Podrobnosti raziskav so zapisane v katalogu, obiskovalci razstave pa lahko prek časopisnih člankov po svoje začutijo duh takratnega časa. Foto: Televizija Slovenija

Negotovost in strah ob koncu prve vojne, želja po odcepitvi od Madžarske in neredi, zaradi katerih je madžarska oblast uvedla poostrene ukrepe, predvsem pa odločitev vojske Kraljevine SHS, da bo usodo pokrajine prepustila diplomatom v Trianonu, sta pred sto leti sprožili domoljubno vojaško akcijo, ki je Medžimurje naposled vrnila Hrvaški.

Ob obletnici, ki je po svoje zaznamovala tudi poznejše dogajanje v pokrajini ob Muri in na političnem parketu nastajajočih novih držav, so se z razstavo o prevratnih dogodkih spomnili tudi v Muzeju Medžimurja v Čakovcu. Razstava z naslovom Domorodci! Medžimurci! Suženjstvu je našemu kraj! na pogled ponuja fotografije, dokumente in časopisne zapise o dogodkih, ki so kmalu pripeljali do množičnega zborovanja in zahteve po odcepitvi od Madžarske.

O dogajanju pred 100 leti smo se pogovarjali z z zgodovinarko Muzeja Medžimurje Čakovec Ano Šestak.

Kakšen je bil potek dogodkov pred sto leti v Medžimurju?

Podobno se je nekaj mesecev pozneje dogajalo pri sosedih Slovencih v Prekmurju. Oboji so se namreč po skoraj tisoč letih kmalu tudi formalno s potrditvijo razmejitvene komisije združili z matičnim narodom. Foto: Televizija Slovenija

Naša razstava govori o novembru 1918, torej ob koncu vojne, ko se je začela spontana vstaja Medžimurcev. Sprva je imela socialno naravo, ki je potem prešel v nacionalno, z željo, da se Medžimurje osvobodi Madžarov in pripoji k matičnemu narodu oz. državi, v kateri je bila takrat Hrvaška, to je bila kraljevina SHS. Vstaja je zadušena v krvi, kar je povzročilo, da je narodna skupščina SHS v Medžimurje poslala vojsko. Prvi poskus je propadel, potem pa se je zbrala velika vojska prostovoljcev in na božični večer, 24. decembra 1918, je hrvaška vojska vstopila v Medžimurje, Madžari so odšli in pokrajina je priključena Hrvaški. Ko so hrvaške prostovoljne legije prišle v Medžimurje, so mednarodno skupnost postavile pred dejstvo in Madžari so lahko samo še čakali in poskušali po diplomatski poti dokazati, da je Medžimurje njihovo. To so sicer poskušali dokazati z nekaterimi zgodovinskimi argumenti, ampak po Wilsonovih načelih samoodločbe naroda in po ogledih mednarodne razmejitvene komisije, je bilo ugotovljeno, da tukaj res živijo Hrvati. Madžari se seveda še dolgo niso predali. Še dolgo so širili nasprotno propagando. Tako kot Prekmurce so tudi Medžimurce poskušali prepričati, da so del Madžarske, da jim bo tam bolje, kot bi jim bilo v Jugoslaviji. Na naši razstavi lahko vidimo plakate, izposojene iz Pomurskega muzeja v Murski Soboti. Enaki plakati so bili tudi v Medžimurju. Plakat je zelo zanimiv, prikazuje krvavi nož, kako reže Medžimurje in Prekmurje od Madžarske.

Intenzivna kampanja madžarske strani. Foto: Televizija Slovenija

In potem je bila usoda tudi leta 1941 podobna?
Ja, takoj aprila 1941 madžarska vojska je vstopila v Medžimurje in ga okupirala.

