Görlitz je najbolj vzhodno ležeče mesto v Nemčiji, zaradi intenzivnega odseljevanja prebivalstva po združitvi Nemčije in zaradi številnih volivcev desne stranke AfD pa je tudi en izmed simbolov za to, kako se je nekdanja vzhodnonemška družba razvijala po letu 1990. Foto: EPA

Görlitz je najbolj vzhodno ležeče nemško mesto. To je tisto slikovito mesto, kjer so v zadnjih letih posneli kar nekaj odmevnih filmov, denimo Grand Budapest Hotel Wesa Andersona ali pa Delo brez avtorja Floriana Henckla von Donnersmarcka. Ja, mesto je slikovito, a primanjkuje mu prebivalcev. Tam že nekaj časa poteka projekt Stadt auf Probe – Wohnen und Arbeiten in Görlitz (Preizkusimo mesto – živeti in delati v Görlitzu), v okviru katerega lahko nekaj tednov brezplačno živite v enem od mnogoterih praznih stanovanj in se potem odločite, ali boste ostali ali odšli.

Slovesnostim ob obletnici v teh dneh veliko pozornosti namenjamo tudi v dnevnoinformativnih in drugih oddajah na televiziji in radiu.

Padcu zidu je namenjen sobotni Dnevnikov izbor, na Valu 202 pa so med drugim pripravili tri epizode podkasta Zgodbe (reportaža iz Berlina, nekdanje ČSFR in nekoč jugoslovansko-italijanske meje).

V nedeljo bo ob 22.15 na 1. programu TV Slovenija na ogled dokumentarna oddaja Berlinski zid na velikem platnu, na 2. programu TV Slovenija pa ob 20.50 koncert Čarobni trenutki glasbe - koncert ob padcu Berlinskega zidu.

Se trend smeri selitev zares obrača?
Od združitve Nemčije je iz vzhodnih, torej tako imenovanih novih zveznih dežel odšlo tri milijone ljudi, predvsem mladih. In čeprav so zvezni organi s ponosom oznanili, da se je v letu 2017 prvič več ljudi priselilo kot izselilo iz nekdanje Vzhodne Nemčije, je treba te podatke presojati kritično. Predvsem v dveh glavnih valovih, v prvem v letih 1989-90 in v naslednjem okoli leta 2000, so se odseljevali mladi, izobraženi, mlade ženske bolj kot moški.
Struktura prebivalstva, ki je ostala, ni obetala in ne obeta nadaljnjih množičnih izselitvenih trendov, hkrati pa so vzhodnonemška mesta postala privlačna za doseljevanje, in sicer tudi zaradi cenejših nepremičnin kot na Zahodu in pa zaradi dobre infrastrukture denimo vrtcev (v Zvezni republiki Nemčiji (ZRN) se je od žensk nekako pričakovalo, da bodo ostale po rojstvu otroka doma, zatorej tudi vrtci, kot jih denimo poznamo pri nas, naj ne bi bili zares potrebni). Nazorni primeri privlačnih in na novo obnovljenih mest so denimo Leipzig, trenutno najhitreje rastoče nemško mesto, ali pa univerzitetna mesta tipa Weimar in pa predvsem Potsdam, ki ljudi priteguje zaradi svoje lege neposredno ob Berlinu in je dosegljiv z berlinsko mestno železnico.

Steinmeier ob obletnici padca zidu poziva ZDA "proti nacionalnemu egoizmu"

Volilni trendi ob meji s Poljsko
Hkrati je Görlitz za zgodbo o Nemčiji "30 let pozneje" simptomatičen tudi zaradi trenda odločanja volilnega telesa. Na zadnjih volitvah za nemški zvezni parlament, torej za Bundestag, so prebivalci Görlitza zgodaj jeseni 2017 največ glasov, to je 31,5 odstotka, namenili skrajno desni stranki AfD (Alternativa za Nemčijo), s 25,4 odstotka pa je sledila krščanska demokracija (CDU). Na letošnjih evropskih volitvah se je vrstni red obeh strank sicer zamenjal, a podpora AfD v višini 37,8 odstotka kljub veliki preferenci za stranko CDU, ki je zbrala kar 45 odstotkov glasov, ostaja zaskrbljujoča.

