37-letni Jernej Damjan, ki ima dve posamični zmagi na tekmah svetovnega pokala, je moral zaradi poškodbe lani že decembra končati sezono. Z njegovo ramo je zdaj vse v redu, še vedno trenira in pravi, da mu gre dobro. Je pa vprašanje, kdaj (če sploh) bo spet dobil priložnost v svetovnem pokalu. Med svetovnim prvenstvom v Planici bo svoje izkušnje delil v studiu TV Slovenija v Ljubljani, skupaj s Sašem Jerkovićem. Foto: EPA
37-letni Jernej Damjan, ki ima dve posamični zmagi na tekmah svetovnega pokala, je moral zaradi poškodbe lani že decembra končati sezono. Z njegovo ramo je zdaj vse v redu, še vedno trenira in pravi, da mu gre dobro. Je pa vprašanje, kdaj (če sploh) bo spet dobil priložnost v svetovnem pokalu. Med svetovnim prvenstvom v Planici bo svoje izkušnje delil v studiu TV Slovenija v Ljubljani, skupaj s Sašem Jerkovićem. Foto: EPA

V Planici potekajo še zadnje priprave pred svetovnim prvenstvom v poletih (10.‒13. december), ki bi moralo biti že marca. Pogovarjali smo se z dolgoletnim slovenskim reprezentantom (in nekaj časa tudi našim najboljšim skakalcem) Jernejem Damjanom, ki bo med prvenstvom sodeloval s studijsko ekipo TV Slovenija.

Med prvenstvom boste v osrednjem studiu v Ljubljani ob Saši Jerkoviću. Poznamo vas kot zgovornega fanta, v nasprotju s številnimi športniki nimate težav nastopati pred kamero, kajne?
Nikoli mi ni bilo težko, v tem celo uživam. Toliko bolje, če lahko prispevam še kakšen bolj strokoven in svež pogled na skoke.

Tako kot za vse slovenske skakalce je tudi za Jerneja Damjana Planica nekaj posebnega, tam je leta 2003 tudi debitiral v svetovnem pokalu. Marca leta 2007 je v Planici osvojil tretje mesto na tekmi svetovnega pokala v poletih, takrat je premagal tudi Robija Kranjca. Foto: Smučarska zveza Slovenije
Tako kot za vse slovenske skakalce je tudi za Jerneja Damjana Planica nekaj posebnega, tam je leta 2003 tudi debitiral v svetovnem pokalu. Marca leta 2007 je v Planici osvojil tretje mesto na tekmi svetovnega pokala v poletih, takrat je premagal tudi Robija Kranjca. Foto: Smučarska zveza Slovenije

Ste imeli z mediji kdaj slabe izkušnje?
Ne. Včasih je bilo morda še več rumenega tiska kot zdaj, bile so tudi neresnice o nekaterih športnikih, zato raje sam povem, kar mislim. Zdi se mi, da bomo imeli čez nekaj let problem ločiti, kaj je resnica in kaj laž, zato se že zdaj, če je to le mogoče, za vse pomembne informacije potrudim poiskati odgovor pri verodostojnem viru. Ko sem na primer slišal, da so morale švedske alpske smučarke v samoizolacijo in niso smele nastopiti na obeh slalomih v Leviju, ker je bil pozitiven njihov glavni trener, sem takoj stopil v stik s Fisom in dobil odgovor iz prve roke, brez kakšnih emocij.

Menite, da je medijsko okolje z vedno bolj banalnim osredotočanjem na znane osebnosti mnoge novinarje zreduciralo na raven mestnih govoric?
Če vprašate mene, ste mediji prišli tako daleč, da ne delite več informacij, ampak gre pogosto bolj za bloge. Sam bi imel dovolj, da preberem rezultate tekem. Ne potrebuje informacije, kdo je razočaral, kdo presenetil. To mnenje si lahko ustvarim sam. To me moti. Rad si sam ustvarim mnenje in iz tega gradim čustva, ne pa, da mi jih sproža drug.

