določenega časa oddajanja. Oddaje so trajale sedem, osem ur dnevno, ob nedeljah in praznikih tudi več.

Zvočni arhiv tudi s tega prvega povojnega obdobja ni ohranjen. J. Zorn zatrjuje, da se je program najprej začel sproščati na glasbenem področju. Tudi zaposlene na radiu so začeli postopoma izobraževati, leta 1950 so uvedli šestmesečni tečaj za napovedovalce in radijsko igralsko družino, trimesečni tečaj za tonske tehnike in nekaj seminarjev za administrativno osebje. Celodnevni program je bil še vedno samo ob nedeljah, od sedmih do polnoči. Ob delavnikih so oddajali jutranji program od petih do sedmih in potem med dvanajsto in pol četrto, zvečer pa od šestih oz. od sedmih do polnoči.

Govorni program je bil razdeljen med poročila, oddajo za pionirje, vesele večere, gospodarske oddaje, literarne oddaje, slušne igre, gospodinjske nasvete, ljudska univerza je imela predavanja, jezikovne tečaje, zdravstvena predavanja, kmetijske nasvete.

15. aprila 1951 je začel izhajati štirinajstdnevnik Radio Slovenija, v njem so poslušalce obveščali o sporedu, objavljali so zanimive članke o programu, o radijski tehniki, tudi o aktualnih političnih dogodkih. Že prvo leto je revija organizirala anketo o poslušanosti oddaj in željah poslušalcev. Od 3.129 anketirancev je na primer oddaje za pionirje poslušalo kar 77,6 odstotka poslušalcev, gospodarske oddaje pa 73,3 odstotka naročnikov. Zanimiv je odziv na gospodarske oddaje. Dva od anketirancev sta napisala pripombe nanje, ki jih po mnenju vodstva ni kazalo resno jemati. Eden je napisal, da "govorite same laži", drugi pa, da "bi pri nas moral biti pravi raj, če bi bilo res vse, kar poročate".

Najbolj poslušani so bili veseli večeri, poslušalci pa so jih zelo kritizirali, češ da je v njih premalo humorja, da se šale prevečkrat ponavljajo, tistim pa, ki so kritizirali F. Milčinskega – Ježka, da bi lahko bil duhovitejši, pa so odgovorili, da Ježek vselej ne bere svojih tekstov. Komorna glasba in džez (70 odstotkov programa je bila glasba) sta bila največji kamen spotike. Obe zvrsti sta imeli velike zagovornike in velike nasprotnike. Najraje pa so poslušali narodno glasbo. Večerni radijski dnevnik so uvedli leta 1952.

Do decembra 1951 je Radio Ljubljana oddajal dnevno na prvem programu od enajst do trinajst ur programa. Leta 1957 je program trajal med delavniki devetnajst ur dnevno, nekaj ur dnevno so začeli uvajati že drugi program, ki je postal redni program leta 1961, vendar le v večernih urah, od petih do desetih, leta 1985 pa že osemnajst ur dnevno. Tretji program pa so uvedli leta 1969, sprva tri ure dnevno, leta 1995 pa je imel osemnajst ur programa dnevno.

V drugi polovici petdesetih let je bila pomembna naloga radia, da "idejno in politično utrjuje načela socialistične demokracije in vzgaja poslušalce v zavestne državljane socialistične domovine".

Radio v petdesetih letih dvajsetega stoletja uvede kontaktne oddaje, s čimer stopa na pot Brechtovega demokratičnega medija. Vendar pa je Brechtova zamisel vselej odvisna od stopnje razvoja demokracije v določenem okolju. Omejevanje javne besede nikakor ni fenomen nekega družbenopolitičnega reda. Vprašanje je samo, koliko omejevanja je v določenem družbenopolitičnem redu. V petdesetih letih 20. stoletja pa tudi Slovenci dobimo "daljezor" oz. "radio s sliko" in začenja se novo obdobje v zgodovini. Radio Ljubljana je k nastanku televizije na Slovenskem bistveno prispeval.