Eden, dva, trije ali celo štirje dnevi nemške enotnosti?
Ko že govorimo o volitvah. Prav v povezavi z nemškimi volitvami na različnih ravneh je zanimiva teza političnega komentatorja časopisa Sueddeutsche Zeitung Heriberta Prantla, da lahko govorimo o štirih dneh nemške enotnosti; uradno se sicer tako imenuje zgolj državni praznik, praznovan 3. oktobra, torej dan ponovne združitve Nemčije. Trije dnevi enotnosti naj bi se že zgodili, četrti je možen v bližnji prihodnosti.

Tako imenovane nove nemške zvezne dežele, torej ozemlje nekdanje Vzhodne Nemčije v zadnjih letih zaznamuje porast volivcev skrajne desnice. To velja tudi za Leipzig, mesto, v katerem so se začele znamenite ponedeljkove demonstracije (Montagsdemonstrationen), na katerih so ljudje zahtevali demokratične spremembe in umik vzhodnonemškega režima. Foto: EPA

Torej uradni dan nemške enotnosti je 3. oktober, dan združitve obeh nemških držav; prvi neuradni dan nemške enotnosti je 9. november, dan odprtja berlinsko-berlinske in nemško-nemške meje, uvertura k združitvi Nemčije; drugi neuradni dan nemške enotnosti naj bi se zgodil 11. novembra 1989, ko je v Berlin prispel tedanji nemški predsednik Richard von Weizsäcker, ki je bil v času tako imenovanega padca zidu v kraju Tutzing ob jezeru Starnberg v bližini Münchna, kjer živijo ultra premožni ljudje in kjer ima stranka CDU svojo politično akademijo.

Studio ob 17-ih: Po treh desetletjih zrušenja berlinskega zidu

Vzhodnonemški vojak salutira zahodnonemškemu predsedniku
Weizsäcker je potem pohitel v Berlin, šel na Potsdamski trg, kjer se je zgodilo nekaj nenavadnega: na tistem opustošenem kraju – nemški izraz Einöde, ki ga uporabi Prantl, značaj lokacije bolj natančno označi kot slovensko besedišče – je naletel na predstavnika vzhodnonemških obmejnih enot. Ta se je ustavil, na vzhodnonemškem ozemlju salutiral pred zahodnonemškim predsednikom in mu poročal: "Gospod zvezni predsednik. Poročam: nobenih incidentov!" Ta spontani raport naj bi bil napoved bliskovite, bolj bliskovite, kot se je pričakovalo, ponovne združitve nemških držav.

Obet četrtega dneva nemške enotnosti – koalicija krščanskih demokratov in levice?
Weizsäcker je v tistem času tudi dejal, da mora levica, ki se je tedaj kot reformirana Enotna socialistična stranka (SED) imenovala Stranka demokratičnega socializma (PDS), prevzeti odgovornost in aktivno stopiti v parlamentarno življenje. Pomembno dejanje nemške enotnosti in tudi dejanje detabuiziranja vzhodnonemške preteklosti naj bi bila koalicija med krščanskimi demokrati in levico. V več zveznih deželah že obstajajo in so tudi že prej se oblikovale koalicije socialnih demokratov in levice (Die Linke), koalicije levice in stranke CDU še ni bilo.

Zadnji generalni sekretar vzhodnonemške partije oziroma stranke SED Egon Krenz se v svoji najnovejši knjigi Mi in Rusi sprašuje, zakaj so nekateri zahodnonemški politiki lagali o dogodkih jeseni 1989; med njimi tudi nekdanji nemški predsednik Richard von Weizsäcker. Foto: Wikipedia

Po nedavnih volitvah v deželi Turingiji je Levica prejela kar 31 odstotkov glasov, sledila ji je stranka AfD s 23,4 odstotka, tej pa CDU z 21,8 odstotka. Zato se v situaciji nadaljnjega nazadovanja socialnih demokratov in ubornega izkupička Zelenih kot edina vitalna koalicija nakazuje koalicija krščanskih demokratov in Levice. Zadržki obstajajo na obeh straneh, a ljudje, kot kažejo ankete, takšno rešitev podpirajo. To bi torej tudi pomenilo simbolično pomiritev duhov in četrti neuradni dan nemške enotnosti. Ali bo do tega tudi dejansko prišlo, na ta dan še ne vemo.

