Ogromno blokovsko naselje v vzhodnoberlinskem Marzahnu so končevali v času, ko je politično vodstvo razmišljalo o tem, kako naj čim prej uresniči zavezo iz leta 1971, da je treba rešiti stanovanjsko vprašanje kot socialni problem. Foto: Wikipedia

Oktobra 1988 je vodstvo Nemške demokratične republike in njene partije objavilo vest: ravnokar smo uporabnikom predali trimilijonto stanovanje, zgrajeno po letu 1971. Kot običajno se je reprezentativni dogodek zgodil na vzhodnoberlinski "najbolje prodajani kulisi radostnega slavljenja" (dr. Karl-Heinz Manzel je v znanstvenem članku Von der Wohnlaube zum Wohnblock – Ziel der ’registrierten Antragstellung’ uporabil izraz ’die bestseller Jubel-Kulisse’) dosežkov režima. Kakor koli, podatek je bil zlagan, slavnostni dogodek pa propagandna manifestacija. Od leta, ko je vodstvo partije oziroma Enotne socialistične stranke Nemčije (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands oziroma SED) prevzel Erich Honecker in ko je bil razglašen cilj za rešitev stanovanjskega vprašanja kot socialnega problema, so zgradili le 1,9 milijona stanovanj.

Konec osemdesetih let v NDR-u okoli četrtina vseh stanovanj oziroma 1,7 milijona stanovanj še vedno ni imela lastnega stranišča v stanovanju. Polovica teh stanovanj je bila v deželi Saški.

Dr. Karl-Heinz Manzel

Novogradnja je lahko tudi sanirano stanovanje, enota v samskem domu ali kapaciteta v počitniškem objektu
V resnici se je gradnja prepotrebnih stanovanj v Vzhodni Nemčiji na začetku sedemdesetih let pospešila, nastajala so nova betonska naselja tako imenovanih Plattenbauten, a stanovanjsko vprašanje kot socialni problem do leta 1988 seveda ni bilo rešeno. Razglasitev je bila ’utemeljena’ na zanimivih izračunih. Določil jih je politbiro centralnega komiteja SED in enačbo je prevzel ministrski svet NDR-a, ko je sprejemal smernice za načrtovanje in obračun v polju stanovanjske gradnje.

Vzpon na grič sredi parka Gärten der Welt v Marzahnu nam razkrije, kako razsežna so blokovska naselja v Berlinu. Foto: Polona Balantič

Tako so kot novogradnje obračunali tudi stara stanovanja, ki so jih na novo opremili s kopalnicami in stranišči (še leta 1970 so namreč lastno stranišče imela le štiri od desetih stanovanj v državi, 82 odstotkov stanovanj pa je imelo vodni priključek) ali s centralnim ogrevanjem. To je pomenilo milijon "novogradenj". Poleg tega so kot stanovanja v novogradnjah šteli tudi – kar je bil unikum v Evropi – skupna bivališča v na novo zgrajenih delavskih oziroma samskih domovih in celo kapacitete v novih počitniških objektih. Tako nekako so prišli do števila tri milijone.

Stanovanjsko vprašanje kot socialni problem pa ni bilo rešeno prav nikoli v celotnem obdobju obstoja NDR-a.

Ob koncu vojne je bilo na ozemlju prihodnje Vzhodne Nemčije porušeno skorajda vsako deseto stanovanje, vsako sedmo močno poškodovano, četrtine nekdanjega stanovanjskega fonda pa ni bilo več ali je bila poškodovana. Foto: Wikipedia

Zakaj sploh v naslovu na temo berlinski zid in trideset let njegovega padca govoriti o vzhodnonemški stanovanjski politiki? Ker je bila njena stiska neposredna posledica gradnje zidu. K temu se kmalu vrnem. Najprej gremo v Marzahn.