Smo Slovenci dobri poznavalci smučarskih skokov?
Smo, čeprav, ko berem komentarje, se mi pogosto zdi, da večina ne ve dosti, kaj se dogaja v zraku.

Jernej Damjan, Primož Peterka, Rok Benkovič (takrat tudi prvak na srednji skakalnici) in Jure Bogataj so leta 2005 na ekipni tekmi osvojili bronasto medaljo na SP-ju v Oberstdorfu. To je bila prva moštvena medalja za slovenske skoke na svetovnih prvenstvih, za uspeh pa je bil najzaslužnejši Jernej Damjan. Foto: EPA
Jernej Damjan, Primož Peterka, Rok Benkovič (takrat tudi prvak na srednji skakalnici) in Jure Bogataj so leta 2005 na ekipni tekmi osvojili bronasto medaljo na SP-ju v Oberstdorfu. To je bila prva moštvena medalja za slovenske skoke na svetovnih prvenstvih, za uspeh pa je bil najzaslužnejši Jernej Damjan. Foto: EPA

In spet smo pri teh famoznih občutkih. S čim bi sploh lahko primerjali občutke, ko poletite več kot 200 metrov?
Kakšni so točno tisti občutki, je res težko povedati. Ne gre. Če bi kdo to rad izkusil, bi mu svetoval, naj gre v vetrovnik, čeprav tam ni tiste hitrosti in seveda tudi ne kakšnega strahu. Dobiš pa vsaj občutek, kaj pomeni vsak najmanjši gib. Če malo premakneš prst, se že premakne celo telo.

Na eni strani je najbrž strah, na drugi neizmeren užitek ...
Na vsaki skakalnici je užitek skakati daleč, na letalnici še toliko bolj. Skoki čez kritično oz. konstrukcijsko točko, to je tisto, kar da nekaj več. Večja kot je skakalnica oziroma letalnica, bolj se ti občutki stopnjujejo. Kot na avtocesti: če katrco naviješ do konca, je kar zanimivo, če ferrarija, pa precej bolj.

Ste vi ta občutek najbolj podoživeli leta 2007, ko ste v Planici na tekmi svetovnega pokala v poletih osvojili tretje mesto, kar so bile vaše edine stopničke na posamičnih planiških tekmah?
Da, tisto je bilo res lepo, čeprav ‒ morda se mi je še bolj v spomin vtisnilo ekipno 3. mesto leta 2011, ko sem v finalu poletel 220,5 metra in postavil osebni rekord. Tisto je bil tudi eden daljših skokov celega konca tedna. Slovenci nismo veljali za favorite za zmagovalni oder, tako da je bilo veselje še večje.

Ekipne stopničke so nekaj posebnega. Drugače je, če se veseli vsa ekipa, kot če se veseliš sam, zraven pa gledaš tri kisle obraze, ker jim ni uspelo.

Jernej Damjan

Zdi se, da ste na ekipnih tekmah vedno zelo uživali ...
Seveda. Ekipne stopničke so nekaj posebnega. Drugače je, če se veseli vsa ekipa, kot če se veseliš sam, zraven pa gledaš tri kisle obraze, ker jim na posamični tekmi ni uspelo. Pred nekom, ki ni dosegel tistega, kar je hotel, preprosto ne moreš zganjati ekstremne evforije. Ekipne tekme ti zato ostanejo bolj pri srcu, tako je bilo predvsem v Oberstdorfu na svetovnem prvenstvu 2005, pa v Vikersundu 2012, svetovnem prvenstvu v Oslo 2011 in še enkrat v Oberstdorfu 2018. To so najlepši spomini.

Celo lepši kot vaši dve posamični zmagi v svetovnem pokalu?
Če primerjam z zmago v Kuusamu pred tremi leti ... seveda je bila zmaga nekaj izjemnega, ampak ‒ ne zamenjam za ekipne uspehe. Takrat sem v prvi seriji skočil zelo zgodaj, s številko 9, vodil po prvi seriji, prišel v finalu na vrsto na koncu in zmagal. To je bilo to. V Oberstdorfu na svetovnem prvenstvu v poletih, kjer smo ekipno osvojili drugo mesto, sem skočil prvi in se veselil prav vsakič posebej, ko je nekdo iz naše ekipe skočil dobro. To veselje je trajalo precej dlje.