"Padec Berlinskega zidu – kamenček, ki je sprožil veliki plaz uničenja vzhodnega bloka"

Miti in "laži" o združitvi
Ostajam pri Weizsäckerju. Z njim je povezana ena od anekdot, ki govorijo o tem, koliko mitov ter naklepnih ali nenaklepnih laži se je spletlo okoli združevanja obeh nemških držav. V svoji zadnji knjigi Wir und die Russen – Die Beziehungen zwischen Berlin und Moskau im Herbst ’89 (Mi in Rusi – Odnosi med Berlinom in Moskvo jeseni ’89) zadnji generalni sekretar vzhodnonemške partije Egon Krenz, ki je Ericha Honeckerja zamenjal 18. oktobra 1989, piše tudi o napačnih informacijah, s katerimi so zahodnonemški politiki po njegovi presoji zavajali glede dogajanja v zadnjih dneh pred odprtjem zidu.

"Kljub izrecnim navodilom varnostnih sil NDR so sovjetske bojne sile na ukaz Moskve ostale v svojih kasarnah," Krenz navaja pisanje von Weizsäckerja v njegovi knjigi Der Weg zur Einheit (Pot v enotnost, 2009). Krenz vztraja, da so sovjetski vojaki ostali v kasarnah zaradi odločitve vzhodnonemškega političnega vodstva, ki da se je tudi že 3. novembra izreklo proti uporabi strelnega orožja na mejah, in ne zaradi intervencije iz Moskve. Piše, da je von Weizsäckerju poslal pismo z vprašanjem, od kod mu ti podatki. Odgovora da ni dobil.

Horst Köhler o tankih pred mestom in zalogah krvi …
Podobno piše o govoru Horsta Köhlerja, nemškega predsednika med letoma 2004 in 2010. Köhler naj bi 20 let pozneje v Leipzigu v govoru o dogajanju v Leipzigu 9. oktobra izjavil: Krenz je zanikal, da bi kar koli od tega držalo, da pa so te informacije mediji vseeno širili naprej.

Seveda vodstvo NDR ni moglo samo odločati glede dogajanja na meji. To bi pomenilo grožnjo Varšavski pogodbi. /.../ Tega ne bi (Sovjeti, op. P. B.) nikoli dopustili.

Pjotr Abrasimov, veleposlanik SZ v NDR

(Ne)suverenost Vzhodne Nemčije glede odločanja o meji
Spominsko oziroma avtobiografsko literaturo je seveda vedno treba brati kritično, a vseeno je težko verjeti, da bi si Krenz vse izmislil. In tudi da bi lagal, ko je navajal podatke iz svojega pogovora z armadnim generalom Pjotrom Luševim in armadnim generalom Borisom Snetkovim, med letoma 1987 in 1990 glavnim komandantom sovjetskih oboroženih sil v NDR, ki naj bi mu oba zatrdila, da ukaz za to, da vojaki ostanejo v kasarnah, ni prišel iz Moskve.

Ob tem je seveda treba upoštevati tudi prav tako Krenzevo navajano oceno dolgoletnega sovjetskega veleposlanika v NDR Pjotra Abrasimova, da "seveda vodstvo NDR ni moglo samo odločati glede dogajanja na meji. To bi pomenilo grožnjo Varšavski pogodbi. /.../ Tega ne bi (Sovjeti, op. P. B.) nikoli dopustili." In v podobnem tonu je maršal Anatolij Kulikov, v devetdesetih tudi ruski notranji minister, zapisal, da je bila NDR "suverena na veliko področjih /.../, ne pa na vojaško-političnem in vojaškem področju."