Foto: Televizija Slovenija

Kakšna je bila madžarizaciji v Medžimurju v celotnem obdobju?
Madžarizacija se je začela, potem ko je Medžimurje ponovno postalo del Madžarske oz. Ogrskega kraljestva v drugi polovici 19. stoletja. Takrat se zamenjajo hrvaška imena naselij z madžarskimi, pouk začne potekati v madžarščini, celo v Cerkev se vpeljuje madžarski jezik, uči se peti in moliti v madžarščini. Ustanovljena je učiteljska šola, v kateri se prihodnji domači učitelji učijo vzgajati Medžimurce za Madžare. Temu nasprotuje hrvaška, sicer maloštevilna inteligenca, duhovščina. Ti se še bojujejo, učijo peti, moliti, prinašajo tako imenovane hrvaške ideje. Za nas je bil zelo pomemben Varaždin, v katerem so tiskali knjige, časopise, ki prinašajo vesti iz Medžimurja. Medžimurje tako ostaja prepoznavno na Hrvaškem, po drugi strani pa vesti s Hrvaškega prihajajo v Medžimurje in Medžimurci torej niso pozabljeni in se ve, da so Hrvati.

Foto: Televizija Slovenija

Tako Prekmurci kot Medžimurci pa si delimo eno zgodovinsko ime, to je kapetan Jurišič.
Ja, kapetan Jurišič je eden izmed vojaških poveljnikov, ki je prišel na božični večer v Medžimurje in je takoj po osvoboditvi Medžimurja zelo samozavestno in hitro s svojo enoto vkorakal tudi v Prekmurje, osvojil Lendavo, prišel celo do Murske Sobote, kjer pa so ga Madžari vendarle porazili. Bilo je kar nekaj izgub. Mislim, da Prekmurje takrat še ni bilo pripravljeno, predvsem pa Madžari niso bili pripravljeni predati Prekmurja.

Ste v vseh teh letih prišli tudi do kakšnih novih spoznanj o takratnem dogajanju?
Smo. Tole razstavo smo ustvarile tri medžimurske ustanove, ki se ukvarjamo z dediščino: Muzej Medžimurja Čakovec, Državni arhiv za Medžimurje in Knjižnica Nikola Zrinskega Čakovec. Zbrali smo gradivo iz vseh treh ustanov in ga raziskali. Res bi želeli prikazati vse, kar smo našli. S temi dogodki se na razstavi zgodba ne konča, torej na božični večer in 9. januarja, ko se sprejme resolucija. Skušamo prikazati, kako zapleteno je bilo to obdobje. Bil je kaos. Medžimurje je bilo res priključeno kraljevini SHS, a je bilo treba vzpostaviti najprej vojno in potem še civilno oblast. Ljudje so to težko sprejemali. Po prvi svetovni vojni je bilo res težko obdobje. Ljudje so bili brez vsega, pestile so jih bolezni, potekala je intenzivna madžarska propaganda. Tudi v političnem smislu je bil kaos. Ljudje so bili hitro razočarani nad novo državo, nad beograjskim centralizmom in absolutizmom, ki se je pokazal že čez dve leti.

Foto: Televizija Slovenija

Kaj pa po drugi vojni, se je sploh govorilo o tem obdobju, torej o koncu prve svetovne vojne?
Leta 1945, ko je bilo Medžimurje spet osvobojeno, se obdobje pred vojno ne omenja. Nastane torej druga Jugoslavija in kot da pred tem ničesar ni bilo.

V življenju ljudi pa so povezave med Medžimurjem in Prekmurjem. Trgovske gospodarske povezave so potekale v preteklosti in so verjetno nekaj časa še ostale?
Seveda. Meni je posebej zanimivo obdobje med obema vojnama. Takrat je bilo sploh veliko povezav. Veliko je bilo športnih vezi, ljudje so med sabo trgovali, se selili iz Prekmurja v Medžimurje. Zelo znana je, recimo, družina Legenštajn, ki je sem prišla iz Prekmurja in obogatila društveno, kulturno in športno življenje v Medžimurju. Povezovanja je bilo skratka veliko. Prej, ko smo bili še del Madžarske, in tudi pozneje.