Predvsem mlade gradbenike /.../ so pošiljali v vzhodni Berlin, da bi zgradili prestolnico. Drugim delom države tako niso odvzemali le delovne sile, pač pa tudi neobhodne pogoje za gradnjo, torej gradbeni material in stroje.

dr. Bernd Petrauschke

Ona je videti, kot bi bila iz Marzahna
Spomnim se, kdaj sem prvič slišala besedo Marzahn. Bilo je pred dobrim desetletjem v predavalnici seminarja Od revolucije do restavracije v Prusiji na Humboldtovi univerzi. Zasledila sem, da nekdo o eni od naših kolegic govori, da je videti, kot da je iz Marzahna. In to ni bilo slišati odobravajoče. Sosed, ki je postal moj najboljši berlinski prijatelj in ki je vse od tedaj vedno znova vir najbolj nadrobnih informacij o Berlinu in tudi o njegovi zanimivi sodobni zgodovini – mimogrede, njegova stara mati je bila neke vrste kapitalistka in samostojna trgovka v NDR-u, mati pa nikoli ni smela študirati, ker je enkrat v srednji šoli zamudila na politični pouk; ja, zgodovina njegove družine je kompendij vsemogočih vidikov vpliva režima NDR-a na vsakdanje življenje ljudi -, mi je torej pojasnil, kje in kaj je Marzahn. Prvič sem se do njega podala šele letos …

Nekatere bloke in stolpnice so poslikali z živopisnimi motivi, da bi pregnali monotono sivino naselij. Foto: EPA

Pot je zanimiva. Tisti občutek "Berliner Tristesse", ki naj bi zaznamoval vzdušje v anonimnih in sivih betonskih naseljih in ki je sicer zlorabljena fraza, poleg tega pa se je najprej pojavila na fasadi stavbe (ni betonski kolos, ampak zanimivo, čeprav zares sivo delo znamenitega arhitekta Alvara Size) v zahodnoberlinskem Kreuzbergu, doživiš že v Lichtenbergu; če se Marzahnu bližaš iz zahodnejših predelov Berlina (to ni težko, ker je zahodneje skoraj vse razen Marzahna, Hellersdorfa in še nekaj naselij) in po možnosti po Landsberger Allee.

Tu je na mestu drobna pripomba, da so z namenom odprave betonske sivine nekatere bloke – in izvrsten primer tega je prav Lichtenberg – poslikali z živopisnimi poslikavami nerazumljivo izbranih motivov. Kot da bi to res lahko pripomoglo k odpravi togotne atmosfere v blokovskih naseljih. Če seveda teza o turobnosti v teh "becirkih" sploh drži …

Aleja Karla Marxa oziroma tedaj Stalinova aleja je bila zasnovana kot reprezentativni bulvar Nemške demokratične republike. Foto: Wikipedia

Res pa je, da je Marzahn, "hujši" od Lichtenberga. Že zato, ker se na poti od slednjega že zdi, da se mesto končuje. Voziš se mimo krasnega primera obuditve sloga Backsteingothik (opečnate gotike, ki so jo predvsem v času vzpona nacionalne misli v tedaj še ne v eno državo povezanih nemških deželah pogosto slavili kot najbolj nemškega med arhitekturnimi slogi), stare vodne črpalke, potem pa naprej mimo nekaj značilnih predmestnih nakupovalnih objektov gorostasnih dimenzij, pa še naprej ob cesti, ob kateri na eni strani vozi železnica, na drugi pa ni nekaj časa nič, ampak to je zato, ker zlahka zgrešiš usmeritev za kolesarje in potem skoraj zapelješ na priključek na avtocesto ter iščeš kolesarjem dopuščeno pot do Marzahna.

Prvi stanovanjski blok v montažni tehniki oziroma zgrajen iz prefabriciranih elementov so v NDR-u zgradili leta 1957 v kraju Hoyerswerda. Od tedaj naprej nič več ni moglo ustaviti 'zmagovalnega pohoda' tega načina gradnje.

dr. Bernd Petrauschke

Objekt naj bi bil dokončan v 110 dnevih
Marzahn je bil eden vzorčnih primerov stanovanjske politike Ericha Honeckerja, čeprav se je zavlekel. In to iz nam v Ljubljani dobro znanih razlogov. Pri izkopavanju temeljev so namreč naleteli na arheološke ostanke slovanskih in germanskih naselij. Prišli so arheologi in raziskovali več kot pet let. Ampak vseeno so do konca osemdesetih let zgradili ogromno stolpnic in blokov, nekako pa je veljala norma, da mora biti objekt dokončan v okoli 110 dneh.