Egon Krenz v svoji aktualni knjigi Rusi in mi piše o dogodkih, ki so privedli do padca Berlinskega zidu in predvsem tudi o odnosih med političnim vodstvom NDR in SZ v času Mihalila Gorbačova. Foto: EPA

Prepletenost obeh nemških držav
Ko govorimo o padcu Berlinskega zidu, sprožilcu procesa, ki je oktobra 1990 prinesel združitev obeh nemških držav, je zanimivo pogledati podatke o tem, ali sta obe nemški državi zares obstajali docela ena ob drugi; ali ni bilo življenje njunih ljudi, predvsem pa gospodarstvo obeh, prepleteno že prej. Nekaj sem o tem pisala že v članku o nenavadni ustanovi Koordinierte Kooperation, vendar pa je povezav in soodvisnosti obstajalo še več; bolje rečeno načinov sodelovanja, ki tudi podpirajo tezo, da je vzhodnonemško gospodarstvo predvsem v osemdesetih postajalo vedno bolj odvisno od zahodnonemškega in da je bila zahodna marka pravzaprav druga ’uradna’ valuta NDR. In hkrati je šlo načine sodelovanja, ki so napovedovali tudi ohranjanje te odvisnosti v času po združitvi.

Proizvajanje po zahodnonemških licencah
Malo je znano, da so mnogi vzhodnonemški obrati že v času obstoja izdelovali izdelke po zahodnonemških licencah: začelo se je s čevlji Salamander, pozneje so v NDR izdelovali tudi denimo kremo Nivea, pa spodnje perilo Schiesser, avtoradie Blauunkt, grenčico Underberg … Več kot 100 zahodnih izdelkov so tako izdelovali. Tudi do trgovine med državama je prihajalo, o čemer sem prav tako že pisala. V zadnjih letih pa so pozornost vzbudili tudi članki o tem, kako so zahodnonemška podjetja, pa tudi znamenita švedska Ikea, imeli korist z delom političnih zapornikov.

Politični zaporniki v službi Ikee
Ja, v NDR je tudi Ikea proizvajala pohištvo. Tisto pohištvo, s katerim so množice Vzhodnih Nemcev po združitvi nemških držav zamenjevale staro, četudi pogosto lepo in kakovostno pohištvo. Kot mi je povedal rojeni Vzhodni Berlinčan, režiser, nekdanji radijski moderator in doktor filozofije Jürgen Kuttner, so kupi povsem dobrega pohištva ležali po Berlinu. Berlinčani so hoteli novo dobo! Ikea naj jo oznani! Ikea naj bi bila tudi po oceni zveznega pooblaščenca za dokumente Stasija (Službe državne varnosti) Ronalda Jahna vrh ledene gore in Ikea je dejansko priznala vedenje, da so njeno pohištvo oziroma sestavne dele proizvajali politični zaporniki. Drugače sta denimo diskontni velikan Aldi in gigant avtomobilske industrije Volkswagen védenje o tem zanikala.

Kot je že pred leti pisal tednik Der Spiegel, naj bi bilo v Vzhodni Nemčiji dejavnih več sto zahodnonemških podjetij, posli, povezani z zaporniki, pa naj bi obsegali vsaj 200 milijonov zahodnonemških mark.

Švedski proizvajalec pohištva in notranje opreme Ikea je bilo eden od podjetij, ki so svoje izdelke proizvajala v nekdanji Vzhodni Nemčiji in pri tem izkoriščala tudi delovno silo političnih zapornikov. Foto: EPA

Štart NDR s hendikepom
V drobni digresiji želim omeniti enega bolj nenavadnih, lahko bi rekli celo zabavnih dogodkov, ki so demonstrirali dejstvo, da NDR nikoli ni bila zares docela suverena, da je bila nenehno navezana, odvisna od drugih velikih držav (najprej Sovjetske zveze, od začetka osemdesetih pa predvsem od Zahodne Nemčije). Seveda je treba kritično presojati gospodarsko politiko Vzhodne Nemčije in upoštevati dejstvo, da do zamenjave Ericha Honeckerja z Egonom Krenzem sredi oktobra 1989 v NDR ni bilo resnega soočenja z kazalniki razmer v gospodarstvu, kar bi lahko vzporedili z nepriznavanjem gospodarske in finančne krize v Jugoslaviji do leta 1981. Vendar pa je v povezavi z razvojem vzhodnonemškega gospodarstva, ki je vendar do konca obstoja ohranilo nekatere vrhunske visoko specializirane tovarne, denimo tovarno optike Carl Zeiss v Jeni, treba omeniti, da je vzhodnonemško gospodarstvo v primerjavi z zahodnonemškim, ki je bilo potem podprto še s sredstvi Marshallovega plana, "štartalo s hendikepom".

