Begunska izkaznica, ki jo je Marijan Miklavič pridobil v Italiji. Foto: Osebni arhiv Maria Miklanda

Ko so presahnile ameriške dobrine, je na jugoslovanski strani meje zavladalo pomanjkanje, zaradi katerega so tisoči s trebuhom za kruhom prebegnili na kapitalističen Zahod. A materialno dobro ni bil edini razlog za pobeg, nekateri so pobegnili pred jugoslovanskim totalitarnim režimom in njegovo tajno policijo Udbo.

Iz notranjosti Jugoslavije je čez zahodno mejo v Italijo na kapitalistični zahod po 2. sv. vojni uspešno prebegnilo mogoče 30 odstotkov prebežnikov, veliko večino pa so jugoslovanski varnostni organi prijeli, je za MMC spomine obujal Mario Mikland. Za domačine, ki so poznali vsak skriti kotiček ob meji, pa je bilo prav nasprotno, saj jih je velika večina uspešno ušla na drugo stran. "Tisti, ki smo stanovali takoj za mejo, smo poznali vsako stezico. Na planini tik ob meji smo pasli živino, izkušen pastir mi je dejal, da so straže postavljene na 300 metrov, najlažje pa si se izmuznil mimo pri stražarnici, pri kateri se je ravno menjavala straža," je pojasnil. Prav pri tej stražarnici se je leta 1950 Marijan izmuznil skozi "železno zaveso" in kot begunec končal v enem izmed taborišč v Italiji.

Meja je bila močno zastražena, stražarji pa so zelo hitro sprožili najprej opozorilne strele, če se nato nisi ustavil, pa si lahko hitro izgubil tudi glavo. "Streljali so celo na mlekarja, ki je šel samo po vodo, ki je bila tik ob meji. Niso merili vanj, so ga pa dodobra prestrašili".

Marijan Miklavič se je na Matajurju pri Kobaridu julija leta 1950 izmuznil na drugo stran železne zavese in na Norveškem postal Mario Mikland. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

"Tukaj se govori italijansko"

Marijan Miklavič se je materi Justini (roj. Fratnik) in očetu Jožefu rodil 25. julija leta 1930 v majhni vasi Idrsko pri Kobaridu, ki je bil takrat del kraljevine Italije. V družini je bilo vedno živahno, saj se je pri Miklavičevih okoli hiše podilo pet otrok. Najstarejši Mirko, Jožefa, Branko, Marijan in najmlajši Stanislav. Najzgodnejši Marijanovi spomini so vezani na italijansko šolo, v kateri se ni smelo govoriti slovensko. V deželi je divjal italijanski fašizem s svojo raznarodovalno politiko. "Če si spregovoril slovensko, si moral za kazen po pouku ostati še dve uri, podobno je bilo na občini, govorilo se je samo italijansko," je dejal. Iz Italije poslane učiteljice, ki niso razumele slovensko, jih sicer zaradi slovenske besede nikoli niso teple.

Otroška leta je Marijan tako preživljal v zgornji soški dolini, kjer se je močno čutil duh italijanskega fašizma. "V šoli smo morali imeti posebne hlače, nogavice in kapico, vsi smo morali biti balille," je pojasnil, da so bili vsi včlanjeni v podmladek fašistične stranke balilla – figli della lupa (sinovi volkulje). Ballila je bila fašistična mladinska organizacija, poimenovana po Balilli, vzdevku dečka Giovanija Battista Perassa iz Genove, ki se je v 18. stoletju zoperstavil habsburški oblasti. Podobno so bili v času nekdanje socialistične Jugoslavije vsi šolarji sprejeti med pionirje.

Ko so prišli Nemci v našo vas Idrsko - bili so SS-ovci, tisti so bili najhujši, specialni Hitlerji -. so se vedli, kot da smo mi nekakšna divjačina. Če si mu kaj rekel, te je takoj udaril. Vsi ste banditi, so govorili.

