Če vas bo po filmu presenetila dolga odjavna špica: tudi sodelujoče ovce so poimensko navedene kot igralci. Foto: Liffe
Če vas bo po filmu presenetila dolga odjavna špica: tudi sodelujoče ovce so poimensko navedene kot igralci. Foto: Liffe
Ovna
Osrednja metafora je precej jasna: Ovna v naslovu seveda nista samo kosmata zmagovalca tekmovanja, pač pa pregovorno trmasta brata Kiddi in Gummi. Foto: Liffe
Ovna
Na novico, da bo treba čredo poklati, se brata odzoveta zelo različno: eden stisne zobe in trezno opravi, kar je treba, drugi se besno upira dekretu in se spotoma skoraj zapije do smrti. Foto: Liffe

Ovna je namreč na videz preprost in lahko razumljiv film, kar pa ne pomeni, da ne premore uvida in čustvene globine. Ena njegovih največjih odlik je, da, podobno kot smo zapisali ob Omerzujevem Družinskem filmu, ne dovoli gledalcu, da bi se preudobno namestil v enem samem filmskem žanru, preden mu spodmakne tla pod nogami in ga umesti v popolnoma novo čustveno pokrajino.

Ovčerejca Kiddi (Theodór Júlíusson) in Gummi (Sigurður Sigurjónsson) živita v sosednjih hišah na skupnem posestvu v odročni islandski dolini. Kiddi in Gummi sta brata, a - zaradi spora, o katerem ničesar ne vemo - med seboj nista spregovorila že štirideset let; nujna komunikacija je omejena na nejevoljno preganjanje bratovih ovac z napačnega pašnika ter na občasne listke, ki jih med hišama prenaša Kiddijev pes (v skrajnih primerih na dan privlečeta tudi dvocevko).

Kako globoko seže razkol med bratoma, postane jasno na lokalnem tekmovanju za najlepšega ovna: Gummijevo veselje ob osvojenem drugem mestu se razblini v hipu, ko ugotovi, da je veliki zmagovalec, pa čeprav samo za pol točke, nihče drug kot njegov brat Kiddi. V ljubosumni ihti se Gummi pozneje splazi v ogrado in preuči zmagovalno žival; še sam je osupel, ko pri bratovem ovnu opazi simptome praskavca, skrajno nalezljive in neozdravljive degenerativne bolezni, ki napade drobnico. Njegovi sumi sprožijo veterinarsko preiskavo in razsodba je uničujoča: poklati bo treba vse črede v dolini, ovčerejci pa še naslednje dve leti ne bodo smeli kupiti novih živali, saj naj bi le tako lahko zagotovili, da je bolezen resnično izkoreninjena.

Če bodo posledice hude za druge vaščane, bodo še toliko hujše za Gummija in Kaddija, neporočena, godrnjava moška, ki v življenju nimata drugih interesov kot razplod pasemskih ovnov. Čeprav sta še vedno (ali pa zaradi Gummijevega "tožarjenja" še bolj) sprta na smrt, se nobeden od njiju ni pripravljen ločiti od zadnjih primerkov plemenite linije, ki jo je redila njuna družina.

Grímur Hákonarson, ki tudi s svojim drugim igranim celovečercem ne more skriti, da ima njegov filmski jezik korenine v dokumentarnem filmu, ne umika pogleda pred tegobami kmečkega življenja in mizerijo nakrhanih človeških odnosov; njegova vrlina je v tem, da zna tudi v najtemnejših trenutkih najti iskro humorja in upanja, povezanega z neverjetno žilavostjo in preživitvenim nagonom Islandcev. Že v sami naravi vezi med bratoma, ki sta nekako zdržala 40 let, ne da bi drug z drugim spregovorila besedo, se skriva razmislek o identiteti in globoko zakoreninjenih tradicijah tega posebnega skandinavskega naroda.

In v takem tonu se filmska štrena, ki se je začela kot komedija in se bo iztekla v na smrt resno dramo, odvija vse do konca: Hákonarson nikoli ne izgubi ravnotežja med žalostjo ob izgubi življenjskega smisla (in ljubljenih živali) ter situacijsko komiko, v katero se zapleteta brata med izogibanjem uradnemu dekretu.

Ovna je predvsem human film, ki z nežno, odpuščajočo naklonjenostjo opazuje ekscentrične posameznike, ljudi v strahu pred negotovo gospodarsko in finančno prihodnostjo ter "islandski način življenja"; največja empatija je skrita v najmanjših, previdnih gestah pri ravnanju z živalmi.

V lepem kontrastu s klavstrofobijo majhnih, zaprtih prostorov je prevetrena islandska pokrajina, ki jo prav tako ljubeče dokumentira direktor fotografije Sturla Brandth Grøvlen (sodeloval je, zanimivo, tudi pri drami Victoria Sebastiana Schipperja, ki jo prav tako lahko ujamemo na letošnjem Liffu).

Igralsko seveda izstopata oba bradata protagonista, Sigurður Sigurjónsson in Theodór Júlíusson, ki zadeneta svoja stereotipna lika mizantropov in ju obenem skozi film postopoma subvertirata. (Vsak od njiju nam postreže tudi s po enim veličastnim golim prizorom.) Naj si še tako grozita s pestmi ali puškami, je jasno, da sta toplo srce in duša filma. "To je film o ljubezni," je po ljubljanski projekciji v ponedeljek povedal Sigurjónsson. "In ljubezen je tisto, kar ta hip, še posebej v Evropi, najbolj potrebujemo."

Ocena: +4; piše Ana Jurc