V Planici je Jernej Damjan najdlje poletel 220,5 metra. To je bilo leta 2011 na ekipni tekmi, ko je bila Slovenija tretja. Osebni rekord ima iz Vikersunda, 226,5 metra leta 2017. Foto: BoBo
V Planici je Jernej Damjan najdlje poletel 220,5 metra. To je bilo leta 2011 na ekipni tekmi, ko je bila Slovenija tretja. Osebni rekord ima iz Vikersunda, 226,5 metra leta 2017. Foto: BoBo

Ste se kdaj vprašali, zakaj ste veljali za skakalca, ki najbolje skače ravno na ekipnih tekmah?
Še vedno ne vem, zakaj je tako. Ne bom pozabil svetovnega prvenstva v poletih v Vikersundu 2012, ko je bil Robi Kranjec svetovni prvak. V kvalifikacijah za posamično tekmo sem izpadel, pa mi je trener Goran Janus rekel: "Jernej, v nedeljo boš v ekipi. Vem, da boš dobro skočil." Usedla sva se za 15 minut. Ne vem, kaj točno mi je rekel, ampak dojel sem, da sem sposoben skočiti dobro. In res, ravno za ekipno tekmo sem dvakrat skočil tako, kot prej nisem cel mesec. Malo sreče sem imel, še vedno pa junaško srce in pogum. In osvojili smo bronasto medaljo.

Skakalci ste neustrašni. Si kdaj rečete, ko gledate druge športe, da so morda še bolj nevarni kot skoki in da si vi tega ne bi upali?
Zdaj, ko na TV SLO pogosto vrtite posnetke starih tekmovanj iz Planice, si to z veseljem pogledam in ne morem verjeti, kako pogumni so bili včasih skakalci. Imeli so tiste "hlode" od smuči, bili so brez čelade, višina leta je bila izjemno visoka, prav tako hitrosti. Noro, da so si upali spustiti ... Da bi se jaz spustil po letalnici ob takšnih pogojih ‒ ga ni denarja.

Ne morem verjeti, kako pogumni so bili včasih skakalci. Imeli so tiste "hlode" od smuči, bili so brez čelade, višina leta je bila izjemno visoka, prav tako hitrosti. Noro, da so si upali spustiti.

Jernej Damjan

Zanimivo, kakšen neverjeten napredek v tehniki in opremi se je zgodil že od tedaj, ko ste vi začeli trenirati skoke ...
Če pogledate posnetke iz Nagana 1998, je neverjetno, kako je šlo vse naprej. Če bi zdajle kdo prišel na tisto tekmo, bi gladko zmagal. Ko iz tistih časov gledam kakšne svoje uspešne tekme, si pogosto rečem: ja, kaj si pa tukaj delal?

Vrniva se k poletom. Kaj je ključno, da polet uspe, da letiš v dno?
Če gledamo dva kritična dejavnika, to sta moč odriva in sama tehnika, je analiza pokazala, da je na 90-metrski skakalnici razmerje 70:30 v korist moči, na 120-metrski je 50:50, na velikanki pa 70:30 v korist tehnike. Največji problem pri letalnici je, da tam ne moreš trenirati. Naših šest skakalcev se bo na primer v sredo udarilo za eno od štirih mest v ekipi. Že v prvih dveh skokih bo treba biti dober. Ko je v ozadju rezultatski pritisk, je težko. Sploh če nisi dobro pripravljen. Sam ne bi šel več na velikanko, če ne bi bil v dobri formi in zaupal vase. Saj ni problem preživeti samega skoka, vendar, kot radi rečemo ‒ v poletih moraš uživati.