O prihodu Nemcev

Absurdnost položaja je pogosto segla tako daleč, da je moral njegov oče večkrat prevajati med ljudmi, ki so razumeli slovensko. "Uradnik je bil Slovenec, a moj oče je moral vseeno za starejšo žensko prevajati iz italijanščine v slovenščino in nazaj, uradnik je razumel, kaj je rekla, a vseeno mu je bilo treba podati prevod, tako strogi so bili," je opozoril, da so se uradniki morali pretvarjati, da ne razumejo slovensko. Če si po njegovih besedah želel imeti pekarno, kavarno, mesnico ali kaj podobnega, si moral biti član fašistične stranke, drugače nisi dobil dovoljenja. "Župan ni bil nikoli izvoljen, fašisti so ga preprosto izbrali in prišel je iz Italije," je dodal.

Drugače pa je bilo po gostilnah, kjer napisa "tukaj se govori italijansko" nihče v resnici ni upošteval. "Stari ljudje so igrali karte in govorili slovensko, za napis na steni se niso prav nič zmenili," se je spominjal, da fašistov starejša generacija ni preveč zanimala. Cilj je bil poitalijančiti otroke in mladino.

Foto: Osebni arhiv Maria Miklanda

Kobariška republika: "otoček svobode"

Marijan se spominja, da je duh svobode v soški dolini zapihal med divjanjem 2. svetovne vojne septembra leta 1943, ko je kapitulirala Italija. "Kar naenkrat so vsi Italijani odšli domov, partizani pa so zasedli Kobarid. Bili smo izolirani, v Čedad nismo mogli, niti v Gorico ali Bovec, saj so bili tam Nemci, ta naša republika je trajala dva meseca," se je spominjal in dodal, da je bil to pravi "otoček svobode", ki so ga Nemci večkrat poskušali zasesti, a so se partizani uspešno upirali.

Kobariško republiko so 10. septembra 1943 razglasili tigrovci, ki so delovali v okviru Osvobodilne fronte (OF), vsega pa je bilo konec že 1. novembra, ko so Nemci skupaj spravili močno ofenzivo, okrepljeno s tankovsko SS-divizijo, proti kateri se ni bilo mogoče upreti. "Ko so prišli Nemci v našo vas Idrsko – bili so SS-ovci, tisti so bili najhujši, specialni Hitlerji –, so se vedli, kot da smo mi nekakšna divjačina. Če si mu kaj rekel, te je takoj udaril. Vsi ste banditi, so govorili."

Nemci so zasedli hiše v vasi, domačini pa so morali spati po tleh, pobili so kokoši, gospodinje pa so jih morale nato kuhati za Nemce, se spominja. Njegov oče je služil še kot avstro-ogrski vojak in je znal nemško, zato jih je poskušal prepričati, da jim vendarle ne poberejo vse hrane, a so mu zagrozili, da ga bodo ustrelili. Kdo pa misli, da je, da takole baranta in se pregovarja z nemškimi vojaki, so mu zabrusili.

Takrat sem začel kaditi, razlika med Američani in Angleži je bila velika, od prvih sem vedno dobival pakete cigaret v zahvalo, ko sem jim 'zaflikal' gumo ali kaj popravil, od Angležev pa nikoli, so bili skopi, mogoče so bili iz Škotske.

O skopih Angležih

Štirje talci in kahla

"Januarja so me poleg še treh zaprli kot talca, ker je bil pri Idrskem napaden nemški tovornjak, en vojak pa ubit. Če bi v tem času partizani ubili še kakšnega Nemca, bi nas postrelili," je nadaljeval zgodbo. Vsi štirje talci so bili zaprti v majhni sobici, v kateri sta bili le dve postelji, na katerih sta spala starejša dva, Marijan pa je spal kar sede ob steni na tleh. Ven so jih spustili zgolj zjutraj za eno uro, da so lahko šli na stranišče, v sobici pa je bila za preostanek dneva in noči prisotna zgolj kositrna kahla, in "če si moral iti takrat, si moral na kahlo". Za jesti niso dobili prvi dan čisto ničesar, drugi dan pa so Nemci le dovolili, da jim sorodniki prinesejo hrano. Marijanu, ki je imel takrat zgolj 13 let, je hrano prinesla mama. Tako je preživel tri peklenske dni in noči, nato pa so ga spustili domov. K sreči partizani niso več napadli.