Ulbricht prepreči vsaj selitev manufakture porcelana
Z demontažami kot povračilnim ukrepom je neposredno po vojni bodoča NDR, tedaj še sovjetska zasedbena cona, v primerjavi z letom 1936 izgubila 29 odstotkov strojev in industrijske opreme, bodoča ZRN pa le 5 odstotkov. Menda gre zahvala osebnemu angažmaju Walterja Ulbrichta, tako pravi Krenz, da niso v tedanji Leningrad, danes Sankt Peterburg preselili še znamenite manufakture porcelana v Meissnu, katere izdelke so tako radi kupovali tudi predstavniki zahodnih zasedbenih sil, menda predvsem ameriški vojaki, ki so predvsem v poznem obdobju obstoja NDR po nakupih hodili v boljše založene trgovine, tako imenova Delikatläden in Exquistläden.

Poleg demontaž je treba omeniti tudi zahteve okupacijskih sil. Tako so zahodne cone, za katere so bile po koncu vojne, predvsem do leta 1955, ki velja za leto dokončne pridobitve suverenosti ZRN, pristojne ZDA, VB in Francija, leta 1946 morale zahodnim zaveznikom predati "le" sedmino proizvodnje, vzhodna cona pa okoli polovice. V letu 1949, torej v letu ustanovitve obeh nemških držav, pa je obstajalo razmerje: petina iz vzhodne cone in šestnajstina iz zahodnih. In do leta 1953 naj bi Vzhodna Nemčija na različne načine poplačala že za okoli 15 milijard ameriških dolarjev reparacij oziroma 25-krat več kot zahodna nemška država.

Sovjetska zasedbena cona, torej ozemlje prihodnje nemške demokratične republike, je po drugi svetovni vojni preko demontaž strojev in industrijske opreme izgubila veliko več proizvodnih kapacitet kot pa tri zahodne cone. Zanimivo je, da je osebni angažma Walterja Ulbrichta menda preprečil preselitev manufakture porcelana v Meissnu v Sovjetsko zvezo. Foto: EPA

Tisoče ton krompirja gnijejo pred Leningradom
Poleg tega se je vzhodnonemško vodstvo, katere osnovno in med drugo svetovno vojno antifašistično jedro se je tudi zaradi velikih žrtev Sovjetske zveze le-tej čutilo zavezano. Ena od anekdot, ki demonstrira občutek dolžnosti pomagati Sovjetom, je povezana z dobavo orjaške količine krompirja prebivalcem Sankt Peterburga, tedaj Leningrada.

Zgodba, kot jo podaja Egon Krenz, gre nekako tako: Na začetku oktobra 1985 je Krenza k sebi poklical Erich Honecker. Da so imeli v SZ slabo letino krompirja, mu je dal vedeti, in pa da ga je tedaj še "sveži" novi generalni sekretar sovjetske komunistične partije Mihail Gorbačov – s katerim je sicer kasneje Honecker imel težavne odnose, a to je že druga zgodba – prosil za dostavo milijon ton krompirja v Leningrad. "Nobene besede o tem, kako naj bi ta krompir zbrali, o transportu in vsem drugem: kako bomo to poračunali oziroma kako bo (krompir, op. P. B.) plačan. To se je Honeckerju zdelo postranskega pomena, saj je šlo za ljudi v Leningradu! In Gorbačovu je želel pokazati, da je NDR solidarna z njimi, prijateljstvo da se dokaže v težkih časih."

Nobene besede o tem, kako naj bi ta krompir zbrali, o transportu in vsem drugem: kako bomo to poračunali oziroma kako bo (krompir, op. P. B.) plačan. To se je Honeckerju zdelo postranskega pomena, saj je šlo za ljudi v Leningradu! In Gorbačovu je želel pokazati, da je NDR solidarna z njimi, prijateljstvo da se dokaže v težkih časih.

Leningrad potrebuje tisoče ton krompirja

No, pozneje so količino želenega krompirja reducirali na 500.000 ton, vzhodnonemški obrambni minister je mobiliziral vse transportne poti po kopnem in po vodi, za katere je bil pristojen Alexander Schalk-Golodkowski. Na Zahodu je priskrbel vreče, za kar so bile porabljene dragocene devize. V nekaj tednih so v Leningrad poslali to goro krompirja. Ki pa ga potem ni bilo mogoče raztovoriti. V pristanišču je bila gneča, ladje so čakale, krompir je gnil.
Ko je Krenz Honeckerju povedal, kaj se dogaja s krompirjem, je ta vzrojil: "Namesto da prepoveduje vodko, bi se moral (Gorbačov, op. P. B.) ukvarjati s problemi s preskrbo."