Marzahna ne omenjam le zato, ker sem ga nedavno obiskala. Ljudje so že na pogled, v slogu oblačenja in tudi nekako v drži (sploh to velja za starejše) drugačni kot v zahodnem predelu mesta, a v lokalnih krčmah upokojenci kartajo ravno tako kot na Zahodu, le glasnejši so. Seveda ob skopem vzorcu obiskanih lokalov moj vtis ne more biti osnova za verodostojno posplošitev.

Sredi Marzahna še vedno stoji idilična stara vas z malimi hiškami in mlinom na veter. Foto: Polona Balantič

Marzahn v jedru premore tudi očarljivo posebnost, do katere pa te marsikateri prebivalec ne zna natančno usmeriti, ker je preprosto nikoli ni obiskal. Gre za staro – seveda obnovljeno – vas, katere začetki segajo v srednji vek, ki premore mlin na veter in kjer te očarajo ljubke hiške ob tlakovanih ulicah.

V Marzahnu je tudi znameniti (vsaj za Berlinčane) park Gärten der Welt. To je eden od preostankov ambicije vodstva NDR-a v zadnjih vzdihljajih, da bi več kot dostojno, celo velikopotezno in vsaj na ravni zahodnega Berlina, leta 1987 proslavilo 750-letnico mesta Berlin. Tam, sredi parka, ki so ga odprli kot vrtnarsko razstavo, protipol bolj znamenitemu zahodnonemškemu dogodku BUGA, ki je dve leti prej potekal v zahodnoberlinskem parku Britzer Garten, je mala vzpetina, ki je tako kot večina omembe vrednih (nad 100 metrov višine) berlinskih vzpetin pravzaprav z rastjem prerasel kup ruševin.

Razgled je sijajen, saj Berlin stoji na ravnini, tako da tudi za naša merila skromna višina zadostuje. In razkrije še nekaj: da Marzahn ni zadnji otok betonskih blokov. Po nekaj sto metrih zelenja se zadeva nadaljuje s Hellersdorfom oziroma se tudi za tem še ponovi.

Večina ljudi seveda ni mogla dobiti stanovanj v imenitnih stavbah z v marmorju izvedenimi vežami, ki še danes osupnejo s svojo monumentalnostjo. Foto: Wikipedia

Vzhodni Berlin, kjer arhitektura ponazarja uspeh socializma oz. naj bi ponazarjala …
Vzhodni Berlin naj bi v očeh "Honeckerja" in njegove klike postal vzorni prostor uspeha socializma. Predvsem v osemdesetih letih so nova stanovanja v NDR-u gradili večinoma v vzhodnem Berlinu. Pravzaprav je vsako tretje stanovanje, ki je zraslo v Vzhodni Nemčiji, zraslo tam, in sicer na škodo in tudi kot vzrok nazadovanja drugih mest, da ne govorimo o provinci.

Po drugi svetovni vojni je bilo uničeno skoraj vsako deseto stanovanje, vsako sedmo pa močno poškodovano in tako vsaj delno ne več primerno za bivanje.

dr. Karl-Heinz Manzel

V Berlinu so zato ostajali tudi gradbeni delavci ter tuji delavci, ki jih je bilo v NDR-u na začetku osemdesetih let nekaj več kot 20.000, do konca desetletja pa se je povzpelo na več kot 90.000, kar je bilo v primerjavi z Zahodno Nemčijo še vedno uborno število.

Stanovanja seveda z današnjega vidika ne morejo biti slavljena, a so vsaj bila nova stanovanja in njihova pospešena gradnja v skladu z na začetku sedemdesetih izrečeno maksimo, da ima vsak pravico do stanovanja.

Prva nova naselja so začeli načrtovati in graditi že v petdesetih letih. Najbolj znamenitih primerov iz tistega časa pa ne najdemo v Berlinu, gradnjo so res zagnali na začetku šestdesetih, in to je povezano z berlinskim zidom.