Razmejitev med Jugoslavijo in Italijo je po koncu 2. sv. vojne dolgo ostala jabolko spora. Cona A je bila pod zavezniško vojaško upravo, Cono B pa je nadzirala Jugoslavija. Foto: Wikipedia

Maj 1945 je prinesel svobodo

Konec 2. sv. vojne je Marijan dočakal na nemškem prisilnem delu v hribih nad Kobaridom, kjer je med drugim kopal strelske jarke, kaverne, ki so segale globoko pod zemljo, in tako pomagal utrjevati položaje nemške vojske. "Bivali smo kar tam, nismo spali doma. Če bi utekel k partizanom, bi moje starše poslali v taborišča v Nemčijo, tako se je zgodilo z mojim dve leti starejšim prijateljem Jankom Sovdatom, 'Jozelnov' po domače, ki so ga vpisali v domobrance, on je pa prebegnil k partizanom. Njegovo sestro so nato poslali na prisilno delo na neko kmetijo v Avstrijo, starše pa v taborišča, oče se nikoli ni vrnil," je pojasnil, da bi pobeg s prisilnega dela imel za njegovo družino lahko katastrofalne posledice.

Nemci so se ob umiku iz Marijanove domače vasi še zadnjič maščevali zaradi napadov partizanov, tako da so v hišo pri Kramarju ob odhodu skozi okno vrgli bombo. V eksploziji je umrl oče, ki je zaščitil svoja dva majhna otroka. Odhajajoč so ubili tudi Marijanovega strica Ivana Fratnika, po domače Jakca, in zažgali bale sena in listja za krave. "Ko je kapitulirala Italija, so partizani zlahka razorožili 800 italijanskih vojakov, ti so samo kričali mama mia (mati moja, op. a.), podobno so zdaj hoteli narediti z nemškimi vojaki, a ti se niso dali, pregnali so partizane, nato pa so se znesli nad domačini v vasi," je obujal spomine.

Po odhodu Nemcev je v soško dolino končno pokukala svoboda. "Prišli so Američani, pa tudi jugoslovanski partizani, ki so prodrli vse do Čedada, a potem sta prišli cona A in cona B, in Jugoslovani so se morali umakniti na drugo stran Soče," je pojasnil, kako je njegova rodna vas Idrsko ostala pod ameriško vojaško upravo v coni A. "Ljudje so plesali, rajali, zajelo nas je nepopisno veselje, da je vojne vendarle konec, pod ameriško vojaško upravo je bilo res zelo dobro," je dodal. V tem času je delal kot vajenec v mehanični delavnici v Kobaridu. "Takrat sem začel kaditi, razlika med Američani in Angleži je bila velika, od prvih sem vedno dobival pakete cigaret v zahvalo, ko sem jim 'zaflikal' gumo ali kaj popravil, od Angležev pa nikoli, so bili skopi, mogoče so bili iz Škotske," je pripomnil smejoč. Tako se je uspešno izučil za avtomehanika.

Uradnik je bil Slovenec, a moj oče je moral vseeno za starejšo žensko prevajati iz italijanščine v slovenščino in nazaj, on je razumel, kaj je rekla, a vseeno mu je bilo treba podati prevod, tako strogi so bili.

O obvezni italijanščini, tudi ko vsi razumejo slovensko

Nova meja in priključitev Jugoslaviji 1947

Pod "ameriško komando" so ostali vse do septembra 1947, ko so bili deli cone A priključeni Jugoslaviji. Z odhodom Američanov in njihovih dobrin ter z novo mejo, ki je kraje odrezala od Italije, na katero so bili gospodarsko navezani, je v kraje ob Soči udarilo pomanjkanje. Prišel je "konec belega kruha", a ljudje na kmetijah so še nekako normalno shajali, ker so imeli lastno hrano, večja težava pa je bila za ljudi v mestih. Sledilo je tudi veliko razočaranje zaradi diktature, ki jo je izvajal jugoslovanski režim, "svoboda je bila samo na papirju".