Honecker: Standard mora obstati!
To anekdoto sem zapisala zgolj zato, ker je eden znakov za to, koliko so razvoj NDR do konca njenega obstoja bremenile razmere, iz katerih je po drugi svetovni vojni izšla. Pomemben dejavnik je bila seveda tudi osebna drža Ericha Honeckerja, od maja 1971 generalnega sekretarja stranke SED, ki je vztrajal, da se življenjski standard Vzhodnih Nemcev ne sme slabšati. Pod njim se je razvijala potrošniška družba, vse to pa je državo drago stalo.
In omeniti je še treba, da so v NDR desetletja veljale nespremenjene cene, denimo žemlja je stala 5 pfenningov, vožnja s tramvajem 20 pfenningov, kvadratni meter stanovanja pa denimo med 0,85 in 1,20 vzhodnonemške marke.

Preobrat interesa z Vzhoda na Zahod
Eden od prelomnih trenutkov, ki je že napovedoval še večjo odvisnost Vzhodne Nemčije in pozneje novih zveznih dežel ponovno združene Nemčije, je bil sklep Sovjetske zveze z začetka leta 1982, da bo NDR v prihodnje dovajala 2 milijona ton manj nafte kot poprej, kar je za Vzhodno Nemčijo pomenilo finančno izgubo, saj je nafto preprodajala naprej na Zahod. Država je potrebovala alternativni vir denarja.

Med drugim ga je dobila v obliki dveh 'zloglasnih' kreditov, poimenovanih tudi milijardna kredita, v zameno za katera pa je Bonn od vlade v Vzhodnem Berlinu zahteval določene humanitarne ukrepe. 25. maja 1983 je tako bilo Bonnu predano pismo Ericha Honeckerja, v katerem je ta zagotovil odstranitev naprav za samodejno streljanje na nemško-nemški meji, določene olajšave za srečevanje družin, ki jih je meja razdelila, ter odpravo obvezne menjave določene vsote zahodnonemških za vzhodnonemške marke ob prečkanju meje, in to po tečaju 1 proti 1: "Javno pa naj se ti ukrepi ne bi uporabili kot protiusluga za dodeljeni kredit."

V Berlinu od začetka tedna potekajo dogodki, s katerimi bodo zaznamovali 30. obletnico odprtja berlinsko-berlinske meje. Foto: EPA

Politbiro o potezah finančne politike izve iz zahodnonemških časopisov
Zanimivo je tudi – tako navaja obsežna zgodovina zunanje politike NDR (Außenpolitik in engen Grenzen. Die DDR im internationalen System 1949-1989. Hermann Wentker, R. Oldenbourg Verlag München, 2007) –, da naj bi odločitev o kreditu sama sprejela Honecker in pa Günter Mittag, član politbiroja in od leta 1976 pristojen za gospodarska vprašanja načrtovanja in realizacije planskih načrtov, ostali člani politbiroja pa naj bi za kredit izvedeli šele iz zahodnih medijev. Kakor koli, kredit ni za dolgo zalegel in že naslednje leto se je NDR v zameno za novih 950 milijonov posojila zavezala k nadaljnjim 11 točkam koncesij. Te obveze sicer niso bile pisno določene, vendar se jih je DDR držala. Vse to je med drugim privedlo do tega, da je leta 1984 NDR dovolila izselitev 34.982 osebam; leto prej zgolj 7729.