Prva velika naselja so v Vzhodni Nemčiji začeli snovati že v petdesetih letih, in sicer predvsem v bližini velikih industrijskih središč. Znameniti primer je zrasel v bližini kombinata Eisenhüttenkombinat Ost, kjer je nastalo pravo novo plansko mesto, ki ga na fotografiji vidimo ob desetletnici njegovega obstoja. Foto: Wikipedia

Kako iz opustošenja ob koncu vojne
Ob koncu druge svetovne vojne je bil velik del nemškega ozemlja prekrit z ruševinami. Kot v znanstvenem prispevku Von der Enttrümmerung zur Plattenbauweise – 40 Jahre gebaut piše dr. Bernd Petrauschke, je na ozemlju kasnejšega NDR-a manjkalo okoli 1.500 cestnih in železniških mostov, število strojev in vozil gradbenih obratov je bilo na ravni tretjine glede na predvojno stanje. Dr. Manzel pa navaja, da je bilo na tem ozemlju ob koncu vojne porušeno skorajda vsako deseto stanovanje, vsako sedmo močno poškodovano, četrtine nekdanjega stanovanjskega fonda pa ni bilo več ali je bila poškodovana.

Ob tem je treba upoštevati še velik dotok beguncev in pregnancev z Vzhoda, zaradi česar je število prebivalcev naraslo na 19 milijonov oziroma je to pomenilo dva milijona ljudi več, kot jih je na tej površini živelo pred začetkom nemške agresije. Gradnjo je bilo težko zagnati tudi zaradi vsepovsod prisotnih ruševin. Mimogrede, za ta povojni čas so bili značilni prizori žensk, ki odstranjujejo ruševine, in znana je zgodba o ženskah, ki so čistile lokacijo sedanje berlinske Karl-Marx-Allee oziroma nekdanje Stalinallee, ob kateri so že v petdesetih letih začeli graditi neke vrste prestižno mesto, v katerem so si nekatere prav z aktivnim sodelovanjem pri čiščenju lokacije zagotovile stanovanje.

Ko sta se obe nemški državi ponovno združili, je veljala ocena, da vzhodnonemška stanovanja za zahodnonemškimi glede na vzdrževanost in opremljenost zaostajajo za dve desetletji. Foto: EPA

Ulbricht izrazi svoje mnenje: vzhodnonemški arhitekti žalijo občutek za lepoto vzhodnonemških delavcev
V zvezi s tem je zanimivo, da je prvi povojni koncept arhitekturnega razvoja celotnega Berlina izdelal arhitekt Hans Scharoun, ki je pozneje znotraj Kulturnega foruma v Zahodnem Berlinu zasnoval znamenito berlinsko filharmonijo in tudi tisto državno knjižnico na drugi strani Potsdamer Strasse, kjer se v kultnem Wendersovem filmu Nebo nad Berlinom srečujejo angeli. Scharoun je za povojni Berlin predvidel decentralizacijo mesta in stanovanjske stavbe, med katerimi bi bilo veliko zelenja. Njegovim idejam sta sledila tudi prva stanovanjska bloka ob Stalinovi aleji, tako imenovani Laubenganghäuser, ki ju je zasnoval arhitekturni kolektiv okoli Ludmille Herzenstein.

Hitro se je izkazalo, da komfortne stavbe kot tiste v berlinski Stalinovi aleji presegajo zmogljivosti države. 'Delavske palače' z marmorjem v preddverjih, opremljene z dvigali in centralnim ogrevanjem, pogosto tudi s telefonom in pa s trgovinami v pritličju, široke ceste in veliko zelenja - to je ostal luksuz in izjema znotraj meril, določenih za stanovanjsko gradnjo.

dr. Karl-Heinz Manzel

Ta arhitektura pa ni bila po okusu Walterja Ulbrichta. Stavbi je označil za kartona za jajca in vzhodnonemškim arhitektom priporočil, naj se zgledujejo tudi po zahodnih arhitektih, saj da njihova arhitektura žali občutek za lepo vzhodnonemškega delavca. Stavbi naj bi skrili za zelenje in začeli znova. No, vidimo ju še vedno, sta pa dejansko umaknjeni od cestišča.

Delo je potem v svoje roke vzel "zvezdniški arhitekt NDR-a" Hermann Henselmann, ki je odgovoren za v resnici bolj imenitno in impresivno zasnovo stavbnega programa ob elitni aleji. A "delavske palače" z vhodnimi vežami, izvedenimi v marmorju, dvigali in centralnim ogrevanjem, široke ceste in veliko zelenja so bile in ostale razkošje, drugje pa se je gradilo drugače.

