Recenzije
(6)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.9 od 7 glasov Ocenite to novico!
Foxtrot se ponaša tudi z res izjemno fotografijo Giore Bejacha. Foto: Liffe
V vlogi staršev sta zaigrala znani izraelski igralec Lior Ashkenazi in Sarah Adler. Foto: Liffe
Film je izraelska kulturna ministrica označila za nacionalno sramoto. Foto: Liffe
Dogajanje je v drugem delu postavljeno v samotno vojaško postojanko na meji s Palestino. Foto: Liffe

Filmska recenzija: Foxtrot

Filmski presežek v vseh pogledih
19. november 2017 ob 10:11,
zadnji poseg: 2. marec 2018 ob 17:05
Ljubljana - MMC RTV SLO

Iztekajoči se Liffe je postregel s kar nekaj "varnimi" aduti z letošnjih največjih filmskih festivalov, a prave presežke vseeno lahko preštejemo na prste ene roke - med njimi nedvomno izstopa Foxtrot, drugi film izraelskega režiserja Samuela Maoza, ki se je kot pronicljiv komentator družbe v vojnem stanju uveljavil že z Libanonom leta 2010.

Če je bil njegov prvenec, v celoti umeščen v tank, izjemen v svoji klavstrofobičnosti in prikazu čustvenega stanja vojakov, gre drzni Foxtrot v svoji subtilni kritiki militantne družbe še korak dlje, pod drobnogled pa ne postavi le svojega osrednjega predmeta - žalujočih staršev mladega vojaka -, ampak celoten koncept mačizma in slepo izpolnjevanje ukazov v izraelski družbi.

Ni čudnega, da je film, ki kar po tekočem traku pobira nagrade, vključno z veliko nagrado žirije v Benetkah, tako velik trn v peti izraelski vladi, še posebej kulturni ministrici Miri Regev, ki je Foxtrot označila za "sramoto" ter mu očitala, da spodkopava državo Izrael in da izkazuje prezir do države in njenih simbolov. Ministrica nazadnje ni bila vabljena na septembrsko podelitev ophirjev, izraelske različice oskarjev, na katerih je Foxtrot pobral sedem od 13 nagrad, film pa je tudi eden glavnih favoritov za tujejezičnega oskarja.

O mačizmu
Da je Foxtrot film, ki izstopa - tako vizualno kot vsebinsko -, nam dajo vedeti že prvi kadri, ko na vrata zakoncev Michaela in Daphne Feldmann (izjemen Lior Ashkenazi in Sarah Adler) potrka predstavnik vojske in sporoči najhujšo nočno moro vsakega starša - njun sin Jonathan (Yonaton Shiray) je padel. Mamo kar takoj uspavajo, da bi se tako ognili ženski histeričnosti, kot je implicirano, očetu navržejo, da "mi moški to bolje prenašamo" in ga pustijo samega, paraliziranega z njegovo neizmerno bolečino.

Ti začetni prizori so mučno počasni in boleče precizni v prikazu tesnobnosti, vsa pozornost je usmerjena v bližnje posnetke Michaelovega obraza, na katerem se žalost počasi preveša v tiho kopičenje jeze in frustracij, ki pozneje izbruhnejo v vsej svoji silovitosti.

Foxtrot je v prikazu stiske staršev, ki morata slepo zaupati vojski, kaj se je z njunim sinom zgodilo (in ali sploh gre zares za njunega sina), učinkovit tudi zaradi izbire protagonistov - Michael in Daphne sta dobro situirana, on je karizmatičen, čeden arhitekt, ki pedantno skrbi za svoj zunanji videz, za nameček pa je bil v mlajših letih še odličen vojak, tako da dobro pozna ustroj sistema, v katerem so mladi vojaki, ki padejo med opravljanjem dolžnosti, zgolj številka, potrebna za nemoteno delovanje velikega Izraela.

Osrednja tragedija
Film je strukturno in tonsko razdeljen na intimno dogajanje v stanovanju Feldmannov in skoraj surrealistično dogajanje (oz. odsotnosti le-tega) na terenu, kjer je nameščen Jonathan - vojaško postojanko nekje sredi puščave med Izraelom in Palestino, kjer mladi rekruti duhamornost vsakdana ubijajo s simbolno zelo povednim opazovanjem, za koliko milimetrov se vsak dan pogrezne v blato njihov spalnik, in preverjanjem Palestincev, ki izmenjaje z osamljeno kamelo prečkajo malo obljudeno mejo.

Režiserju uspe s skrajno malo prave akcije z vsakim ustavljenim avtomobilom dvigati napetost do osrednje tragedije, ki izraelsko-palestinski konflikt gledalcu približa kot permanentno vojno stanje, v katerem ni zmagovalca in v katerem je človek zgolj figura na šahovnici.

Foxtrot je bolj kot zgodba o očetu in sinu filozofski razmislek o ujetosti v sistem in usodi, ki ji, ne glede na vse, ne moreš ubežati. Naslov filma se namreč nanaša na ples, v katerem ne glede na to, koliko korakov storiš, vedno končaš na izhodiščni točki. Maoz je tako skušal povezati dejanje očeta pred več kot 20 leti z aktualnim dogajanjem v povezavi z njegovim sinom in dokazati, da je karma res prasica.

Ocena: 5; piše: Kaja Sajovic

K. S.
Prijavi napako
Komentarji
malamalca
# 19.11.2017 ob 23:55
Genialen film. Da bo vsaj en komentar namenjen članku.
strugacki
# 19.11.2017 ob 23:15
baekaesh:

Vidim, da nisi na tekočem. Predpremier je 21. A to samo po sebi ni problematično. Je pa problematično, ko se naredi analiza, kaj velika večina gledalcev sploh gleda: če malo pogledaš, ti bo vse jasno.
strugacki
# 19.11.2017 ob 16:13
Jasno. Saj zato je njegova prava vrednost vprašljiva.
ennui
# 19.11.2017 ob 14:58
@strugacki

Že od samega začetka tako. Liffe je seveda "komercialna reč", tak festival ne more uspevat, če bi vrteli samo eksperimentalne filme, ki jih nihče ne bi šel gledat.
baekaesh
# 19.11.2017 ob 16:23
strugacki, ne nabijaj nekaj v tri dni.
od približno 100 filmov je od 10-15 predpremier, ostalih filmov ne boš kar tako našel na drugih kanalih.
na tvoje mnenje je, in v to sem prepričan, vplival tudi mmc in njihova izbira recenzij, ki so v večini iz sklopa predpremier!
strugacki
# 19.11.2017 ob 12:55
Predvsem vrtijo vedno več predpremier in filmov, ki bi jih ljudje tudi po drugih kanalih lahko videli, ker je pač tudi liffe vedno bolj komercialna reč, čeprav se prodajajo kot festival, kjer naj bi se gledalo predsvem filme, ki jih sicer ne bi mogli videti.
Koledar
Twitter