Honecker v Zahodni Nemčiji
Sodelovanje med obema Nemčijama je bilo torej v 80. letih vedno intenzivnejše, gospodarstvi prepleteni, simbolni trenutek približevanja držav je bil obisk Ericha Honeckerja v ZRN leta 1987, kjer so priprave nanj med drugim vključevale preverjanje, ali bodo zastave NDR na televizijskem posnetku enako vidne kot zahodnonemške. Berlinsko vodstvo je temu pripisovalo velik pomen, saj naj bi bil to znak enakovrednosti obeh nemških držav, predvsem pa je bil obisk interpretiran tudi kot znak suverenosti v odnosu do SZ, katere voditelji so Honeckerju dolga leta prepovedovali že leta 1981 dogovorjen obisk v ZRN. Po obisku zahodnonemškega kanclerja Schmidta leta 1981 v Vzhodni Nemčiji so se pogovori o "vračilu" obiska vlekli dolga leta. Na koncu se je Honecker odločil, da gre, in s tem tudi razhudil Gorbačova, a to in kar je sledilo tudi v smislu posledične reorientacije sovjetske politike k dobrim odnosom z Bonnom in še posebej k prisrčnim s Kohlom, je neka druga tema ...

Šolske ekskurzije v Vzhodno Nemčijo
Vendar po Honeckerjevem obisku ZRN leta 1987 je število zahodnonemških obiskovalcev NDR naraslo z okoli 2 na 6,5 milijona, vedno več je bilo potovanj šolarjev – tudi novinarski kolega, sicer doma z jugozahoda Nemčije, mi je pripovedoval, da so šli na "Klassenfahrt" (ekskurzijo). Državi pa sta se proti koncu leta 1987 dogovorili o okoli 10 skupnih projektih v obdobju 1988/89.

Predvsem v času kanclerja Helmuta Kohla se je gospodarsko in trgovinsko sodelovanje med obema nemškima državama močno povečalo in od prve polovice osemdesetih let je NDR postajala vedno bolj finančno odvisna od ZRN. Foto: EPA

Vedno večja težava NDR je postajalo vedno intenzivnejše trgovinsko sodelovanje z ZRN, ki je seveda vodilo v konstantno negativno trgovinsko bilanco NDR. Nemci pa so pogojevali marsikaj. Denimo zahtevali so ukrepe za sanacijo reke Labe, ki z vzhodnonemškega priteče na zahodnonemško ozemlje in se preko estuarija v Hamburgu počasi izlije v Severno morje; in sicer naj bi bilo podvzetje teh ukrepov pogoj za to, da bi Bonn plačal tranzitne pavšale, torej pravico uporabe tranzitnega koridorja med ozemljem ZRN in Zahodnim Berlinom. V tem konkretnem primeru se je denimo uspelo v razgovorih z Vzhodnimi Nemci uveljaviti Wolfgangu Schäubleju, pomembni figuri tudi v vseh vladah Angele Merkel.

Dialog onkraj nemško-nemške meje
Za podajanje vsaj orisa in nekaterih ključnih točk nemško-nemških odnosov v zadnjih letih obstoja dveh nemških držav sem se odločila, da nakažem, kako prepleteni sta gospodarstvi obeh Nemčij pravzaprav bili že leta pred njuno združitvijo. V že omenjeni študiji zgodovine zunanje politike NDR sem celo naletela na podatek, da naj bi v zadnjih letih obstoja obeh držav potekali tajni pogovori na liniji Vzhod-Zahod o možnosti vzpostavitve nemško-nemške konfederacije in pa gospodarske cone Zgornja Frankovska-Turingija, torej cone, ki bi povezovala ozemlje obeh držav. V dialogu pa sta bili tudi zahodnonemška socialna demokracija in vzhodnonemška partija oziroma stranka SED.

Naravo sodelovanja in še predvsem gospodarsko-finančnega sodelovanja lahko interpretiramo tudi kot znak in napoved poznejšega – v več ozirih pokroviteljskega – odnosa zahodnonemških oziroma potem že skupnih, a z dominacijo nekdanjih Zahodnih Nemcev zaznamovanih ustanov – predvsem tistih, povezanih s prenovo gospodarstva – v novih nemških deželah.

