Zavezniški vojaki so iskali družbo mladih deklet, kar je neredko privedlo do ljubezenskih zvez in celo porok. Foto: Tolminski muzej

Po drugi svetovni vojni je življenja ljudi na Primorskem narekovala razdelitev območja Julijske krajine na tako imenovani coni A in B. Za tiste v coni A je to pomenilo tudi sobivanje z zavezniškimi vojaki. Prebivalstvo je nove zavojevalce različno sprejemalo – medtem ko so se z njimi radi družili predvsem otroci, saj so jih ameriški vojaki zalagali z vsemi mogočimi dobrotami, so se zlasti moški zaradi načelne drže in prepričanja, da gre za trenutne okupatorje, stikov z njimi raje izogibali.

Skupina ameriških vojakov ob cesti skozi vas Potoki. Foto: Janez Kavar, zasebni arhiv, foto Cruz Rias, z dovoljenjem Tolimnskega muzeja.

Zavezniški vojaki so pogosto iskali družbo mladih deklet, v katera so se zaljubljali, kar je privedlo do marsikatere poroke in selitev Primork v ZDA. Zavezniške vojaške oblasti nad tem niso bile najbolj navdušene, kot se spominja Maks s Kobariškega (njegov zgoraj navedeni spomin je leta 2002 zapisal Simon Skočir), pa so bile ameriške neveste slabo sprejete tudi pri domačinih, "Je pa bilo tako s temi puncami, saj veš. Priliko so videle. Tu ni bilo nič. Vse tiste punce, ki so bile tako, malo bolj zrele, so lahko kar šle. Lepa je morala bit in pa da se je spustila v avanturo. Sej so bli fajn pobi, lepo uštimani," je še dejal Maks.

"Ko je bila cona A, smo pa živeli kot v Ameriki. Vsega je bilo na pretek."

K Američanom so nekateri ljudje radi hodili tudi zato, ker so bili dobro založeni s hrano in pijačo ter jo radodarno delili s prebivalstvom. "Hrano so imeli. Čokolade je bilo veliko ... Srečevali smo se, nekateri so si našli med našimi dekleti punce, pa so si jih s seboj peljali in se poročili," se je spominjal Matija Černuta iz Bovca. V spominu mu je tudi ostalo, kako se je pri njih doma udomačilo nekaj Američanov. "Trije, štirje so vsak večer prišli na večerjo. Mama jim je delala ocvrt krompirček. To so imeli radi … Vsak večer so nekaj prinesli – ali obleko ali nove čevlje, nikoli niso prišli praznih rok. Čokolade, bombone, žvečilne gumije, vse so imeli. Najraje sem imel pa njihovo limonado."

Stiki zavezniških vojakov z domačini so bili zelo pogosti, še zdaleč pa niso bili omejeni zgolj na prehode meje. Številne ženske so dobile zaposlitev pri zavezniški vojski kot čistilke, perice, šivilje ali kuharske pomočnice. Nekatere so takšne usluge za vojake priložnostno opravljale kar doma. S posebnim veseljem so se zavezniških vojakov spominjali otroci, ki nikoli niso pozabili na številne priboljške, ki so jih radodarno delili.

V najbolj zavednih družinah pa je bil otrokom vsakršen stik z zavezniškimi vojaki prepovedan. Pa tudi sicer je zaradi sprejemanja zavezniške podpore med ljudmi pogosto prihajalo do obtoževanja in zasmehovanja, vzdušja, ki je bilo predvsem otrokom popolnoma nerazumljivo.

Postroj vojakov 3. bataljona 87. polka 10. gorske divizije ob pripravah na obisk feldmaršala Harolda Alexandra, poveljnika zavezniških sil za Sredozemlje. Fotografijo je posnel ameriški vojak Cruz Rias junija 1945 pod vasjo Kred, v bližini Kobarida. Foto: Janez Kavar, zasebni arhiv, z dovoljenjem Tolimnskega muzeja.

Pričevanja, posneta v letih 2002, 2014, 2015 in 2017, so del razstave Posočje 1945-1947, avtorice Karle Kofol, ki jo je Tolminski muzej pripravil leta 2017, ob sedemdesetletnici vzpostavitve slovenske zahodne meje.