Ob vasici Idrsko je zrasla neprehodna železna zavesa, ki je socialistični Vzhod ločila od kapitalističnega Zahoda. "Najprej so bili stražarji Slovenci, a se je dogajalo, da je nekoč celotna straža prebegnila v Italijo, potem pa so na mejo raje poslali stražarje iz Bosne, Srbije, Makedonije in od drugod, rekli smo jim družeti, bili so zelo strogi, takoj so streljali, enkrat v zrak, če se ni ustavil, pa v človeka," je pojasnil, da je bila meja takrat neprodušno zaprta, sploh ko ni bilo več slovenskih stražarjev na meji iz vrst domačinov, ki so pogosto zamižali na obe očesi, velikokrat pa tudi sami pobegnili na drugo stran.

V Kranj sem prišel v internat, tam pa so me hoteli vpisati v komunistično partijo, to pa ne, nisem hotel. Če si bil v partiji, si imel prednost povsod, ampak si moral celo lastnega očeta ovajati, kaj govori doma. On je bil zelo pobožen, komunistov in povojne jugoslovanske oblasti ni maral.

O zavrnitvi povabila v partijo

V Jugoslaviji je nato v Idriji končal avtomehanično tehnično šolo. "Dela je bilo malo, cesta v Čedad je bila zaprta, do Gorice je bilo zaprto," je povedal, da je po odhodu Američanov zaradi na novo vzpostavljene "železne zavese" vse zastalo.

Zavrnjeno vabilo v partijo in strah pred Udbo

Ker ni našel dela, je nadaljeval šolanje na obrtni šoli v Kranju in se izučil še za strugarja. "V Kranj sem prišel v internat, tam pa so me hoteli vpisati v komunistično partijo, to pa ne, nisem hotel. Če si bil v partiji, si imel prednost povsod, ampak moral si celo lastnega očeta ovajati, kaj govori doma. On je bil zelo pobožen, komunistov in povojne jugoslovanske oblasti ni maral," je pojasnil, da je bilo zanj nepredstavljivo, da bi ovajal lastnega očeta, da grdo govori čez komuniste.

Razlog, zaradi katerega je Marijan pobegnil na obljubljeni kapitalistični Zahod, je bil strah pred tajno jugoslovansko policijo Udbo (uprava državne varnosti, op. a.). Prijatelja Janka je poslal k teti v Ljubljano, kjer je imel na popravilu uro. Janko je imel njegovo obmejno izkaznico, da bo teta vedela, da ga res pošilja on in mu dala uro. A Janko je izrabil njegovo zaupanje, in še preden bi vrnil izkaznico, je poskušal pobegniti čez mejo. "Ljudje so mi povedali, da je poskušal prebegniti čez mejo in da so ga prijeli, da je hotel mojo izkaznico odplakniti v stranišču, ne vem, ali je to res, morda je Udba gledala in čakala, kakšen bo moj odziv," je nadaljeval.

Najprej so bili stražarji Slovenci, a se je dogajalo, da je nekoč celotna straža prebegnila v Italijo, potem pa so na mejo raje poslali stražarje iz Bosne, Srbije, Makedonije in od drugod, rekli smo jim družeti, bili so zelo strogi, takoj so streljali, enkrat v zrak, če se ni ustavil, pa v človeka.

O strogih "družetih"

Strah, da ga bodo zaprli, ker je njegov prijatelj poskušal pobegniti čez mejo z njegovo obmejno izkaznico v žepu, on pa ga ni prijavil, je bil vseprisoten. Ni vedel, kaj Udba v resnici sploh ve, so njegovo izkaznico našli? Jo je Janko skril, res odplaknil v stranišču? Ni vedel, kaj bi, zato je odšel na delo za strugarja v Reko, kjer ga ni nihče poznal, tam pa je na občini tudi prijavil, da je izgubil obmejno izkaznico. "Dobil sem novo, ampak številke so bile druge, nisem več zdržal v strahu in sem šel čez mejo, Udba ni bila hec, lahko bi me zaprli za več let," je pojasnil odločitev, da pobegne na Zahod, kar mu je leta 1950 tudi uspelo. Malo ga je gnala tudi želja po boljšem življenju, prizna, a glavni razlog je bil strah pred Udbo.