Predvsem po obisku Ericha Honeckerja v Zahodni Nemčiji leta 1987 so bili odnosi med NDR in SZ vedno bolj zaostreni. Eden izmed razlogov je bila tudi togost režima Ericha Honeckerja, ki je reforme, ki jih je vpeljeval Mihail Gorbačov, videl kot izdajo prizadevanja za doseg komunizma v Vzhodni Evropi. Foto: EPA

Zid bo stal še 50 ali 100 let, če se razmere ne bodo spremenile …
Kako je prišlo do padca oziroma odprtja Berlinskega zidu in pozneje do združitve NDR in ZRN? Kateri dogodki v Vzhodni Evropi so katalizirali spremembe v Vzhodni Nemčiji, v kateri je Honecker še januarja 1989 ob 500-letnici rojstva Tomaža Müntzerja dejal: "Zid bo obstal še 50 ali 100 let, če razlogi za njegovo postavitev ne bodo odstranjeni". Kakšna je bila vloga Sovjetske zveze? Te teme so obravnavane na vsako okroglo ali tudi siceršnjo obletnico padca Berlinskega zidu in ponovne združitve Nemčije.

Bundestag še vedno razpravlja o dogodkih pred 30 leti
Osebno se mi pomembnejše zdi osvetliti dejstvo, da Berlinski zid ostaja tudi aktualna politična tema in da lahko to razumemo tudi na ozadju poznavanja odnosov nekdanje Vzhodne Nemčije tako s Sovjetsko zvezo in v zadnjih letih predvsem z Zahodno Nemčijo. Denimo tik pred poletnimi počitnicami poslancev Bundestaga je bil vložen predlog za ponovno obravnavo delovanja Treuhandanstalta, ustanove, ki je bila pristojna za privatizacijo vzhodnonemškega gospodarstva. Gre za poglavje, ki bi terjalo svoje besedilo, ključna poanta pa je, da so privatizacijo vodili predvsem Zahodnjaki in da so bili preko pogosto diletantskih odločitev in tudi gospodarskega kriminala izgubljeni milijoni in milijoni mark ter uničena mnoga delovna mesta.

Ob 30-letnici padca berlinskega zidu lahko obiščete tudi mnogo sicer redko dostopnih krajev, ki imajo simboličen pomen za zgodovino Berlinskega zidu. Foto: EPA

Nemški sociolog Paul Windolf celo ocenjuje, da je v petih letih po političnem preobratu delovno mesto trajno ali pa začasno izgubilo do 80 % delovno aktivnega prebivalstva, raziskovalni novinar Dirk Laabs pa v svoji knjigi Nemška zlata mrzlica navaja celo podatek, da je Treuhandanstalt naredila za 245 milijard DEM izgube. V resnici izguba nikoli ni bila natančno izračunana, je pa preiskovalni odbor Bundestaga leta 1989 objavil oceno, da je bilo zaradi vseh anomalij delovanja Treuhanda izgubljenih med 3 in 10 milijard DEM.

Travmatizirani Vzhodni Nemci?
No, malo za predlogom za ponovno odprtje teme Treuhandanstalt pa so poslanci iz desno usmerjene stranke AfD odprli še razpravo na temo Travma Vzhodnih Nemcev. Ali ta travma res obstaja? Verjetno pri nekaterih ja. Ampak nekdanja Vzhodna Nemčija ni v celoti propadla. Res sta se državi združili tako, da je NDR bolj kot ne vstopila v pravni red ZRN in od nje ni ostalo veliko; res je tudi, da so bili nekateri industrijski obrati zaprti tudi zaradi interesa Zahoda ... A danes na nekdanjem Vzhodu vendar obstajajo središča hitrega razvoja. Mesta hitre rasti sem že omenila in treba je upoštevati, da periferija pa tudi na Zahodu marsikje zaostaja. In tako danes obstaja večja verjetnost, da se bo neki mlajši prebivalec Bavarske preselil denimo v Leipzig kot pa v München.

Padec Berlinskega zidu je ena najbolj markantnih cezur v sodobni zgodovini, eden uvodov v konec hladne vojne. Konec? Se je res zgodil s srečanjem Georgea Busha in Mihaila Gorbačova na križarki Maksima Gorkega ob obali Malte? Vprašanje se danes zdi skorajda pomembnejše od vnovične rekapitulacije dogodkov v letu 1989 in pogled v aktualno mednarodnopolitično dogajanje od nas zahteva, da o njem razmišljamo intenzivneje kot pa o tednih, ko so ljudje izposojali pnevmatična in tudi običajna kladiva, s tem nekaj zaslužili, množicam pa omogočili, da so si pridobile košček zidu, za katerega večina tako ali tako ni vedela natančno, zakaj tam stoji.