Predvsem v sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo največ sredstev vloženih v gradnjo v vzhodnem Berlinu, zaradi česar se je zanemarjala gradnja in vzdrževanje stavb drugje po državi. Še posebej se je gradnja v vzhodnem Berlinu pospešila pred njegovo 750-letnico leta 1987, ko je režim NDR-a želel pred svetom svojo prestolnico pokazati kot vsaj enako, če že ne imenitnejšo od zahodnega Berlina. Foto: Wikipedia

Industrijo gradnje stanovanj so zagnali že v petdesetih letih
Zaradi stanovanjske stiske so že v petdesetih letih začeli ustanavljati velike gradbene gigante. Ti so potem zagnali industrijo gradnje na državni ravni določenih tipskih objektov, izvedenih v montažni gradnji. Gradili so naselja v industrijskih središčih, denimo v Wismutu, znamenit pa je tudi primer naselja, iz katerega je zaradi potreb industrijskega kombinata Eisenhüttenkombinat Ost nastalo pravo plansko mesto, ali pa naselja za delavce, zaposlene v energetskem obratu Schwarze Pumpe v kraju Hoyerswerda. Tu se je že kazal razvoj, zaradi katerega so betonska naselja postala simbol NDR-a in zaradi česar velja, da je bilo 90 odstotkov vseh stanovanjskih kapacitet, ki so jih zgradili v času Vzhodne Nemčije, zgrajenih v montažni tehniki.

Postavijo berlinski zid – stanovanjska stiska se zaostri
A gradnja je potekala prepočasi, da bi lahko kdor koli govoril o hitrem približevanju rešitvi stanovanjskega vprašanja, čeprav se je povpraševanje po stanovanjih zmanjševalo, in sicer zaradi odtoka ljudstva na Zahod. In potem je sledila gradnja berlinskega zidu, ki je prejšnjemu trendu zmanjševanja pritiska povpraševanja po stanovanjih, za katera trg tako ali tako ni obstajal, naredil konec. Prav zato se je gradnja stanovanj ravno v letih 1961 in 1962 izredno povečala, a ljudje so po pravilu na stanovanje še vedno čakali več let.

Predvsem v sedemdesetih in osemdesetih letih se je ogromno gradilo večinoma v vzhodnem Berlinu, in sicer na škodo vzdrževanja in gradnje novih stanovanjskih kapacitet v drugih predelih države. Foto: Wikipedia

Kljub skromnim bivalnim razmeram, ki so jih ponujala stanovanja v betonskih kolosih, so bila ta zaželena, saj so bila vendar veliko bolje sanitetno opremljena, predvsem pa nova in najemnine so bile zagotovljeno nizke in se niso smele dvigovati. Posledica je bila, da so gospodinjstva od sedemdesetih let naprej za najemnino v povprečju namenjala manj kot tri odstotke svojih prihodkov, zato je bilo nenehno pomanjkanje sredstev za obnovo in stanovanjski fond je tako nenehno propadal.

Od sedemdesetih let naprej so delodajalci za najemnino namenjali manj kot tri odstotke svojih neto dohodkov. S tako nizkimi najemninami ni bilo mogoče zagotoviti vzdrževanja, kaj šele modernizacije stanovanj.

dr. Karl-Heinz Manzel

Stanovanja v NDR-u dve desetletji za tistimi v ZRN-u
Pomembna specifika je bila tudi že omenjena in tudi z namenom politične propagande pogojena osredotočenost gradnje v vzhodnem Berlinu, zaradi česar je bila stanovanjska politika v drugih predelih države še slabše vodena oziroma osredotočena na potrebe tamkajšnjih ljudi, kot bi bila sicer. Rezultat tega je bil, da je ob koncu države še vedno obstajalo 1,7 milijona stanovanj brez lastnega stranišča, polovica od njih je bila v deželi Saški. In ko se je končala doba dveh nemških držav, je veljalo, da stanovanja v novih zveznih državah za tistimi v starih v opremljenosti in stopnji obnove zaostajajo za dve desetletji.

