Obdobja brezplodnih razprav, prepričevanj prepričanih, verbalnih napadov, ustvarjanja izrednih razmer in nočnih sej, pa tudi bolj ali manj prikritih groženj in celo fizičnih napadov. Velja se spomniti napada na takratnega člana vodstva ZKJ-ja iz Slovenije Borisa Muževiča, ki se ga je oprijel vzdevek "prvopretepeni" in so ga pretepli beograjski policisti, srbsko vodstvo pa jim je stopilo v bran.

Sam kongres, ki se je končal po dveh dneh burnih razprav z odhodom najprej slovenske delegacije in potem še hrvaške, je novinarjem, ki smo vse to dogajanje spremljali od blizu, prinesel določeno olajšanje kljub negotovosti in pa tudi bojaznim, v kaj se vsa ta pregreta atmosfera še lahko sprevrže. Kot vemo, se je potem najprej v vojno v Sloveniji in na to še na Hrvaškem in v BIH-u, vse skupaj pa se je končalo deset let pozneje z bombardiranjem Beograda in drugih srbskih mest. Obračun, ki se je dalj časa napovedoval, pa ga nikakor ni hotelo biti, se je končno zgodil, maske so padle, če prej še komu ni bilo jasno, se je zdaj lahko dokončno prepričal, kdo je kdo in predvsem, za kaj je kdo.

Dogajanje, ki je potekalo v Centru Sava v Beogradu, smo radijski novinarji spremljali iz kletnih prostorov kongresnega središča in kolikor nam je čas dopuščal, smo se povzpeli do hodnikov in restavracije v pritličju, kamor so prihajali tudi delegati. Če se prav spomnim, so se drugi dan kmalu pojavile govorice, da slovenski delegati "morda ne bodo čakali do konca", če bo večina tudi na plenarni seji zavračala njihove predloge. Kar pogosto je bilo slišati, da "to nima več nobenega smisla", s čimer smo se novinarji soglasno strinjali.

Da to nima smisla, je potrdilo plenarno zasedanje, ki je potekalo v pravem mitingaškem vzdušju. Govorci, zlasti iz Srbije in Srbi iz drugih organizacij, so kar tekmovali, kdo bo bolj udrihal po "kontrarevolucionarnih" dogajanjih v Sloveniji in slovenskemu vodstvu. In bolj ko so udrihali, večjega aplavza so bili deležni, kar jih je še bolj spodbodlo. Ploskanje se je razleglo tudi, ko so člani slovenske delegacije vstali in začeli zapuščati dvorano. Ko je še vodja hrvaških komunistov Račan napovedal odhod in so se nadaljevanju, za katerega si je prizadeval Milošević, odpovedale še nekatere druge delegacije, je nastal precejšen kaos, saj nihče ni vedel, kaj se bo dogajalo. A kmalu mi je, ne samo kot novinarju, res odleglo, saj se je pokazalo, da je zdaj s tem cirkusom res konec. Upal sem, da za vselej.

Čeprav sem kot opazovalec že takrat vedel, da sem priča pomembnemu dogodku in mi je bilo jasno, da je končno konec z do takrat vsemogočno partijo na zvezni ravni, ki si jo je vse bolj prilaščal Milošević, pa se je celovit pomen tega dogodka izrisal šele v naslednjih mesecih in letih, z razpadom države, ki pa je žal zahteval tudi na tisoče življenj in uničenih območij.