Ste doživeli to slabo izkušnjo?
Sem, pred več kot 15 leti v Planici. Od takrat imam še večje spoštovanje do predskakalcev. Če greš na napravo ki še ni preizkušena, res ne veš, kaj te čaka, zato bi zdaj rekel: hvala, ne! Če ne zaupaš vase, je to najboljši recept, da se ti zgodi kaj slabega. Morda sem jaz bolj preračunljiv. Rad vem, v kaj se spuščam. Hočem, da je vse varno. Seveda so tudi nekateri, ki naredijo še korak več, ko pride do dejavnika ekstrema. Domen Prevc denimo mene vedno preseneča. Je pa tako, da je na letalnicah vsaj zame vsako leto težje. Nekajkrat sem se že vprašal, kaj mi je tega treba. Drugače gledaš, ko imaš družino, otroka. K sreči nikoli nisem padel.

S svojo dobro volje je znal vedno poskrbeti za odlično vzdušje v reprezentanci. Foto: EPA
S svojo dobro volje je znal vedno poskrbeti za odlično vzdušje v reprezentanci. Foto: EPA

Letos vas ni na tekmah. Boste še skakali ali počasi končujete kariero?
Ne, normalno treniram, moji skoki sploh niso na slabi ravni. Žal zaradi epidemije ni tekem v celinskem pokalu, v A-reprezentanco pa težko prideš, že zaradi mehurčka. Sem pa pripravljen.

Je težko vzdrževati idealno težo? Ne veljate sicer za preveč suhega skakalca, a vseeno ‒ ste imeli kdaj težave?
Zdaj z lahkoto vzdržujem idealno težo, sem pa imel pred kakšnimi 20 leti boje s preveč kilogrami, a sem to uspešno premagal. Moja idealna teža je bila takrat okrog 55 kg, imel pa sem 62 kg. Vedel sem, da moram nekaj narediti, če želim še skakati, tudi iz B-reprezentance so me odstranili. V roku dveh mesecev sem shujšal. Takrat sem si rekel, da nikoli več ne bom hujšal na takšen način.

Lani je bila narejena analiza, ki pravi, da so bili v zadnjih dveh sezonah skakalci najbolj suhi, če gledamo povprečje zadnjih osmih letih. Pogovarjali smo se, da bi pravilo (o dolžini smuči glede na težo) zaostrili, kar predlagajo celo tekmovalci sami.

Jernej Damjan

Imate kakšen recept, kako ohranjati težo?
Jaz pravim: jej vse, ampak v majhnih količinah. Nimam omejitev, kdaj grem tudi na hamburger.

Ste tudi predstavnik skakalcev pri Mednarodni smučarski zvezi. Kakšna je vaša vloga?
Pogovarjamo se o težavah, ki zadevajo vse športnike pod Fisovim okriljem. Sodelujem tudi v vseh skakalnih komitejih in skrbim, da se stvari odvijajo v pravo smer. Letos so me na primer vključili v covidno skupino, da smo spisali vsa pravila za to nenavadno sezono, in so kar hvaležni, da me imajo. S šefico komisije se slišiva vsak ponedeljek, da si izmenjamo izkušnje. Glede na vse težave imamo za zdaj v redu sezono, se pa poraja veliko vprašanj. Na primer ‒ kaj se bo zgodilo, če se bosta dva borila za kristalni globus in bo moral nekdo teden pred odločilnimi tekmami v karanteno.

Poudarjate tudi, da imajo skakalci v zadnjem času prenizko težo ...
Lani je bila narejena analiza, ki pravi, da so bili v zadnjih dveh sezonah skakalci najbolj suhi, če gledamo povprečje zadnjih osmih let. Menim, da je po trenutnih pravilih o krajšanju smuči bolje biti suh in imeti krajše smuči, kot pa malo težji in imeti daljše smuči. Pogovarjali smo se, da bi to pravilo zaostrili, kar predlagajo celo tekmovalci sami. To me je presenetilo, ker tekmovalci v svetovnem pokalu so v večini na optimalni teži. V to vlagajo tudi veliko energije. Če sami to izjavijo, gre za dokaz, da je stvar dovolj zrela, da se nekaj spremeni.