Zato so v naslednjih letih, ko so značilni topos Berlina postali (in do danes ostali) gradbeni žerjavi, betonske kolose vedno pogosteje obdajali zidarski odri, znotraj se je razbijalo, stanovanja so se povezovala, da bi nastala večja (to se je sicer dogajalo tudi že v osemdesetih letih), potekala je energetska sanacija … In danes življenje v tistih na vzhodu ni nič slabše kot v tistih na zahodu iz primerljivega obdobja.

Ogromnih blokovskih naselij niso gradili le v vzhodnem, pač pa tudi v zahodnem Berlinu. In ta niso bila nič bolj humana. Dober primer je Gropiusstadt na skrajnem jugu Berlina, kjer je živela tudi Christiane F., junakinja romana in filma Mi, otroci s postaje ZOO. Foto: Polona Balantič

Izkušnje nekajmesečnega bivanja v Plattenbauu
Tudi sama sem nekoč nekaj mesecev preživela v eni od DDR-Plattenbauten. Tedaj seveda v že sanirani stavbi. Imeli smo celo vratarja, pri katerem si lahko kaj kupil, če si se zvečer spomnil, da si čez dan na kaj pozabil, razgled je bil sijajen, stanovanje opremljeno z vsem potrebnim in nikoli hladno, lokacija centralna ... Seveda to ni bila izkušnja večine Vzhodnih Nemcev, ki so v šestdesetih ali sedemdesetih prejemali ključe svojih novih stanovanj. "Naš" blok na ribiškem otoku (Fisherinsel) je bil vendar del arhitekturnega programa tiste "Jubel-Kulisse", o kateri sem pisala na začetku. Torej, moral je biti videti vsaj približno reprezentativno in bil je tipa WHH-GT 18/21, od leta 1972 enega najbolj sodobnih vzhodnonemških tipov montažne gradnje. Najpogosteje 18 etaž visoki stolpi naj bi bili tudi nekakšne arhitekturne dominante. To je torej bil skorajda eliten blok na elitni lokaciji vzhodnega Berlina. No, resnična elita je seveda živela drugje … Mnogo njenih članov v vilah v Pankowu denimo.

Da so bili ali da so ljudje v betonskih naseljih nesrečni, bi bila seveda presplošna sodba. Mnogi so prvič dobili stanovanje s kopalnico in vodo. In v resnici tudi z Zahoda Evrope poznamo mnoga nič bolj humana naselja, od katerih so številna v veliko večji meri kot na Vzhodu postala tudi središča banditskih tolp in kriminala. In tudi če pomislimo le na Berlin. Prav tako kot Marzahn ’trabantsko mesto’ Märkisches Viertel ali izrojeni prvotni načrt biroja Walterja Gropiusa za Gropiusstadt povsem na jugu Berlina, med drugim tudi prizorišče Otrok s postaje Zoo, nista nič bolj lična kraja.

Najemnine so bile v Vzhodni Nemčiji strogo regulirane in se skozi leta niso zviševale. Tako so gospodinjstva v sedemdesetih za najemnino v povprečju namenjala tri odstotke svojih prihodkov. Za ljudi je to seveda bilo ugodno, posledica pa je bila nenehno pomanjkanje sredstev za vzdrževanje in obnavljanje stanovanjskega fonda. Foto: Wikipedia

(Ob združitvi obeh nemških držav) so stanovanja v novih zveznih državah za tistimi v starih (v vzdrževanosti in opremljenosti) zaostajala za okoli dve desetletji.

dr. Karl-Heinz Manzel

Obdobje po drugi svetovni vojni je preprosto zaznamovalo stanovanjsko vprašanje kot prioritetna arhitekturna naloga. Veliko evropskih mest je bilo porušenih, sledil je baby-boom in skoraj povsod so nastajala bolj ali manj domišljena betonska središča. Marsikaj se iz tedanje stanovanjske politike lahko naučimo, predvsem to, da mora biti stanovanjska politika vedno ena od prioritetnih politik in po možnosti velikopotezno zastavljena. In zato je tudi vsak izlet v katerega od nemških 'trabantskih mest' betonskih kolosov zanimiva izkušnja, antropološki eksperiment in učna ura iz zgodovine arhitekture in urbanizma.