Zborovanj se je udeležila tudi tedaj 24-letna Ana Brezigar, ki je v tistih letih delala v goriški trgovini igrač.

To je bilo za marsikoga obdobje velikih pričakovanj, ki sta jih prinesel mir in upanje na boljši jutri, a tudi negotovosti, ki je izhajala iz neurejenega povojnega ozemeljske položaja v Julijski krajini. Za Solkanko Ano Brezigar, ki se je pred vojno zaposlila v prodajalni na goriški ulici Carducci (tam je delala do leta 1946), je bil to tudi čas veselja, saj se je po dolgih letih iz vojske vrnil njen bodoči mož.

Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Spoznala sta se tako rekoč na predvečer vojne, spomladi leta 1939 sta "ravno dobro začela hoditi", jeseni pa je bil njen fant vpoklican k vojakom. Vojaška suknja ga je vodila od Modene prek San Rema do Afrike, kjer so ga zajeli in zaprli angleški vojaki. Leta 1945 so se iz Afrike vrnili v apulijsko mesto Brindisi, od koder so jih, ker so se želeli pridružiti partizanom, Angleži pustili, da se vrnejo v domače konce in se pridružijo narodnoosvobodilnemu boju. "In po toliko letih je prišel skozi Solkan," se spominja Ana Brezigar. "Se je ustavil in skočil, da pride pozdravit svoje. Tudi mene je prišel pozdravit, sva se videla po tolikem času." Potem so šli v Tolmin in "potem je še poskusil partizanščino". Kamor koli so šli, je bilo treba hoditi in Ani je pozneje razlagal, kako je imel ožuljene noge, saj takšnih pohodov niso bili vajeni. "In celo skozi Ljubljano, Kočevje – in vse peš – in v Novi vasi so se ustavili in od tam je potlej bil odposlan domov. Je dobil svoj odpust, so rekli Italijani."

Pošljite nam svoje spomine
Ste z goriških koncev in se spominjate časa, ko je staro Gorico in Novo Gorico delila meja, čas tihotapstva in prepustnic? Morda so vam starši oziroma stari starši pripovedovali, kako je bilo, ko je leta 1947 mejo primorski prostor razdelila na dva dela? Ali pa se spomnite, kako ste doživljali njen padec ob vstopu Slovenije v EU?
Pošljite nam svoje spomine, morda celo fotografije, karkoli, kar priča o času in življenju na Goriškem in v zamejstvu, ko je Gorici delila meja.
Spomine nam lahko pošljete na e-naslov: zidovi@rtvslo.si.

Leta 1946 sta se v Solkanu končno poročila. V letih pred tem se je v Gorici izmenjalo kar nekaj različnih vojakov – po kapitulaciji Italije so mesto najprej za krajši čas zasedli partizani, nato Nemci in Ana Brezigar se spomni, kako je v strahu pred njihovim prihodom na vrat na nos zapustila trgovino, saj se je govorilo, da je nemška vojska že blizu Solkana. "Sem rekla, da nam slučajno ne bodo več dovolili iti domov ali kaj takega, pa ni bilo tako. So prišli Nemci mirno in tudi zelo so uredili tiste vile, kjer so imeli sedež na via Roma ... In ja, vsak večer so imeli marše po via Carducci. Korakali so skupno … Glede njih ne morem reči nič slabega. So bili kar dobri, tudi v naši trgovini so si nakupovali različne stvari. In vem, da sem morala iti tja po plačilo z računi in so vse pošteno plačali."

Ob osvobajanju so v mesto prišli partizani in zasedli iste vile kot pred nekaj leti Nemci. Partizanom se je videlo, da so bolj ubogi, izmučeni, pripoveduje. Spominja se, kako so ji partizani poskušali na poti domov vzeti kolo, ki pa ga je potrebovala za pot v službo, zato ji je komisar spisal dovolilnico. "To je bilo tako ubogo in naivno s tistim pisalom. Tisti, ki je tipkal na tisti stroj." Zatem so prišli Američani, ki jih ima v dobrem spominu in "vse vrste narodov je šlo skozi našo trgovino".

Solkanka Ana Brezigar se je rodila 4. junija 1922. Zelo mlada se je zaposlila v prodajalni igrač na goriški ulici Carducci. Tam bo delala do leta 1946, v tem obodbju pa v mestu doživela bombardiranje, manifestacije in stavke. Foto: Arhiv spomina/Archivio della memoria

"Tujega nočemo, svojega ne damo"
Maj 1945 so Slovenci v Gorici doživljali kot dvojno osvoboditev – najprej izpod nemške okupacije, prav tako pa izpod predhodne italijanske oblasti. Dogodek so manifestirali z množičnimi shodi, po mestu so odmevale parole, kot so "Gorica je naša!", "Živel Tito!", "Tujega nočemo, svojega ne damo!". Gorico so preplavile jugoslovanske zastave. Ana Brezigar se spominja, da so takrat stavkali. "Zaprli smo trgovine, ker so partizani zahtevali. Smo hodili tudi demonstrirat in naj ne bi odhajali delat, da bi bilo pač kot en praznik. In vem, da tri dni nisem šla delat. Gospodarju ni bilo najbolj všeč, ker je bila trgovina zaprta. Pa sem rekla, kaj naj naredimo. Če imate voljo delati, je rekel, potem smo pa odprli trgovino in začeli delati. Tako da smo tri dni stavkali."

Položaj se je popolnoma spremenil po 10. februarju 1947 s podpisom pariške mirovne pogodbe med Italijo in Jugoslavijo oziroma ko je ta 15. septembra začela veljati. Meja, o kateri se je že nekaj časa govorilo, da bo razdelila goriški prostor in omejila svobodno gibanje, pa tega ni nihče zares verjel, se je nenadoma uresničila in zarezala po nekoč skupnem ozemlju, domačije pa razdelila na pol. Nekoč redna pot v Gorico po vsakodnevnih opravkih je bila za številne slovenske Primorce zaprta.

"Prej smo bili vsako reč vajeni kupiti v Gorici, potem pa tega nismo več smeli," se spominja Ana Brezigar. Preostalo jim je le tihotapstvo. Pot, ki jo je nekoč prekolesarila vsak dan, je bila nenadoma neprehodna.

(Ana Brezigar se je dogodkov spominjala v pogovoru s Kajo Širok za dvojezični projekt Arhiv spomina (Strada della memoria/archivio della memoria).