Čez železno zaveso "na lastno pest"

Čez mejo se je bežalo "na lastno pest", sploh domačini, ki so poznali vsako stezico in skrit kotiček. Domačinom so pomagale tudi osebne izkaznice, na katerih je pisalo, da so iz obmejnega pasu, zaradi katerih niso bili avtomatično sumljivi, če so bili v bližini meje. Za ljudi od drugod pa je bila odisejada na kapitalistični zahod veliko težja. Potencialne prebežnike iz notranjosti Jugoslavije, ki niso policijski kontroli zadovoljivo pojasnili, kaj bodo počeli na drugi strani Soče, so pogosto odslovili oz. "poslali domov" že na mostu čez reko in drugih nadzornih točkah.

Mejo na Goriškem so zavezniki leta 1947 nepremišljeno potegnili čez hiše, hleve, vrtove in tudi grobove. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Marijan se spomni domačina iz Idrskega, ki je bil med poskusom prečkanja meje ranjen, vojaki so ga med begom ustrelili v predel trebuha, a ni upal k zdravniku. "Jasno, vprašali bi ga, kje si bil. Kdo te je ustrelil?" je dejal. S skrajnimi napori se je privlekel nazaj do doma, kjer je ležal in si ni nikamor upal, rana pa ni bila prehuda in nesrečni prebežnik "se je na veliko srečo zlizal".

Odločitev za prebeg čez mejo ni bila preprosta, saj je bilo tudi za domačine, ki so poznali vsak grm in kamen v okolici, zelo nevarno. Leta 1950, ko se je Marijan odločil za pobeg čez hrib Matajur, ki se dviga nad rodno vasjo in ga je poznal kot lastno pest, saj je na hribu vso mladost pasel krave, je bila meja še vedno hermetično zaprta. Bilo je na soboto meseca julija, šlo je proti večeru, padel je mrak. "Ničesar nisem vzel, samo tisto, kar sem imel na sebi, srajco, hlače in čevlje," je pojasnil, da je odšel zelo lahko opravljen. Na hribu je poznal "vsako stezico", točno je vedel, kje je stražarnica, kje poteka meja in kod gre cesta ter kje se pride navzdol po dolini v Italijo.

Januarja so me poleg še treh zaprli kot talca, ker je bil pri Idrskem napaden nemški tovornjak, en vojak pa ubit. Če bi v tem času partizani ubili še kakšnega Nemca, bi nas postrelili.

O negotovosti kot talec

"Če boš slišal streljanje, se obrni in hitro domov"

Z njim je bil tudi prijatelj iz vasi, ki je dejal, da se bo prvi poskusil izmuzniti mimo stražarjev. "Če boš slišal streljanje, se obrni in pojdi hitro domov," mu je dejal prijatelj, se nasmehnil in izginil v noč. Minilo je kar nekaj časa, a streli niso odjeknili. Uspelo mu je. Stražarnici se je nato približal Marijan, na vsega 60 metrov, deževalo je in vidljivost je bila zelo slaba, stražarji pa so imeli oblečene vojaške pelerine s kapucami, ki so jim še dodatno zastirale pogled. S prijateljem nista zanalašč čakala, da bo deževalo, a dež je močno olajšal pobeg, prišel je kot božja pomoč.

Začela sta se približevati stražarja, ki sta bila na obhodu. Marijan se je urno splazil do krav, ki so spale na travniku, in se ulegel mednje. Na prsih je prekrižal roke in se potuhnil, medtem ko so se, pomešani s šumom dežja, približevali glasni koraki vojaških čevljev ...

(Se nadaljuje.)