Nekaj časa je bila aktualna ideja, da bi v Planici peščica gledalcev tekme lahko spremljala v avtomobilih. Kakšno je vaše mnenje?
Da in ne. Ne predvsem zaradi onesnaževanja. Vsi avtomobili bi bili prižgani in to ne sodi na športno prireditev, sploh ker se vsi trudijo čim bolj zmanjšati ogljični odtis. Če bi bila tekma poleti, seveda ne vidim ovir.

Kdo od Slovencev bi lahko v petek in soboto na posamični tekmi posegel najvišje, je težko reči. Peter Prevc, svetovni prvak v poletih v Kulmu leta 2016, žal ni v dobri formi. Foto: EPA
Kdo od Slovencev bi lahko v petek in soboto na posamični tekmi posegel najvišje, je težko reči. Peter Prevc, svetovni prvak v poletih v Kulmu leta 2016, žal ni v dobri formi. Foto: EPA

Slovenski skakalci so bolj medlo začeli sezono. Se lahko prebudijo na domači letalnici, kjer so že tolikokrat blesteli, čeprav je tudi res, da do zdaj na šestih SP-jih v Planici višje od 5. mesta (Robi Kranjec 2010) niso segli ...
Zaradi načina skakanja smo Slovenci res več sposobni na letalnicah, morda zato, ker imamo bolj agresivno tehniko in bolj napadamo kot denimo Avstrijci in Nemci. Veliko sicer ne moreš narediti čez noč, razen da se sprostiš. Slovenci smo na velikankah vedno sposobni narediti več. Pričakujem, da bodo tekmovali bolje kot v uvodu letošnje sezone svetovnega pokala. Koliko bolje in kdo bo tisti, ki bo pokazal največ, pa je težko reči. Anže (Lanišek) sicer skače zelo solidno, Timi (Zajc) je naredil korak naprej, Bor (Pavlovčič) ima letos odlično sezono, imamo tudi Domna (Prevca), ki lahko s svojo energijo in neustrašnostjo naredi veliko.

Ko so poleti ob koncu sezone, se zdi, da so preostali skakalci z mislimi že pri počitnicah, Slovencem pa seveda Planica ogromno pomeni in so zelo motivirani ...

Ne bi rekel. So kar vsi motivirani, zelo malo je takšnih, ki jim vse "pade dol". Zagotovo pa Slovenci vedno komaj čakamo Planico. Po štirih mesecih potovanj smo spet doma, spodaj so najboljši navijači, to ti da dodatni zagon.

Cilj slovenske reprezentance na letošnjem SP-ju je medalja. Tudi trener Gorazd Bertoncelj priznava, da je ta realno dosegljiva le na ekipni tekmi.
Se strinjam, da je posamična medalja težje dosegljiva, na ekipni tekmi pa ‒ zakaj ne, če se bo vse posrečilo.

Še vedno bo to zelo lep dogodek. Planica zna v vseh razmerah pričarati najlepše občutke.

Jernej Damjan

Če bi bilo vse normalno, bi bilo prvenstvo že marca in zagotovo bi bil to izjemen športni praznik. Kaj pa zdaj, v teh razmerah, brez gledalcev? Bi lahko izpadlo, da gredo organizatorji z glavo skozi zid?
Ne, še vedno bo to zelo lep dogodek. Planica zna v vseh razmerah pričarati najlepše občutke. Seveda bo malo zoprno, ker ne bo gledalcev, ampak ‒ to je pravzaprav v teh razmerah malenkost. Verjemite, vsi so srečni, da sploh lahko skačejo. Poleg tega bi bil za SZS finančni udarec ob odpovedi prvenstva takšen šok, da bi se to poznalo še nekaj let.

Tekme bodo popoldne oziroma zvečer, pod žarometi. Bo to igralo kakšno vlogo?
Občutki bodo drugačni, ampak na to se bodo navadili že na začetku. Težave se lahko pojavi, če enkrat skačeš podnevi, drugič pod žarometi. Spomnim se, da sem imel težave v Saporu, ker so bile najprej nočne kvalifikacije in še tekma, druga tekma pa je bila podnevi.